Inštitut dr. Antona Korošca (INAK) je v Ljubljani pripravil 1. Koroščev večer »Dr. Anton Korošec – oče slovenske države«. O vlogi dr. Antona Korošca so spregovoili zgodovinar ddr. Igor Grdina, diplomat dr. Milan Jazbec ter predsednik Sveta INAK dr. Andrej Umek. Inštitut dr. Antona Korošca je bil ustanovljen jeseni 2015, ob 75. obletnici smrti slovitega politika, in želi s svojim delovanjem med drugim prispevati k svobodnemu pretoku idej in najboljših praks.
Antona Korošca je sprva v zgodovinski kontekst postavil ddr. Igor Grdina, ki v njegovi biografiji odkriva inciatorsko in očetovsko vlogo, Korošec je bil po njegovem mnenju tudi največji taktik med slovenskimi politiki, kar so priznavali tudi njegovi sodobniki. Po 600 letih pod Habsubrško krono so se za Slovence razmere drastično spremenile s I. svetovno vojno, ob koncu katere je slovenskemu ozemlju grozila italijanska in srbska okupacija, obeh zmagovalk v vojni. Ob tem je Korošec potegnil najboljše možne, predvsem pa realne poteze, ko se je zavzel za združitev južnoslovanskih narodov bivše monarhije s Srbi. Obdobje med obema vojnama, ko je Korošec med Slovenci v Jugoslaviji užival plebiscitarno podporo, je sicer zaznamoval najhitrejši gospodarski razvoj slovenskega območja v njeni zgodovini do tedaj. V Jugoslaviji se je v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami relativno dolgo ohranila tudi demokracija. Čeprav je Korošec kmalu uvidel, da Jugoslavija ni takšna, kot si je predstavljal, si je “najbolj jugoslovanski politik v stari Jugi” vendarle močno zavzemal za interese Slovencev. Nenazadnje, opozarja Grdina, je od Janeza Evangelista Kreka podedoval poslanstvo ohranitve slovenskega naroda, ki ga je izpolnil in tudi na večer svojega življenja optimistično razmišljal o prihodnosti Slovencev, ki naj živijo od svojega dela. Res je, je poudaril Grdina, da je Korošec vodil pronemško politiko, da je sprejel dva antisemitska ukrepa, vendar je po mnenju Vladka Mačka to počel, da bi napravil na Nemce vtis in se tako v Jugoslavijo ne bi vtikali. Ob koncu uvodnega razmišljanja se je Igor Grdina še vprašal, zakaj je v Sloveniji le ena ulica poimenovana po Antonu Korošcu.
Dr. Milan Jazbec je Korošca opisal z vidika diplomacije. Čeprav ni bil diplomat, ampak predvsem politik, je Korošec imel precej diplomatskih spretnosti, ki jih mora imeti vsak velik politik. Kaj bi šele bilo, če bi dejansko imel vpliv na zunanjo politiko, ki je ostajal v ozkem dvornem krogu, se je vprašal Jazbec. Kljub temu, da ni imel zunanjepolitičnih funkcij, pa je v svoji politični karieri opravil tudi nekaj pomembnih diplomatskih dejanj. Navsezadnje je prav on prebral majniško deklaracijo, ki je vplivala tudi na novo sestavo Evrope po I. svetovni vojni. Bil je v dobrih odnosih s slovenskimi diplomati, bil pa je tudi na nekaj pomembnih obiskih v sosednjih državah. Aktivno se je zavzemal za slovenski manjšini v Italiji in Avstriji. Galanten in jasen nastop, zavedanje realnega, prilagodljivost in razgledanost pa je le nekaj lastnosti, ki so skupne Korošcu in vsem dobrim diplomatom, je še dodal Jazbec.
Dr. Andrej Umek se je najprej dotaknil razmer ob koncu I. svetovne vojne in Versajske mirovne pogodbe, ki je po Umekovem mnenju predstavljala celo “smrtno obsodbo Slovenije.” V tistih negotovih razmerah je bilo potrebno iskati nove koncepte za ohranitev slovenskega naroda, najprej še znotraj Avstrije, in tega je bil Korošec sposoben. Treba je vedeti, da so zmagovalke v vojni šteli Slovence za preveč pogermanjene, glavni cilj pa je že dlje časa bil preprečiti Nemčiji dostop do Jadrana, je izpostavil Umek. Obstajala je nevarnost, da se slovensko območje razdeli več državam, zato je poiskal zaveznika v Srbiji, s katero se je dogovoril za federacijo, a so kasneje Srbi vsilili centralizem. Korošec je odigral pomembno vlogo pri ohranjanju slovenskega naroda, kar pa je zasledoval ob zavedanju možnega, hkrati pa je imel odgovor na vsako situacijo. Poleg obvladanja umetnosti možnega je pri zavzemanju za slovenski narod zasledoval tudi etično in moralno poslanstvo, zaradi česar je lahko vzor današnjim politikom.
Ob koncu razprave je ddr. Igor Grdina še enkrat opisal koliščine po razpadu Avstroogrske, ki so bile takšne, da bi v primeru razglasitve samostojne slovenske države sosednje države, predvsem Italija, to hitro okupirale in si jo razdelile, zato je bilo potrebno poiskati zaveznika v Kraljevini Srbiji, ki je bila na strani zmagovitih sil.
