Anton Drobnič, mož neuklonljivih ramen

2
Anton Drobnič

Knjiga zapisanih pogovorov, ki sta jih imela France Pibernik in Anton Drobnič, z naslovom Mož neuklonljivih ramen, ki je pred kratkim izšla pri založbi Družina, je mojstrovina v iskanju ravnovesja med izpovedjo in pripovedjo, med subjektivno interpretacijo doživetega ter objektivnimi okoliščinami, med prosto plovbo po oceanu anekdot in krmarjenju med realnim časom in realnimi ljudmi.

Pred nami je redka priložnost, da v zapisanem pogovoru med dvema sodobnikoma, razumnikoma in življenjsko oblikovanima ter preizkušenima prijateljema spoznamo ne le biografijo enega človeka, temveč tudi odgrnemo tančice skritega v splošni slovenski zgodovini.

Našla sta se imenitna sogovornika, ki drug drugega razumeta, spoštujeta in dopolnjujeta. Avtor skrbi za postavljanje vprašanj, ki se sama po sebi porodijo bralcu, hkrati pa prepusti svobodo pripovedovalcu, da poudarke in dejstva naniza v hierarhiji pomembnosti po lastni presoji.

Skozi pripoved Antona Drobniča se vživimo v preživeti čas in preizkušnje

Redke so zgodbe ljudi, ki nam v prikazu svoje osebne življenjske poti lahko pomagajo razumeti objektivne zgodovinske okoliščine bistveno širše od zgolj družine ali ožjega geografskega ali časovnega okvira.

Anton Drobnič je človek, ki ga je Bog vedno znova postavljal v vlogo, ki ji sam takrat ni pripisoval izjemnosti, a je hkrati postala izjemna zaradi vrednosti v zgodovinskem kontekstu njegovega pričevanja.

Prav ta ton, skoraj lahkoten, mestoma šaljiv in rahlo neprizadet, je toliko bolj privlačen za bralca. Ne spoznavamo trpljenja in preizkušenj pripovednika, ampak se skozi njegovo pripoved lahko vživimo v preživete čase in preizkušnje. Anton Drobnič nastopa osebno in hkrati odvrača pozornost od sebe k okoliščinam, ki so ga obdajale. Njegova izjemna sposobnost opisovanja detajlov in občutkov je tako nadomestek dokumentarnega filma, ki pričara razumevanje tudi desetletja oddaljenega časa.

Knjiga odkriva življenje ne le Drobničevih s Hudega Vrha, ampak nam opisuje življenje skoraj tipične kmečke družine na Kranjskem in Notranjskem pred drugo vojno. Prav enostavno je razumeti težave, ki jih je vsaka družina z obilo otrok imela, in načine, kako jih je premagovala pri šolanju otrok in se prebijala skozi težko, a hkrati mirno in lepo življenje v sobivanju z vasjo, sosedi, Cerkvijo in političnimi razmerami.

Anton Drobnič kot tipičen slovenski domobranec: zaveden slovenski fant, ki služi istim idealom kot britanski ali ameriški vojaki

Bralec bo nehote dobil vpogled v dojemanje okupatorja kot nečesa slabega in prezira vrednega ter to postavil ob bok želji, da bi se enotno postavili okupatorju po robu; hkrati pa spoznanju kmečkega prebivalstva, da jim poleg italijanskega okupatorja tudi komunistična alternativa streže po življenju in eksistenci. V praktičnem prikazu mu bo jasna razlika med kolaboracijo in iskanjem orožja za samoobrambo, saj bo odstrta tančica, ki jo je povojna zgodovina nadela partizanskim akcijam po slovenskih vaseh v ljubljanski pokrajini. Spoznali bomo tipičnega slovenskega domobranca: zavednega slovenskega fanta, ki nikoli ni videl v domobranski uniformi drugega kot možnost, da se izogne mobilizaciji v nemško vojsko in služi raje doma, pod slovenskimi povelji in v prepričanju, da služi istim idealom kot njegovi vrstniki v ameriški ali angleški vojski. Pozoren bralec bo začutil nelagodje in distanco do javnih stališč Leona Rupnika.

Pretresljiv opis usode domobranske vojske in občutkov, ki so jih ob razumevanju obsodbe na smrt čutili, bi morali brati kot obvezno čtivo v šolah: morda bi tako spoznali najbolj temno plat slovenskega karakterja, ki je iz peklenskih globin potegnil na plan najbolj nizkotne in nečloveške nagone ter jih brez vsakih moralnih zadržkov sprostil v sadistično izživljanje.

Zakon, vest, oblast so poniknili v ozadje in tekla je kri, padali so udarci, človek se je razčlovečil – brez ozira na kateri strani se je znašel.

Kljub komunističnemu koncentracijskemu taborišču je Anton Drobnič ostal svoboden in pokončen

Ko zasije žarek upanja svobode in rešitve, dobimo resnico o povojnem času. Ni treba razumeti pojma apartheid, da bi doumeli, da se je zgodil v Sloveniji. Morda ne na podlagi rase, a zgodil se je na ravni delitve na podlagi političnega prepričanja, družinske in verske pripadnosti ter po nejasni oceni grožnje, ki jo je posameznik predstavljal oblasti. Zaznamovanost s krivdo nasprotovanja komunizmu je bila trajna in neizbrisljiva.

Morda se prav v pripovedi o krivicah, ki jih je mladi Anton Drobnič s prijatelji preživljal kot politični zapornik in interniranec v komunističnem koncentracijskem taborišču, namesto v gimnaziji, zbudi dodatno spoštovanje do gospoda Antona.

Iz opisa tega strašnega doživetja spoznamo, da je Anton Drobnič ostal svoboden in pokončen. S posebnim užitkom razlaga o kljubovanju, drobnih upornih akcijah in zadovoljstvu ob vsaki potezi, ki je dodatno dokazovala hrabro, morda celo poniglavo prepričanje, da mu oblast ne more vzeti ničesar več, niti življenja ne.

To držo je nosil s seboj do konca. Od študija prek pravniške službe v zavarovalnici in zasebni advokaturi, še posebej pa v obdobju po spremembi režima, ko je razumel znamenja časov in s prijatelji posvetil svoj zasebni čas delu za Novo Slovensko zavezo ter pravilno razumevanje, vrednotenje in spominjanje revolucije, državljanske vojne in povojnega totalitarizma.

Kakor smo ob pripovedi o življenju na Blokah spoznali, kaj je kolaboracija in kaj pravica do obrambe z orožjem, tako ob pripovedi o prvi slovesnosti v Kočevskem Rogu spoznamo, kaj je sprava in zakaj tista slovesnost ni imela s spravo ničesar skupnega.

Zanimivo je branje o nepartijskem možu na čelu institucije, prežete s komunistično mislijo

Redki so ljudje, ki v dveh ključnih obdobjih življenja lahko s pripovedjo o lastnih doživetjih in usodi zapišejo tudi zgodovino države. Prav gospod Drobnič je bil obdarovan s tako možnostjo, ko se mu je, brez lastnih ambicij, odprla pot do osemletnega mandata na čelu slovenskega tožilstva. Za mlajšo generacijo bo pozorno branje dela njegovih pripovedi o tem času še posebej poučno.

Razkriva nam dilemo prvega nepartijskega moža na čelu institucije, ki je bila v celoti podrejena političnemu sistemu, ki je pravo in predpise ter delovanje države izrabljal za pregon političnih nasprotnikov in utrjevanje sistema vrednot partijske ideologije. Prikazuje nam svoje soočanje z dejstvom, da je bil totalitarni sistem zavržen, obstal pa je pravni red, na katerem je temeljil. Kako je bil tujek v sistemu partijsko enotnega sistema tožilstva, v katerem je imel zaradi politične zavezanosti k mehkemu prehodu povsem nemogoče razmere za vzpostavitev enega izmed osnovnih potrebnih sistemov za delovanje nove pravne države.

Anton Drobnič nam razkriva težave, ki jih je pravno nadaljevanje bivšega sistema naredilo pri delu za pravno rehabilitacijo krivično obsojenih. Kako enostavno bi bilo, če bi skupaj z ustavo določili tudi razveljavitve obsodb in postavili zgodovino na pravo mesto, a treba je bilo po daljši poti. Mukotrpni (kakor izkazuje posebej pripoved o procesu za škofa Gregorija Rožmana) zaradi zahtevnosti, zaradi političnega nasprotovanja in zaradi osamljenosti v sistemu, ki ga ni nikoli sprejemal in v katerem je ostal tujek po padcu Demosa.

Poznal in spoštoval je zakone in tako lahko zaščitil sebe in sodelavce pred pritiski ter je začel popravljati zgodovinske krivice

Pravnik, zavezan spoštovanju prava, je bil postavljen pred uporabo prava, da je zaščitil sebe pred politično odstavitvijo, svoje sodelavce pred političnimi pritiski, žrtve pred zgodovinsko krivico, ki jim je bila storjena.

Na koncu mu je ta predanost vzela obilo moči in tisti, ki smo ga v zadnjih letih poznali, smo lahko pri njem začutili večjo grenkobo zaradi tega, v čemer ni uspel (ne kot tožilec ne kot prepričevalec demokratičnih strank ter politikov o nujnosti spreminjanja zakonov in delovanja), kot zaradi tistega, kar se mu je zgodilo v življenju hudega in po krivici. Prav zato sem ga kot naslednik na predsedniškem mestu v Novi Slovenski zavezi izredno spoštoval in zato mi je od vsega najbolj žal, da nam knjige ne more sam predstaviti in sam dodatno odgovarjati na vprašanja. Nedvomno bi tisto, kar bi še povedal, napolnilo najmanj enako obsežno knjigo.

Naj ta knjiga ohrani spomin bodočim rodovom na izjemnega človeka, ki je živel v izjemnem času in je s prijatelji prepoznal svoje poslanstvo pogumnega pričevanja za tiste in v njihovem imenu, ki so bili poklicani v mučeništvo za državo in svobodo, ki jo imamo danes za samoumevno.

Vir: Zaveza št. 120

2 KOMENTARJI

Comments are closed.