Anton Stres: Odnos med človekom in Bogom je svet

2
280

anton stresPogovor s škofom dr. Antonom Stresom

Kot »duhovni oče« Komisije pravičnost in mir ste dolga leta budno spremljali dogajanje v naši družbi in se vedno znova, kot je pokazala zgodovina, povsem ustrezno odzvali v blagor Resnice in pravega človeškega. Taka je vaša drža tudi danes. Kaj vam je pri tem osnovno vodilo?

Osnovno vodilo za sožitje v sodobni družbi je celovito spoštovanje človekovih pravic in pravični medčloveški odnosi med ljudmi. Gre za medsebojno spoštovanje in ne samo za strpnost ali toleranco. Če nekoga samo toleriramo, imamo še vedno do njega odklonilen odnos. Z njim samo potrpimo, se pravi, da ga pravzaprav ne maramo. S prijateljem ne potrpimo, njega se veselimo. Samo medsebojno spoštovanje ustvarja ozračje zaupanja in sodelovanja v miru in sožitju. Brez pravičnosti in medsebojnega spoštovanja ni miru, ampak prevladuje nasilje, strah in nezaupanje.

Kaj vam je pri človeku in v njegovih odnosih najbolj sveto?

Človekova vest. Vsak človek mora imeti možnost in pravico, da ravna po svoji vesti, tako kot je prav in pošteno, tako kot mu narekujejo njegove najvišje vrednote. Najhujše nasilje je nasilje nad vestjo, ko so ljudje primorani ravnati v nasprotju s tistim, kar čutijo, da je prav.

Človek, ki tepta svojo vest, ki nima več vrednot ali jih krši, ne spoštuje več samega sebe, sebe zavrže in se izgubi. Tak je tudi lahek plen različnih mogotcev, ki z njim manipulirajo za svojo korist. Zato je treba ljudem omogočiti, da živijo po najvišjih idealih, ker bodo samo tako pokončni ljudje.

Je mogoče to, kar je ljudem sveto in najvišja vrednota, uporabiti za satiro, lahko postane snov za karikaturo? Mnogi to počno v imenu umetnosti, se vam zdi to na mestu in primerno?

Vse je mogoče zlorabiti, celo najbolj osnovne življenjske dejavnosti: hrano, pijačo, spolnost, govor, svobodo … Do zlorabe prihaja, ko več ne vemo, čemu naj uporaba teh dobrin služi, ko služi samo še sami sebi: nažiranje, opijanjanje, uživaštvo, »nakladanje«, samovolja … Namen vsake dejavnosti ( hranjenje, govorjenje) postavlja le-tej tudi meje, smer in smisel (hranimo se za preživljanje in ne da se »bašemo«). Tudi svobodni nismo samo zato, da bi bili svobodni, da bi delali, kar se nam zljubi. Svoboda ima svoj cilj in namen: našo moralnost. Če bi namreč ne bili svobodni, bi ne mogli biti moralna bitja, ker moralno dobro dejanje predpostavlja svobodno odločitev zanj. Svoboda govora ima v demokratični družbi izjemno pomembno vlogo. Z njo vsestransko in z različnih zornih kotov obveščamo ljudi, da lahko razumno in odgovorno odločajo o skupnih zadevah. Ne govorimo zato, da bi govorili kar koli, ampak zato, da sporočamo resnico in da komuniciramo med seboj, da vzpostavljamo vezi sodelovanja in sožitja. To je prvotni in osnovni namen govorjenja, jezika.

Norčevanje, ki je navadno norčevanje iz drugega, tepta njegovo dostojanstvo in ga žali. Je napad nanj. Z norčevanjem je podobno kot z obsodbo. Obsoditi smemo nepravo ali krivično dejanje, ne pa človeka kot osebo. Umetnost lahko biča nekatere neprimerne pojave ali dejanja, veliko bolj pa je sporna, ko se začne znašati nad določenimi ljudmi. Tedaj se bo težko izognila krivici, nobena še tako visoka »umetnost« pa ni ne nad pravičnostjo, ne nad resnico in ne nad ljubeznijo. Karikatura ali satira, ki izraža vedno neko negativno, odklonilno stališče do nečesa, je torej lahko uperjena proti negativnim pojavom ali dejanjem, ne pa proti ljudem kot takim. Tudi ne proti nečemu, kar je nekomu sveto, in to samo zato, ker za nekoga drugega to ni sveto. Karikatura je izraz prezira, je negativno stališče, in se zato hitro sprevrže v čisto navadno nestrpnost, ki pa se skuša skriti za umetnostjo.

Ves svet je danes misijon. Kje vidite najbolj pereča področja, kjer je treba vstopiti kot misijonar sodobnega časa?

Očitno postaja svet – kljub vsemu govorjenju o človekovih pravicah – vedno bolj nasilen. Sodobna tehnologija to nasilje še bolj omogoča. Možnosti manipuliranja – se pravi nasilja – so danes strahovito porasle. Nekateri so postali strokovnjaki za to. Obramba ljudi pred nasiljem in manipuliranjem z njimi je danes prvorazredna naloga in hkrati najtežja, ker je bistvo manipulacije ravno v tem, da se je njene žrtve ne zavedajo.

Naši misijonarji so dobri delavci v Gospodovem vinogradu, kaj bi rekli o njihovem trudu v zgodovini in danes?

Krščanska vera po svoji najgloblji vsebini razkriva ljudem njihovo dostojanstvo in jih vzgaja za medsebojno spoštovanje. Ni naključje, da je kultura, ki je rodila idejo človekovih pravic, zrasla na krščanskih tleh. Ravno tako so na teh tleh vzniknile različne oblike humanizma ali skrbi za sočloveka.

Velikokrat slišimo, kako je Cerkev vsiljevala evangelij različnim kulturam in narodom. Imate ta občutek?

V obdobjih, ko je vladar (knez, kralj) odločal o veri svojih podložnikov, so take odločitve gotovo bile nasilne, četudi je bilo to kar pogost pojav in se je celo razsvetljenim ljudem tistega časa to zdelo sprejemljivo. A v bistvu ni. Nasilne so bile tudi državne in uradne ideologije in ateizem, kot v primeru nacizma in marksizma. Tako kot za moralno dobro dejanje se tudi za verovanje v Jezusa Kristusa kot Božjega Sina in Odrešenika lahko samo svobodno odločimo. Izsiljeno »verovanje« niti verovanje ni, ampak je dvoličnost, hinavščina in laž sebi in drugim.

Cerkev ne želi nič drugega, kakor da lahko svobodno in enakopravno z drugimi nazori oznanja evangelij, ga v njegovi pristnosti predstavi in ponudi v premislek in odločitev. Cerkev in njeni predstavniki oznanjajo in pričujejo, kar pomeni, da računajo samo na svobodno odločitev tistih, ki pridejo v stik z njo. Zato je med človekovimi pravicami tako pomembna svoboda vesti in verovanja, ki pomeni tudi svobodo, da lahko vsakdo svoje verovanje tudi spremeni brez strahu pred posledicami, česar pa v marsikaterem okolju ne spoštujejo.

Je onečaščanje verskih simbolov in norčevanje iz njih znamenje svobode izražanja ali nasilje?

To je zloraba svobode izražanja in nasilje nad tistim, ki izpoveduje tisto vero. Je norčevanje iz njih. Navadno ne dovolimo, da se kdo norčuje iz naših najbližjih ali iz simbolov naše države. To zadnje je celo kaznivo. Me zanima, če bi francoski predsednik organiziral demonstracije v podporo tistim, ki bi se norčevali iz francoske države in njenih simbolov (npr. zastave). Ne bi, ampak bi jih verjetno postavil pred sodišče. Toda norčevanje iz verskih podob in simbolov je enako nesprejemljivo. Z norčevanjem iz vere prizadenemo vernega človeka v tistem, kar mu največ pomeni, kar najbolj spoštuje, za kar je največkrat celo pripravljen dati življenje. Torej doživlja tako norčevanje še bolj boleče kakor norčevanje iz njega samega, ker postavlja svojo vero nad sebe. Zato to ni nobeno znamenje svobode, temveč prostaštva, nekulture in nestrpnosti.

Kako bi označili ozračje v evropskem prostoru ob zadnjih dogajanjih glede na sobivanje različnih kultur?

Ob teh tragičnih dogodkih se moramo zamisliti nad našo strpnostjo ter sposobnostjo sobivanja in medsebojnega spoštovanja. To pa terja tudi nedvoumno in jasno priznavanje skupnih vrednot in življenjskih pravil. Človekove pravice so taka skupna podlaga, kakor tudi človekovo dostojanstvo, iz katerega te pravice izhajajo. To mora veljati za vse, tudi za muslimane med nami. Čeprav imamo polna usta lepih besed o strpnosti, pa smo – vsaj na določenih področjih – zelo nestrpna družba. Na religijskem področju se nestrpnost krepi. Slovenski katoličani imamo nekaj bolečih izkušenj o tem. To je tudi posledica vedno bolj razširjene ateistične miselnosti, za katero vernost ni pristna vrednota in je zato sprejemljivo, da se iz nje nekateri norčujejo. Iz vernosti se npr. norčuje tudi država, ko položaj verske skupnosti priznava tudi skupinicam, katerih domnevna vernost je parodija, se pravi porogljiv posnetek resnične vernosti, kakor jo izpričujejo velike svetovne religije s svojo tisočletno duhovno kulturo.

Intervju je bil najprej objavljen v reviji Misijonska obzorja, ki ga izdaja Misijonsko središče Slovenije.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Odnos med človekom in Bogom je svet
    Tako pravi škof dr. Anton Stres. Mnogo zanimivega in aktualnega razmišljanja, ter napotkov. A vendar! Le kakšen pa je bil odnos človeka, tudi odnos vodstva slovenske cerkve do Boga, gospod škof dr. Stres, tedaj, ko je cerkvena največja naložba, to je T- 2, razpečavala celo veliki greh-pornografijo?
    In to ves čas cerkvenega lastništva, ker se cerkev temu ravnanju in zaslužku ni odrekla vse do konca lastništva , saj bi sicer izgubila preveč kapitala, ko bi T-2 nemudoma prodala, kot ste oz. je cerkveno vodstvo večkrat obljubilo, a ni nikoli storilo?
    Pretehtal je interes za kapital, ne pa skrb za moralo in pregreho! Kje je tu bilo spoštovanje do dostojanstva človeka? Gospod škof dr. Stres, jasno ste javno povedal, če ne bi vlagali v T-2, bi cerkveni »Zvonovi še vedno zvonili!
    A je tedaj bil kriv za pregreho kar samo hudič, ki je menda stopil v odnos z vodstvom (občestvom ?) slovenske cerkve, kot je to dejal sedanji predsednik slovenske škofovske konference msgr. škof Andrej Glavan? Za storjeno več letno pregreho odgovarja samo hudič?
    Zelo udobno in neodgovorno!
    Moralni teolog dr. Ivan Štuhec, vpliven, tudi v desni politiki, pa ni edini, je za to pregreho in nemoralo, ki ima gotovo posledice v morali naroda in njegovi kulturi sprejemanja odgovornosti za nesprejemljiva dejanja, javno dejal samo to: »Verniki so že marsikaj požrli, bodo pa še to!«
    Večini spodobnih ljudi pa je povsem jasno, da pornografija škoduje vrednotam družine in otrok!
    Jeseni je združenje krčanskih poslovnežev Slovenije v sodelovanju z mednarodnim združenjem krščanskih poslovneževe UNIAPAC, združenjem katoliških delodajalcev iz Nemčije (BKU) ter fundacijo Konrad Adenauer organiziralo simpozij Evropa prihodnosti med uspešnostjo in odgovornostjo, na katerem je sodelovala tudi družba DRUŽINA.
    Na tem simpoziju v Državnem svetu, je Marie-Luis Dött, poslanka v nemškem parlamentu in predsednica nemškega združenja katoliških delodajalcev, med drugim dejala, da naj katoliški podjetniki/podjetja ne ponujajo nekoristnih proizvodov in storitev, kot je na primer prodaja pornografije.
    Lani koncem leta pa novi ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore suvereno pove: «Zame je pomembno tudi to, da v mariborski nadškofiji niso ravnali kot novodobni kapitalisti. Nihče od ljudi, ki so prevzeli odgovornost, se ni okoristil, čeravno se včasih vse pomeša in se jih ožigosa za tajkune. Te razlike je treba izpostaviti zaradi pravičnosti. Smiselno je, da gospodarjenje s cerkvenim premoženjem prinaša določen dobiček, vendar je pri tem treba upoštevati etičnost gospodarjenja. Cerkev na primer ne bo vlagala sredstev v farmacevtsko industrijo, ker je veliko njene dejavnosti s stališča Cerkve sporne.« Novi metropolit pa niti besedice o spornih poslih slovenske cerkve!?
    Očitno pa je, da so v slovenski cerkvi, zlasti v mariborski nadškofiji, tedaj ravnali kot mnogi novodobni kapitalisti, saj menda ne moremo še naprej govoriti o etičnosti gospodarjenja Zvonov in cerkvene ekonomije, ko se je vendar, sicer povsem legalno, legalno prodajala nespodobna, po cerkvenem nauka grešna pornografija, kot vezana trgovina z odpustki, ki ne koristi družini. Nad tem pa so se zgražali vsi osrednji slovenski mediji!
    Ali takšno cerkveno podpiranje pornografske industrije in postavljanje kapitala in dobička pred etiko, torej res še ni (bilo) nič sporno?
    Tudi veliko najemanje kreditov cerkvene ekonomije oz. Zvonov, za dvomljive ali tudi za nesporne(!) posle, predvsem za prevzeme podjetij, za katere so bile kot garancija za vračilo kreditov zastavljeni predvsem vrednostni papirji, delnice prevzetega podjetja, je očiten znak in značilnost slovenske tajkunske privatizacije in velik prispevek k bančni luknji, ki jo sedaj plačujemo davkoplačevalci.
    Sedaj je končno menda že tudi v Sloveniji jasno, da so v večini držav EU takšni posli oz. prevzemi podjetij, kjer se izčrpava prevzeta gospodarska družba, s tem ko se zastavi vrednostne papirje družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank) sporni. V nekaterih državah je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji in pod drobnogledom nadzorne institucije.«
    Pri teh poslih, verjetno res ni šlo za poskus nedovoljenega osebnega okoriščanja tajkunov, temveč inštitucije, cerkve, ki imajo tudi svoje odgovorno vodstvo, mar ne?
    Kdaj in kako bo Slovenija po takšni ne obžalovani slovenski cerkveni morali lahko napredovala?!

  2. Strinjam pa se z mnenjem škofa dr. Stresa, da se moramo ob teh tragičnih dogodkih oz. ob zadnjih dogajanjih glede na sobivanje različnih kultur v evropskem prostoru zamisliti nad našo strpnostjo ter sposobnostjo sobivanja in medsebojnega spoštovanja. Človekove pravice so taka skupna podlaga, kakor tudi človekovo dostojanstvo, iz katerega te pravice izhajajo. To mora veljati za vse, tudi za muslimane med nami.
    Zato ne morem razumeti in sprejeti sporočila in mnenja Pavleta Ferluge, kolumnista DEMOKRACIJE, glasila stranke SDS, ki jo podpirajo tudi kristjani, ko ta 5. marca 2015 objavi kolumno z naslovom »Antisemitizem kot dogma«, katero udarno in alarmantno zaključi: »Zadnji čas je, da razmislimo o možnosti ohranitve naše civilizacije. Pot je le ena: raka je treba kapilarno odstraniti. Spraviti vse muslimane na ladje in jih poslati domov! Najmanj nas bo stalo!«
    Bo samo to mnenje v DEMOKRACIJI ostalo in prevladalo?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite