Antikatolicizem je slovenska varianta antisemitizma

6

Avtor pogovora: Boštjan Tadel. Gorazd Kocijančič (1964) je filozof in pesnik, prevajalec in urednik. Nedavno je uredil znanstveno izdajo Fragmenti predsokratikov, leta 2004 je izšel njegov prevod Platonovih Zbranih del, samo v letih 2009 in 2011 je objavil dve sistemski filozofski knjigi, Razbitje: sedem radikalnih esejev ter Erotika, politika itn. Trije poskusi o duši. Uredil in prevedel je še vrsto drugih del, predvsem iz zgodnjekrščanske tradicije. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad, med drugimi Sovretovo za prevod Platona in Rožančevo za zbirko esejev Tistim zunaj. Po treh pesniških zbirkah, Tvoja imena (2000), Trideset stopnic in naju ni (2005) ter Certamen spirituale (2008), je za četrto, Primož Trubar zapušča Ljubljano, prejel letošnjo nagrado Prešernovega sklada.

Na zavihku knjige Primož Trubar zapušča Ljubljano piše, da ste »trenutno najvplivnejši slovenski konfesionalni pesnik«. Moj vtis, da gre za »čisto« literaturo, je nemara zmoten – pa vendar: se sami imate za konfesionalnega pesnika?

Oznaka na zavihku knjige je uredniška, sam se ne bi nikoli tako imenoval. Konfesija je v običajnem pomenu besede pač določena veroizpoved; konfesionalni pesnik bi bil torej nekdo, ki bi verzificiral ali pesniško izražal nauke in prepričanja svoje veroizpovedi. Sam sem katoličan, a v Trubarju pišem s perspektive čiste protestantske, evangelijske duhovnosti. Že tako gre torej za konfesionalni crossover. Prek te perspektive nadalje želim tu – in v drugih zbirkah – izražati nekaj, kar je transkonfesionalno krščansko, intimno prenikati v to, kar je skupno vsem krščanskim Cerkvam; nobena skrivnost ni, da mi je osebno najbližja duhovnost krščanskega Vzhoda, ki mu posvečam tudi največji del svojih prevajalskih naporov. Obenem sem prepričan, in to je odločilno, da imajo moji verzi univerzalno sporočilno moč – tako kot jo imajo npr. zame verzi kakega islamskega, budističnega ali judovskega pesnika – in da so namenjeni vsakomur, čeprav jih seveda vsakdo ob branju zapogiba v svoj duhovni svet.

No, če confessio razumemo v širšem smislu izpovedi in hvale, kakor recimo v Avguštinovih Confessiones, potem oznaka prijatelja Aleša Štegra na zavihku seveda drži. Moja poezija je od prve zbirke Tvoja imena do te, četrte, poezija hvalnice Boga, doksologije, jezikovno izražene duhovne izkušnje in doživetja. Lirika je – z drugimi besedami – zame stranski dar kontemplativne molitve (ki je, mimogrede, edina stvar, ki me še res zanima, in tudi najtežja od vseh, kar jih poznam); kristalizacija redkih trenutkov, ko se mi godi nekaj, za kar se mi zdi, da ni samo moje.

Je to lahko »čista« literatura? S tem vprašanjem ste se dotaknili bistvenega problema. Čista literatura je zahodna pogruntavščina, ki je nastala v novem veku s tem, da se je kulturni prostor hotel – v svojo pogubo – odpovedati lastni duhovni in umetniški tradiciji. Je nasledek iracionalnega (čeprav v »racionalizem« stiliziranega) odpada od krščanstva, tako kot to velja za domnevno čisto filozofijo, čisto znanost ipd. V tem obzorju je bila v imenu domnevno čiste estetske izkušnje duhovna poezija postavljena na obrobje prostora literature kot nekakšen manjvredni mejni žanr, kot »religiozna poezija«.

Sam temu razumevanju literature nasprotujem – in pri tem imam danes dobro družbo, tako v svetu kot pri nas (kjer npr. o tem vprašanju teoretsko sijajno pišeta Vid Snoj in Alen Širca). Del mojega prevajalskega napora je zato usmerjen tudi k vzpostavljanju lastnega lirskega konteksta: npr. bizantinska himnodija, hebrejska srednjeveška poezija, Angel Silezij in Rilke, Claudel in Péguy; naš kanon »čiste« književnosti želita korenito predrugačiti tudi zbirki Poezije in Logofanije, ki ju sourejam. V drugi je lani izšel roman Pavleta Raka Utišanje srca, ki je bil izjemno lepo sprejet pri bralcih. Čista literatura ni nikoli čista. V novem veku je njena čistost pomenila le nereflektiranost sprva »razsvetljenskih«, abstraktno teističnih ali deističnih, potem pa vedno bolj materialističnih, naturalističnih in naposled nihilističnih predpostavk. Vedno je torej izražala neki (proti)duhovni kontekst.

Če vzpostavitev polja čiste literature in izločitev duhovne literature kot nečiste razumemo kot nasledek sekularizma, potem je moja literatura odločno postsekularna. Ambicija takšne literature je, da redefinira prostor literarnega, ne s tem, da bi ga kakorkoli omejila, ampak tako, da uvaja novo intertekstualno bogastvo, ki je iz polja književnosti izpadlo zaradi pozabe tradicije. Da torej polje literature širi in ga dela bolj zanimivega.

Težava s pojmom konfesionalnega izhaja morda tudi iz nečesa, kar ste izpostavili pred osmimi leti ob razglasitvi za Delovo osebnost leta (ob izidu vašega prevoda vseh Platonovih besedil): »Platonizem za ljudstvo, kot je Nietzsche poimenoval krščanstvo, je precej travmatična točka slovenskega novinarstva. Še danes, da ne govorimo v preteklosti.« Se vam zdi, da se je glede tega v času od leta 2005 do 2013 kaj spremenilo?

Optimist v meni bi rad odgovoril, da se nekaj dogaja, da je morda tudi ta nagrada Prešernovega sklada del procesa, a na žalost gredo po mojem te stvari v splošnem na slabše – in to ne le v novinarstvu.

Antikatolicizem je slovenska varianta antisemitizma. Enako krivičen je, enako primitiven, enako zloben, enako demoničen. In predvsem: enako lažen. Se pravi: enako brez izkušnje konkretnih ljudi, posameznikov, ki smo Cerkev. Ni le oropan poznavanja evangelijev in cerkvenih očetov, apostolov in prerokov, mistikov in svetnikov, nekdanje in sodobne krščanske misli in umetnosti, karitativne dejavnosti in duhovnosti (tako kot antisemitizem ni poznal ničesar od bogate judovske kulture in duhovnosti), ampak je predvsem brez izkušnje oseb, v katerih edino obstaja fantazmatsko zamišljena osovražena institucija: brez izkušnje tega, kako živimo, kaj verujemo, kaj molimo, kako prijateljujemo, kako smo različni in kako podobni nekristjanom. Poznajo tiste tri zagrebene zoprne kao-teologe (kao-teologe zato, ker skoraj nikoli ne govorijo o Bogu, kar je, glede na ostalo, pravzaprav sreča), ki se pokažejo na vsaki pasji procesiji, če jih le snemajo, in mlatijo svojo prazno slamo.

A ko ljudje danes s panoji proti Cerkvi hodijo po ulicah, skrunijo cerkve in prepevajo proticerkvene pesmi, ne protestirajo proti njim, ampak proti nam vsem, ne da bi nam pogledali v oči. To se mi – po slabem stoletju največjega pregona in mučeništva, ki ga je krščanstvo izkusilo v svoji zgodovini – zdi res žalostno. A historia pač ni vitae magistra in človeški primitivizem nima meja.

Tako kot antisemitizem je antikatolicizem sovraštvo do manjšine, ki je ravno tako velika, da večino moti, in ravno tako majhna, da se lahko z veseljem nad njo znaša. Neizobražen človek, ki spremlja le medijsko gonjo – in taka je žal večina – si lahko upravičeno misli, da je Cerkev združba pedofilov (v antisemitizmu je značilen mit o obrednem žrtvovanju »naših« otrok), grabežljivih lopovov (se spomnite judovskih bankirjev?) in – pri nas – podpornikov velikega vodje (po možnosti v kombinaciji z zaroto Vatikana, da si podredi družbo – se spomnite Protokolov sionskih modrecev?).

Kot da nihče ne bi smel in ne hotel izvedeti, da je krščanstvo le velika možnost, ki nam jo je – vsakemu izmed nas – podaril Bog, da se v času pripravimo na večnost. Velika, neskončna možnost, a vedno zgolj možnost, ki zahteva našo radikalno odločenost, svobodno zavzetost, trud, napor in askezo. In ki nam kljub Božji milosti in pomoči vedno znova – zaradi naše pokvarjenosti in neumnosti – spodleti in se včasih konča s katastrofo (za kar je slovenska RKC seveda tudi lep dokaz).

Niti slutimo še ne, kako je antikrščanstvo, ki se kaže v antikatolicizmu, usodno tudi za prihodnost vse naše družbe. Institucije evropske socialne države so namreč le povnanjenje sekulariziranega krščanskega etosa in zlasti razumevanja osebe, slehernega človeka kot Božje podobe, ki ima neprecenljivo vrednost. Zato se pri nas še vedno živi bolje kot na Kitajskem ali v Severni Koreji, v Indiji ali na Japonskem. Potem ko je novi vek izgnal krščanstvo iz javnega diskurza in ga je komunizem poskušal neuspešno uničiti z ognjem in mečem, smo zdaj stopili v drugo fazo sekularizacije. To je prava kriza. Zakaj neki bi bil človek sploh kaj vreden? Morda je vreden le toliko, kot je tržna vrednost elementov njegovega telesa … Zakaj bi imeli šibki in nesposobni kakršne koli pravice? Kje to piše v naravi – če je narava edino, kar imamo in kar smo?

Nadaljevanje: Pogledi


6 KOMENTARJI

  1. Antisemitizem je le spodbuda in opozorilo, da moramo živeti še bolj pristno krščansko ljubezen, ki bo prežeta z vsako našo mislijo, besedo in ravnanjem!

    Le na takšen način se ne bomo bali antisemitizma in bomo toplo sonce, ki topi in bo stopilo antisemitizem!

  2. Moram se malo pohvaliti, da sem predelal tudi se nadaljevanje v Pogledih
    in pravim, Gorazd Kocijancic je enkraten pesnik, mistik, filozof, kristjan in clovek.
    Glede na njegovo pokolenje bi dejal, da lahko jabolko pade vcasih tudi dalec od drevesa.
    No, pri Gorazdu v neverjetno pozitivnem smislu. Seveda bi me zanimalo tudi kako je kot otrok levicarskih starsev (oce Janez Kocijancic je bil clan slovenske vlade, mama pa univerzitetna profesorica) prisel do vere.
    Morda bo z njim s tem v zvezi kdaj Druzina in Ognjisce objavila intervju? Ali pa kaksno versko navdahnjeno pesem ali razmisljanje?
    Ker ima tudi obsezno teolosko znanje in vse kapacitete za tovrstno pisanje, bi ga lahko organizirali za kaksno kolumno, kot je npr. Credo od Alojza Rebule

  3. Ko sem ze omenil spletni portal za “duhovno smetano” Pogledi.si sem potem prebral tudi odgovor Gorazdu od popolnoma levicarsko vstajnisko usmerjenega pisatelja in pesnika Iztoka Osojnika (58). Oba z Gorazdom druzita samo tipicni slovenski imeni, po svetovnem nazoru pa kot svetloba in tema. Za Iztoka je KC mafija katero je treba sovraziti in uniciti, sicer bo unicila Slovenijo

  4. g.Iztok Osolnik, prebral sem vaš odziv na Gorazdovo osvetlitev aktualnega dogajanja pri nas. Prebral sem tudi prispevek g. Jožeta Strgarja, ki ga globoko spoštujem saj je s svojim poštenim delom pokazal in dokazal ljubezen do dežele, naroda, ki mu pripada in njegovega izročila.
    Zavedam se, da v Cerkvi niso samo svetniki. Teh je bolj malo. Je pa v cerkvi bilo je in bo veliko dobrih ljudi. So pa seveda tudi taki, ki ji po delih niso v ponos. Tega se pravi kristjan zaveda in se po svojih močeh prizadeva, da bi bila družba boljša. Komunizem je ateizmu dal izredno negativen prizvok. Revolucija znašel kdaj tudi na bolj izpostavljenem mestu v Cerkvi. Vendar v tej Častitljivi ustanovi so bile vedno na programu reforme, ki so vedno znova nastopale od znotraj. Eni največjih prenov od znotraj v katoliški Cerkvi smo priče ravno v sodobnem svetu. Papeži v zadnjih dveh stoletjih so večinoma drug za drugim pravi vir reform in preporoda duhovnega življenja znotraj Cerkve in v svetu. Obenem pa smo tudi priče pravemu medijskemu linču RKC pri nas. A moramo priznati da gre resnici na ljubo za sicer zelo orkestriran napad, ki pa je bolj podoben opravljanju na vasi kot baba kazala, baba rekla bolj z argumentom moči in na žalost z veliko odsotnostjo moči argumentov. Ti so kot po navadi večinoma na braneči se strani a žal z mnogo manj medijske podpore.
    Zato, spoštovani Iztok Osojnik, z medijsko podporo je lahko zavajat javnost brez vsake resne argumentacije potvorjenih dejstev. Kar se poezije tiče, pa tole. Eden od sorodnikov je dejal, da ni pomembno, kakšna je posoda, temveč kaj se v njej kuha. Podobno je za umetnost in poezijo. Velika razlika je, če je poezija posoda, v kateri se ljudem naliva čistega vina, pozitivne vrednote, razvija solidarnost s trpečimi, zatiranimi, brezpravnimi. Krščanska kultura je takšna in tega ne moremo zanikati. Doprinos k seznamu uveljavljenih človekovih pravic ima judovsko krščanska kultura in vera neizpodbitno velik in pomemben doprinos.
    Levičarsko fašistična kultura v odkritju njenega pravega obraza pomeni negacijo kulturi in vrednotam, ki izhajajo iz vere. Dejstva prejšnjega stoletja so sama po sebi dovolj zgovorna. Drugačno “resnico” poznajo samo tisti, ki so za njeno prenapihovanje dobro plačani. Če bi Cerkev svoje sodelavce tako dobro plačevala, kot menite vi, bi vsi zagovorniki revolucije pisali za Cerkev. Ker so tisti, ki jih zanima rasnica, v naši državi še vedno drugorazredni tudi po višini honorarjev, uradno “resnico” zagovarjajo samo tisti, ki so za denar pripravljeni prodati celo lastnega očeta ali mater in za novinarsko etiko in dober okus jim je manj mar, kot za lanski sneg. To lahko argumentiram z veliko hujšimi primeri, kot je prodaja.
    Resnica je resnica in dolžni smo jo odkrivati in približevati ljudem. To je glavni namen novinarstva in končno tudi umetnosti in poezije. Poglobite se v klasična dela besedne, glasbene in likovne umetnosti. Kaj boste ugotovili? Bodimo iskreni. Niso velika samo zato, ker so po večini religiozna, temveč zato, ker je v njih čutiti prisotnost resnice o človekovem bivanju in to tiste resnice na kateri sloni vsa resničnost in smiselnost obstoja vsega, kar obstaja in smisel človekovega življenja v luči večnosti.
    V čem končuje moderna kultura, oropana tiste žlahtnosti, ki veje iz del z navdihom iz večnosti? V niču in nesmislu, kamor pelje človeka uživanje, če se mu predaja v odsotnosti duhovnega sveta in neupoštevanja njegovih svaril.
    Zaključil bi z mislijo, da tu ni primerna razprava v duhu, “ko če koga da nadmudri”, temveč se moramo v vseh ozirih zavedati pasti časa, v katerem živimo, jih prepoznavati in o njih govoriti.
    Naša rešitev ni v spopadu med drugačnimi, temveč v zavedanju lastnih slabosti in pomanjklivosti in v zavesti, da drug drugega potrebujemo in da prave rešitve zmoremo le skupaj. Mnogokrat se je namreč že izkazalo, da se ljudje med seboj prepiramo zaradi besed, ki nič ne povedo, vendar je žal dostikrat zadaj res precej umazana igra, ki gre celo tako daleč, da jo morajo nkateri, največkrat nedolžni plačati z življenjem zato, ker so neustrašno branili resnico.
    G. Osolnik, ne boj se! Tudi danes so nekateri toliko pogumni, da ljubijo resnico bolj kot lastno življenje. V to se bomo vsi kmalu prepričali. Blagor njim. A gorje tistim, ki bodo še potem vztrajali pri podpihovanju sovraštva, laži in nestrpnosti. Mogoče bo kdo rekel, da grozim. Grozili bodo tisti, ki jim to pritiska na vest. Meni ni potrebno nikomur groziti, saj nikogar ne sovražim. Le svarim in upam, da se bo kdo postil posvariti dokler je še čas za to.

  5. Gospod Bostjan, kot ze sami veste, je Gorazd Kocijancic v Razgledih.si ze odgovoril Iztoku Osolniku s katerim se kot pesnika verjetno osebno poznata?
    No ta odgovor je zelo kratek, ker je tezko kaj pametnega odgovoriti, da bi zaleglo,
    Jaz sem tudi skusal nekaj napisati, pa se mi ni uspelo prijaviti. Zahtevajo eno cudno kodo?
    Hvalevredno je, da ste se pravzaprav potrudili to napisat namesto Gorazda.
    Vprasanje je, ce vas “nadlevicarski” adresat ta nas casnik.si sploh bere?
    Morda ga bo urednistvo, ki ima boljse zveze, na to opozorilo?
    Gotovo lahko obogati casni.si, ceprav je to kar mece na dan cista “makarovscina” v smislu sovrastva proti Cekvi

Comments are closed.