Anno Domini MMXIII

3

PapežaKer je to moja bržčas zadnja kolumna v letu Gospodovem 2013, se skoraj spodobi in je pravično vreči pogled nanj, preden zapre vrata. Brat kronist iz Menartove legendarne pesmi Anno Domini bi z opatovim dovoljenjem najprej zapisal, da smo  doživeli leto dveh papežev. To se seveda ne more kosati z imenitnejšim letom treh papežev izpred petintridesetih let ali celo s pradavnim letom štirih cesarjev, a je kljub vsemu zgodovinsko.

Lahke …

Če nič drugega, nam je nazorno pokazalo, kako hitro se lahko spremenijo celo stvari, za katere smo od nekdaj mislili, da niso samo samoumevne, marveč za povrh še nespremenljive. Odstop Petrovega naslednika s položaja je bil šele začetek. Kajti potem je kar tako mimogrede, meni nič tebi nič, padla že tam nekje od 19. stoletja skrbno grajena pregrada med Cerkvijo in svetom. Za njo so se številni katoličanke in katoličani počutili tako dobro, da jim še na misel ni prišlo, da bi bil lahko odnos med »nami« in »njimi« na drugi strani pregrade, ki so bili seveda prepričani, da smo »mi« povsem za luno in z drugega planeta, drugačen. Novi rimski škof Frančišek je zadevo ne le nakazal, temveč z nekaj koraki izpeljal. Prej, kot smo se zavedeli, je že bil v objemu sveta.

Če se je s tem zgodilo nekaj, kar si je po tihem marsikdo med nami želel, pa se mu tega zaradi  navajenosti na podedovano stanje ni zdelo vredno povedati na glas, je treba obenem reči, da ni še prav nič gotovo, kaj bosta rimski škof in Cerkev v celoti naredila iz te nove pripravljenosti sveta, da jima prisluhne. Pri tem nevarnost popolne potopitve v medijski cirkus, ki sta se mu v minulih mesecih precej priličila, ni med najmanjšimi. Bosta raje ostala zazibana v medene mesece s »svetovno javnostjo«, zaradi česar bosta pustila kakšno neprijetno resnico, ki bi jo morala povedati svojemu novemu prijatelju, ob strani? Ali pa bosta vendarle zmogla pogum še za naslednji korak in povedala, kaj lahko iz svojega prispevata za ta svet, četudi mu kakšen prispevek na prvi pogled ne bo všeč in ne bo deležen navdušenih aplavzov? Na to vprašanje leto dveh papežev še ni ponudilo prepričljivega odgovora.

… in težavne spremembe

Ravno tako se nam je zlahka zdelo, da se je v Sloveniji odvilo povsem drugače kot v belem svetu. Pregrade niso odpadle, marveč so se povišale. In prav pogled v Rim bo lahko navdih za njihovo nujno odstranjevanje, ki je prvi pogoj za poživitev oslabelega plamena naših krajevnih cerkva. Danes se nam zdi praktično nemogoče, da bi se mogel kdo k Cerkvi na Slovenskem v doglednem času zares zatekati po odgovore na nujna vprašanja tega prostora. Zadnjih dvajset let je preprosto prineslo in odplavilo preveč priložnosti.

Toda Frančišek je spet tisti, ki nas prepričuje, da je za razvezavo še tako okorelih vezi včasih dovolj le nekaj korakov. Kar je vseeno dobra popotnica za prihajajoče leto. Seveda pa bo treba zadeve zelo dobro ločevati med seboj. Čeprav se je cerkveno vodstvo in čeprav smo se celo katoličanke in katoličani sami z nekakšnim pregrešnim veseljem dolgo skrivali za zavesami lastne drugačnosti, za katero ne veljajo zemeljska pravila (včasih niti zemeljski zakoni ne), to ne pomeni, da ni bilo »sveta« v njegovi manj prijazni obliki, kot je tista, ki se v teh mesecih kaže ob papežu Frančišku, v naših zgodbah doslej še bistveno preveč.

Med Jezusom in svetom ni bilo za časa njegovega delovanja na tem svetu nobene pregrade. Srečeval se je z bogatini, farizeji, člani velikega zbora, cestninarji, vlačugami in se slednjič obdajal z največjimi povprečneži, kar si jih je moč zamisliti. Ki so ob pogledu na množice najprej pomislili, kdo bo plačal kruh in ribe zanje, in ki so ponoči – spali. (Če bi bili res pošteni, bi morali reči, da se je obdajal z nami.) Ampak nikoli ni pustil, da bi ga pogoltnila tedanja medijska resničnost, da bi ga očaral blišč Herodovega dvora in oprave velikega duhovnika, ali da bi po drugi strani nasedel popreproščeni formuli, po kateri je rešitev težav le v »totalni revoluciji«. Cerkev in tudi Cerkev na Slovenskem je v svoji zgodovini pogosto padla na izpitu na obeh točkah. Umetno se je odmikala od sveta, hkrati pa je prerada dobila mehka kolena pred sijem njegovih »neonskih luči«.

Papež Frančišek nam je lahko vzor, kako opraviti popravni izpit na prvi točki. Za zdaj pa se zdi, da bomo morali način, kako uspeti na drugi, poiskati sami.

Foto: Wikipedia

3 KOMENTARJI

  1. “Za zdaj pa se zdi, da bomo morali način, kako uspeti na drugi, poiskati sami.”

    To se mi zdi da bo zelo res in mislim, da je tako tudi prav.

    Ljudje smo postali preveč razvajeni od zaupanja raznim avtoritetam in sistemom. Prevečkrat slepo zaupamo v politični sistem, gospodarstvo, znanost, itd. Ne zavedamo se, da se v vsaki stvari lahko razpase zlo, pa naj izgleda še tako čista. Pozabili smo biti kritični do deviantnih pojavov, zato so se ti razpasli čez vse meje zdravega razuma.

    Noben človek nima moči, da bi sam obrnil svet na bolje, niti papež, niti predsednik Amerike, niti kdo drug. Zato mislim, da je to kar dela papež, v trenutni situaciji najboljša možna pot. Pritegnil in poenotil je množice, pokazal je smer, dal je vedeti, da je ranljiv in pričakuje od nas, da mu pomagamo.

    • Ne vem, kaj je v tem klipu tako nepozabnega. Povedal je le, da ne sprašuj in kaži, kaj naj drugi naredijo ampak sam naredi PIP.
      Gospod Maver je povedal bistvo :” Cerkev in tudi Cerkev na Slovenskem je v svoji zgodovini pogosto padla na izpitu na obeh točkah. Umetno se je odmikala od sveta, hkrati pa je prerada dobila mehka kolena pred sijem njegovih »neonskih luči.”
      Kjer župnik živi med verniki in z njimi žanje bogato žetev. Kjer pa se postavlja nad nje in živi mimo njih,, kar je še posebej skušnjava in velikokrat praksa škofov ter mladih mag. dr.župnikov ter z verniki komunicirajo preko dekretov, le iz prižnic in škofovskih poslanic, tam pa je žetev pičla in še to tistega žita, kim tako lahko raste samo zaradi genske zasnove pridobljene skozi stoletja.

Comments are closed.