Marsikdo se sprehodi skozi naše življenje. In mi se sprehodimo skozi življenja mnogih. Tudi angelov je veliko … Angeli so v teh časih sploh popularni. Veliko knjig je bilo v zadnjih letih objavljenih na to temo. Kljub temu, da imajo angeli jasno teološko ozadje, se zdi, da so v sodobnem času, ki je sprejel paradigmo (mnogih) individualnih resnic, ena od bolj priljubljenih newagevskih tem. Anselm Grün, avtor knjige 50 angelov za vse leto pravi, da želijo angeli »v nas obuditi nekaj, kar v vrvežu vsakdanjika zanemarjamo ali pozabljamo«. V omenjeni knjigi govori o angelih, ki nas uvajajo v določene življenjske drže ter nas lahko navdihujejo na naši življenjski poti, da ob njih polno zaživimo.
To se je po novem letu zgodilo tudi meni, zato nadaljujem s prejšnjim razmišljanjem o začenjanjih. Opisal bom dva dogodka, povezana z »angeli« oziroma z razmišljanjem o pomembnosti določenih življenjskih drž, ki v nas ohranjajo polnost življenja. Naj mi Anselm Grün ne zameri, da si sposojam njegov način razmišljanja o življenju in angelih.
Angel potrpežljivosti
Kmalu po novem letu sem se dobil na kavi z dvema damama. Z njima sodelujem poslovno. Z vsako posebej. Zanimivo je, da smo že nekaj časa v nekakšnem trikotniku: jaz v poslovnem kontaktu z eno in drugo, oni dve zelo povezani, v troje smo se pred nekaj dnevi prvič srečali skupaj. Saj veste, kako je, ko se dogovarjaš, da se boš z nekom sestal, potem pa mine morje časa, s srečanjem pa nič. Slab občutek z ene, druge in tretje strani, čas pa kot – če si smem sposoditi Prešerna – »rabelj kruti« neizprosno pošilja trenutke sedanjosti v dokončnost preteklosti.
Ponovoletno srečanje torej, okus po minevajočih praznikih in sproščen klepet. Ena od dveh dam je prinesla priložnostna darilca. Meni oranžnega angelčka, ki ga je ob božiču naredila njena hči. »Kako lep angelček,« sem rekel. »Angel česa je?«
Samo za trenutek je pomislila, preden je izstrelila: »Angel potrpežljivosti!«
Trenutek se je podaljšal v večnost, se mi je zazdelo. Da, tega potrebujem, sem pomislil. Pred očmi so mi zdrveli nešteti trenutki, v katerih Angela potrpežljivosti ni bilo ob meni. Gre za trenutke, ko sem hotel urediti stvari hitro, takoj. Po svoje. Ne oziraje se ali premalo oziraje se na druge: otroke, sodelavce, partnerico … Da, vsak potrebuje svoj čas. Moj čas, moji občutki, moja razpoloženja, moji načrti niso absolutni.
Neučakanost je – zdi se, da v sodobnem času še posebej – velik problem. Vsi bi radi vse in vsi bi radi vse takoj. Ne le otroci in mladostniki, čedalje bolj tudi odrasli. Ker vsak valovi v svojem ritmu, povzroča to v nas in v drugih stisko. Rad bi, da bi otroci takoj naredili (tudi) to, kar se zdi nam staršem pomembno; od sodelavcev pričakujemo lojalnost in razpoložljivost. Angel potrpežljivosti me spodbuja, da dam času – čas.
Angel potrpežljivosti nas uči poslušanja: ljudi, otrok, ljubljenih oseb našega življenja, znamenj časa. Ljudje veliko govorimo, a malo poslušamo. Malo poslušamo tudi zato, ker smo veliko časa notranje odsotni, nezbrani; mimobežni. Nekje sem prebral, da nam je dal Bog dvoje ušes, a le ena usta. Govorili naj bi torej pol toliko kot poslušali. A v življenju je …, kaj pa vem, vsak naj si sam odgovori.
Poslušanje je eksistencialna drža odprtosti v odnosu do drugega. Poslušanje drugega je trenutek, ko postane drugi s svojimi občutji pomembnejši od mene in mojih občutji. Ko drugi zavzame moj prostor v meni, ko mu dovolim pravico (pre)bivanja v univerzumu mojega jaza. Gre za – kot bi rekli psihologi – empatično poslušanje, ko človek (v stiski), ki pripoveduje, ve, da je bil slišan, razumljen, občuten. Da njegove besede niso izzvenele v prazno.
Poslušanje je drugo ime za tiho bližino. Preprosto navzočnost. Za biti tu-sedaj-brezpogojno-zastonj ob tebi.
Angel sprememb
Po novem letu sem dobil od prijateljice, ki jo globoko cenim, tole sporočilo: »Dragocena kolegica me je danes obiskala ter mi v darilu prinesla sporočilo od Angela, ki se glasi: Pustite spremembe v svoje življenje, sicer boste naenkrat, izolirani od sveta, ostali pred zaprtimi vrati.«
Angel sprememb! Spremembe vsak dan vdirajo v naš ustaljeni ritem življenja. Prinašajo svežino, odplavljajo zatohlost; vnašajo nemir, negotovost, pričakovanje, upanje na nov začetek.
Angela sprememb si vsi želimo. A pogosto se ga bojimo, ker ruši utečenost naših navad, poznanega, na videz varnega in gotovega, naše vsakdanjosti. V to, kar »imamo«, se zažiramo kot klop, čeprav pogosto vemo, da nas utesnjuje in nam ne daje dihati. To, kar živimo, je znano, pregledno, čeprav ne vedno dobro, kaj šele najboljše. Ampak gotovosti so kljub vsemu gotovosti. Mnogi so zaradi občutka navidezne gotovosti, ki jo prinaša sedanjost, pripravljeni žrtvovati sanje in verjeti, da lahko v svojem ustaljenem življenju resnično kaj obrnejo na bolje.
Bivanjsko gledano je najtežje spoznanje, ko doživim in spoznam, da se je Angel sprememb resnično sprehodil skozi moje življenje in mi dal spodbudo za pogumen korak v smer novega, a njegovega sporočila ne zmorem utelesiti v svojem življenju. Ko se ga trudim preslišati, ignorirati, se tolažiti z mislijo, da bo že nekako šlo, čeprav niti sam temu ne verjamem (več). V duši, zaznamovani z dotikom Angela sprememb, se zgodi razkorak med tem, kar živim sedaj (ta »sedaj« je lahko dolg več let), in nemočjo, da bi njegovo sporočilo presadil v resnično življenje.
Mnogi hrepenijo po spremembi. Globoko in iskreno želijo, da bi vsaj kaj malega premaknili v svojem življenju. Ali pa kaj bistvenega. A kje zbrati moč in pogum ter narediti korak in polnokrvno stopiti za svoje sanje? Dati sanjam oporo, če je treba tudi s svojo krvjo, da bi le preživele. Kajti odpovedati se sanjam je ubijalsko: globoko v duši človeka namreč odmeva, da ni večje bolečine kot biti pogrebec na pogrebu lastnih sanj …
Angel sprememb zahteva od nas, da priznamo najglobljo resnico o nas samih, naši identiteti in o naših čutenjih, če mu hočemo slediti. Samo srečati ga in se ob tem ne soočiti z najglobljo resnico in najglobljim hrepenenjem nas samih, nas obsoja na životarjenje tam nekje na polovici naše poti.
Mnogim je kristalno jasno, kakšne spremembe bi morali vnesti v svoje življenje, da bi zaživeli svoje življenje v polnosti. Da bi ponovno želeli začutiti globino in prostranosti svojega diha. Tu nekje se lomi meja med življenjem in životarjenjem.
Angel sprememb ni romantičen angel. Spodbuja k dejanjem, napeljuje na drugačno ravnanje sredi vsakdanjosti. Sedaj, ta trenutek!
Ko nas obišče Angel sprememb, smo na novem začetku, kajti samo ta angel lahko sprosti v življenju prostor za Angela ljubezni.
Angel ljubezni
Vsak človek sanja, da bi ga nekega dne obiskal Angel ljubezni. Sanjajo punčke. Sanjajo fantki. In si ga predstavljajo. Sanjajo mladenke, sanjajo fantje. In si ga predstavljajo. Predstavljajo si trenutke njegovega obiska. Romantično, s cmokom v grlu, s srcem v visokih utripih. Sanjamo o trenutku srečanja, ki bo zaznamovalo naše življenje.
V življenju slehernika se Angel ljubezni sprehodi mimo. Bog je tako naredil, da Angel ljubezni nikogar ne zaobide. Mimo vsakega pride, se ga dotakne, ga dregne, ga poskuša vzdramiti.
Ljudje smo različni. Eni ga prepoznamo in mu verjamemo, drugi ga prezremo. Enim se zdi, da smo ga prepoznali, drugi mislijo, da njegovega obiska niso vredni, zato sumijo, da je Angel ljubezni prikazen, ki se je je potrebno čim prej odkrižati. »Občutje je lahko veliko bolj pronicljivo kot razum ostroumen.« In še: »Kdor ima svojo usodo zapečateno, je ni sposoben premagati« (V. Frankl).
Pred nekaj leti me je obiskal Angel ljubezni. Nežen, ljubeč, zavezujoč. Občutljiv. Ki je znal poslušati in slišati. Tisti s pridihom večnosti in dokončnosti. Verjetno se nam samo enkrat v življenju zgodi, da človek v odnosu do drugega človeka razume, da se je čas dopolnil. Da je življenje izpolnjeno.
Angel ljubezni sporoča, da smo ljudje ustvarjeni za sprejemanje in darovanje. Spodbuja k odprtosti in k preseganju tega, kar nam je življenje že da(rova)lo. Spodbuja, kot bi rekel Frankl, k samopreseganju. Angel ljubezni daje več od naših predstav in pričakovanj. Naključna srečanja, ki zaznamujejo naše življenje, so neskončno dragocena. Pogosto odkrijejo in podarijo več spoznanj in topline, kot včasih leta odnosa.
Nizajmo svoje angele. Razmišljajmo o njih, pogovarjajmo se z njimi. Varujejo nas in v nas obujajo novo življenje in voljo za nove začetke. Čas se ne meri v letih, ampak v iskrivosti duše. Ta ostaja večno mlada. In angeli bdijo nad njo.
Martin Lisec je direktor podjetij Stopinje in Mohorjeva d.o.o., Ljubljana.
Foto: Stopinje.si
