Vem, da je temu tako, zgodovina nas je že ničkolikokrat o tem poučila, sedanji čas nam to nedvoumno dokazuje: »Človeška neumnost je jama brez dna!« In kljub temu, da to vem, da sem bil o tem poučen in da mi je bilo dokazano, si ne morem kaj, da ne bi (in s tem, kako banalno, sam dokazujem resničnost gornje trditve) še sam pljunil v to jamo in vlekel na uho kdaj bo pljunek tresnil ob dno.
Spominjam se televizijske oddaje iz časov moje mladosti, vrteli so jo na tedanjem drugem programu, ki je prikazoval vse kar je prihajalo iz tedaj še bratskih nam republik in se je imenovala Jadranski susreti. (Jadranska srečanja torej, če sem si to pravilno prevedel. In ker je večina Jadrana še danes v posesti Hrvaške, vemo tudi katera televizija je bila zato odgovorna.) V tej (zabavni) oddaji, ki jo je vodil Oliver Mlakar, so se srečevali predstavniki (jadranskih) mest in se med seboj merili v različnih, bolj ali manj, športnih disciplinah. Šlo je za nekakšno obmorsko varianto Iger brez meja, če se jih še spomnite. Med drugim so se mesta med seboj pomerila tudi v potezanju konopa, se pravi: vlečenju vrvi. Najmočnejši in seveda tudi najtežji predstavniki ekip so se zavozlali v špago in vlekli vsak na svojo stran: vkopani v tla, napetih mišic, poskakujočega špeha, vedno bolj rdečih in zariplih obrazov… do končne zmage ali poraza, ko je močnejša (ali vztrajnejša) od ekip, drugo potegnila preko črte, tekmovalci obeh ekip pa so popadali po tleh: poraženci na nos, zmagovalci pa na rit!
Da ne bo pomote: Stvar osebnega okusa je, ali se vam zdi vlečenje vrvi neumno ali ne. Trenutno družbeno politično nategovanje, ki smo mu priča, pa je vsekakor neokusno!
Stvarnik sam je poskrbel (ali pa Mati Narava, Višja Energija, Absolutni Nič… na karkoli že pač prisegate), da se ljudje delimo v dve skupini: na ženske in moške. Iz istega naslova so še delitve na: bele in črne (govorim seveda o barvi kože), velike in majhne (spet seveda le fizično), poraščene in neporaščene (khm!) … za vse ostale delitve pa smo ljudje poskrbeli sami. In smo: pametni in neumni (čeprav se najde kdo, ki tudi to pripisuje Stvarniku), debeli in suhi, pismeni in nepismeni, revni in bogati, tihi in glasni, verni in neverni, levi in desni in tako naprej in tako naprej, brez konca in kraja.
Vlečenje vrvi je lahko čisto zanimiv in zabaven športni, celo družbeni ali družaben dogodek, a ko namesto kapljic znoja začnejo padati kletvice in zmerljivke, je čas, da Gennaro Olivieri in Guido Pancaldi, oziroma Oliver Mlakar, lahko pa tudi sam Stvarnik, Mati Narava, Višja Energija, Absolutni Nič… ali pa zdrava kmečka pamet posežejo vmes in končajo to polivanje z gnojnico. Kajti od polivanja z gnojnico do polivanja z bencinom je, kot nas pouči ne tako davna zgodovina, le še korak in potem nas od tragedije loči samo še drobna vžigalica.
In ne, ni pomota, da sem si naslov prispevka sposodil pri knjigi Dana Browna, saj je znan, da je iz nepoučenosti in lahkovernosti bralcev, iz izmišljenih, nedokazljivih ter naključno povezanih in premešanih zgodovinskih dejstev naredil slab(e) roman(e) in dober biznis!
Foto: Kamnican.si
