Angeli bo šlo za nohte

0
84

Nemški krščanski demokrati so dolga leta sanjarili o tem, kako bo lepo, ko bodo na oblasti spet sami, brez nadležnih socialnih demokratov iz velike koalicije. Verjeli so, da se jim bosta v družbi idejno precej sorodnejših liberalcev cedila sama mleko in med. Sreča je željo izpolnila, toda ni prišla sama.

Same slabe novice

Odkar je na oblasti črno-rumena koalicija, si iz dneva v dan sledijo same slabe novice. Seveda je njihov glavni motor še vedno trajajoča kriza, ampak nihče si ni mislil, da bo ta idealna barvna kombinacija po slabem letu dni delovala tako nemočno. Poka pri liberalcih, ker so jim mnogi dali glas, ki jih doslej niso še nikoli volili. Razen v javnosti slabo sprejetih potovanj zunanjega ministra in podkanclerja Westerwelleja do sedaj niso mogli pokazati prav veliko. Kako resna je zadeva, se najbolje vidi po tem, da so se celo v omenjeni tradicionalni stranki bogatih pojavile ideje o ljudstvu všečnem dodatnem obdavčenju največjih zaslužkarjev. Westerwelle jih je na zadnjem strankarskem srečanju sicer odločno zavrnil, a če se bo stranka v javnomnenjskih raziskavah še naprej gibala okrog  parlamentarnega praga, kakšno presenečenje ni izključeno.

Pri krščanskih demokratih ni mnogo bolje. En mandat velike koalicije je predvsem kanclerko Merklovo precej razvadil. Zato ljudstvu le nerada sporoča slabe novice, kar je v trenutnih razmerah velikokrat nujno. Skupaj z njo se celotna stranka opoteka med velikokoalicijskim populizmom in nujno bolečimi reformnimi rezi. Zaradi takšnega ravnanja je puško v koruzo vrgel eden najprepoznavnejših demokrščanskih obrazov in ikona strankarskih konservativcev, hessenski ministrski predsednik Roland Koch. Volilni poraz v največji zvezni deželi Severno Porenje-Vestfalija je ob njem z Jürgnom Ruttgersom odpihnil še enega podpredsednika stranke.

Torpedo iz opozicije

Za nameček je ravno v takšnih okoliščinah kot užaljen otrok iz politike panično pobegnil zvezni predsednik Horst Köhler.  Kanclerka se je torej morala podati še v iskanje njegovega naslednika. Najprej ji je kazalo kar dobro. Čeprav je prekršila prakso iz zadnjih dveh desetletij in v kostanj po žerjavico poslala političnega prvoligaša, spodnjesaškega ministrskega predsednika Christiana Wulffa, ki je za predsedniški položaj hkrati nenavadno mlad. Morda se je z izbiro hotela celo znebiti potencialnega tekmeca za prihodnost.

Potem je opozicijskim socialdemokratom in zelenim uspela genialna poteza. Za predsednika so nominirali zunaj Nemčije popolnoma neznanega vzhodnonemškega borca za demokracijo, pastorja Joachima Gaucka. Bolje bi ne mogli zadeti. Prej trdna črno-rumena večina v zvezni skupščini, ki izbira predsednika, se je začela mahoma topiti. Vključil se je vzhodnonemški solidarnostni efekt, znan pravzaprav iz vseh bivših komunističnih držav, še posebej iz Slovenije. Pri nas se sicer v glavnem privre na plan takrat, kadar si kdo drzne kaj pomodrovati o totalitarnih prvinah slovenskega povojnega obdobja. (Seveda, Poljaki, Čehi, Madžari, Litovci, celo Hrvati so res “našpukali”, ampak pri nas je bilo vse v najlepšem redu.)

Precej liberalcev in celo nekaj krščanskih demokratov iz vzhodnih dežel je dalo vedeti, da jim srce bije za rojaka Gaucka in se požvižgajo na strankarsko disciplino.

Nujnost uspeha

Ker je simpatični vzhodnonemški veteran Wulffa prehitel tudi v raziskavah javnega mnenja (resda samo pri moškem delu populacije), je izid današnjega glasovanja v zvezni skupščini vsaj malo odprt. Posledice morebitnega Wulffovega poraza (ali celo zmage šele v tretjem volilnem krogu) bi bile za koalicijo uničujoče in bi že tako pičlo javno podporo verjetno spravile pod sobno temperaturo. Ne glede na najnovejše zagotavljanje iz ust samega voditelja opozicije, da nimajo predsedniške volitve nobene zveze z vladno večino v parlamentu.

K sreči za kanclerko, je Gauck razjezil vsaj skrajneže iz stranke Levica, ki bi ga morali nujno voliti, če naj bi premogel kaj možnosti za zmago. Zlasti besni so zahodni člani stranke, ker možakar vztrajno ruši njihovo pravljično predstavo o rajnki NDR kot raju na zemlji. Brez njihovih glasov pa se bo predsednik v vsakem primeru pisal Wulff.

Foto: Wikipedia

Prijava

Za komentiranje se prijavite