Angel pozabe

43

angel pozabe

»Med deklarirano in dejansko zgodovino Avstrije (Slovenije?, op. avt.) se razprostira Nikogaršnja dežela, v kateri se človek zlahka izgubi. Vidim se opotekati med temnimi, pozabljenimi kletnimi oddelki hiše Avstrije (Slovenije?, op. avt.) in njenimi svetlimi, bogato opremljenimi prostori. Nihče v svetlih prostorih očitno ne sluti in si tudi ne more predstavljati, da v tej stavbi živijo ljudje, ki jih je politika zaprla v klet preteklosti, da jih tam napadajo in zastrupljajo lastni spomini.«

Maja Haderlap, Angel pozabe (v oklepajih opombe M.J.)

Angel pozabe Maje Haderlap je avtobiografski roman, za katerega bi gotovo lahko rekli – pa naj se sliši še tako obrabljeno – da s svojo intimnostjo in iskrenostjo omogoča, da se bralca dotakne in ga prevzame. Pristen in naiven pogled otroka nam počasi slika vsakdanje kmečko in družinsko življenje med slovenskimi rojaki sredi idilične avstrijske Koroške. Sprva le težko določimo časovno komponento pripovedi, saj v prizore vdirajo rane in potlačeni spomini neke vojne, ki se je morda končala šele včeraj ali pa celo še nekje v gozdu divja. Moč spomina in zakonitosti travmatičnih izkušenj kot iz špranj prihajajo na dan v vsakdanjih opravilih, povsem običajnih obiskih sorodnikov in sosedov, babičinih pripovedih ali v očetovem zatekanju v alkohol in poskusih samomora. Zdi se, da angel pozabe, ki naj bi skrbel, da grozeči spomini ne bi težili sedanjega trenutka, ne uspe tako hitro brisati vseh sledi grozot, ki se kot sence vlečejo za ljudmi, ki so jih doživeli in jih kot težko doto prenašajo na naslednjo generacijo.

Maja Haderlap je bila rojena leta 1961 v Železni Kapli in po doktorskem študiju gledaliških ved sodelavka ter urednica literarne revije »Mladje«, dramaturginja v Mestnem gledališču v Celovcu in predavateljica na celovški univerzi. Je avtorica treh pesniških zbirk (Žalik pesmi, Bajalice in Pesmi/Gedichte). Za odlomek iz proznega prvenca Angel pozabe je 2011 prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachman, za roman pa je prejela avstrijsko literarno nagrado Rauriser Literaturpreis ter nagrado Bruna Kreiskega za politično knjigo leta 2011. Slovenski prevod romana je pri Študentski založbi Litera izšel konec leta 2012. Peter Handke je ob knjigi zapisal: »Pred nami je stara mati, kot je še ni bilo, ubogi, zagrenjeni oče, kot ga še ni bilo, mrtvi, kot jih še ni bilo, otrok, kot ga še ni bilo. To so zgodbe, ki jih v Avstriji nihče ne pozna in ki so po sedemdesetih letih končno predmet pripovedi.«

Tema romana Angel pozabe je spomin na nemško, nacistično zatiranje in poskuse iztrebljenja Slovencev na avstrijskem Koroškem v času druge svetovne vojne ter na posledice vojnih grozot, ki se vlečejo dolga desetletja po vojni. Skozi lik tople in odločne babice, ki je preživela koncentracijsko taborišče in negotovega očeta, ki je še kot deček sodeloval s partizani ter doživetja deklice, ki skrka vzdušje povojne Avstrije, se nam slika družinska zgodba treh generacij in njihov boj za preživetje in ohranitev identitete. Pripoved ni nikoli črnobela, ni herojev (niti med partizani, ki so prisiljeni novačiti med katoličani, ker komunistov ne najdejo dovolj) in ni izdajalcev, so samo ljudje, ki poskušajo vsak na svoj način preživeti in ohraniti obraz. Otroški pogled, ki skozi pripoved odraste v pogled mlade intelektualke, ne obtožuje in ne kaže s prstom. Kot otrok ne dojame vseh razsežnosti dogodkov in odnosov, čeprav marsikaj še kako sluti, ampak saj se tudi odrasli v zgodbi s preteklostjo in sedanjostjo soočajo, kakor pač znajo. Občutki krivde grizejo mnoge preživele, bodisi tiste, ki so preživeli koncentracijska taborišča, upor proti nacistom bodisi tiste, ki so na videz pozabili, da so podpirali nacistični režim. Zgodbo preveva občutek, da človek ni tako zelo avtonomen in razumen, kot ga bi rad naslikal novi vek, ampak ga pogosto kot marionete premetavajo zgodovinski in politični vetrovi. Ne samo človeka, tudi celotne narode.

V čem je roman Angel pozabe poseben in drugačen od številnih knjig napisanih o drugi svetovni vojni in času po njej? Poleg dejstva, da je za avstrijski prostor (pa tudi slovenski, kar nam pogosto očita Boris Pahor) trpljenje slovenskega življa na avstrijskem Koroškem v tem času običajno neznanka, je posebna dragocenost knjige prav v njeni intimni naravi pripovedi. Kot Slovenci in kot ljudje potrebujemo take pripovedi, ki uspejo artikulirati bolečino, vzbujajo sočutje in lahko prispevajo h katarzi. Ob knjigi Angel pozabe postajamo priče kalvarij in travm, za katere se zdi, da živijo vzporedno življenje, posebej še, če o njih ne uspemo spregovoriti in jih na pravi način predati naslednjim generacijam. Pomembno je spregovoriti, kot je to storila Maja Haderlap in tako postavila vsem trpečim svojevrsten spomenik, ki ga bo težko spregledati – na tej ali oni strani meje.

 


43 KOMENTARJI

  1. Igor, kaj se ti tu prilizuješ nam z “smo bili na napačni domobranski” strani! Ti si se izkazal za Srba, torej? Sodba Manningu sploh ni tako blazno nezaslišana, kot ti praviš medtem kot ti sline tečejo iz ust.

    Glede dombranske prisege Hitlerju, me zanima, ali si ti bil v JLA? Al si morda preveč mlačen, da bi bil sposoben za vojsko?

    • Služil sem JLA in seveda prisegel. V Valjevu. Nabornega oficirja v Mariboru sem šokiral z dvema diametralno nasprotnima vprašanjema: zakaj v ponovnem pozivu (prvega sem komaj 18-leten po vrnitvi iz Združenih Držav, kot premlad, zavrnil) nisem več vpoklican v šolo rezervnih oficirjev in drugim ali je možno služiti brez orožja. 😉

      Z “domobransko” stranjo se ne prilizujem nikomur. Če bi natančno prebral, bi opazil, da se pogovarjam o prihodnosti. Tudi kot osnovnošolec sem edini v razredu ocenil, da bi med vojno bil domobranec. Še sedaj menim, da sem realno ocenil za razliko od vseh ostalih sošolcev 3.c razreda na Osnovni šoli Georgi Stojkov Rakovski (po domače bugarski) v Banjaluki. Čeprav sem prepričan, da smo vsi imeli težave ustrezno se opredeliti in odreagirati ob začetku vojne… 🙁

      Sodba Manningu je nezaslišana. Čudno da ga niso obsodili še, da je Marsovcev posredoval koristne informacije za invazijo na Zemljo in konkretno na Združene Države.

      Mimogrede, 10-dnevno vojno sem preživel v Sloveniji. In tudi po tem do konca vojne nisem potoval v Republiko Srpsko. Seveda sem že s finančno mini podporo svoji žlahti de facto pretakal denar skozi roke srbskih vojnih dobičkarjev, a ni šlo za namero, tako da mi je oznaka Srb v konotaciji z vojsko hecna. Drži pa, da se čutim Srba, Slovenca in Američana. Kulturna pripadnost. Ne vojaška. In ne davčna. 😉

      • Če si služil JLA potem ti je jasna gnusoba tvoje prisege oblasti odgovorni za Srebrenico. Samo to sem ti hotel povedati.
        Domobranska prisega je bila sramota, ampak ni bila nič več od tega. Domobranci niso v ničemer podpirali nacizem, razen v borbi proti komunistom.
        Veliko napako so storili. A so jo tudi hudo plačali. Jugoslovanski narodi smo bolj ene šleve, vsi skupaj. Nismo mi Angleži. Zato si moramo tudi kaj odpustiti.

        Sodba Manningu pa je samo tebi nezaslišana. Ves svet jo bo sprejel kot pričakovano. Manningu so razni levičarji verjetno zjeb* pamet, da je to storil, revež.

        • Poenostavljaš. Prisegel sem čuvati ustavni red SFRJ in služiti njenim narodom in narodnostim ali nekaj v tem duhu. Zanesljivo nisem prisegel Miloševiću, Mladiću niti nobenemu političnemu ali vojaškemu voditelju, ki ga je sodišče spoznalo za odgovornega za genocid.

          Manning nam je številnim (tebi očitno ne) odprl oči za svinjarije, ki jih počnejo politični aparati po svetu v našem imenu – v imenu demokracije. Prav bi bilo, da dobi medaljo. V zapor sodijo riti.

          • Pimi, tale mat se gotovo nanaša name. Ne?

            No, JLA je bila redna vojska in nekdo me je vanjo vpoklical. Če bi tedaj izvajala genocid, bi ta (ali njegov nadrejeni) bil odgovoren še zame.

            Bela garda je bila sestavljena iz po formi prostovoljcev. Ljudi, ki so jim lokalni veljaki oprali možgane. Zato so bodisi “prostovoljci” bodisi veljaki, ki so jim oprali možgane krivi za številne zločine, ki jih je ta vojaška formacija storila. Še posebej za podporo katoliško-genocidni strani v vojni. Besedo katoliško sem uporabil v njenem originalnem dobesednem pomenu in ne kot provokacijo proti vernim.

  2. Ne! Nanaša se na gospoda Zdravka. On je “igral svojo šahovsko partijo”, moja postarana malenkost se je pa samo predajala uživanju.

    Kar se pa tiče odgovornosti /prisega/, je general Leon Rupnik v imenu vseh njemu podrejenih odgovornost tudi sprejel. Od tu naprej bi torej morali biti domobrani razbremenjeni kakršne koli “izdajalske” odgovornosti. Gen.Rupnik je edini vedel kaj bo storil, postrojeni vojaki na Plečnikovem stadionu so pa na ukaz samo postrojeno mirno stali.

    Pejorativno /zaničevalno/ pišete o prostovoljcih z opranimi možgani v domobranskih vrstah ne, da bi se vsaj potrudili poiskati in prebrati dostopne vire, zakaj so vaške straže sploh nastale in od kdaj so bile preimenovane vaške straže domobranska vojska. Tudi na partizanski strani ni bilo nikogar, ki bi se ji s pozivom v roki pridružil. Partizanom je glave pral slabo izobražen komisarski kader.
    V vaši Srbski Bosni so se pa najbolj na glas s pranjem možganov ukvarjali en zobozdravnik, dva psihiatra in ena doktorirana biologinja. Število pobitih dovolj pove o njihovem uspešnem pranju glav.

    Insinuacija o katoliški genocidnosti izpod vaših prvoslavnih prstov je pa nesramna, žaljiva in skregana z zdravo pametjo.
    Slovenska katoliška cerkev je torej izvajala genocid nad svojim slovenskim občestvom, verniki, “ovcami”?!
    Nikjer nisem zasledil, da bi se vaša pravoslavna cerkev v BIH opravičila muslimanom za storjeni genocid v Srebrenici.

    V prvi je bil Zdravko odličen v drugi ste se pa kar sami matirali.

        • Slišal sem za Cicera, a k verouku nisem hodil.

          Zelo me pa moti, da si nekateri Slovenci, ki se deklarirate za katolike, prilaščate besede. Pridevnik katoliška dobesedno pomeni vesoljna in tudi opozoril sem, da sem v tem pomenu besedo uporabil v zgornjem komentarju. (Govoril sem torej o genocidu v drugi svetovni vojni razširjenem po celem svetu. Ni Slovenija center sveta, ki definira zlo in dobro globalno.)

          Podobno je z besedami bog in Bog. Obe lahko označujeta tudi Alaha.

          A zadnje čase je v politiki najbolj značilno prilaščanje besede družina in zakon, ki ne pomeni le cerkvenega zakona, ampak ima širši pomen.

          • Vesoljna je cerkev z njeno veroizpovedjo vred, z besedo cicero, ki sem jo z malo začetnico pravilno zapisal je poleg rimskega državnika imenovano tudi nekaj drugega. Raziskujte, verouk vam pri tem ne bo pomagal.
            V vlogi prvopoklicanega vesoljnika nam razlagate in podtikate vaše “majhne” pritlehnosti s katerimi nam dopovedujete, da so domobrani (dom brani) pejorativno domobranci nekaj najbolj izdajalskega v “eNOBe, da so partizanske pravljice ena sama velika epopejna svetla resnica, da je strahoten genocid nad slovenci, nekaj komaj omembe vrednega v primerjavi s pomorom šest milijonov židov. Če človek bere vašo zapisano pamet na to temo, se sprašuje, zakaj, ob vesoljnem prelivanju krvi, sploh tak “direndaj” ob neki Srebrenici?

            Bog, če je, je univerzalno eden, različne vere, pa vse v zvezi z njim, razlagajo različno.

            Tudi o “zakonu”, poroki, dokazujete v tistih nekaj vrsticah, da ste bolj na tenkem ledu. Kdaj je s poroko zakon nastal, kdo ga je uvedel in zakaj je bil zakon za družino potreben, so vprašanja, ki so za sociološko pamet FDVja zares prezahtevna. Če pa zraven dodam še prepotrebno konzervativno stališče cerkve do tega vprašanja, se SDju in PSju (politiki) takoj do konca utrga. Odgovor in izgovor za vprašanje, kdo si kaj prilašča in kdo komu jemlje, se skriva v tistem vašem zamegljenem “širšem pomenu”. Preiskusite se, raziskujte, zakaj je za potomstvo, poleg mame, pridevniška oblika nazivanja otrok povezana z očetovim priimkom tako zelo, zelo pomembna.
            Istospolne poroke so povsem nepotrebne, zadostuje registracija zveze.
            Sicer sem pa veroizpovedno agnostik. Veloma!

          • Ne zanima me dovolj, da bi raziskoval. Nisem narobe interpretiral vašega komentarja o ciceru, pa se ne čutim dolžan.

            Verjamem, da ste pravilno zapisali cicero z malo začetnico. A Žid se piše z veliko. Slovenec prav tako.

          • Če pišete žid z veliko začetnico, potem tudi s katolikom nimate nobenega problema. Ne bom pa Izraelca začel s “tamalo” začetnico, razen v pridevniški obliki.
            ——–
            Dogaja se mi, da kdaj kakšno slovnično “malenkost” z ločilno vejico vred spregledam, preoblikovanje /predelava/ teksta pusti za seboj tudi kakšno posledico, ki jo na starost dodana dioptrija nehote z lahkoto spregleda.
            Vaš dlakocepsko naravnanani ambiciozni značaj ob kakšnem spregledanem ć, ki se skriva pod narekovajem s piko spodaj, vedno lektorsko zažari, kot na kmečkem dvorišču muha, ko najde svoj kup “zlata”.
            Večini sodelujočim komentatorjem na tem portalu vi niste polemičen ampak zatežen.

          • Pimi, majhne spremembe pri črkovanju hitro postanejo žaljive. Ravno sem se domislil, kako bi vam to pokazal. Človek praviloma razume le, če začuti na svoji koži. Predstavljajte si torej, da bi vam kdo črko i iz vašega vzdevka izbrisal in dodal novo končnico. A bi vam bilo všeč biti poznan po vzdevku, ki pomeni moško spolovilo?

            Enako žaljivo je, če moj priimek “poslovenite” oziroma natančneje trdo črkujete. Đuka naj bi v arhaični črnogorščini pomenilo skala. Če ste služili JLA, se boste spomnili, kako se reče potepuškemu psu brez lastnika, ki ga lovijo konjederci…

            Že samo spreminjanje ć v č kaže na tiho nesprejemanje človekove kulturne pripadnosti. Nihče v Sloveniji ne napiše Einsteinov priimek fonetično, Jankoviću pa ni potrebno pisati priimka v skladu s slovenskim pravopisom. Povsem razumem čustva tistih, ki ne marajo ljubljanskega župana. A niti malo ne razumem tistih, ki imajo takšen odnos do vseh Južnih Slovanov.

            Tako da za začetek jaz vztrajam pri slovnični korektnosti. Kot naslednjo pričakujem logično korektnost.

            Tako pričakujem, da opazite, da med žrtvami holokavsta ni bilo šest milijonov židov pač pa šest milijonov Židov. Nacisti so poskušali iztrebiti cel narod in ne le pokristijaniti svoje manjšine. Tako se celotno dogajanje v drugi svetovni vojni meri v odnosu do Hitlerja. Če vi kurite bencin, pomagate soustvarjati globalne klimatske spremembe in tole vročino, v kateri se pravkar dušimo. Popoln nesmisel je, če se izgovarjate, da s kurjenjem bencina dajete službo Slovencu na Petrolu in ste zato koristen član družbe. No, podobno je tudi ustreznost belogardistične prisege možno oceniti v tej in le v tej luči. Ne da se relativizirati zločinov bele garde in na takšni osnovi obsoditi “komunajzarske klavce nedolžnih ovčic”. Za lep pokop vseh mrtvih je treba resnici pogledati v oči in razumeti, česa so mrtvi bili krivi. Šele nato je na vrsti obsodba njihovih klavcev. In, če je res šele spodoben pogreb mrtvih pogoj za desno-levo normalizacijo v Sloveniji, a mi padamo že na prvem koraku pri odgovornosti kmečkih fantov in njihovih poveljnikov, … potem ne bomo daleč prišli.

          • Pišite Žid z veliko začetnico, jaz bom pa žid, pripadnik židovske /judovske/ vere pisal kot ga pišem. Kot narod pa Izraelce obravnavam z velikim I.
            Kar se tiče pa vašega, srbskega ć, ki ga pri Jankoviću vedno pravilno uporabim /praksa/ se mi pri kakšnem “novem” priimku ali imenu pač zgodi napačni trdi č. V slovensko okolje priseljeni ć le ni tako preprosta črkovna malenkost kot se navidezno zdi. Izgovorjava priimka Dačić, Daćič ali Dačič je vam, Srbom, v uho položena, nam, Slovencem je pa ta “makenkost” zelo daleč od ušes. Janković npr., ć v svojem priimku vedno izgovarja s trdim č., če ga pa Slovenec kaj polomi, greste pa vi takoj s prstom navzgor.
            V trgovini, na tržnici, med taxisti in vsepovsod poslušam vaše sodržavljane, ki nočejo po slovensko, vi pa zdaj mene Slovenca v Sloveniji “gnavite” z vašim “mekanim” ć.
            Svetujem vam strpnosti in potrpežljivosti, preden ponovno dvignete učiteljski prst. Slovenci smo vas, vaše, “mekani” Ć s srbščino vred potrpežljivo sprejeli in vas strpno prenašamo. V Nemčiji, ostali Evropi, se vam taka “širokogrudnost” ne bi dogajala.

          • Pimi, med Srbi in Nemci velja recipročnost. Tudi Srbi “ne bendaju”, kako si Nemci črkujejo svoje priimke. Šnajder… Podoben odnos kot med Nemci in Slovenci glede tega vprašanja sto let nazaj.

        • Če med Srbi in Nemci velja recipročnost, ja pa za vas zares velika tragedija, da vas je oče, svobodnega ko ste, “zataknil” prav v “nerecipročni” Sloveniji. Tistega vašega Šnajderja, vsemu navkljub, Nemci še vedno začnejo s Sch. Vaš priimek bi na nemškem živečemu začeli z Dz in končali s ch, vi bi bili pa čisto tiho. Med Slovenci ste pa manipulatorsko užaljen na ves glas. Da Pimiju odvzame i in doda nekaj zraven zmore samo manipulatorski um. Jaz nisem ničesar odvzemal, samo ponesrečeno sem spregledal, zamenjal Ć s Č.
          Avstrijski Slovenci /Avstrijci/ so se zaradi tiste silne pomoči vaših …ić bratov po končani prvi svetovni vojni, odločili kot so se, večinska Slovenija je pa izpod dežja stopila pod kap.
          Slovenci bi svojo sposobnost in talente zagotovo bolj uspešno uveljavljali, če bi namesto sprejetih đ in ć ostali na dežju z varijanto na sch.

          Premisa vseh vaših prizadevanj je, da Slovencev ne marate, jim “oficirsko vzgojen”, ambiciozno vsiljujete zlagano resnico o domobranih, poveličujete “tekovine NOB”, se vtikate v revolucionarski genocid nad slovenci in nam solite živce z vašim nepotrebnim korektorskim zajebavanjem.
          O vaših sozemljanih s slovenskimi pasoši, ki slovenščine niti šmirglajo ne, pa ne tipknete nobene.
          Upam, da vam je bil prispevek BERNARDA GUI-ja prijetno branje. Veloma.

          • P.S. Ste se pri besedi “veloma” spet zatipkali? Ne najdem je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika.

          • Šnajder je lahko priimek, če ste se pa zatipkali more biti pa tudi poklic.
            Sem pa Šnajderja vzel na znanje z mero previdnosti, ker mi Kopitarjevo priporočilo Karadžiću še vedno v spominih odmeva.
            Veloma je pa lepa beseda skoraj dvomilijonske manjšine v neki revni državi našega sveta. Knjige njihovega jezika ne premorejo. Popotnik jih najde, če jih najde, ko jih pa najde, pa brez te prijazne besede ne gre.

          • Indray andro, hono, izy roalahy niaraka niandry omby, ka raha nihina vatsy izy roalahy, tsy nanana laoka indreo, ka ingahy Behara minty kosa nanao laoka ronono, ka nanontany ingahy Bahara Papango……..
            Veloma!

          • Preveril sem na Googlu in odkril čistilni servis “Veloma”. Tega nisem vedel, beseda veloma v originalu pomensko nosi v sebi preprost pozdrav ljudi okolja, kjer je ta beseda doma.

          • Na Googlu sem našel pomen “goodbye”. In, ker sem se med Slovenci navadil, da je treba znati brati tudi med vrsticami, seveda domislil na “pojdi”.

            A nisem odgovoril odsekano zato. Pač pa se mi ne ljubi več pogovarjati, ker se mi zdi, da se dovolj potrudim, da bi jasno razlagal, a me očitno ne zastopite. Tudi dva-tri stavka nazaj. Razen tega zelo slabo toleriram, če si kdo dovoli biti nekorekten do mene. Tudi če je sicer v zasebnem življenju dober človek.

            Mimogrede Za vašo pesmico (v madagaskarščini?) mi je Google dal le en zadetek – nazaj na vas. Tako da nimam pojma, kaj prijaznega ste zapeli. 🙂

          • Dolgo časa ste rabili pa niste odnehali.
            Jaz sem prepoznal vašo polakirano aroganco s podtaknjeno zlorabo 18 letnikov.
            Zbogom – veloma.

  3. Zgornji nekateri komentarji pojasnjujejo, zakaj so nekateri proti zdravi samozavesti Slovencev. Očitno jim manjka domoljubja.

    • Lahko natančneje pojasnite? Zdrava samozavest Slovencev je lahko na primer ponos na kranjsko čebelico – priznam, da ne poznam natančnega uradnega imena.

      Zdrava slovenska samozavest se lahko na primer razvija ob branju Prežihovih ali Levstikovih črtic o klenih ljudeh.

      Zdravo slovensko samozavest lahko označuje tudi slovensko nenasilje in izrazita samokritičnost.

      A zdravo slovensko samozavest se ne razvija skozi relativiziranje temnih strani slovenske zgodovine.

  4. ..preverite kaj vse je jugo-soldateska na Koroškem počela 1918 in 1945…pa bo tudi del sovražnosti do Slovencev oz. Slovanov bolj jasen..

  5. ..no Igor, za koncetracijska taborišča ravno ne vem, vem, pa da je maja 1945 moj stric Maks, knojevecm, s svojo enoto tam operiral in so lovili avstrijske civiliste, po spisku..

    ..imeli so potujoče gvage kar na kamionu in so recimo obešali tudi v centru Celovca na Neuer Platzu..

    ..no, potem so jih Angleži pod marš nagnali..

    • Angleži jih niso nagnali zaradi obešanja civilistov. (Nažalost naša civilizacija pred sto leti še ni bila na tem nivoju.)

      Se mi pa vaša informacija zdi pristna. Odraščal sem brez babice, ki se ni vrnila iz koncentracijskega taborišča. Babico mi je nadomeščala prva soseda Dušanka. Res je bila dušica. Njen mož je po drugi svetovni vojni služil na Kosovu. Sam o tem ni govoril. Nekaj malega se spomnim po takratnih komentarjih moje mame. In so v podobnem duhu kot vaši… 🙁

  6. Igor, ali ti je kdo naroćil, da bi trosil malodušje ned Slovenci?

    Za marsikaj smo lahko Slovenci zdravo samozavestni.
    Na primer:
    – za Karantanijo, ki je bila prva država pri Slovanih
    – za Brižinske spomenike, ki so bili med prvimi pisanimi evropskimi besedili (995 leta)
    – demokratična ureditev Karantanije, ki so jo Američani povzeli v svojo ustavo
    – TRubarjeve knjige, s katerimi smo se uvrstli med 8 držav Evrope, ki so imele knjige
    – snrtna kazen je bila pri Slovencih ukinjena 250 let prej kot v Srbiji, zato ker ni bila potrebna zaradi visokega vrednostnega nivoja življenja

    Temna stran zgodovine pa je nastopila, ko smo se priključili Beogradu, od koder je prišlo povelje, da se naj drugačemisleči ljudje likvidirajo ali zaprejo.

    • Včasih te imam pa res dovolj:
      Pisanih evropskih tekstov je evropa polna še krepko pred letom 995. Koliko je samo raznih arhivov po samostanih in gradovih… Ne trapaj.

      Američani so uvozili našo demokracijo? Jao, jao. To me je res hotel prepričat en gospod s klobukom na glavi. Umisliš si pač lahko kar hočeš.

      Malo manj napuha, prosim. Po “priključitvi” Beogradu smo imeli povsem lastnega gospoda in filozofa Kardelja, uma nad vsemi umi iz Beograda. In še danes se ga oklepamo.

    • Svitase, spletno mesto Časnika je podnaslovljeno “spletni magacin z mero”. Najbrž ni slučaj, da se rima na vero. 😉

      Res nisem veren, a bi svoje namene na tejle spletni strani težko videl kot slabe. “Mnenja z mero” se pač krešejo. Priznam, da se zadnji glagol sliši rahlo nasilno, a jaz se zelo trudim, da bi “Spletno oko” postalo odveč in da bi že sokomentatorji umirili nasilne komentatorje.

      A, če bi me kdo z uredništva casnik.si prosil, da neham komentirati, bi mu odgovoril, da me je dobil ravno na pravi nogi, da mu takoj ustrežem, saj imam veliko drugih obveznosti. 🙂

Comments are closed.