Anton Tomažič: Zakaj se je zalomilo?

Ko pripravljam svojo knjigo »V objemu slovenske pomladi«, si ne morem kaj, da ne bi tudi ugotavljal vzrokov za zakasnelo in tako po nepotrebnem podaljšano tranzicijo iz totalitarizma v pravo demokracijo. Res da sta nam »zlati dve leti« (1990, 1991) prinesli prvo samostojno slovensko državo, vendar se že v tem obdobju skrivajo tudi pravi razlogi za prepočasen nadaljnji razvoj.

Sam takrat nisem nikomur, niti sebi, obljubljal, da bo Slovenija kot svobodna in samostojna država postala »druga Švica«, kot nam Demosovcem očitajo večni nezadovoljneži. Zato tudi nisem pretirano razočaran nad sedanjim stanjem naše domovine v letu 2017, čeprav marsikaj ni tako, kot bi lahko  bilo.

Prvič in najbolj sem bil razočaran že ob izidu »drugih svobodnih volitev« v letu 1992. Pričakoval sem seveda, da bodo slovenski volivci znali bolje oceniti vlogo in pomen novih demokratičnih strank za osvoboditev izpod totalitarizma in za izgradnjo ter obrambo prve samostojne države v slovenski zgodovini.  Pričakovati bi bilo, da bodo vsaj toliko zaupali demosovim strankam ter politikom, da bi ti lahko dokončali projekt z dosledno in uspešno tranzicijo, takšno, ki bi pometla z ostanki polstoletnega obdobja diktature in pomanjkanja demokracije.

Moja stranka SDZ – Narodni demokrati je bila tedaj edina pravna naslednica prve prave opozicijske  stranke SDZ, na žalost pa smo bili brez karizmatičnega voditelja (pa bi ga lahko imeli!).  Pod geslom »Pošteni in zanesljivi« smo se zavzemali za načelnost, doslednost, stabilnost, odpravo krivic, dosledno izpeljavo denacionalizacije, za pošteno privatizacijo, za boljši volilni sistem, pa nismo dobili niti toliko glasov, da bi se uvrstili v državni zbor. Namesto  tega so številni naivni volivci nasedli na ceneni populizem in več glasov oddali nekaj mesecev prej ustanovljeni stranki »novih obrazov«, v bistvu pa podtaknjeni s strani »stricev iz ozadja«. Stare sile od tedaj naprej uspešno uporabljajo trik z ustanavljanjem novih strank.

Enako sem bil potem še večkrat razočaran tudi zato, ker so naivni slovenski volivci vedno za predsednika države izvolili politike, ki so bili v prejšnjem režimu komunisti. Eden je bil celo Predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije!

Moje razočaranje nad vsakimi naslednjimi volitvami se je počasi spreminjalo v apatijo in dokončno razočaranje nad demokratično zrelostjo slovenskega volilnega telesa. Nedokončana, neuspešna tranzicija se izraža tudi v materialnem stanju države, saj so nas prehitele države, ki so bile na izhodišču – ob kolapsu komunizma v Vzhodni Evropi  – daleč za nami po vseh relevantnih kazalcih.

Začel sem se spraševati:»Kje je izvirni greh naše neuspele tranzicije ?»

Na prvih svobodnih volitvah 1990 so poleg novih neobremenjenih demokratičnih strank sodelovale tudi direktne naslednice družbeno političnih organizacij, ki niti niso bile samostojne, temveč  preteklih 45 let združene v enotno fronto pod vodstvom komunistov. Te na novo prebarvane »stranke« so imele tudi neprimerno večjo materialno podlago in medijsko podporo.  Logično bi bilo, da bi bile vse te totalitarne organizacije dosledno razpuščene (ne bi smele nastopati na volitvah!), njihovi člani pa bi se lahko svobodno in po želji vključevali, tako kot vsi drugi,  v nove demokratične stranke ali pa tudi ustanavljali povsem nove.

Po kriterijih prevladujoče zahodne evropske demokracije so že tiste nove stranke, ki so se povezale v projektno koalicijo Demos, pokrivale celoten spekter političnega prostora. Obstajali sta namreč dve levi stranki: SDZS in Zeleni; dve sredinski stranki: SDZ in Liberalci; dve desni stranki: SKD in SKZ. Večina slovenskih državljanov bi se že tedaj lahko svobodno odločila za članstvo ali volilni glas katere od teh treh normalnih evropskih strank.  Tako bi dobili neobremenjen normalen parlament, sprva  sicer še v obliki Skupščine RS, kasneje pa Državni zbor. Na ta način bi šel razvoj normalno naprej, tudi v smeri pospešene tranzicije.

Temu žal ni bilo tako, saj so nove (edine) demokratične stranke dobile skromno večino le v dveh od treh domov zelo zapletene Skupščine. Tako prepotrebna lustracija ni bila realna, ker je bilo treba vso energijo usmeriti v osamosvojitev in izstop iz Jugoslavije.

V svoji knjigi bom veliko pozornost posvetil tudi naslednjim vprašanjem:

  • KDO je bil za demokratizacijo in kdo za ohranitev totalitarnega sistema
  • KDO je bil za samostojno Slovenijo in kdo za Jugoslavijo
  • KDO si je želel, da bi plebiscit uspel in kdo bi rajši videl, da ne bi
  • KDO je bil v Demosu iz prepričanja in koliko je bilo »usmerjevalcev« (krtov)
  • KDO je začenjal rušiti Peterletovo vlado
  • KDO je rušil Demos in kdo ga je branil
  • KDO je bil za bolj demokratičen volilni sistem in kdo za status quo