Antikritika neke antiproslave

3
57

Mislim, da nisem zamudil niti ene od dosedanjih 19 osrednjih proslav ob Dnevu državnosti, seveda pa tudi ne tiste prve »originalne«. Vsakič smo se potem povabljeni udeleženci premaknili v/ob Cankarjev dom in tam sproščeno poklepetali. Ena od najpogostejših tem pogovora je bila vsekakor tudi ocena (umetniškega) programa, glede česar se seveda nismo nikoli prav strinjali.

Politična obarvanost umetniškega programa

Resnici na ljubo (moram priznati, da) so bile ocene po navadi kar precej politično obarvane. Trenutna vladajoča koalicija je bila do celotnega koncepta, kot tudi do izvajalcev dosti bolj prizanesljiva, kot pa opozicija, ki si ni mogla kaj, da ne bi poudarjala pomanjkanja izrazito domoljubne konotacije.

Če s(m)o bili pomladanski politiki malo bolj s srcem pri stvari ob osamosvajanju Slovenije (mislim, da je to sedaj že kar zgodovinsko dejstvo), s(m)o pričakovali veliko več evforije in domoljubnega zanosa, medtem ko je levim politikom zadoščala že kar malo bolj umirjena in čim bolj »umetniška« proslava. Če je Janševa vlada vzela organizacijo tega dogodka za enega od svojih bistvenih projektov, je Drnovškova to vzela bolj kot nujno zlo in s tem opravila kar z eno (levo) roko.

Mi, ki smo bili (bolj ali manj) zunanji opazovalci, smo imeli vedno seveda tudi precej različen okus in zelo različno percepcijo (pravega) umetniškega ustvarjanja. Eni s(m)o razne artistične diskurze razumeli bolj, drugi manj, vsakdo pa je svojo morebitno nevednost skrbno skrival. Priznam, da sem bil sam včasih ob prvih vprašanjih ob kozarčku penine »No, kako se vam je zdelo?« rajši kar tiho in sem bolj poslušal, da sem ujel kakšno primerno frazo a la »Precej drugače, kot lani, kajne?« ali pa »Me zanima, kako je to izpadlo na TV?«. Če sem se nato znašel v izrazito Demosovi družbi, sem potem po navadi priznal, da sploh nisem razumel, kaj je režiser želel povedati…

Priznam, proslava mi je bila všeč

Hvala Bogu, da imamo različne okuse in je zaradi tega povsem logično, da je vsaka proslava deležna kritik in pohval, pri čemer po navadi ena skupina prevlada. Tako bo tudi s sinočnjo (tega pisanja sem se lotil namerno kar takoj zjutraj, da ne bom spet preveč pod vplivi okolice ter mojih socialnih omrežij) in prepričan sem, da se bosta spet formirali dve skupini – oboževanja in zavračanja.

Sam bi se tokrat uvrstil v prvo skupno: Skratka: proslava mi je bila všeč in (si) to upam tudi priznati.

Nekaj prvih kritik sem pa le že slišal sinoči, seveda iz vrst ortodoksnih desničarjev (od katerih bi sicer res težko pričakovali odkrite pohvala o Pahorjevi proslavi), katerim moram »na prvo žogo« seveda pritrditi: »Ampak tako se pa proslave ne delajo!«

Ja, seveda, seveda, tako se pa proslave res ne delajo – na splošno! Naslednja leta bi proslave res morale biti (spet) drugačne, takšne, kot se za proslave spodobi. Biti bodo spet morale spodobne, slavnostne, ne-všečne, z bogatimi umetniškimi sporočili, brez norčevanja (iz državniških simbolov) in reklamnih spotov. Resno!

Ampak – saj tole letos ni bila proslava! Ali niste opazili bistva? Tokrat je bila to pač antiproslava. Za spremembo. Pa se enkrat zabavajmo! Zakaj bi se vedno morali truditi z iskanjem skritih sporočil, če pa nam jih lahko servirajo kar direktno v obliki parodije?

Jurij Zrnec

Dobro parodijo pa lahko naredi samo tisti, ki je tako dober, da je (lahko) tudi boljši od izvirnika! In takšen je gotovo (samo) Jure Zrnec! Samo on zna Žižka povedati (morda) bolje, kot Žižek!

Predlagam, da najbolj negativno usmerjeni kritiki sinočnje proslave usmerijo svoje kritike samo tja, kamor sodijo: na tiste, ki so se upali odločiti, da zasnovo in izvedbo zaupajo Zrncu (jaz bi jih sicer pohvalil). Nikakor pa ne proti Juretu! Ko je on enkrat dobil zaupanje in konkretno nalogo, jo je pač skupaj s svojo ekipo izvedel 100% profesionalno in veliki večini dopadljivo (več pa tudi ni mogoče pričakovati).

Če je želel ugajati (zakaj pa ne?) je pač na oder povabil tudi trenutno najbolj talentirano in popularno deklico, ki nam je spet ogrela srca. Če je želel vključiti tudi nekaj slovenske identitete, je dodal še postojnsko človeško ribico, pa čeprav kot karikaturo. Če nikakor ne gre tudi brez tako banalnih vložkov, kot sta rok in narodno-zabavna glasba, so nam ju prikazali v predelani, izrazito visoko umetniški verziji patetične deklamacije. Ker je vedel, da bodo mnogi poznavalci kulture pričakovali tudi visoke artistične vložke z izrazito poduhovljenimi (skritimi) sporočili, je dokazal, da so on in njegova skupina zelo sposobni tudi česa takega. In ustvaril je nekaj, kar je bilo za nas »deja vu« – čudna glasba, kriki, telovadba, koruza, kamela in drugi globoki simboli. Ker je vedel, da brez izrazito domoljubnega zaključka tudi ne bo šlo, je pripeljal na oder veliko skupino pevcev vseh starosti in stanov, jim dal v roke zastavice ter jim dal zapeti tako veličastno, da gledalci res nismo vedeli, ali je to parodija, ali ne… Pa saj smo že pri mnogih filmih doživeli, da nam je bila parodija bolj všeč, kot original!

Predvsem pa so nas sinoči dobro nasmejali! Ali ni tudi to veliko vredno? V teh časih …

3 KOMENTARJI

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite