Antikatolicizem je slovenska varianta antisemitizma

50

Gorazd Kocijančič, filozof, prevajalec, pesnik, nagrajenec Prešernovega sklada v Pogledih: “Antikatolicizem je slovenska varianta antisemitizma. Enako krivičen je, enako primitiven, enako zloben, enako demoničen. In predvsem: enako lažen. Se pravi: enako brez izkušnje konkretnih ljudi, posameznikov, ki smo Cerkev.”

Foto: Facebook profil Kultura Družina

50 KOMENTARJI

  1. V sestavku, ki ga je pod člankom o Vesni V. Godina, navedel že g. Kurinčič, G. Kocjančič “antikatolicizmu” očita predvsem napade na “slamnate može”, torej napade na stališča, ki jih Cerkev sploh ne zavzema, kar naj bi izviralo iz pomanjkanja izkušenj antikatolicistov s katoliško vero.
    Strinjam se, da nekateri ob napadih na Cerkev v resnici pogosto napadajo “slamnate može”.

    Da pa bi se lahko izognili “slamnatim možem” in razčistili, kaj katoliki resnično verujejo, verjamejo ter kaj se jim zdi “prav”, pa bi želel, zastaviti štiri preprosta vprašanja, na katera je v samem bistvu mogoče odgovoriti z “da” ali “ne” in na katera bi (si) moral po mojem mnenju vsak katolik odgovoriti jasno in nedvoumno (na tem portalu g. Skralovnik in g. pater Jernej na prvo vprašanje nista odpisala):

    1) ali verjamete, da je Bog, ki ga oznanja RKC, imel karkoli pri pomoru egipčanskih otrok ob pashi oz. begu Izraelcev iz Egipta? (podrobnejša obrazložitev vprašanja je čisto spodaj na strani:
    https://www.casnik.si/index.php/2012/11/10/nas-vladar-je-mesija-jezus/

    2) ali bi dopustili opraviti direktni splav 10 letni deklici, ki ima 38 kg, in ki nosi dvojčka, ker jo je očim posilil? Zdravniki namreč ugotavljajo, da bi sicer umrla.

    3) ali verujete, da pred Bogom ne bo zveličan človek, ki ne želi biti član Cerkve (čeprav sicer pozna njen nauk), in ki ga od Pedra Opeke loči le krst?

    4) ali verjamete, da Bog lahko, če želi, prepreči potres v Ljubljani?

    Zelo vesel bom odgovorov na zgornja vprašanja (hvala, g. AlFe za vaše odgovore pod člankom o Vesni Godina).

    • Ponavljam še, da menim, da je treba ločiti argumentirano kritiko (tudi Cerkve oz. njene doktrine) od žaljivih ali celo nasilnih akcij antikatolicistov, kot jih imenuje g. Kocijančič.

      Če je prva povsem dopustna in po mojem mnenju celo zaželena (upam, da tudi za katolike, saj imajo s tem priložnost bodisi še bolj utrditi vero, če je kritika neutemljena, bodisi sprejeti novo stališče, ki jih je prepričalo), pa so žaljiva ali celo nasilna dejanja seveda povsem nesprejemljiva vredna obsodbe.

    • Se opravičujem za toliko napačnih vejic, nekaj tipkarskih napak in napačno zapisan priimek g. Kocijančiča;) Skopiral sem namreč svoja vprašanja iz sosednje teme (pod člankom o Vesni Godina) in jih nekoliko skrajšal, pri tem pa pozabil prilagoditi tudi vejice.

      • Ananas, dežurni utemeljevalec neboga.Že malo utrujujoč. “Praktični” dokazovalec niča”, danes ste pozabili na obstoj marsovcev.
        Temelj vašega dokazovanja je: neobstoj boga je objektivno dejstvo. “Objektivno nedokazljivo dejstvo” je da boga je? Sicer pa pravite, vse je v glavi. Tako bog kot nebog. Nikomur ne želim vsiljevati svoje vere ali nevere. Morda bi ob tem pomislili na polje osebne svobode. Mimogrede razlika med verjeti in verovati je lahko občutna..

        • Mi je žal, če se vam zdim že utrujajoč, a tudi meni se zdijo utrujajoči “argumenti” v stilu »kako lepa je ta rožica, Bog torej je! In zagotovo je ravno takšen, kakršnega opisuje ravno RKC«, »po Pascalu se bolj splača verovati kot ne« in še bolj »neverniki nimajo vrednot, le vera da garancijo za Dobro«, a se proti njim (“argumentom” in ne vernikom) »borim« z argumenti ter vprašanji, ne pa žaljivkami, vandalizmom ali nasiljem, ki jih opisuje g. Kocijančič.

          Vsakomur tudi puščam osebno svobodo, da veruje, kakor hoče, kar sem že večkrat poudaril. Kar se kaže v praksi tako, da zagovarjam versko svobodo in izražanje (seveda tudi javno izražanje) vere – tudi npr. zagovarjam tako pravico Cerkve, da javno pove mnenje o vsem, kot tudi pravico muslimanov do džamije v LJ, pa čeprav bi bil do nekaterih tez njihove vere morda še bolj kritičen kot do vaše;)
          Seveda pa se, vsaj upam, lahko vedno pogovarjamo o tezah vere. Nikoli ne napadam vernikov, ampak le polemiziram o tezah vere.

        • Ne pravim pa, kot napačno trdite, da »je vse v glavi«, še manj pa utemeljujem »neboga« (ne postavljam trditev o obstoju nekoga jaz, ampak se le odzivam na vaše trditve o vašem Bogu), kot tudi napačno domnevate, ampak le z argumenti nasprotujem vašim argumentom za VAŠO trditev, da Bog (seveda le vaš) obstaja.
          Objektivna resnica pač obstaja. Moja želja pa je, da jo ugotovimo oz. se ji približamo s čim večjo verjetnostjo. To pač lahko storimo le z logiko in ne zaupanjem avtoriteti.

          Glede ločevanja »verovati« in »verjeti«: če nekdo veruje v določenega Boga, Marsovce, horoskope, roza zajčka na Plutonu, to lahko poimenujemo vera, ker verjame v nedokazljivo ob neobstoju razlogov, ki bi logično podpirali to trditev, a v končni fazi vendarle ne le veruje, ampak verjame – morda si tega le ne upa priznati in se skriva za poimenovanjem »verovanja« (»verovati« bi bilo le poimenovanje podmnožice od »verjeti«, in sicer verjeti v tisto, česar se ne da nedvoumno dokazati in za verjetnost obstoja ni logičnih razlogov).
          Zato tudi npr. vprašanje o potresu. Ali verujete (in verjamete), da Bog lahko prepreči potrese?

        • Žal pa od nikogar (razen g. AlFe-ja), torej tudi od vas, nisem dobil odgovorov na 4 preprosta vprašanja, ki se tičejo same vere (njene uradne doktrine in atributov Boga, v katere pač verjamete vi, zato lahko le verniki tudi odgovorijo) in ne npr. zgodovine Cerkve.
          Takšno vero, ki noče, ne zna, ali se sramuje odgovoriti na verska vprašanja, v kaj verjame in veruje, bi lahko označili za »mlačno« ali pa za “samopostrežno”, v kateri izbere le tisto, kar mu je všeč.

    • Čeprav morda zgledajo vprašanja, kot da jih je mogoče odgovoriti z DA in NE, temu ni čisto tako, ampak bom vseeno poskusil:

      1) Da. Karkoli pa je naredil (ali ni naredil, kar je tudi dejanje, in sicer dejanje opustitve, kot že sami ugotavljate), je gotovo dobro (samo po sebi in posledice), ker je On definicija dobrega, ki ga mi spoznavamo le v svojih omejenih človeških zmožnostih. On je življenje dal, zato ima oblast, da ga vzame (in potem spet da večnega). Drugače je pa z ljudmi, kot diskutirano v odgovoru na 2).
      2) Ne (če bi bil jaz njen oče). Če ne bi bil njen oče, bi lahko samo zagovarjal svoje stališče, odločitev pa bi bila na njej in njenih starših. Noben človek ni dal življenja njenima dvojčkoma, zato jim življenja tudi nihče razen Boga ne more vzeti.
      3) Ne. Tovrstne stvari nam niso razodete. Se pa ta človek od Pedra Opeke loči še po marsičem drugem. Vsaj po tem, da Pedro želi bit član Cerkve, ta človek pa ne. In za to mora imeti razloge. In ti razlogi očitno pomenijo popolnoma drugačno predstavo o Cerkvi, kot jo ima Pedro Opeka 🙂 Torej takšna situacija, ki jo predstavljate, po mojem mnenju niti ni mogoča.
      4) Da. Čeprav morda “prepreči” ni najbolj ustrezen izraz 🙂

      • Najlepša hvala za vaše odgovore! Sem vesel vašega odziva.

        Sicer menim, da je na ta vprašanja vseeno mogoče odgovoriti (v končni fazi) z “da” ali “ne”, ker se prvo in četrto nanašata na objektivno dejstvo (ki obstaja (oz. se je zgodilo) ali pač ne); drugo glede dejanja vsakega posameznika (ki vsak zase lahko pove); tretje pa se tiče uradne doktrine Cerkve in zveličanja (ki se ravno tako v končni fazi bo ali pa ne bo dogodilo za posameznika).
        Utemeljitev razlogov oz. zagovora dejanj pa je res lahko (celo pri istem odgovoru) različna.

        Spoštujem vaše odgovore in jih ne bom dodatno komentiral, saj sem moje mnenje glede možnih odgovorov na ta vprašanja in glede (lahko rečem kar v temelju) različnega razmišljanja zapisal že spodaj.

        Dodal bi le (glede 3. vprašanja oz. odgovora), da ravno ob isti predstavi o Cerkvi oz. Bogu, kakor ga Cerkev uči, nekdo hoče, drugi pa kljub svojemu etičnemu ravnanju (ali ravno zato) noče biti član Cerkve.
        Razlog je najbrž v različnem razmišljanju oz. vrednotah, kar se kaže tudi v odgovorih na ta vprašanja, ko se npr. vi in jaz ob isti predstavi o Bogu oz. uradni doktrini Cerkve, ki jih s svojimi odgovori verniki večinoma potrjujete, do njih vrednostno opredeljujemo popolnoma drugače.
        Le kot primer: Da je Bog dopustil (ali pa povzročil) pomor egipčanskih otrok, zame ne opravičuje niti njegova avtoriteta, da je on dal življenje in ima oblast; da je On definicija Dobrega in je zato vsako njegov dejanje dobro, pa ocenjujem za krožno logiko.

        Ampak nič hudega, če razmišljamo različno. Spoštujem vaše utemeljitve in sem vam hvaležen zanje. Želel sem le povedati, da se očitno (že zelo v izhodišču) razlikujemo pri načinu razmišljanja. Ocene, katero je pa pravo razmišljanje (če katero je), pa tu ne dajem;)

        P.S. Če vas smem še vprašati: ali ste duhovnik ali ne?

        • Pa ti morda sprejemaš Kristusove antiteze? Ali ob tem razumeš da antiteze niso sprejemljive v nobeni človeški vedi, niti filozofiji ne. Res se človek vpraša kdo si ti da sodiš Boga? Ali razumeš da ti to ni dano. In to ni neki naš Bog, ampak gre za Boga, vladarja vesolja?!

          • G. Zdravko, ne sprejemam nobenih (anti)tez za kogarkoli (imam pa osebno prepričanje, ki sem ga ob logičnih argumentih vedno pripravljen dopolniti ali celo spremeniti), ampak se predvsem odzivam na vaše teze – na srečo je danes v demokratični družbi dvom v “teze” in celo v dogme dopusten;).
            Le eden od naju pa trdi, da ve, kaj je bilo pred velikim pokom, kdo je ustvaril svet, kaj je po smrti in kako se moramo vsi obnašati (in kam obvezno včlaniti), da bomo po smrti zveličani.

            Moje osebno prepričanje pa je, kot lahko bolj obširno razberete že iz mojih spodnjih komentarjev, da:
            – glede etike skušam v dejanjih zasledovati merila sočutja in človekoljubja (in ne definirati etike po tem, kar reče avtoriteta);
            – glede sveta: ga spoznavati po logiki in ne po logičnih napakah (med slednje sodi tudi argument avtoritete).

            Oceno ali oz. katera od teh dveh “tez”, če ju že hočete tako imenovati, sta/je v nasprotju s Kristusom (“Kristusove antiteze”), prepuščam vam.
            Oceno, katera dejanja, zahteve in posledice (verskih in etičnih) trditev katolikov pa so v nasprotju z mojim dojemanjem etike in sveta, pa sem že podal spodaj in jo vaš komentar le potrjuje.

        • Ananas, po pravici povedano pred prvo objavo nisem prebral vaših komentarjev, sem jih pa zato zdaj po vrsti od zgoraj navzdol, in jih naslavljam v tem vrstnem redu v nadaljevanju.

          Argumentirana kritika je dovoljena in zaželena, vsekakor 😉 Prav tako je zaželen pogovor o vseh temah (tezah) vere, absolutno! S svojimi stališči (objektivna resnica obstaja, želja po približevanju njej, uporaba logike, izogibanje logičnim napakam, pripravljenost na spremembo mišljenja …) garantirate, da so tovrstne aktivnosti z vami ne le mogoče, ampak lahko tudi obrodijo obilen sad!

          Glede 3. vprašanja:
          Iz svoje izkušnje na osnovi svojega pogleda na Cerkev in Boga si ne predstavljam, kako bi nekdo v isti (moji) situaciji ne želel biti član Cerkve (ne glede na to, kaj njeni člani počnemo) 🙂 Menim, da bi do tega lahko prišlo le, če bi ob istih predstavah nekdo tem predstavam ne verjel (oz. jih imel za zelo malo verjetne). Kar pa si na podlagi vseh “argumentov ZA”, kar sem jih sam spoznal, ne predstavljam 🙂 Zato sem navedel, da po mojem mnenju takšna situacija ni mogoča.
          Da pride tu med vami in mano do različnih vrednostnih opredelitev, je seveda razlog v različnih predstavah o Bogu. Bog je zame absolutna avtoriteta, katera mi je dala vse, kar imam, vključno z življenjem. Ampak ta avtoriteta ni avtoritarna, ker mi je dala tudi popolno svobodo, ki se odraža tudi v tem, da lahko celo zanikam njegov obstoj. Bog me ima tako rad, da mi daje vse, kar je zame dobro in samo to, kar je dobro, tudi če zanikujem njegov obstoj. Sem ljubljen. Tako kot smo vsi. In ob spoznanju tega, želim delček te ljubezni vračati na način, da delam dobro. Kaj pa je dobro, pa nam razkriva On sam na različne načine. En način vračanja je, da priznam resnico: da je On avtoriteta, katera mi je dala vse. Vendar mi svoje avtoritete ne vsiljuje, ampak me spodbuja, da jo preizkušam. Ne, da ga sprejmem zaradi avtoritete, ampak za avtoriteto 🙂
          Tako, če vas povzamem, “On definicija Dobrega in je zato vsako njegov dejanje dobro” ni krožna logika, ampak je vse skupaj mišljeno kot definicija. Mislim, da je potrebno priznati, če naredimo predpostavko “Bog je dober. To pomeni, da je dober sam po sebi in dobro vse, kar iz njega izvira, vključno z njegovimi (ne)dejanji.”, je pomor Egipčanskih prvorojencev, če je imel kaj zraven, naj se sliši še tako nezaslišano, dobra stvar. K tej temi se bom vrnil v nadaljevanju.

          Vprašali ste, če sem duhovnik. Ne, nisem prejel nikakršnega mašniškega posvečenja. Pred štirimi leti sem prejel zakramente uvajanja, pred dvema pa sem si s svojo zdaj ženo podelil zakrament svetega zakona.

          Če sem prav razbral, sta vaši temeljni etični vrednoti sočutje in človekoljubje. To sta tudi dve zelo pomembni (a ne edini) krščanski kreposti. Oba izhajata iz naslova bogopodobnosti človeka. Sočutje in človekoljubnost (kot sami ugotavljate, sta nekakšna naša danost) sta gotovo pomemben del poti do Njega. Bog nam je vsem ljudem “vgradil kompas”, s katerim ga lahko najdemo. Sočutje in človekoljubnost sta gotovo del tega “kompasa”. Je pa zelo pomembno, kaj pod ta dva pojma razumemo.

          Navajate, da je argument avtoritete logična napaka in da zato ni primeren način spoznavanja sveta. To je res. Menim pa, da sprejetje preizkušenega in kredibilnega vira informacij, ki je hkrati avtoriteta, ne smemo smatrati kot entiteto, zaradi katere delamo logično napako, če vse njegove informacije preizkušamo po vseh razumskih kriterijih. Kot pravi apostol Pavel: “Vse preizkušajte in kar je dobro, obdržite.” (1 Tes 5,21). Vera namreč ni v nasprotju z razumom. Vera brez razuma ni prava. Bog nas je ustvaril v celoti in nam dal tudi razum (ter še veliko drugega). Dal pa ga je zato, da ga uporabljamo 😉 To je lepo povedal tudi Einstein.

          G. pomožni ljubljanski škof nikakor ne izvaja hokusa pokusa pri molitvah glede potresa 🙂 Za spoznavanje Cerkvenega nauka so veliko bolj kot odgovori nas vernikov kredibilni viri uradni Cerkveni dokumenti 🙂 Bog vpliva na vse, skrivnost pa je, kako. Mora tukaj in zdaj spremeniti naravne zakone, da prepreči potres? Kraj in čas zanj nista neka ravno merodajna kategorija, ki bi se jima bilo potrebno uklanjati 🙂

          Pri presojanju sočutja Cerkvene doktrine ne smemo pozabiti pomembne predpostavke, da kontekst presoje ni tuzemeljsko življenje, ampak je širši – večno življenje. Iz vašega pojmovanja sočutja so seveda vsi vaši sklepi pravilni, niso pa pravilni iz pojmovanja sočutja, kot ga ima Cerkev. Zato se je potrebno zakopati bolj globoko in je najprej potrebno presoditi samo definicijo sočutja.

          Glede razlike med dogmo in zelo močno trditvijo se ne morem povsem strinjati. Sicer je za katolika dvom v “nezmotno” dogmo težava, a premostljiva (t.j. je ne sprejmem kot zanesljivo trditev), pomembno je le, da je ne zanikam (t.j. je ne sprejmem kot popolnoma nezanesljivo). So pa vse dogme, pa tudi nauk sicer, dobro pretehtane, harmonizirane in umeščene v celoto, tako da če lahko nekdo sprejme nekaj dogem kot zanesljive, lahko potem (po mojih izkušnjah, ki pa zdaleč niso edine) v nekem trenutku kot zanesljive sprejme še veliko drugih (nisem še naletel na takšno, ki bi je ne mogel :)). Skratka, za “aktivnega” katolika je po mojih izkušnjah verjetnost, da je katera izmed dogem napačna, zelo majhna. Posamezni koščki se namreč zlagajo v vedno bolj smiselno celoto 😉 Če bi se izkazalo, da bi katera dogma res bila napačna, bi bila prava katoliška drža, da se stališče spremeni . Sicer ne gre za dogmatično zadevo, ampak ravno v tem času odmeva odstop papeža. Bežen pogled skozi zgodovino bi dal sklep, da je zelo verjetno, da papež ne sme odstopiti. Vendar vemo, da to ni res , na kar nas je lepo opozoril Benedikt XVI. 🙂

          Glede poskusov in dokazov v smeri, da molitve ne delujejo, bi pa rekel tole: Bog ni samopostrežni avtomat oz. subjekt naših poskusov 🙂 Ni izključeno, da bi kateri izmed nadzorovanih poskusov dal pozitivne rezultate v smeri, da molitev deluje, vendar ocenjujem, da je to zelo malo verjetno: “Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.” (Mt 6,6).

          Glede vašega sklepa na 2. vprašanje bi opozoril na nepazljivost: če deklica ne bi naredila splava, je verjetnost, da bi umrla, zelo velika, nikakor pa tak razplet ni gotov. Tega ne smemo pozabiti. Seveda pa dobi ob predpostavki posmrtnega življenja zgodba čisto novo dimenzijo.

          Glede vašega sklepa na 3. vprašanje navajate, da je “članstvo” v Cerkvi za zveličanje obvezno. To ni čisto res, ampak velja za posebne primere. Iz vaših drugih odgovorov je sicer razbrati, da za te posebne primere veste. Hkrati pa je iz debate glede vprašanja 3 mogoče razbrati tudi, da zadeve ne razumete čisto tako, kot je po mojem mnenju res(nično). Zato bi vas, če dovolite, usmeril na paragrafe 846-848 Katekizma katoliške cerkve. Sicer ti paragrafi sami po sebi niso dovolj za razumevanje, dajo pa po mojem mnenju dobro iztočnico za premišljevanje.

          Glede vašega razmišljanja okoli 1. vprašanja: Kako bi se vaše razmišljanje spremenilo, če bi predpostavili “katoliško predpostavko”, da se življenje s smrtjo na tem svetu ne konča? V tem primeru sočutje in človekoljubnost razširimo v “onostranstvo”. Sočutje preraste v to, da bo nekdo večno živel: kolikor je na tem svetu nekdo trpel, toliko bolj verjetno bo potem živel. Človekoljubnost preraste v to, da bo nekdo večno živel: pomagamo drugim, da bodo delali vse, kar je prav, četudi za to umremo: “Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.” (Jn 15,13).

          Glede vašega razmišljanja okoli 2. vprašanja bi na tem mestu dodal le še to: “članska izkaznica” je potreben (z izjemami, kot že omenjeno), ne pa tudi zadosten pogoj (ko si “član”, potem šele sledi odgovornost!) za zveličanje 😉 Seveda je potrebno poudariti tudi, da ni stvari, ki bi jo lahko naredili, da bi si “zaslužili” zveličanje. Zveličanje nam je podarjeno.

          Glede vašega razmišljanja okoli 3. vprašanja: Vas smem vprašati, kdaj skupek atomov/celic postane človek, kateremu je potrebno izkazovati sočutje in mu pomagati? Če prav razumem, je vaša etična pozicija, da je potrebno izkazovati sočutje ljudem in biti človekoljubni, torej pomagati ljudem. Torej je odgovor na to vprašanje (sta dvojčka že človeka? če nista, kdaj bosta postala človeka, da bi morala biti deležna sočutja in človekoljubja?) najpomembnejša predpostavka za odločanje glede situacije vprašanja 3).

          Glede vašega razmišljanja okoli 4. vprašanja: Lahko prosim navedete predpostavke in sklepanja, ki so vas pripeljali do sklepa, da praksa LJ pomožnega škofa nasprotuje razumu in logiki? Sicer pa gre za zelo podobno situacijo kot v 1. vprašanju. Glede nerazumskosti in nelogičnosti molitve proti potresu pa tole: če pod nerazumskost razumete to, da gre za zadevo, ki je samo z umom ne moremo doumeti, potem se strinjam. Nelogičnosti pa po najboljši volji ne morem sprejeti. Obstajajo namreč tudi nerazumski argumenti (npr. čustva), nad katerimi lahko logično sklepamo (“kupil ji je rože, ker je zaljubljen vanjo”). Problem vidim v tem, da se prepogosto človek in njegove sposobnosti zreducirajo na razum. Človek je še vse kaj drugega, kot njegov (raz)um.

          Ste me pa presenetili z očitnim sklepom: pogosto verniki sami branimo slamnate može! Res je, zato je naloga vsakega vernika, da presoja vse (kot pravi apostol Pavel) in se čim bolj poglablja v to, kar verjame in razbija svoje mite o Resnici. Navsezadnje od tega zavisi naše (večno) življenje 🙂 Cerkev pri tem ne sme nastopati kot avtoriteta, ampak kot ogromna zakladnica kažipotov k Resnici. Ker Cerkev sestavljamo ljudje, je naša naloga presojati, če ni kakšen pobalin katerega izmed kažipotov morda obrnil v drugo smer 😉 Vidim, da ste kljub ne najboljšem “stanju” med verniki sami že razbili veliko slamnatih mož, vendar vam jih, kolikor vidim in sem zgoraj tudi argumentiral, še nekaj ostaja. Z veseljem se o njih pogovorim z vami bodisi tu bodisi bolj zasebno, npr. preko e-pošte.

          Dragi Ananas, želim vam, da bi še naprej s tem žarom odkrivali resnico in da bi nekoč odkrili Resnico. Le pozabiti ne smete, da če ima nekaj malo verjetnost, to še ne pomeni, da je nemogoče. Včasih zmaga kakšen konj, kateremu stave ne kažejo najbolje. Če takrat stavimo nanj, bo dobitek zelo velik, saj je kvota nanj zelo ugodna 😉

  2. ALI SE SPLAČA BITI VEREN?( to je nekaj mojih misli o veri)

    Ali se splača biti veren? Ali je smiselno biti veren?
    Se, ker ničesar ne izgubiš, ampak le pridobiš.

    Z vero pridobiš zdravo samozavest, saj veš, da ti ob strani stoji največja pozitivna sila, to je BOG, ki pooseblja ljubezen.

    Z vero pridobiš trdno upanje, ker veš,da te pri uresničevanju pozitivnih ciljev Bog ne bo pustil na cedilu.

    Z vero postaneš pozitivno miselno in ravnalno naravnan, torej optimist, in to ne le zaradi prej navedenega, ampak tudi zaradi tega, ker veš, da si neuničljiv, ker si del večnega življenja.

    Vera je upanje. Je upanje v pozitivno življenje in v pozitivno prihodnost. Je upanje v večno življenje v spreminjajoči obliki. Vera gradi, ne razdira.

    Smisel vere je očiten, je neizpodbiten. Intenzivnost vere pri posameznem človeku, je odvisna od njegove duhovne inteligence. Vera je torej sestavni del duhovne inteligence človeka, ker mu osmisli in polepša življenje,

    Vera sama po sebi nima ničesar negativnega. Negativno jo lahko napravi človek, za katerega se ve, da lahko napravi iz najpozitivnejše misli in dejanja nekaj najbolj negativnega. Vendar to ne more biti izgovor za človeka, da vera ni potrebna ali da je zanj celo slaba.

    Ali je slabo, če vera uči, da moraš biti do bližnjega takšen kot do samega sebe? Ali, da moraš živeti po postavah, to je po več tisočletnih izkušnjah človeka, ki učijo, da je možno živeti v sožitju in srečno le na način, da spoštuješ postave oz. pravila srečnega življenja. Nevera pomeni malodušje in negativno brezciljnost in pomanjkanje vrednot.

    Ali je slabo, če upaš v večno življenje in si zaradi tega boljši do drugih in si bolj optimističen? Tudi po logiki stvari je več argumentov za večno življenje kot pa ne. In če k temu dodamo pozitivni pomen večnega življenja za človeka, je logično, da je za človeka koristno upanje v večno življenje.

    Poglejmo nekaj argumentov, da je Bog:

    – Čudovita narava in živa bitja;
    – Neverjetna urejenost sveta in vesolja;
    – Božji modul oz. božji predel možganov človeka, ki so od stvarstva dalje namenjeni za verovanje človeka;
    – Vest človeka, ki ga opozarja kaj je prav in kaj ni;
    – Strah človeka za posledice, ki ga dodatno motivira, da se izogiba zlu;
    – Dobro in zlo na svetu;
    – Človeške duhovne vrednote, ki so pogoj obstanka človeka. Največja od teh je ljubezen, ki pooseblja Boga. Preostale pa so še: upanje, pravičnost, resnicoljubnost, poštenost, medsebojna pomoč;
    – Sreča, veselje, radost, žalost, strah, trpljenje, bolečina, dobrota, usmiljenje, pomoč, odpuščanje;
    – Rojstvo, življenje in smrt;
    – Opomini narave, vojn in človekovih zablod, da ne sme biti ničesar proti naravi in človeku in da se morajo spoštovati naravne zakonitosti in sicer materialne, ki ohranjajo neokrnjeno naravo in duhovne, ki zagotavljajo telesno in duševno zdravje človeka;
    – Zgodovina, ki nas uči, da je človeštvo napredovalo takrat, ko je gradilo na ljubezni, nazadovalo pa takrat, ko je gradilo na sovraštvu .

    Cerkev preveč dogmatično prikazuje vero do ljudi, namesto, da bi ljudem pomagala kako naj ljudje praktično uresničujejo vero v vsakdanjem življenju. Za ljudi je zanimiva vsakdanja vera v življenju, torej kako živeti, da bo življenje v skladu z ljubeznijo in pravičnostjo do človeka in do stvarstva, ne pa predvsem branje nekih dogmatskih besedil ipd. Prav zaradi tega ljudje čedalje manj živijo po veri, ker ne vedo kako bi jo naj uresničevali v življenju. In ker tega ne vedo, se jim zdi, da je vera preživela za današnji čas.

    Sveta maša bi privabila več ljudi, če bi potekala na bolj zanimiv in pester način. Maša je preveč monotona, ker se vedno ponavljajo enaka ali podobna dogmatična besedila, namesto da bi bila maša iz življenja za življenje. Lahko bi bile maše za starejše in mlajše z vsebino in načinom, ki ustreza njihovim duhovnim potrebam, torej njihovi duhovni rasti v vsakdanjem življenju. Duhovnik bi moral biti svetilnik duhovnega odnosa in duhovnega življenja med ljudmi v vsakdanjem življenju.

    Vsebina maše bi naj bila prilagojena tudi okolju v katerem se odvija ( mesto, podeželje). Splošno znano bi moralo biti, da ti pri maši ni dolg čas in da ti maša duhovno prerodi in osmisli življenje.

    Bog pričakuje, da so maše takšne, da bo aktivno sodelovalo veliko ljudi. To dokazuje velikonočna obhajila jedi, katerih se udeleži ogromno ljudi, ker lahko pokažejo s svojo aktivno vlogo ustvarjalnost. Dolžnost človeka je, da se v tej smeri potrudi in pokaže svojo ustvarjalnost in pozitivnost.

    Za vernost in obiskovanje maše je potrebna duhovna inteligenca, Če ta obstoji, čutiš potrebo po veri in obisku svete maše. Splošno znano bi moralo biti, da je veren tisti, ki je duhovno inteligenten in da je dolžnost vsakega človeka, da izkoristi tisti del svojih možganov (znanstveniki ga imenujejo božji modul ali božji predel), ki so od stvarstva dalje namenjeni verovanju.

    • Če bi bil kristjan, bi se mi vaša oportunistična argumetacija, zakaj biti veren ( ne moreš nič izgubiti, samozavest, …), gravžala do nezavesti.

      • Se pravi, da se vam ne gnusi, ker niste kristjan?

        Verovati ne pomeni zgolj verjeti, da Bog obstaja. Pač pa je nekaj več – živeti v zavesti, da nismo sami in da nismo igračke v rokah nespremenljive Usode, kot so jo razlagali stari Grki. Spomnimo se Ojdipa in prerokbe o njem v Delfih, da bo ubil lastnega očeta in se poročil z lastno materjo. In temu se je hotel izogniti, prav zaradi tega izogibanja je naredil točno to.

        Pri osebnem odnosu z Bogom take začrtane usode ni. Bog naše preiskušnje spreminja v blagoslov. Zato je zame osebno lepo, da lahko v osebnem odnosu z Bogom “živim na polno”.

        • Človeku, ki tako živi, me bo nikoli prišlo na misel škodovati drugim, ker ve, kako izpolnjuje življenje, živeto za druge.

  3. Če hočemo objektivno povzeti misel g. Kocijnčiča, je prav, da navedemo tudi nadaljevanje
    njegovih misli iz Pogledov; predvsem prvi odstavek nadaljevanja, v katerem se dotakne tistih razlogov za sovraštvo do kristjanov, ki se hrani tudi iz neustreznega obnašanja nekaterih “uglednih” članov Cerkve:

    “Poznajo tiste tri zagrebene zoprne kao-teologe (kao-teologe zato, ker skoraj nikoli ne govorijo o Bogu, kar je, glede na ostalo, pravzaprav sreča), ki se pokažejo na vsaki pasji procesiji, če jih le snemajo, in mlatijo svojo prazno slamo.
    A ko ljudje danes s panoji proti Cerkvi hodijo po ulicah, skrunijo cerkve in prepevajo proticerkvene pesmi, ne protestirajo proti njim, ampak proti nam vsem, ne da bi nam pogledali v oči. To se mi – po slabem stoletju največjega pregona in mučeništva, ki ga je krščanstvo izkusilo v svoji zgodovini – zdi res žalostno. A historia pač ni vitae magistra in človeški primitivizem nima meja.”

    Taka poglobljena in natančna analiza duha v naši državi je res taka, da nam daje vsem misliti. Lahko nam je vsem vzor in zgled, kako predstaviti svojo prizadetost in hkrati spoštovati nasprotnike.
    Hvala g. Kocijančiču za zgled, kako udejanjiti zapoved “ljubezni do sovražnikov”.

    • Za katere tri “kao-teologe” pa vi mislite, da gre?
      Jaz sem premišljeval kdo je meni zoprn, a nisem našel kakega “sovražnika”, ki bi zelo škodil Cerkvi. Po drugi strani pa sem kot iskalec predvsem usmerjen, ki tistim “klerikom” in “laikom”, ki mi “nekaj” dajejo:
      naj omenim te zadnje:
      Cestnik, Gržan, Rupnik, Štuhec.

      • Kao-teologi so tisti,ki “skoraj nikoli ne govorijo o Bogu,” ampak o strankah, politiki, družbeni moči …
        Imenovati jih z imenom pa bi bilo opravljanje, ki je stvar vaških klepetulj, ne pa javnega časopisnega oz. spletnega prostora.

        • Zgornji stavek ne jemljem kot dramatičnega ali slabega kot je bil verjetno namen pisanja.

          Nimam se za vaško klepetuljo, če ugibam: karba, drmarkes, 0.
          Res pa je, da mi je branje Družine v večini zelo dolgočasno, pa čeprav je tam polno teologov, ki pišejo.

          Mislim, da v Sloveniji manjka prodornih teologov, ki znajo govoriti in povedati nekaj o svojih izkušnjah z Bogom ne tako očitno direktno, kot predvsem skozi tipične dogodke dneva, vplive družbenih razmer itd. Morda nekaj v tem smislu kot Metka Klevišar.
          Večina kristjanov je zelo zmedena glede na družbena dogajanja v svetu, ekonomiji, družbi, politiki in doma. Mislim, da tukaj nimamo krščanskega misleca, ki bi spodbujal v Cerkvi dialog glede tega. Vsaj zadnjih 20 let ga ni.

          Zame je KAOTEOLOG nekdo, pri katerim začutim, da ima šibek odnos z Bogom in da mu je glavna stvar ena od ideologij (pri nas je najmočnejša socialistična ideologija, zato se večina teologov izogiba dotikati gospodorastva in rešitev iz gospodarske krize, da se ne bi izdali). Oz. da je prazen, dolgočasen, neumen.

        • Če se vrnemo 50 let nazaj ( ljubiteljsko berem zgodovino), potem bi lahko rekel, da smo imeli veliko teologov, ki pa so bili na žalost EKONOMSKO več ali manj socialistično usmerjeni, eni skrajno ( Kocbekova, Šorlijeva in G. pozabil sem) linija, drugi šibkejše: Krek, Korošec, Natlačen), ter vsi bolj ali manj Projugoslovansko ideološko, družbeno usmerjeni. Komunistov je bilo zelo malo, toda socializma je bilo že nekaj desetletij zelo veliko in je pokrival ogromen % družbe.

          Izstopal ( pozitivno, kot teolog, kot družbeni delavec, kot človek, ki je imel jasne pojme o gospodarstvu) je predvsem dr. Lambert Erlich. On je imel smer. Zato je bil teroristom najbolj nevaren. Podobno kot Jezus. Neumneži, norci in prazni ljudje niso osebno nevarni MOČI fevdalcev, razen če so množica.

  4. Spoštovani Tavčar!

    V času opevanega egoizma in idvidualizma je umestno pristopiti do ljudi tudi na takšen način, ker jim je ta pristop še najbolj razumljiv.

  5. Vesel sem za besede Gorazda Kocijančiča, ki imajo strahotno težo, glede na to, da družnisko prihaja iz orto komunistične družine, medtem, ko je on sam in njegove sestre ( mislim, da je tole njegova sesta: http://www.rtvslo.si/slovenija/ni-pomembno-ali-cerkev-prizna-prikazovanje-ampak-kaj-tam-dozivljajo-ljudje/236887), spreobrnjenec in iskalec. Skratka on ni nek “konzervativni” ali “zahojeni” ” katoliban”, kot levičarji gledajo nekega običajnega katolika. Ampak zelo pameten in razlgedan človek, tudi formalno zelo izobražen, filozof . Bral sem ga v Tretjem dnevu, ko je s svojimi sodelavci ustvarjal neko novo svežino. Všeč mi je bila njegova vse stranska ostra kritičnost in iskanje Čistosti, Resnice v mislih, pogledih, delovanju in kontempliranju. Enkrat sem celo sodeloval z njimi in objavil nek svoj članek.

    Kar me pa moti pa je težavnost branja, uporaba številnih tujk, katerih dokajšnji del kot nefilozof ( neformalni, kajti po definiciji Aristotela imam ogromno čudenja in Zakajev, zato sem še vedno živ in filozof) sploh ne razumem. Težko mi je branje in po koncu lahko frustrirano ugotovim, da več kot 40% teksta nisem dojel. Čeprav ponudi neke fantastične uvide, neke nove poti, misli, poglede – ki jih nikjer drugje ne morem prebrati. Všeč mi je ta odprtost iskanja, brezkompromisnosti, radikalnosti, a hkrati globoke ponižnosti.

    Bojim pa se, da bi bil tako kot večino družboslovcev, umetnikov, “kulturnikov” tudi on preveč prepojen s socializmom, kajti takoj ko ti ljudje zgubijo dotok denarja iz državne pipe, postanejo skrajno agresivni, kar gledamo 1 leto. O Kocjančiču nisem sicer nič slišal glede tega. Ravno obratno, ravno v tem intervjuju, ki sem ga šel danes brati v čitalnico ( Pogled, priloga Dela), ker nočem denarno podpirati komunajzerfašističnih medijev, biča umetnike, pisateljsko društvo itd. No, me je pa zmotil en odstavek iz intervjuja na RTVSLO, ker malce smrdi po socializmu
    http://www.rtvslo.si/velikih-5/kocijancic-etike-si-ni-mogoce-izmisliti-kot-nove-mode/301800
    “Seveda pa se je za to stanje potrebno bojevati. Nihče ne more namesto nas odločati o tem, kako hočemo živeti. Kot družba, ne le kot ceh, se moramo upreti vsakemu poskusu, funkcionalizirati družbo tako, da v njej ne bi bilo več časa in prostora za svobodno sfero “nekoristne” in “nedobičkonosne” ustvarjalnosti. Ne smemo pustiti nikomur, da bi nam kradel prosti čas, ki ga zanjo potrebujemo, toda potem moramo z njim delati previdno, odgovorno in kreativno, kot z največjo dobrino. V igri je temeljna kvaliteta naših življenj – vseh, ne le življenj kulturnikov.”

    TALE PROTIREVOLUCIONARNA ( da dvomi o čistosti množice in o idealno pokvarjenih politikih) IZJAVA MI JE TUDI IZJEMNA, kakršne po izkušnji vseh bednih revolucij ni zmožna večina umetnikov, družboslovcev kot filozofv:
    http://www.rtvslo.si/izjava-dneva/gorazd-kocijancic/302066

  6. Kje se začne sovraštvo do cerkve? Odgovor je preprost in vendar skrivnosten.
    Vendar kljub vsemu! Slavim te, Oče, ker si to prikril modrim in razumnim(se pravi ošabnim in nadutim, ki so največkrat polni samih sebe) in razodel malim(to so tisti, ki zaradi svoje osebne ponižnosti in preprostosti v sebi niso poteptali otroka in ohranili sposobnost čudenja).
    Ošabnost ne prinaša notranjega miru, zato se nevoščljivost v z napuhom napolnjenih duš proti preprostim stopnjuje do najhujših oblik sovraštva.

  7. Za tako sovraštvo niso krivi verni, niti tisti, ki vero le hlinijo. Za udejanjano sovraštvo bo odgovarjal vsak sam zase. Zato bodite pametni in ne nasedajte tistim ki vam ponujajo cenene rešitve. Nasilna revolucija v svetu ni rešila nobenega problema. Pred nas je postavila največjega. Pod vprašaj je namreč postavila preživetje človeštva.

    • Na svetu je žal vedno izbira med dobrim in zlom.

      Zakaj se nekateri ljudje rajši odločijo za zlo?

      Najverjetneje ne znajo ločiti kaj je dobro in kaj je zlo.

      Najverjetnej jim ni bilo dano, da bi dojeli božanskost občutka in sreče, ki ga daje človeku dobro.

      • Hvala za dopolnilo. Nisem še slišal, da bi kdo škodoval drugemu zaradi notranje uravnovešenosti in umirjenosti ali zaradi zgledne strpnosti oz. še bolje iz ljubezni do bližnjega in celo do sovražnika, ki nam jo za zgled v Jezusu in po tistih, ki so sprejeli vero vanj, postavlja krščanska vera, ki je pot k resnični sreči. Svoje življenje daruje vedno za srečo drugega. “Plemeniti človek sam bo nosil boli, a sreče užival sam ne bo nikoli.” Tako naš primorski slavček. V komunizmu ni osebne sreče niti teoretične. Živiš zato, da daš svoje življenje na razpolago “slepim”(vzeto po Marksu) silam, kjer ni prostora za razmišljanje o človekovi resnični sreči in smislu človekovega življenja. Njegovo dostojanstvo je v komunizmu zreducirano zgolj na vrednost misleče živali in na zakon džungle. Nad “vhod” v svet, ki ga obvladuje komunistična ideologija, bi lahko dali enak napis, kot ga je Dante postavil nad vrata pekla:
        “O človek, ki vstopaš, pusti vsako upanje zunaj!” Ali lahko bi rekli kar z Jezusovimi besedami: “Kaj pomaga človeku, če si pridobi ves svet, svojo dušo pa pogubi.”

  8. Vendar se vse da pridobiti.

    Tudi veščine kako prepoznam dobro in zlo in kako lahko živim le za dobro na tem svetu.

  9. Po zgornjem naslovu, ki je povsem primeren za označitev aktualnih slovenskih razmer, je povsem umestno Janševo poimenovanje prizadevanj naše tranzicijske levice z levim fašizmom. Klerofašizem je le obmetavanje drugače mislečih z lastno svinjarijo. Izraženo psihološko: Ne sodi drugih po sebi. KOMUNISTI SO NAMREČ NEPREKOSLJIVI MOJSTRI LAŽI IN PREVAR! Kar se je Milanček učil, to Milan zna.

  10. Levi fašizem velja za zahod, kjer ni bilo nikoli komunizma. Pri nas gre za neokomunizem. Po Kardeljevem principu odmiranja države.

  11. Poskusil sem odgovoriti ananasu pa prvič nisem bil “sprejet”. Sedaj poskušam drugič.Odgovor na versko vprašanje o bogu in potresu je zares “elementarno materialno”.Moj odgovor je ne. Bog ne bo preprečil potresa. Evolucija, ki je del dinamičnega stvarstva traja, s potresi vred. Prav tako ne more preprečiti ljudem,da trdijo, da boga ni? Ljudje smo ustvarjeni po božji podobi, tudi Vi,vendar tega ne zaznate in priznate. Dan nam je marveč svoboda odločanja, ki pa ne spremeni, kot vi pravite objektivnega stvarnosti ,amak se odseva v absolutnem.Vsemogočnost božjega, se ne meri, kaj Bog hoče ali noče, kaj lahko in kaj ne more storiti….do so človeške detreminante.
    Pa še razlika o verjeti in verovati.Verjeti je razumska kategorija, verovati pa zajema clovito človekovo bit.Nekateri samo verjamejo, drugi verujejo, tretji pa so nekje vmes. Po vaših odzivih bi sklepal, da ste bolj vernik, kot verjetnik.

  12. Pri hitrem pisanju se zgodi:Ne Dan – Dana;ne amak – ampak ; ne do – to; clovit- celovit.Se opravičujem.

  13. Super, hvala, g. Abraham, za zanimivo razmišljanje in odgovor glede potresa!

    Verjetno pa bi moral LJ pomožni škof Jamnik (torej visok Cerkveni dostojanstvenik in ne nek vaški župnik) dati drugačen odgovor kot vi (in jaz), saj vsako leto v LJ vodi molitev proti potresu “s prošnjo za odvrnitev tovrstne katastrofe”. Ali pa se gre g. pomožni škof le hokus pokus?
    http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/9254A3AA5E8D5BB7C125787A004405F1?OpenDocument

    Ker iz dejanj pomožnega Lj škofa, mnenj duhovnikov (dostopnih tudi na netu) o tej temi (da Bog vendarle vpliva na vreme in potrese), mnenj drugih vernikov (tudi g. AlFe je podal drugačen odgovor kot vi) sklepam, da ima uradna Cerkev o tej temi drugačen odgovor kot vi (in jaz), me zanima, če imate morda podatke, da bi Cerkev vendarle delila mnenje z nama in je moje sklepanje o doktrini Cerkve napačno. Ne bi namreč želel “napasti” slamnatega moža.

    P.S. Vašega sklepanja o meni kot verniku nisem razumel. Lahko pa pojasnim, kako razmišljam:
    – glede sveta (vse, kar je): ocenjujem po logiki z verjetnostjo. Torej v tem smislu nisem vernik, ampak logik, verjetnik, saj ob novih dejstvih takoj spremenim zaključek, trditve, za katere ni logičnih razlogov, pa ne ocenjujem za verjetne; odsotnost dokazov pa je dokaz odsotnosti…
    – pri etiki pa gre za odločitev, kaj je zame etično. Odločil sem se za sočutje in človekoljubnost, verjetno na podlagi izkušenj (in najbrž tudi bioloških danosti – zrcalnih nevronov). Če bi bil vernik, pa bi se najbrž moral odločiti, da bom delal to, kar pravi avtoriteta, torej Cerkev, in da je etično pač vse to, kar uradno pravi Cerkev, tudi če kakšen del njene doktrine kdaj ne bi bil sočuten.

    • Gospod Ananas,
      sedaj boste pa vi na preizkušnji. Izjavili ste: “odsotnost dokazov pa je dokaz odsotnosti…”

      Torej, vi v neki dani zadevi, ko nimate dovolj podatkov ali dokazov, zaključite, da zadeve ni (no, ali nekaj takega)??? Kaj pa, če zaradi vašega IQ, ki je verjetno 180, ne morete razumeti pojavov, ki zahtevajo IQ 190? Potem so ti pojavi “odsotni”? Je cel kup znanosti, ki ni dokaza za osnovo, ker je dokaz bodisi preveč krut, neizvedljiv v človekovem življenju. Potem tega “spet ni”?

      In pa še čisto nedolžno vprašanje: “Kaj menite o čudežih? Saj veste katerih, kajne?”

      • Hvala za vprašanje:)
        “Odsotnost dokazov je dokaz odsotnosti” na kratek način pove, da ko za neko trditev ni logočnih dokazov, na podlagi katerih bi ocenili trditev za verjetno, jo ocenimo za neverjetno, torej da ne drži.

        Npr: trditev, da se na Lj Rožniku sprehaja Slon (/tiger/orangutan/…). Poiščemo vse razloge, ki bi podpirale trditev, od morebitnih prič (pa ugotovimo, da je bila edina priča pijana), preverjamo prisostnost iztrebkov (ki jih ne najdemo), v ZOO ne manjka noben slon, ki bi morda ušel,… Skratka, po preverjanju ugotovimo, da ni logičnih razlogov, da bi trditev sprejeli za resnično in jo ocenimo za neresnično. Ob tem pa takoj, ko bi se pojavil nov razlog, ki bi utemeljeval obstoj slona na Rožniku, ta razlog ponovno logično preverimo in trditev ocenimo na novo.
        A če trditev ocenimo za neverjetno, se tako nato tudi obnašamo in na Rožnik ne nosimo puške ali se ga celo izogibamo.

      • Glede IQ:
        Vseh stvari seveda še ne vemo (npr. kaj je bilo pred velikim pokom, kako točno je nastalo življenje). Vendar vsako trditev o tem lahko ocenimo na podlagi znanih razlogov in po logičnem preverjanju teh razlogov.
        Npr. za to, kako je nastalo življenje (teorija abiogeneze) obstajajo zelo dobre razlage in preverljivi poskusi, ki jih lahko ocenimo z veliko večjo verjetnostjo, da držijo, kot pa preprosti odgovor “God did it”.
        V laboratorijih so npr. ob simuliranju pogojev “začetka” Zemlje umetno ustvarili snovi, ki so bistvene za samo življenje (kaj življenje oz. začetek življenja sploh je, je spet pomembno vprašanje – ali so virusi, bacili, spermiji, aminokisline, beljakovine,… že življenje?).

        Skratka, nobene trditve, ki jo ocenimo za verjetno ali neverjetno ne vzamemo za absolutno (100%) (ne)verjetno, saj smo odprti za nove dokaze. A dokler jih ni (oz. jih le ne vidimo, poznamo), pa je edino razumno, da se tako tudi obnašamo in ne npr., če karikiram, da vsako jutro ob 3h ponoči na balkonu vpijem Marsovcem, da smo prijatelji, ker nihče ne ve, “morda pa nismo sami”;)

        Nekatere trditve so tako močne zaradi razlogov, ki jih potrjujejo, da jih jemljemo za “dokazane”, čeprav so za logike vseeno vedno odprte kot strelovodi za vse strele, ki bi jo skušale zrušiti in se ob zrušenju veselijo, da so odkrili, da so živeli v zmoti – razlika od dogme.

      • Čudeži:
        Včasih so ljudje kot čudež dojemali pojave, ki so danes za nas samouveni, ker vemo, kako delujejo.
        In še danes ljudje pojave, ki jih ne razumejo pa so zanimivi ali po zakonu verjetnosti zelo redki, dojemajo kot čudeže.

        Hočem povedati, da so čudeži le poimenovanje za pojave, ki jih ljudje (nekateri) ne znajo razložiti oz. jih razlagajo z logičnimi napakami.

        Pri tem je namreč pomembna logika oz. logične napake, najpogostejša med njimi v primerih čudežev je, ko ljudje pripišejo vzročno zvezo tam, kjer je ni, npr. da je babica ozdravila zaradi moje molitve (biliso že poskusi, ki so pokazali, da molitve ne delujejo).
        Te logične napake se poslužuje tudi vraževerje: npr. zmagal sem na tekmi, potem ko si nisem umil zob, ko sem si jih umil, pa smo izgubili. “Umivanje zob torej vpliva na izid tekme” – bi bil zaključek logične napake in začetek vraževerja in morda religije “umivalcev zob”;)

        • James Randi pa ima že dolgo razpisan natečaj za čudeže. Vsak ki bi dokazal “čudež” oz. paranormalen, nadnaraven pojav, sposobnost dobi milijon usd. Do zdaj je bil podeljen: 0x.

          • Enako kot sem že zapisal o čudežih: dojemanje pojava, ki ga ne znajo pojasniti oz. ga pojasnijo z logičnimi napakami.

            Izmed več milijonov vernikov (cca 80 000 na leto), ki so do danes obiskali Lurd z namenom prositi za ozdravitev, jih je uradna Cerkev priznala 66 za čudež (do danes najbrž še kakšen več) in cca 2000 kot nepojasnjene ozdravitve.
            Takšen procent “uspešnosti” ni ravno dober razlog, ki bi kazal na čudežnost prošnje v Lurdu. Še posebej, če vemo, da se nepojasnjene oz. spontane ozdravitve dogajajo (verjetno v nič manjšem procentu) tudi med neverniki ali verniki drugih ver.

            Ljudje pač vidimo le “zadetke” (66 oz. 2000 nepojasnjenih ozdravitev), zgrešene napovedi (več milijonov minus cca 2000) pa radi spregledamo. Tako delujejo tudi vedeževalci, ki zgrešijo marsikaj, a si ljudje zapomnimo le tisto, kar so zadeli.

            Kako tudi razlagati zatrjevane “čudežne ozdravitve” npr. bioenergetikov in drugih “ezoterikov”, ki jim Cerkev nasprotuje? (seveda so njihove “ozdravitve” potrdili oni sami, tako kot Cerkev tiste v Lurdu).
            Ali pa npr. homeopatska “zdravila”, ki so po dokazano po učinku le placebo (kot snov pa navadna voda). A vendarle imamo “ozdravitve” – bodisi zaradi placeba, napačno postavljene diagnoze zdravnika, napačne ocene bolnika,da je ozdravljen, spontane ozdravitve zaradi nedoločenega dejavnika (npr. okrepitev imunskega sistema) in ne homeozdravila,…

            Bistveno pa se mi zdi naslednje:
            ozdravitev različnih bolezni je odvisna od mnogih dejavnikov, ki jih pogosto težko prepoznamo in ocenimo. Npr. imunski sistem je zelo pomemben pri mnogih boleznih.
            A vsi “čudeži”, ki naj bi naraven tok bolezni na prošnjo vernika nad/nenaravno spremnili v ozdravitev, se zgodijo pri boleznih, ki se lahko “spontano” pozdravijo (npr. zaradi okrepitve imunskega s.; najpogosteje raki) in v enakem deležu pri vernikih kot pri nevernikih.
            Kar pa čakam kot Čudež pa je, da bo verniku, ki bo molil, npr. zrastel amuputirani ud (torej nekaj, kjer ni spontanih ozdravitev, ki jih je težko pojasniti in se dogodijo ne glede na vero), neverniku pa ne.

  14. Glede mojih štirih vprašanj o veri in uradni doktrini Cerkve (s katerimi sem hotel preveriti moje znanje o Cerkveni doktrini, da ne bi napadel slamnatih mož), na katere bi moral znati odgovoriti vsak katolik, saj gre za uradno doktrino, so moje ugotovitve o Cerkvenem nauku naslednje:

    1) Od g. AlFe-ja nisem dobil jasnega odgovora, ali verjame, da je Bog imel karkoli pri pomoru egipčanskih otrok ob rešitvi Izraelcev iz Egipta. A kot razberem, g. Alfe verjame, da je Bog imel »prste vmes« pri pomoru, a da so za takšne posledice pač »krivi« ljudje. Tudi iz Biblije, Katekizma in Cerkvene tradicije je sklepati, da verniki verjamejo, da je Bog resnično “zaslužen” za pomor teh otrok.
    SKLEP: Katoliki verjamejo, da je dejstvo, da je Bog imel »prste vmes« pri pomorih otrok, resnično.

    2) Trditev o terapevtskem splavu g. AlFe-ja ne drži oz. je glede na moje vprašanje nerelevantna. Direktni splav je namreč po Cerkveni doktrini (npr. Humanae vitae, 1968) nedovoljen tudi, če življenje ženske visi na nitki. G. AlFe pa najbrž misli na indirektni splav, ki je dovoljen v primeru ogroženosti ženske, a le če so izpolnjeni pogoji iz doktrine dvojnega učinka (o kateri pa bi tudi bilo tudi mogoče kaj reči…)
    SKLEP: Deklico, ki še niti najstnica ni, in je zaradi posilstva zanosila, pa je v smrtni nevarnosti, če ne bi opravili splava, bi po učenju RKC torej morali pustiti umreti.

    3) Bog, kot uči veljavni katekizem (načelo »izven Cerkve ni zveličanja«), žal ne bo zveličal nevernih Pedrov Opek, npr. ateista Babo Amte-ja, prejemnika Gandhijeve nagrade za mir, ki je v Indiji gradil in skrbel za uboge in obolele.
    SKLEP: uradna doktrina Cerkve (oz. Boga) uči, da ne bo zveličan, kdor ni član Cerkve (in jo pozna), pa čeprav bi bil v človekoljubnosti in sočutju enak Pedru Opeku, materi Terezi,…

    4) Kot razumem, g. AlFe verjame, da Bog lahko prepreči (in mogoče že kdaj je) potres v Ljubljani (in drugje), uporabnik g. Abraham pa ne. Pomožni škof Jamnik vsako leto organizira molitev proti potresu (s prošnjo, da ga ne bi bilo), kar kaže na to, da:
    SKLEP: uradna Cerkev meni (tako kot g. AlFe, a za razliko od g. Abrahama), da Bog lahko vpliva na vreme in potrese.

    P.S. Primer glede splava (deklica je bila v resnici stara 9, ne 10 let) je v samem bistvu resničen in se je dogodil v Braziliji leta 2009. Iz Cerkve so izobčili zdravnika in mamo deklice, posiljevalec pa po kanonskem pravu seveda ostaja član Cerkve…

  15. Moje mišljenje o točkah Cerkvenega nauka oz. mišljenjih in posledično dejanjih katolikov (če niso mlačni ali kot v »samopostrežni«) v zgornjih primerih pa je:

    – sam nekoga, ki povzroči smrt nedolžnih otrok ne morem dojemati kot etičnega, dobrega ali celo kot »samo ljubezen«.
    Da se razumemo: na verjamem, da je Bog imel karkoli pri tem, ampak ateistično verjamem, da tega dogodka ni bilo (torej tudi Bog ni rešil Izraelcev, kar je del zaveze). Opozarjam le na “načelnost” katolikov, da slavijo Boga, za katerega verjamejo, da je storil takšen genocid.

    – glede načela, da »izven Cerkve ni zveličanja«: brezpogojna ljubezen tako postane pogojena s člansko izkaznico Cerkve in ne z etičnimi dejanji. To pove vse.

    – glede splava: situacija je v vsakem primeru tragična, a sam splava v tem primeru ne bi dojemal kot absolutno zlo, ampak v danih razmerah kot manj slabo (a vseeno tudi tragično) možnost. Zanimivo pa je še, da je Cerkev po splavu 9 letne posiljene deklice, ki bi brez splava po zagotavljanju zdravnikov umrla, iz Cerkve izobčila njeno mater in zdravnika, posiljevalec pa je v skladu s kanonskim pravom ostal član Cerkve.

    – glede potresa: takšno razumevanje sveta (ki ga spodbuja LJ pomožni škof) v 21. stoletju ni skladno s tem, kar danes na podlagi logike vemo o svetu (kot vsem, kar je) in torej nasprotuje razumu in logiki. Če se ne strinjate, pomislite, kaj bi si mislili, če bi v Tivoliju zagledali Indijanca, ki pleše za dež (hokus pokus?).
    Šele po pritrdilnem odgovoru na četrto vprašanje se lahko vprašamo tudi, kakšne posledice ima trditev, da Bog lahko vpliva na potrese. Kakšen je torej Bog (ki naj bi bil ljubezen), ki morda sedemkrat prepreči potres in se torej zaveda hudih posledic, trpljenja, osmič pa reče »Ah, pa da vidim, kako to izgleda« in nato še devetič, desetič, pa na Tajskem, med revnimi,…
    V primeru molitve proti potresu pa je dejstvo, da je trditev, da na vreme (npr. najbrž najpogostejše na oratorijiskh mašah so prošnje za lepo vreme;) lahko zavestno vpliva neka sila/energija/oseba… nerazumska in nelogična, saj te trditve ne podpira noben logičen argument.

  16. Skratka, če povem zelo naravnost (vem, “ta beseda je trda”, a se tiče uradne Cerkvene doktrine in ne slamnatih mož, morda ostro, direktno, a dobronamerno), mi odgovori na moja 4 vprašanja povejo (kot sem obrazložil zgoraj), da verniki:
    – etiko pogosto prilagajajo avtoriteti in ne merilom sočutja in altruizma
    (npr. G. AlFe je v zgornjem primeru zagovarjal splav kot terapevtski, torej dopusten, ker je tako etično sklepal, a ni preveril avtoritete – Cerkve. Po tem, ko je izvedel, si takšnega splava verjetno ne bo upal zagovarjati. Enako g. Uroš ki je učil, da Bog (po RKC) zveliča vse glede na njihovo vest (kar bi bilo zame etično), tudi nečlane Cerkve – šele kasneje mu je bilo pojasnjeno, da Cerkev uči drugače);
    – v določenih primerih (navadno le SVOJE vere) zanikajo logiko in zaupajo trditvam avtoritete z odpovedjo logike, ter tako v 21. stoletju razumevanje sveta utemeljujejo na podlagi verske avtoritete in ne z logičnimi, objektivno preverljivimi razlogi.

    In to sta točki (etika in logika), v katerih se katoliki in določeni neverni, ki želimo upoštevati logiko in etiko, razlikujemo (žal celo zelo bistveno).
    Zato tudi menim, da v prihodnosti politikantsko ločevanje »levi«:«desni« ne bo ključno, ampak bo ločnica potekala po kriteriju zagovora avtoritete (bodisi »leve« bodisi »desne«):
    – na eni strani tisti, ki razumevanje sveta namesto metodi logike prilagajajo trditvam avtoritete, enako pa tudi etiko definirajo s tem, kar reče avtoriteta;
    – in na drugi strani tisti, ki razumevanje sveta presojajo z logičnimi argumenti (argument avtoritete ni logičen argument), etiko pa namesto presoje po avtoriteti presojajo po golih merilih sočutja in človekoljubnosti.

    V določenih stvareh bo avtoriteta sicer glede etike trdila enako kot merila sočutja in altruizma, ter glede razumevanja sveta sprejela logiko. Vendar v določenih stvareh pa teh meril ne bo sprejela in takrat se pokaže nasprotje med opisanima stranema.

  17. Poudarjam, da se sam nimam za »antikatolicista«, saj bi želel biti med prvimi neverniki, ki bi branili svobodo vere in pravico do izražanja vere (dokler ne posega v drugega), tako kot sem zagovornik pravice Cerkve do javnega mnenja o vsem, tudi o politiki (ljudje pa naj ocenijo, ali je njeno mnenje tudi dovolj argumentirano) in pravice muslimanov do džamije v LJ, pa čeprav bi bil do tez njihove vere (ne pa do ljudi, ki verujejo) morda še bolj oster.

    A verjamem, da se da mišljenje ljudi spreminjati z argumenti. Zato tudi poslušam drugo stran, saj le preko tega lahko ugotovim in presodim, kje so močnejši argumenti. Tudi zato ostro nasprotujem in obsojam vsakršno žaljenje in nasilje nad verniki, hkrati pa enako odločno zagovarjam pravico do kritike (z argumenti) vseh ideologij, tudi verskih!

    In če se vrnem na izhodišče debate, ki je zajemala tezo o napadih na Cerkev zaradi pomanjkanja izkušenj nevernikov z vero (češ da naj bi ateisti napadali Cerkev in takšnega Boga, kakršnega uradna Cerkev ne uči – torej slamnate može; čeprav sem po odgovorih ugotovil, da sami verniki neredko sploh ne poznajo doktrine vere, po kateri živijo, in branijo slamnate može) in zaključim s parafrazo misli Marka Twaina ter jo razširim z Biblije na celotno vero:
    Ne želim biti član Cerkve zato, ker določenih stvari v njeni doktrini ne razumem (in takrat morda napadam slamnate može), ampak zaradi tistih stvari, ki jih razumem (ki so uradna doktrina Cerkve).

  18. Glede naravnih dogodkov, katerim težko najdemo smisel, ne moremo mimo tega, da ne poznamo skrivnosti in namene stvarstva.

    Prihodnost človeštva ni v negativizmih, ampak v pozitivizmu, ki je bistvo ljubezni. Sicer bomo malodušni in ne bomo imeli pozitivne duhovne moči za duhovni in materialni napredek.

    • Se strinjam, da je bistvo v ljubezni. Torej v sočutju in človekoljubnosti ne glede na (versko ali drugi ideološko) avtoriteto. To je tudi najvažnejše (kar se tiče etike).

      Glede pripisovanja “višjih” smislov naravnim dogodkom pa smo že pri logiki: vsako takšno pripisovanje (sploh če priznavate, da “ne poznamo skrivnosti stvarstva”) je le ugibanje brez kakršnihkoli logično utemeljenih razlogov oz. napačno (nelogično) sklepanje.

  19. Vera je upanje, ki je najboljša podlaga za vztrajanje k pozitivni prihodnosti.

    Vera nam odpravlja dvome, ki nam lahko ustvarijo malodušje na tej pozitivni poti.

    Človeštvi bi že zdavnaj propadlo, če ne bi imelo vere, torej upanja.

  20. Na sebe in na soljudi se pogostoma ne moremo opreti, ker nam ne morejo pomagati.

    Na Boga pa se lahko vedno opremo, zlasti pa takrat, ko vsi odpovemo.

    To je velik privilegij verujočih.

  21. Sam sem večkrat preslaboten.Tudi pomoč drugih mi ne pomaga. Bog pa me vedno potolaži in navdihne z novimi močmi. Hvaležen sem mu! Brez njega ne bi mogel živeti.

Comments are closed.