V Nemčiji vsake toliko časa izbruhne škandal, ker se denimo kakšnemu škofu zazdi, da je razširjenost splava že dosegla razsežnosti holokavsta. Nekaj tednov polnijo vse medije ogorčeni odzivi vseh poklicanih in nepoklicanih in običajno mora pretirano navdušeni pridigar na koncu izjaviti, da je bila njegova izjava “vzeta iz konteksta” in mu je žal, če je kdo stvar razumel tako, kot da hoče zmanjševati pomen nacističnega pomora Judov. V Sloveniji se je za nekoliko podobno spolzko primerjavo nedavno odločila celo oseba, ki jo je neki politik nekoč razglasil kar za “slovensko Antigono”.
Knjigovodstvo in primerjave
Seveda se ni bati, da bi se na koncu morala zanjo kakorkoli opravičiti. Če že, ji bodo povprečni Slovenci primerjavo med partijskimi likvidacijami in kalnimi orožarskimi posli zamerili zgolj zato, ker je v njihovih očeh nezakonito polnjenje žepov politikov iz soseske neprimerno hujši, predvsem pa bližji prestopek od sorazmerno oddaljenega množičnega pobijanja. Oglasil se bo le kak sitnež, ki mu ne bo šlo v račun, kako naj bo zverinsko klanje enakovredno navadnemu (in vsaj za zdaj še domnevnemu) pohlepu. A v širši javnosti bo verjetno bolj odmevala v bistvu obrobna slaboumna “šala” povprečnega igralca. Ki za nameček na vsakem koraku kaže, da ne more skriti besnega sovraštva do drugače mislečih od sebe. Z našo Antigono je drugače, ona je skoraj mati tega naroda, njej se prisluhne in o njenih izjavah se ne dvomi.
Vrhu tega bodo, če bi ji kdo že ugovarjal, dežurni apologeti bržkone takoj postregli z opozorilom, da med likvidacijami (očitno tudi “Antigona” kot Kocbek ljubi ta knjigovodski evfemizem) in trgovanjem z orožjem obstaja stična točka, prikrivanje, in se gospejina izjava verjetno omejuje samo na to skupno razsežnost obeh dogajanj. Ne vemo. Sicer pa bi si že na tej točki drznil reči, da breme, ki bi ga zaradi prikrivanja denimo kdo občutil, ki bi postal predsednik z lažjo, da je opravil maturo, pa je v resnici ni, njega samega in celotne družbe še zdaleč ne bi obremenjevalo tako kot breme, ki si ga je naložila povojna oblast s sistematičnim odstranjenjem dejanskih in namišljenih nasprotnikov in s skrbjo za njihov vsestranski izbris z obličja zemlje.
Vseenizem na vrhuncu
Nisem prepričan, da slovenska Antigona ni pomislila na to. Da se te razlike ne zaveda. Ker je vsaj od leta 1994 dovolj poštena, da vedno jasno pove, kdo je zanjo najhujše zlo in koga kar naprej “zaustavlja” (včasih uspešno, drugič manj), si lahko mislimo, da so se ji je ob naslovu v Žurnalu “Desnica je kot partija” zasvetile oči. Pa vendar bi bilo prenaivno misliti, da je svojo primerjavo izrekla zgolj zaradi umetniškega vtisa in nekaj osebnega zadovoljstva v ne pretirano spodbudnih časih. Ne, v njej lahko vidimo ciničen vrhunec zlajnane mantre o tem, da so v slovenski politiki itak vsi enaki (zaradi česar je bolje, da na oblasti ostanejo tisti, ki obrt zaradi šestdesetletne prakse bolje obvladajo). Naša Antigona ji je zgolj perverzno podelila še zgodovinsko razsežnost. Kot se desnica in levica nič ne razlikujeta danes, se desnica in nekdanja partija nič ne razlikujeta niti, kar zadeva njun način delovanja. Obe sta zrasli iz prikrivanja zločina. Da so eni prikrivali trupla, drugi pa (menda) milijone, ne šteje pravzaprav nič.
Gral se je razbil
Ta drzna primerjava, izrečena na predstavitvi domnevno prelomne knjige o orožarski zgodbi, ki menda ni naperjena zoper nikogar, se pa v njej takoj vidi, kdo se največkrat pojavlja, govori, da gre Antigonini zgodbi res za nohte. Očitno se ni uresničila njena napoved izpred nekaj mesecev, da se bo na levici že pojavila močna voditeljska figura, ki bo potegnila levi voz iz blata. Res je, v njenem krogu je marsikdo navdušen nad ljubljanskim samodržcem, toda njegov vstop na nacionalno sceno je vendarle zvezan s (pre)velikimi tveganji.
In tako je Antigona vse bolj sama v svojem idealističnem pobiranjem koscev grala, za katerega so v njej ljubi politični opciji menili, da ga imajo v posesti za zmeraj. Tako čudovito so se v njem združevale vse prvine, Slovencem pisane na kožo. Ker damo veliko na to, da je vse v rokah naših ljudi, so ustvarili povsem domačo kasto kapitalističnih fevdalcev s socialističnim pedigrejem. Ustregli so nam v naši želji po čim bolj pričujoči materi državi, ki so jo imeli kajpak trdno na vajetih. In čeprav ni bilo mogoče trajno prikriti neknjigovodskih množičnih likvidacij v vendarle ne preveč daljni preteklosti, so nam dali trdno gotovost, da zanje morda res niso krivi Marsovci, da pa “mi” nimamo z njimi nič in smo bili vedno zmagoviti in čisti. Slovenski Antigoni ne kaže oporekati zaslug, da so se povojni dogodki sploh znašli pod žarometi javne pozornosti, a je bila v svojem paničnem strahu pred “desnico” in “klerikalci” hkrati ena glavnih arhitektk splošno sprejetega naziranja, da se nam povojne žrtve morajo zares smiliti, da pa so si takšno usodo v bistvu zaslužile in je šlo (kajpada) zgolj za neljube ekscese.
Kleni Slovenci niso in še dolgo ne bodo opustili temeljnih točk slovenskega grala, ki jih morda danes najbolj uteleša že omenjeni gospodar prestolnice. Toda sedanja vlada je močno načela blaženo prepričanje o gralovih nezamenljivih varuhih. Še več, padel jim je iz rok in se razbil. Zato ljudi nenadoma z njegovimi čari ni več moč dobiti na limanice. Ostala je samo še zgodba o vseenizmu. In slovenska Antigona je šla v njenem pripovedovanju povsem do skrajnih meja.
Foto: hamlethoracio
