Kako je komunistični režim razbijal zavedno primorsko družino

1

Kofolova družina iz Čepovana bi si zaslužila posebno pozornost. Oče je bil napreden in slovensko zaveden gospodar, pobudnik napredka, ustanovitelj in mecen gasilskega društva v kraju. Na Televiziji Slovenija je bilo v oddaji pričevalci, ki jo pripravlja Jože Možina, pred nedavnim objavljeno pričevanje četrte od sedmih hčera Kofolove družine, sedaj že pokojne Antonije Marije, ki je bila učiteljica telesne vzgoje in biologije na Primorskem. Vedno disciplinirana, pravična in zavzeta za svoje učence, se spomni ena od njih, a sedaj, po ogledu njenega pričevanja, ki jo je ganilo, tudi mnogo bolj razume, zakaj je bila njihova učiteljica vedno resna, nikoli povsem sproščena, redko nasmejana. Nikoli se ni tudi poročila. Odgovor je mogoče iskati tudi v tem, kar je družina preživela med vojno in po njej.

Iz pričevanja Antonije Marije Kofol

Življenjska izpoved Antonije Marije Kofol, nekdanje učiteljice, nam odstira vpogled v resnično podobo vojne in povojne osvoboditve, saj se je komunistična oblast znesla nad številnimi družinami le zato, ker so bile premožne, uspešne in verne, čeprav so bile partizanom privržene. Tudi Antonija je s sestro učila v partizanski šoli, oče pa je bil sploh vključen v osvobodilno gibanje. Tudi na Primorskem, tudi v partizanskem Čepovanu, ki je veljal za osvobojeno ozemlje, ni bilo nič drugače.

Za velikimi parolami o enakosti in svobodi so se dogajali pomori ljudi, ki so drugače mislili ali pa zgolj zato, ker so bili partizanskemu vodstvu malo sumljivi. Enakost so si po svoje predstavljali partizanski poveljniki, med drugim komandant 9. korpusa Lado Ambrožič Novljan, ki so lepo oblečeni spali na toplem in imeli izvrstno hrano, medtem ko je bilo moštvo zunaj in v pomanjkanju.

Po vojni so Kofolove razlastili, pravzaprav okradli in poniževali, kar je očeta strlo. Eno od sester te izjemno napredne in slovensko zavedne družine so komunistične oblasti zaprle in mučile. Vseh sedem sestra je dal oče že pred vojno študirat, a po vojni so se nekatere razteple po svetu, ki je tako zaradi komunistične diktature posrkal na tisoče najbolj agilnih in sposobnih mladih ljudi, ki bi še kako koristili domovini.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Čepovan, primorska gorska vas na Goriškem

Antonija Kofol, rojena leta 1925 in žal že preminula,  nas je v izjemnem pričevanju popeljala v Čepovan severno od Gorice, v hribovsko vas in dolino, kjer je živela družina Kofol: oče, mama in sedem hčera. Izvor družine je najverjetneje plemiški, oče je uspešno vodil veliko posestvo, h kateremu so spadali gozdovi in pašniki:

»Moj oče je bil zelo miren človek. Miren, moder. Tako zavzet za svoje, za posestvo, za napredek. Je kot kmet tako vpeljal marsikatero novost. Je skrbel za uvedbo dobre pasme živine v Čepovanu. Je šel iskat v Švico dobro pasmo. Je bil tako dejaven. Bil je ustanovitelj gasilskega društva, to sem še hotela pokazati. Leta 2004 je bila stoletnica tega društva.«

Vsem hčeram je oče želel dati možnost šolanja in študija. To je bilo obdobje, ko so na Primorskem vladali Italijani, kar je oče kot zaveden Slovenec še kako občutil. Italijanski učitelji so preganjali slovenščino, tudi kaka klofuta je padla. Oče pa doma ni dopustil, da bi hčere izrekle kako italijansko besedo:

»Torej učitelji so bili tako, za vsako slovensko besedo smo jih najmanj slišali, pa kakšna klofuta je priletela. Zelo so bili nastrojeni proti slovenščini. Ja, mi, otroci nismo toliko tega občutili. Pa v šoli smo se učili italijanske igre, potem smo pa še doma, ne, na enak način italijansko se med seboj se klicali, in oče je nastopil in tako je bil jezen. Vztrajal je, da doma ne smemo niti ene italijanske besede spregovoriti.«

Vzgojene so bile v odporu do Italijanov in v velikem spoštovanju do vsega, kar je slovensko. Antonija obudi spomin na idilično družinsko življenje med vojno, prepleteno s praznovanji, s tradicijo in obiskovanji verskih obredov. Običajno vaško in družinsko vzdušje se je pretrgalo kmalu po začetku vojne, že ko so tudi v te kraje prihajali partizani, te pa so preganjali Italijani in pozneje Nemci.

»Ko so se pojavile rdeče zvezde, je bil oče razočaran«

Antonija se spomni velike evforije, ki je nastopila po kapitulaciji Italije septembra 1943:

»Tako, Italijani so odšli in smo se počutili nekako osvobojeni od njih. No potem se je pa začela ta vojna v vasi – prav ne, potem so prišli partizani na dan. Mi smo bili še zmeraj navdušeni, da nas bodo oni osvobodili od Italijanov. Tudi moj oče je bil zelo zaveden Slovenec in je videl v tem osvoboditev. Osvoboditev, da nas bodo osvobodili od Italijanov, od fašizma in bomo imeli svobodno zemljo.«

A po prihodu nemškega okupatorja so se razmere še zaostrile. Nemci so dolino dvakrat bombardirali in velikokrat napadli partizanske postojanke na takratnem t. i. osvobojenem ozemlju. Kofolovi so partizane kot večina Primorcev podpirali, gmotno in tudi sicer. Starejše hčere, tudi Antonija, so poučevale v partizanski šoli, oče je bil dejaven v gibanju samem. Odnos do partizanov se je, kot se spominja Antonija, spremenil, ko so se pojavile rdeče zvezde:

»Prvi partizani pač – saj vemo, oblečeni so bili vsak drugače, kar je kdo imel. Orožje so imeli eni ja, drugi manj. Ampak sem hotela to povedat: potem je bil en zbor partizanov prav na našem travniku. In takrat so imeli partizani triglavke. Mislim, da je bila zastavica slovenska ali nekaj takega spredaj. (Ni bilo zvezde?) Ne. In potem se je takrat na tem zboru dalo TITOVKE – z zvezdo, in ko je naš oče to videl, je rekel: »To pa je nekaj drugega!« In je bil razočaran. In res je potem on predvidel, kaj bo iz tega nastalo, ne?«

Privilegiji vodstva 9. korpusa in revolucionarno nasilje

Vendar pa so ljudje opazili velike razlike med partizanskim vodstvom in običajnim moštvom:

»Štab 9. korpusa je bil v Čepovanu. Oni so imeli sedež izven vasi. To je bila ena taka večja gostilna. To se je videlo, da so bili lepo oblečeni, so imeli najboljše orožje in živeli dobro. Po drugi strani smo videli partizane, ki so prihajali lačni, raztrgani mimo … Je bila velika razlika.«

V njihovi hiši je bila tudi t. i. komanda mesta, zato so marsikaj videli in slišali:

»Ljudje so izginjali v t. i. 13. bataljon. Če smo koga pogrešali, kakega znanega ali partizana ali so se med sabo pogovarjali, so namignili tako malo z nasmehom, češ ta je šel v 13. bataljon. To se pravi, da so ga likvidirali. V Čepovanu je veliko takih lukenj – brezen. Naša dekla Pepca je tam grabila travo, me nismo bile zraven, je še videla ostanke, kosti človeške ob tem breznu. Partizani so jih likvidirali že med vojno.«

Okrutno mučenje sestre Ive v Ajdovščini

Po vojni so komunisti zaprli sestri Vando in Ivo. Vando so kmalu izpustili. Sestra Iva, ki je bila najbolj navdušena nad partizanskim gibanjem, je študirala kemijo v Padovi. Med vojno je sodelovala v nekem partizanskem laboratoriju v Cerknem, po material je hodila v Gorico in veliko tvegala. Po vojni, ko so bili vsi srečni, da je konec trpljenja, so jo prišli aretirat komunistični agenti:

»So jo zaprli in imeli v zaporu v Ajdovščini. Očitali so ji izdajstvo, kolaboracijo z Nemci. Nemogoče stvari. So jo mučili. Dva meseca so jo imeli tam. In potem je k sreči prišla bivša partizanka, ki nas je dobro poznala. Se je čudila, zakaj je tam, in je ona posredovala, da so jo izpustili. No, to sestro mojo so čisto uničili. Ona je prišla ven ni mogla nič, ni govorila. Nič pripovedovala, nič povedala, v Čepovan je prišla shujšana, vsa uničena. Sploh se ni pogovarjala in je skrivala … tako, je imela brazgotine od elektrike …«

Preostale sestra so končale šolanje v Gorici, kjer so bili zavezniki in so se počutile varne. Pri stiku z ljudsko oblastjo, za katero so med vojno delale, pa je bilo drugače:

»Na sebi smo imele nekak madež, da smo Kofolove. Veste to, kjerkoli si se pojavil, na občini recimo, na okraju. So nas poznali, tudi so nas maltretirali, kaj sploh iščemo, kaj sploh sprašujemo, bili smo drugorazredni …«

Režim razlasti in razbije in Kofolovo družino

Po koncu vojne naklonjenost Kofolovih partizanom ni veliko veljala. Ker so bili veleposestniki in bogatejši, so ljudi ščuvali proti njim in jim obljubljali njihovo zemljo:

»Smo doživeli, da so imeli kakšen sestanek in potem so šli protestno skozi vas, med vojno že, in so šli mimo naše hiše in vpili: Dol z reakcijo, dol z reakcijo. To smo občutili

Kmalu so bili kot na tisoče drugih slovenskih kmetov deležni siljenja v kolhoz po sovjetskem vzoru, potem razlastitve, ponižanja in preganjanja, zlasti očeta je to dotolklo:

»In so na mojega očeta pritisnili, da mora vstopiti oz. dati pobudo za ustanovitev te zadruge. In takrat se je on uprl, da v zadrugo ne gre. Je bi korajžen. Ja, on je vedel, kaj se je dogajalo v Rusiji: ti kolhozi, kaj so to bili, in so ga tako pritiskali, da je bilo groza. Se spomnim, so ga povabili v neko sobo tam na sedežu občinskega odbora in so ga maltretirali tako, da je prišel čisto uničen nazaj. Grozili in to. In ni! Vztrajal je, da on ne gre v zadrugo, no, potem je pa prišla nacionalizacija … Njega so strli, so mu vzeli čisto vse premoženje, hišo, pridelke, ves živ in mrtev inventar – čisto vse … On je bil čisto potrt, čisto strt, torej on je samo …; saj niti besede ni imel. Bil je že itak redkobeseden. Ni … Sta bila oba z mamo čisto uničena, ne.

In zmeraj sta upala, da bo, da se bo kaj obrnilo, da jim bodo vrnili, da bodo priznali. Ampak je trajalo, je trajalo šest let, preden so nekaj vrnili. To je bilo povračilo za vse, kar je naredil, to je moral doživeti kljub svoji zavednosti, poštenosti. Tako je bilo.«

Družinska tradicija se je s tem razbila, ena od sester, ki je bila mučena v zaporu v Ajdovščini, je pozneje zbežala v tujino. Med znanci in prijatelji so izvedeli tudi za pomore v fojbah, prevladal je strah, s katerim je komunistična diktatura obvladovala drugače misleče.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

Preganjanje vernih učiteljev in vsiljevanje ideologije

Antonija Kofol je postala učiteljica, uživala je v svojem poklicu, a hkrati ni čutila svobode, saj je vse življenje prikrivala svoje prepričanje:

»Je bilo hudo. V učiteljskem poklicu so od mene zahtevali, da učim ideološko, kot da je to vse prav in dobro, kar je nastalo po vojni. Kot da živimo v pravičnem svetu. Medtem ko sem sama imela čisto drugačne izkušnje in sem vedela, kaj je bilo v ozadju vsega tega. To je bilo težko uskladiti. In jaz sem se pri poučevanju izogibala take vzgoje, recimo, kot so jo zahtevali, da bi navduševala otroke za tisti režim, ki ga sama nisem čutila kot pravičnega. Zatreti si moral del sebe, ker sem bila vklenjena v ta sistem in sem morala prav tako delati, kot so oni zahtevali.

Ni bilo svobode, saj nisi mogel po svoji vesti in po svojem stremljenju, recimo, delati; si moral delati po navodilih v skladu z ideologijo, ki je bila. Od začetka sem hodila javno k maši nekaj let, potem je bil pritisk tak, da bi gotovo zgubila službo, če bi hodila k maši javno. Sem šla tu pa tam, v Čepovanu sem šla k maši, recimo, ne tukaj, pa z gospo Bratuževo sva hodili k polnočnici v kakšno vas v okolišu, da me ne bi poznali. Je bil pritisk.«

Kot učiteljica je službovala na Vogrskem, v Dornberku, na Brjah, v Kojskem, v Ajdovščini in nazadnje v Novi Gorici. Svoje talente je dodatno razvila po upokojitvi, ko je začela slikati zelo lepe podobe, zlasti primorske pokrajine.

Vir: RTV Slovenija, dr. Jože Možina

1 komentar

Comments are closed.