Cerar, (naj)BOLJE ZA VSE bo, če se takoj umaknete iz politike

26
543

Gospod Miro Cerar, vaš slogan (po slovarju tujk bojni krik) na volilnih plakatih »Bolje za vse« me zabava, jezi, žalosti in žali. S prav takimi občutki me je navdajalo tudi vaše štiriletno vladanje.

Kdo pa so po vašem mnenju »vsi«, ki bi jim še naprej radi vladali in jim bo tako »bolje«? Morda pa vam je pri tiskanju plakatov zagodel tiskarski škrat, zaradi česar »navadni državljani« (Cerarjevo poimenovanje podložnikov) ne doumemo bistva slogana: Bol  je za vse.

Bo bolje za vse politike in podanike levice?

Za tisto levico, ki ima glavo in žepe v kapitalizmu, srce in nostalgične spomine pa v komunizmu. Za venezuelsko peto kolono (IDS, TRS), ki daje takt delovanju vlade in Državnega zbora, za srečno veliko ljubljansko družino, za nepolitični Forum 21.

Bo bolje za vse ude globoke države?

O njih se vam je zareklo, ko ste odstopali z mesta predsednika vlade. Ker vi in vaši koalicijski partnerji še kar vladate (eden mimo drugega), bi bilo vašo tedanjo potezo primerneje imenovati sestopanje z mesta predsednika. Nič novega pod soncem: tudi KPS je sestopala z oblasti – pa nikoli sestopila. Ob začetku sestopanja z mesta predsednika vlade vas je močno zaneslo. Pozabili ste na enega od vaših bivših bojnih krikov »Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve.« Da, jamrali ste o tem, da vlada sicer vlada, obvladujejo pa jo skriti centri moči.

Bo bolje za vse mlade?

Za učečo se mladino bo zagotovljena enaka in brezpogojna indoktrinacija v najboljših javnih šolah. Če se kdo zmrduje nad javnimi šolami, naj za svojo kaprico plača. Če mladi izobraženci niso zadovoljni z minimalno plačo ali s prekarno zaposlitvijo, naj gredo v tujino. Doma bomo zlahka shajali brez njih, ker se tako in tako ne udeležujejo volitev. Njihovo mesto zasedajo mladi »strokovnjaki«, ki prihajajo iz balkanskega zakotja ter Afrike in Azije. Za vsakega izmed njih se splača potruditi – ne samo za vrhunskega frizerja, kajti to so naši predani (prodani) volivci.

Bo bolje za vse bolne?

Z legendarno ministrico za zdravje sta zdravstvo baje skoraj reformirala. Rezultat reforme polomije je vse slabša dostopnost zdravstvenih storitev, beg medicinskega kadra in nadaljnja veselica posrednikov zdravil in medicinske opreme.

Bo bolje za vse upokojence?

Vi, predsednik vlade, predsednik upokojenske stranke ter Putinova nagrajenka, brez slabe vesti vzdržujete kaos v pokojninski blagajni in tiščite četrtino upokojencev pod pragom revščine. Pokojnine prejemajo tudi tisti, ki zanje niso vplačevali prispevkov in z zakoni se povečuje število upravičencev izjemnih pokojnin. Imamo na edinstven način sprevrženo socialno kapico. Ta ne omejuje prispevkov zaposlenih strokovnjakov, ki imajo visoke bruto plače, pač pa omejuje višino njihovih pokojnin, ko/če jih bodo prejemali.

Bo bolje za vse v Slovenski vojski?

Poklicni vojaki in častniki se bodo ob skromnih plačah ljubiteljsko ukvarjali z vojaškimi veščinami. Državljani pa se bomo zanašali na srčnost in strokovnost gasilcev. Iz Nata, ki je za zdaj še nujno zlo, nas bodo vrgli ven. Samo brez panike, prosim lepo, kajti lahko se zanesemo na Moskvo, pa naj gre za paradne nastope sredi Ljubljane ali za morebitne druge vojaške operacije.

Bo bolje za vse v kulturi?

Ministrstvo za kulturo ostaja teta iz Amerike za umetnike in »umetnike«. Statistične podatke o nezaposlenosti v državi izboljšuje s povečevanjem armade samozaposlenih kulturnih delavcev. Pri vprašanjih, ki so pomembna za samobitnost in razvoj slovenskega naroda in njegove kulture, se kot po pravilu izdajalsko izmika z izgovorom, da za to nima pristojnosti.

Bo bolje za vse narodne manjšine?

Doslej smo imeli v Sloveniji dve avtohtoni manjšini. Le vprašanje časa je, kdaj jih bomo v Ustavo zapisali še vsaj toliko, kot je bilo plamenic v nekdanjem državnem grbu. V iztekajočem se mandatu je bila bitka zanje izgubljena, vojna pa še ne. Vojna, ki je predvsem vojna za volivce, bo neizprosna, pa naj stane kar hoče.

Bo bolje za vse ljudi na hrvaški meji?

Za tiste, ki jih izganjate iz njihovih domov na še vedno nedoločeni meji, za ribiče, ki ne vedo, komu naj verjamejo, kje da naj bi bila meja na morju, za lastnike zemljišč, ki ste jim brez odškodnine nanje postavili ograje in za obmejne prebivalce, ki živijo v neprestanem strahu pred migranti.

Bo bolje za vse zaposlene v državni upravi?

Ti bodo še naprej hodili v službo in ne hodili delat. Po birokratski (ne)logiki bodo zavlačevali s postopki, prelagali papirje, se izgovarjali na nedelujoče računalnike in stranke pošiljali od vrat do vrat. Z nekompetentnostjo in površnostjo se ministrstvom in upravnim enotam pridružuje tudi Državna volilna komisija. Ta seveda ve, kdaj in kje naj zamuja z vabili k volitvam. Tako se je to zgodilo pred prvim referendumom o 2. tiru. Tik pred tokratnimi volitvami so ustvarili zmedo v štirih naseljih občine Šentrupert. Tudi napaka v javni objavi za letošnje državnozborske volitve jim ni v čast. V 4. volilni enoti so namreč namesto 7. volilnega okraja Moste-Polje III objavili kandidatne liste za 7. volilni okraj Tržič, ki je v 1. volilni enoti.

Ali ob taki površnosti še lahko verjamemo v verodostojnost rezultatov, ki jih objavlja DVK? Vsaj šest (6) je redno zaposlenih (direktor, pomočnica direktorja, svetovalka direktorja, finančnica, računovodja, tajnica), ob volitvah ali referendumih pa še honorarci (predsednik komisije, namestnik predsednika, pet članov, pet namestnikov članov).

Bo bolje za vse stavkajoče uslužbence Sove in za policiste in sodnike in izdelovalce medijskih novic in zaposlene v gospodarskih dejavnostih in novo generacijo gradbenih tajkunov in …?

Gospod Miro Cerar, za vse skupine državljanov, ki so omenjene in tudi za tiste, ki niso, bo (naj)bolje, da se takoj umaknete iz  politike. Pika.

Foto: https://www.strankasmc.si/tag/bolje-za-vse/

26 KOMENTARJI

  1. Drži, bolje bi bilo le za vse njihove privilegirance, ki jih je le peščica. Za vse ostale pa slabše.

  2. Spoštovana Amelie, mešate hruške in jabolka. Vsem, ki so volili (če so volili!), res ne gre bolje. Bolje gre le peščici, pa še ta si zatiska oči v omami, da bo tako ostalo za vselej.

  3. Družinska stavka slavnih
    REPORTER, 16. Aprila 2018
    »Danes edini v Evropi stavkajo slovenski policisti in to je sramota !« se je zgražal predsednik vlade Miro Cerar. Ne vem, če res edini, zanesljivo pa tudi po nedvomnih zaslugah stavkajoče družine Cerar, ker če oni ne bi stavkali, bi bilo več denarja za vse, torej tudi za policiste. Ja, družina Cerar se lahko, ne ravno ponaša in trka po prsih, ampak vsaj zaveda dejstva, da so družinsko sodelovali pri potopu ene najboljših tekstilnih tovarn v srednji Evropi in na Balkanu, ljubljanske Velane. Pa pojdimo. Oče Miro Cerar, olimpionik in pravnik. Po preoblikovanju Velane v dd 1991, je začela poslovati s škodljivimi obvodnimi hčerinskimi bypass firmami, zato sem poklical Mira C. starejšega, za katerega sem zvedel, da je član NS PID Krone Senior, misleč, da sem zdaj na konju (če kdo ne ve več: PID = pooblaščena investicijska družba). Vprašal sem ga, če bodo kot lastniki ukrepali in preprečili krajo v delniški družbi. Najprej mi je rekel, naj ga pokličem čez 14 dni, da preveri točnost mojih navedb, potem naj pokličem čez en teden, potem pa, da naj ga ne kličem več, ker ne more storiti nič. S tega konja sem torej padel, ker ni bil tak z ročaji in tako je tudi ostalo. Mama, žal zdaj že pokojna, Zdenka Cerar, generalna državna to(la)žilka. Potem, ko sem kot delničar v rokah imel dve poročili uradnih državnih revizij, SDK in Agencije, sem ji poslal Odprto pismo, objavljeno v časopisih ter jo vprašal,kdaj se bo to premaknilo v smeri rešitve. Odpravila me je z odgovorom, ki je sicer veliko obetal, da zadeva zahteva prioritetno obravnavo in da je v rokah okrožnega državnega tožilstva. Ni bila v rokah, ležala je v vložišču in tam bi tudi ostala, če ne bi bilo podpisanega pod tem sestavkom, saj jo je potem iz rok v roke porivalo več kot 10 tožilcev (lahko vam napišem imena teh slavnih prejemnikov plač za nič dela). Ker nikakor ni zadeva stekla, sem zahteval strokovni nadzor nad delom tožilca Mirana Železnika, pri katerem so v tistem času našli omaro nerešenih zadev. Ker ga je gdt Zdenka Cerar zaščitila, sem zahteval strokovni nadzor nad njenim delom, saj kljub »prioritetni« obravnavi in mečkanju več kot 10 tožilcev zadeva ni bila ustrezno pripeljana na sodišče in zato nikoli rešena. Sin, Miro Cerar mlajši, svetovalec v DZ, zdaj predsednik vlade RS. V rokah držim magnetogram z zaslišanja pred parlamentarno preiskovalno komisijo DZ, ki je odločala o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij, skrajšano za tožilstvo, kje sem nastopil kot priča. Zaslišanje je potekalo 20.9.2005, torej v času, ko je bil Miro Cerar že doktor prava, ko je bil že zaposlen tam nekje v DZ in če se že ni neposredno ukvarjal s tem primerom, je bil z njim seznanjen vsaj posredno, saj je zadeva odmevala na nacionalni in komercialni televiziji ter seveda v časopisih. Epilog stavke pravo/neraz/sodstva kot celote v obdobju tranzicije in seveda družine Cerar Mira starejšega, Mira mlajšega in pokojne Zdenke Cerar si lahko ogledate na Šmartinski 52: zidovi, streha in na steni zaščitni znak Velane,podobno kot strah: znotraj prazen, okoli pa nič ni. Primer stavkajoče družine Cerar ni ravno za v Guinnessovo knjigo rekordov, sodi pa vsekakor med dosežke slovenske pravne znanosti in torej sploh ni od muh.
    Jožef Praprotnik

  4. P e t i c i j a
    Delo, 11. maj 2018
    Pred nami so spet volitve poslancev v državni zbor in vsakič upamo, da se bo v našem življenju in sobivanju kaj spremenilo na bolje, a se vedno znova izkaže, da so naša pričakovanja jalova. In to se je v vseh letih, odkar smo leta 1991 skočili v demokracijo in tržno gospodarstvo, vsakič izkazalo za utopično. Začelo se je z nategi s lastninskimi certifikati, ko je potekalo lastninsko preoblikovanje, točneje divja privatizacija ter nadaljevalo z ropanjem delničarjev tudi po preoblikovanju lastnine, z ravbanjem bank, lumparijami prav povsod ob povsem brezbrižnem pravosodju, ki v korist državljanov ni rešilo en samcat primer. Ko je bil za silo dokončan avtocestni križ, so potopili – pokradli najmočnejšo gradbeno operativo, nadaljevalo se je s TEŠ, zdaj čarajo z 2. tirom. Na Onkološkem inštitutu cevi niso zdržale niti 10 let, pa nihče kriv. Nadaljne naštevanje je nesmiselno. Zakaj se nam vse to dogaja ? Zaradi paraliziranega pravosodja, zaradi trajnega mandata sodnikov. In čemu stvari ne postavimo na prava mesta ?
    Da tonemo in to vedno globlje, je kriva slovenska pravna stroka zato apeliram na državljane, volivce, da na bližajočih volitvah v državni zbor ne volimo prav nikogar, ki je končal pravno fakulteto, pa četudi mu spredaj piše dr. ali prof. Slovensko pravo je na vsej črti padlo in vsi ti tisoči pravnikov so solidarni s tožilci in sodniki. Če so nas na primer v bančno luknjo pahnili vsi ti eminentni – tako jih imenuje predsednik republike BP – pravniki, se bomo morali iz nje pobrati brez njih, saj je znano, da tisti kmet, ki je spravil kmetijo na kant, jo še nikoli ni spravil spet na zeleno vejo.
    JOŽEF PRAPROTNIK

  5. Ovadena Cerarjeva
    Delničar Velane neuspešno ovadil Zdenko Cerar
    Vanja Pirc 23. 7. 2003 | Mladina 29

    1. julija, ko je generalna državna tožilka Zdenka Cerar napovedala ovadbe v nekaterih najodmevnejših aferah, je na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani prispela še ena nič manj zanimiva ovadba. Medvodčan Jože Praprotnik je namreč ovadil samo generalno tožilko Cerarjevo.
    A zakaj? Praprotnik, ki je delničar tovarne zaves Velana, si zadnjih pet let prizadeva, da bi vodstvo Velane odgovarjalo za nepravilnosti, ki jih je storilo pri lastninjenju podjetja, leta 1998 pa jih je v revizijskem poročilu popisala Agencija RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja. Vendar je Praprotnik pozneje ugotovil, da tožilec, ki se je ukvarjal s primerom Velana, tega ključnega dokaza sploh ni upošteval. Ukrepal je na podlagi drugih, manj obremenilnih dokazov in zato primer nikoli ni prišel do sodišča. Praprotnik je nato zaradi “malomarnosti” in “neodgovornosti” ovadil ljubljansko tožilstvo. Vendar mu je Zdenka Cerar odgovorila, da ni “razlogov za strokovni nadzor zadeve” niti “elementov, ki bi kazali na obstoj kaznivega dejanja, zaradi česar vlogi … ne morem pripisati značaja kazenske ovadbe in je zato ne bom odstopila v obravnavo prvostopenjskemu tožilstvu.” In kaj je nato naredil Praprotnik? Ovadil je kar Zdenko Cerar. Kot pravi, ker njegove prve ovadbe ni vzela resno: “Kazenska ovadba ni strokovni nadzor! Sam nikjer ne omenjam zahteve za strokovni nadzor, temveč zahtevam striktno izpeljavo ovadbe, saj tožilec svetnik Miran Železnik ni uporabil dokumentacije, ki mu je bila na voljo.”
    Na ljubljanskem tožilstvu tudi nove Praprotnikove ovadbe ne bodo obravnavali. “Ovadba nima pravne kvalifikacije in vsebine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti kakšno kaznivo dejanje,” nam je namreč sporočila kar Zdenka Cerar. Morda pa bi vseeno morali primerjali dokaze, ki jih je imel na voljo Miran Železnik, in dokaze, ki jih je na koncu predložil sodišču – ki je preiskavo v Velani zavrnilo.
    http://www.mladina.si/88904/ovadena-cerarjeva/

  6. Bratstvo med tožilci
    Delničar podjetja Velana ovadil tožilce, oni pa zoper sebe ne bodo ukrepali
    Vanja Pirc 18. 6. 2003 | Mladina 24

    Generalni tožilki grozi ovadba
    © Denis Sarkić
    Pet let mineva, odkar so ljubljansko tovarno zaves Velana zapustili revizorji Agencije RS za revidiranje lastninskega oblikovanja podjetij in napisali poročilo, v katerem so ugotovili, da je v podjetju med lastninskim preoblikovanjem prišlo do številnih nepravilnosti. In ker so revizorji posumili, da je vodstvo Velane podjetje preoblikovalo s pomočjo kaznivih dejanj, so kopijo poročila poslali tudi okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani in upravi kriminalistične policije. Zdaj, po petih letih, pa je ogorčeni Jože Praprotnik iz Medvod, delničar Velane, ki je bil nekoč tudi zaposlen v tem podjetju, ovadil tožilce, ker niso ukrepali zoper vodstvo Velane. Proti okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani je vložil ovadbo, ker je postopek v zadevi Velana “vodilo malomarno in neodgovorno. Še več, vodilo ga je namenoma tako, da ga je na obeh ravneh (na okrožnem sodišču in kot pritožbo na senatu višjega sodišča) izgubilo”.
    Praprotnik, ki se je pred tem obrnil že na bivšega in sedanjega finančnega ministra, Ropa in Mramorja, bivšega predsednika republike Kučana in predsednika parlamenta Pahorja, je v ovadbi zapisal, da je že leta 1999 javno pozval generalno državno tožilko Zdenko Cerar, naj vendarle ukrepa. In ta mu je julija 1999 odgovorila, da gre za eno od zadev, za katere velja prioritetno obravnavanje. Potem se mu je zdelo, da so se tožilci avgusta 2001 zadeve končno lotili, takrat je okrožni tožilec – svetnik Miran Železnik – zoper tri osebe iz Velane vložil zahtevo za preiskavo na ljubljansko okrožno sodišče. A zahtevo za preiskavo so februarja 2002 zavrnili. Ker niso ugotovili nič obremenilnega. Na to odločitev se je tožilec pritožil na višje sodišče, a je to njegovo pritožbo aprila 2002 zavrnilo kot neutemeljeno. Zakaj? Praprotnik pravi, da je pozneje ugotovil, da v zahtevku za uvedbo preiskave tožilstvo sploh ni upoštevalo obremenilnega poročila Agencije RS za revidiranje lastninskega oblikovanja podjetij, ampak je zahtevek utemeljilo zgolj na revizijskih podatkih nekdanje SDK. “Neupoštevanje, tako rekoč zanikanje obstoja ključnega dokumenta, to je poročila Agencije, dela predhodnice državne tožilke Branke Hrastar – Zobec ter kriminalista Blaža Ogorevca ter ignoriranje mojih pojasnil kvalificiram kot neodgovornost in s tem utemeljujem svojo ovadbo,” je zapisal Praprotnik.
    Kaj so z ovadbo storili v uradu generalne državne tožilke? Seveda so ugotovili, da “podatki iz spisa kažejo povsem drugačno sliko in tej vlogi ni mogoče pripisati značaja kazenske ovadbe”. Zato Cerarjeva ocenjuje, “da ni razlogov za kakršenkoli strokovni nadzor, kakor tudi ne za oceno, da bi v tej zadevi okrožni državni tožilec ravnal na način, ki bi pomenil kaznivo dejanje ali nevestno delo”. Jožeta Praprotnika, ki ga tožilci še niso obvestili o svoji odločitvi, pa ta ne preseneča: “Nič od tega, kar sem povedal tožilcem, niso uporabili in ključnega dokaza, poročila Agencije, se niso dotaknili pet let.” Če bo takšen odgovor, kot smo ga prejeli mi, prejel tudi sam, pa bo zoper Cerarjevo vložil ovadbo.
    http://www.mladina.si/88859/bratstvo-med-tozilci/

  7. Zaslišanje prič o delu tožilcev
    Za začetek dve priči
    20. september 2005 ob 18:51
    Ljubljana – MMC RTV SLO, STA

    https://www.rtvslo.si/slovenija/zaslisanje-pric-o-delu-tozilcev/43145
    Člani preiskovalne komisije, ki preiskujejo morebitne nepravilnosti pri delu državnih tožilcev, so zaslišali prvi dve priči.
    Priči, Marino Bak in Jože Praprotnik, naj bi zaradi slabega dela tožilstva utrpeli krajo družbenega premoženja in nista zadovoljni z njihovim delom. Oba trdita, da je v njunih primerih pri odločevanju pravosodnih organov prišlo tudi do vmešavanja politike.
    Seznam prvih desetih prič so določili na seji konec junija, medtem ko preiskovancev še niso določili. Prvi dve priči, ki sta nastopili pred preiskovalno komisijo, so člani komisije izbrali na podlagi obsežne dokumentacije, ki jim jo pošiljajo občani.
    Bak: Vlogo je igrala predvsem politika
    Bak, lastnik slaščičarne Mignon v Potrorožu, je opisal svoj zemljiški spor s Hoteli Morje. Prepričan je, da sta tožilstvo in sodišče v njegovem primeru storila polno napak, po njegovem mnenju tudi zaradi znanstev in sorodstvenih povezav med sodniki in tožilci in vpletanja politike. O konkretnih imenih ni govoril, omenil pa je predsednika uprave Istrabenza, večinskega lastnika Hotelov Morje, Igorja Bavčarja, ki naj bi bil tesno povezan z nekdanjim direktorjem Hotelov Morje Marinom Antolovičem.
    Jože Praprotnik je bil zaslišan v zvezi z zadevo Velana. Praprotnik se je trudil, da bi divje lastninjenje Velane pripeljal pred sodišče, a mu to ni uspelo, menda zaradi zdaj že nekdanjega tožilca Mirana Železnika.
    Komisija ne more spreminjati odločitev
    Dimitrij Kovačič, predsednik te komisije DZ-ja, ki je bila ustanovljena zato, da ugotovi dejansko stanje na državnem tožilstvu, je dejal, da komisija v vsebino in odločitev sodišč in tožilstev ne more posegati.
    Poskušala pa bo ugotoviti, ali je tožilstvo v omenjenih primerih ravnalo ustrezno ali ne in ali je prihajalo do političnih odločitev. Komisija bo na prihodnji seji obravnavala tudi primer Mira Petka. Od nove generalne državne tožilke Barbare Brezigar bodo poskušali dobiti dodatna pojasnila o tem, zakaj so obravnavo zadeve tako pozno preselili iz Slovenj Gradca v Maribor.

  8. Prvi priči o povezavi tožilstva in politike
    Meta Roglič
    Dnevnik, 21. september 2005
    https://www.dnevnik.si/142187
    Parlamentarna preiskovalna komisija, ki ugotavlja razmere v državnem tožilstvu, je včeraj zaslišala prvi dve priči, in sicer lastnika slaščičarne Mignon v Portorožu Marina Baka in delničarja Velane, ki je bil v tem podjetju tudi zaposlen, Jožeta Praprotnika. Vsak od njiju je predstavil svojo zgodbo, ki po njunem prepričanju kaže na slabo delo tožilstva in tudi na vpletenost politike.
    Marino Bak je spregovoril o dolgoletnih sporih z nekdanjim direktorjem Hoteli Morje Marinom Antolovičem. Bak je z Antolovičem sklenil dogovor o odkupu lokala v novozgrajenem kompleksu, vendar pa je bil ta dogovor – tako Bak – večkrat kršen, prišlo pa je celo do kasnejše delitve parcele, na kateri je kupil prostor, na dva dela in zahtev po plačevanju najemnine. Zato je dal Bak prijavo na okrožno tožilstvo, vendar je bil neuspešen, zavrnjene pa so bile tudi vse njegove pritožbe. Ob tem je včerajšnja prva priča spregovorila o nekaterih sorodstvenih vezeh med tožilci in sodniki, ki so o zadevi odločali, pa o tem, da odvetnik Hotelov Morje izhaja iz sodniških vrst, prepričan pa je tudi – čeprav nima dokazov za to – da je v primer vpletena politika. Zakaj bi se namreč njegove pritožbe vlekle po dve leti, nato pa dobi negativno mnenje, pritožbe nasprotne strani pa se rešujejo v 18 urah. Bak je ob tem omenjal sodnico Ester Debernardi – Pavliha, ki je žena poslanca LDS Marka Pavlihe, v včerajšnjem nastopu pa je spomnil tudi, da je Igor Bavčar predsednik uprave Istrabenza, ki je lastnik Hotelov Morje. Antolovič, ki je bil dolga leta na vplivnih položajih, “pozna dosti ljudi, verjetno veliko politikov,” je še poudaril Bak.
    Upokojenec Jože Praprotnik, ki je bil več let zaposlen v Velani, je včeraj povedal, da je iz poročila agencije za revidiranje lastninskega oblikovanja podjetij razvidno, da je v Velani med lastninskim preoblikovanjem prišlo do številnih nepravilnosti. Ker naj bi kazalo celo na kazniva dejanja, so kopijo poročila poslali tudi okrožnemu državnemu tožilstvu v Ljubljani. V začetku je – tako priča – takratna generalna državna tožilka Zdenka Cerar celo menila, da je Velana ena od zadev, ki zahtevajo prioritetno obravnavo. Kasneje pa je stala za odločitvami svojih podrejenih, katerih delo je bilo po Praprotnikovem mnenju neodgovorno in malomarno. Zato je zoper takratnega okrožnega tožilca v Ljubljani Mirana Železnika, ki sploh ni upošteval obremenilnega poročila agencije za revidiranje, vložil kazensko ovadbo. Ker je Cerarjeva menila, da ni potreben strokovni nadzor nad delom Železnika, pa je ovadil tudi njo.
    Sicer pa se je Praprotnik v zadevi Velana, kot je povedal včeraj, obrnil na več politikov, na nekdanjega finančnega ministra Dušana Mramorja, napisal je odprto pismo takratnim predsednikom države, vlade in parlamenta Milanu Kučanu, Janezu Drnovšku in Borutu Pahorju. Poslanca SNS Saša Pečeta je obvestil, kako sporen je tedanji direktor Velane Andrej Lasič, ki je takrat kandidiral na listi DeSUS v Mostah. A ko je Peče Lasiča v neki predvolilni oddaji javno izpostavil, ga je vzel v bran tedanji minister Rado Bohinc. Sicer pa naj bi Bohinc po Praprotnikovem pripovedovanju pogosto hodil v Velano, tam pa je videl tudi Boruta Pahorja. Ko ga je Praprotnik, ki je bil tam zaposlen kot varnostnik, ustavil, pa mu je Pahor dejal, da gre k zobozdravniku, kar se mu je zdelo nenavadno, saj so imeli v Velani zobozdravnika za tamkaj zaposlene…

  9. Boj z mlini na veter in brcanje megle, 2.
    DNEVNIK, 19. april 2018
    Če sem si v prejšnjem prispevku zastavil vprašanje o smiselnosti pisanja v pisma bralcev, češ da je to brcanje v meglo, in če mi je gospod Franc Mihič iz Ribnice argumentirano odgovoril, da ima smoter ali smisel, poskusimo stopiti korak naprej, še sploh, ker me žulita bančna luknja in nacionalna televizija, kakor se je lotila te zapletene mreže lumpov.
    Televizijsko razkritje povzročiteljev bančne luknje je kajpak bolj spektakularno kot razkritje tatinske lumparije v manjšem podjetju, a bi se vendarle v tem primeru tožilci in sodniki težje izmotali, kot sta se v našem bančnem primeru. Še sploh zato, ker čvrsto stojim za stališčem, da oni, ki so izkopali milijardno luknjo v banke, sploh niso krivi, pač pa naše kilavo pravosodje z organi pregona, ki je gospodarski kriminal omogočalo, dovoljevalo, oproščalo več kot četrt stoletja. In seveda politiki vseh barv, ki so jim držali štango. Naš problem torej niso tatovi, ampak tisti, ki bi jih morali preganjati, torej ne butalski Cefizelj, ampak butalski policaj in župan. In zdajšnja bančna luknja je bolj končna (nikakor ne zadnja ali dokončna) posledica nedela tožilcev in sodnikov.
    Če hočemo priti stvari do dna, pokazati na pravega krivca, se moramo vrniti na začetek naše kalvarije, to je v čas, ko smo se osamosvojili in preoblikovali družbeno v zasebno lastnino. In si za razlago problema vzeti čim manjši vzorec, pri čemer se mi vsiljuje primerjava z znanstveniki, ki razvijajo novo zdravilo. Ti za poskusne zajčke ne vzamejo slonov ali kitov, ampak miši, pa bi tudi naša televizija ne brcnila v meglo, ampak bi vanjo brcala tožilec in sodnik. Ne bi se mi ob tem vsiljevala misel, da je nemara televizija kot državni gigant celo namenoma izbrala tako velik vzorec ali predmet obravnave, da se sicer razkrije ozadje lumparije, da pa je to tudi končni cilj zveneče operacije Bančna luknja. Ker pravosodje tudi tem, ki so jih do zdaj pospravili na hladno (Bine, Igor, Hilda…), ni vzelo niti evra in sedijo ter nam povečujejo izgubo.
    Vrniti se moramo torej v leta tik po osamosvojitvi, ko je bilo prav vsak dan slišati tisto popevčico, da je družbena lastnina naše zlo. Na kakšno vižo smo jo preoblikovali v zasebno, sploh ni pomembno, čeravno so marsikje ubrali tatinsko bližnjico. Toda ko so bila družbena podjetja preoblikovana v delniške družbe, so tatinske obvodne družbe nadaljevale svoj smrtonosni ples z ropanjem delniških družb, se pravi privatne lastnine, do potopa in uničenja. Takrat sem predsednike države, vlade in parlamenta (Kučana, Drnovška, Pahorja) z odprtim pismom povprašal, ali je v nacionalnem interesu, da se kraja družbene lastnine nadaljuje v ropanje delničarjev, s čimer sem brcnil v meglo, saj omenjenim trem nekdanjim komunistom ni kanilo niti to, da se spodobi odgovoriti. Čeravno sem kot argumente navajal revizijski poročili in trop več kot desetih tožilcev, ki so si primer podajali iz rok v roke.
    Da stvar poenostavim: če je privatna lastnina svetinja, nedotakljiva, kako to, da to velja le takrat, ko gre za mojega direktorja vrta in tamkajšnjo solato, ne pa za našo delniško družbo, ki jo je skupaj s 15 pomagači pokradel in spravil na kahlo ob vednosti ljubljanskega tožilstva in sodstva? Če bi TV-hiša razgrnila ta ali kak podoben primer, ne bi brcnila v meglo in tudi onima tožilcu ter sodniku ne bi zrasel greben. Niti v oddajo ju ne bi privabili. Gremo stavit.
    Jožef Praprotnik, Jesenice
    https://www.dnevnik.si/1042819024/mnenja/odprta-stran/boj-z-mlini-na-veter-in-brcanje-megle-2

  10. Zakaj že nismo postali Švica?
    DNEVNIK, 21. maj 2018
    ONA, 21. maja 2018

    Zakaj nam bežijo otroški srčni kirurgi in tisoči mladih s končano fakulteto, priselijo pa se kvečjemu nekvalificirani delavci iz nekdanjih republik skupne države in posamični ostareli angleški pari, ki si za starost omislijo nakup hiše na našem mirnem podeželju? Zakaj v 25 letih neodvisnosti iz Slovenije ni nastala obljubljena druga Švica, ampak dežela, kjer je težko biti medicinska sestra, učitelj, policist, vojak, gasilec, prodajalka, natakar, skratka delavec in kjer upokojenec s povprečno pokojnino ne ve, ali bi životaril ali čim prej umrl? Zakaj v naši deželi številni prebivalci živijo na robu preživetja v nenehnem stresu zaradi neplačanih položnic, ki jih nosijo Karitasu, medtem ko največji prevaranti, bankirji, špekulanti, tatovi tovarn, neodgovorni preplačani člani nadzornih svetov, člani umetelno ustvarjenih državnih holdingov in agencij, sodniki in tožilci brez nadzora in drugi živijo kot v devetih nebesih? Zakaj je v tej idilični deželici težko biti star, saj ni dovolj domov za ostarele, ni bolnišniške oskrbe za onemogle z nizkimi pokojninami in ti ostajajo na ramah polno zaposlenih slabo plačanih mladih, je pa zgledno poskrbljeno za peščico gospodarskih goljufov, ki so se po naključju znašli pod ključem, a jim ni bila odvzeta niti milijoninka ukradenega? Zakaj, zakaj, zakaj?
    Vprašanja na vse naše »zakaj« zahtevajo odgovor in ta je pravzaprav enostaven in sega na sam začetek naše samostojne poti. Slovenija bi bila danes na boljšem kot Švica – mladi izobraženci bi ostajali in kirurgi bi tu iskali službo, samo za primer, če bi svojo vlogo odigrali varuhi človekovih pravic s svojimi pravnimi svetovalci. Ker bi varuhi – po mojem skromnem mnenju – morali biti sredinski, ne levi in ne desni, ne rdeči in ne črni, in bi tako morali biti ves čas na preži ter varuhi pravic državljanov, delavcev. Tako sem se – ropali so mojo tovarno, ne bom navajal imena, ker ji reklama ne koristi, ker je ni več – obrnil na prvega varuha Ivana Bizjaka, da bi ukrepal, a se je njegov svetovalec, vodja kabineta, Karl Erjavec se je pisal, zatekel v pravniško frazerstvo: »Obveščamo vas, da smo v vednost prejeli vaš poziv za takojšnje ukrepanje zoper divje lastninjenje, ki ste ga poslali sredstvom javnega obveščanja, državnim organom in drugim institucijam.« Prismojenost se nadaljuje, a že to je dovolj bedno. Nisem poslal v vednost, če zahtevam ukrepe, in nisem poslal državnim organom, temveč tožilcem in kriminalistom. Čeprav bi Erjavec naletel na lumpa do komolcev v marmeladi, bi se izvil v pravniško frazerstvo. Tudi z Bizjakovim naslednikom Matjažem Hanžkom sem bil enake sreče, le da se je njegov samostojni svetovalec Ivan Šelih zatekel v razlaganje zakona o kazenskem postopku, ki da nalaga državnemu tožilcu pravico in dolžnost, da mora začeti in nadaljevati kazenski pregon in tako naprej. Pa saj se nisem obrnil nanj za razlago, ampak za nenehen pritisk na tožilstvo in sodstvo. In s tem se je varuhova dejavnost končala.
    Namesto akcije varuha in pravnih svetovalcev brezbrižen, puhel pravniški flanc, ropanje se je nadaljevalo do končnega pokopa tovarne. In ker se je to ropanje nadaljevalo povsod, se je razširilo in kot metastaze raka razneslo v vse druge pore gospodarskega, socialnega, družbenega življenja ob poroznem pravosodju, zato danes nismo druga Švica, ampak povsem balkanska provinca.
    Jožef Praprotnik, Jesenice
    https://www.dnevnik.si/1042822800/mnenja/odprta-stran/zakaj-ze-nismo-postali-svica

  11. Bankrotirana elita
    Urednik Sobotne priloge Ali Žerdin se je 9. januarja na široko razpisal o omrežju slabih kreditov, o povezavah med bankami in podjetji, pa o upravah in nadzornih svetih. Nikakor ne kanim polemizirati z njim o tem pisanju, čeravno ne soglašam z njegovo trditvijo, da nas lahko tolaži, da je slovenska pot v bankrot del svetovnih trendov. Ne, naša pot v bankrot je originalna, v veliki meri pogojena v neodzivnosti medijev, časopisov, televizije in sindikatov za povrh. Naša pot v bankrot se kajpak ni začela takrat, kot piše Ali Žerdin, ampak v tranziciji, v časih preoblikovanja družbene v zasebno lastnino, kajti, če bi preprečili – ustavili in sankcionirali – tiste prve lumparije (gospodarski kriminal, da se razumemo !), tudi tega zdaj ne bi bilo. Tako pa se je kraja nadaljevala tudi po preoblikovanju v delniške družbe. 8. aprila 2002 sem se medijem in kajpak trem tedanjim predsednikom Kučanu, Drnovšku in Pahorju obrnil z odprtim pismom »Ali je v nacionalnem interesu, da se kraja družbene lastnine nadaljuje v ropanje zaposlenih in delničarjev« in s konkretno vpletenostjo politikov Rada Bohinca in Boruta Pahorja. Odgovora kajpak nisem dobil, sestavek pa so mi objavili le v časopisu Večer, ki mi je tudi sicer objavil vsa pisma, Delo in Dnevnik pa niti enega !! V njem sem med drugimi trditvami napisal: »Pristajanje na poslovanje škodljivih povezanih družb – to je ugotovila Agencija za revidiranje, to si nisem izmislil jaz – lahko povežemo z utemeljenim sumom korupcije. So lastniki neumni ali podkupljeni ? Drugega vprašanja ni.« Tudi televizija je bila gluha za opozorila in TV Tednik, ki se danes – žal mnogo prepozno – propagira z reklom »Ker nam ni mar« je bil takrat gluh in slep. Časopisi z izjemo Večera, Maga, Financ in Mladine, so striktno zavračali moja pisma. Tudi sindikati, zlasti Svobodni, so bili v tistih časih gluhi za klice na pomoč, saj so bili še nekaj let pred tem v isti stranki, kot direktorji podjetij. Skratka trdim, da so za bankrot Slovenije odgovorni politiki, pravosodje, pa tudi mediji. Žal tudi mediji in to najpomembnejši.
    Jožef Praprotnik

  12. Res ni nikogar sram?-2
    V ONI, 18 julija, je družba BTC, d.d. oz. njena služba za odnose z javnostjo reagirala na moj prispevek, z dne 11. julija. Napisala je odgovor, kjer me podcenjuje in mi pripisuje slabe namene. V prispevku pa le citiram izjave bivšega predsednika države Milana Kučana, bivše direktorice SDK Romane Logar in bivšega rektorja dr. Jožeta Mencingerja. Pri tem se čudim, kako je družba BTC, d.d. oz. vodstvo pred 15 leti izvedlo menedžerski prevzem na način, za katerega je sam Milan Kučan dejal, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Letos pa župan Zoran Janković podeli menedžerju in solastniku BTC-ja, naziv častni občan. Zato se sprašujem, ali neetično ravnanje lahko postane častno dejanje? Očitno da, če temu pritrdi s sodbo Vrhovno sodišče. BTC navaja, da ni ugotovilo nobenega odškodovanja. Sodba sicer velja in podjetje sedaj posluje uspešno, kot berem in kar nisem nikjer oporekal. A ostaja vprašanje, kaj je pri tem menedžerskemu »nakupu« le tisto, kar je g. Kučan, kot pravnik in politik, ocenil kot neetično in da pomeni »siromaši podjetje«? To lahko pojasni samo g. Kučan. Kljub sodbi Vrhovnega sodišča, ko je splošno znano, da ima naše sodstvo težave z gospodarskim finančnim pravom. Ne morem razumeti, da je lahko izrečena taka sodba, ko pa ena najbolj kompetentnih oseb v državi za te zadeve, to je direktorica SDK, tedaj izjavi:»V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« SDK ima še sedaj visoko zaupanje državljanov in njihovo nostalgijo, pravosodje pa žal še ne, pa tudi mnogi politiki ne. Mnogi menedžerski nakupi podjetij so izvedeni z menedžerskimi krediti z zastavo delnic kupljenega podjetja, ko so menedžerji kar s sredstvi oz. iz dobička tega podjetja »plačevali« svoj kredit. Takšno »odplačevanje« kreditov je oškodovanje podjetja, kar je v EU strogo prepovedano. Prepričan sem, da je direktorica SDK zato dala pravo izjavo oz. oceno. Podjetje je namenjeno, da skrbi za svoj razvoj, ne pa da plačuje kredite svojim menedžerjem, da ti postanejo najprej lastniki na račun sredstev podjetja in drugih deležnikov podjetja. Ali je res etično, da menedžerji šele potem ko »postanejo« tudi lastniki podjetja, pričnejo resno skrbeti za razvoj podjetja. Zakaj so potem plačani? Kot bi trenerji v nogometnih klubih, najprej zahtevali lastništvo kluba, šele potem bi resno trenirali moštvo. To ni etično, ne častno, ne družbeno odgovorno. Kako je lahko zakonito?
    BTC d.d. pa me poziva, če najdem eno neplačano menedžersko delnico, bodo poskrbeli, da se »vse to neupravičeno pridobljeno premoženje podari« eni od dobrodelnih ustanov v Sloveniji. Resno?
    Franc Mihič, Ribnica

    Opomba: Uredništvo One je zavrnilo objavo tega mojega odgovora

  13. Najsrečnejši ljudje na svetu
    (Delo, 14. aprila)
    Delo-SP-PP-29; 26. april 2018

    Raziskave kažejo, piše Irena Štaudohar, da je kar 70 odstotkov prebivalcev Slovenije »zelo srečnih«, a zaupanje v institucije postaja manjše kot makovo zrno. Vedno manj verjamejo celo v podjetja in organizacije, v katerih so zaposleni. Ne zaupamo več politikom. Zdi se nam, da bomo preživeli le, če bomo sami poskrbeli za svojo blaginjo. To kaže, da smo izgubili zaupanje v državo in v tiste, ki jo vodijo. Tako razmišljanje je zelo nevarno, saj izključuje solidarnost, željo po skupnem dobrem, vero v to, da lahko kot državljani nekaj spremenimo, da so politiki tu zaradi nas, da so relevantni mediji zelo pomembni, da znanje šteje, da še vedno obstajajo ideje, za katere se je treba boriti. Državljani torej ne rabijo države in njenih inštitucij. Kaj pa menijo predsedniki strank?
    »Vse nas skupaj mora biti strah!«, so bile besede ministra za pravosodje, mag. Gorana Klemenčiča, v Tarči o bančni luknji. Strah pa ni ne politikov, ne bankirjev, ne menedžerjev, teh ki so zaslužni za bančno luknjo. To je sporočilo Tarče. Vsi se počutijo še naprej varne ob prisotni neučinkovitosti pravne države. Vsi v Tarči, s pravosodnim ministrom na čelu, so prepričani, da je bančna luknja politični problem, šele za tem pravni. Predsednik okrožnega sodišča v Ljubljani, g. Marjan Pogačnik, je v oddaji pozval izvršilno in zakonodajno vejo oblasti, da naj vendar poskrbita za zakonodajo, da bodo sodišča lahko učinkovita. Ali ga je kdo slišal in mu odgovoril?
    Mnenja sem sicer, da bi morala Izvršna oblast odgovarjati za rezultate dela tožilstva in policije, saj ta menda ne moreta biti izvršni oblasti le za okras. Ve se: »Brez tožnika, ni sodnika!« Politiki, celo pravosodni minister, pa ne smejo nič oceniti in ukreniti, saj sta tožilstvo in policija samostojna. Enako kot sodstvo? Tožilstvo je v sestavi izvršne oblasti, vlade, a ta ga ne sme ocenjevati. A ga ne sme celo DZ RS, niti volivci? Delo tožilcev sme ocenjevati le tožilski svet? Komu je to v prid?
    Pri nas so vse tri veje oblasti tako samostojne, da menda nobena ne sme ocenjevati druge; zlasti ne pravosodja, kjer imajo sodniki še trajni mandat. Pravosodja in tožilstva torej ne sme ocenjevati, ne izvoljena politika, ne ljudstvo; čeprav sodstvo sodi v imenu in za račun ljudstva.
    Državni tožilec je v Tarči izpostavil še problem, ki ga srečuje pri delu. Dogaja se, da vrhunski pravni in ekonomski strokovnjaki nudijo vplivnim dobro situiranim osumljencem vrhunsko pravno pomoč, da dokažejo, da je bilo vse zakonito. Znano pa je, da pišejo zakonodajo vrhunski pravni in ekonomski strokovnjaki. Stroka torej piše zakone in nato še ekspertize za obrambo osumljencev. Ali ni to konflikt interesov in korupcija? Država prava pa je do sedaj obsodila le enega bankirja.
    Bančna luknja ostaja, njeni akterji in politični botri pa so še brez strahu. O problemu lastnine oz. o problematični privatizaciji, ki je glavni vzrok za bančno luknjo, se v medijih obravnava premalo. To je najbolj nevarna, draga in usodna slovenska korupcija, je povedal švedski strokovnjak, ki je bil v Sloveniji odveč.
    V demokratični državi, kjer mediji lahko opravljajo svoje poslanstvo, bi se razprava nadaljevala s politiki. Kaj so storili, da bi preprečili bančno luknjo?
    Brez spremembe volilnega sistema, da se poveča osebna odgovornost v politiki, ne bo sprememb za preprečitev nove »bančne luknje.
    Zakonodaja ne ščiti dovolj lastnine oz. gospodarske družbe, ki dajejo »kruh in donose«, ljudem in državi, ne ščiti lastnine zaposlenih, to je v obliki prispevkov zaposlenih.
    Volitve delajo spremembe le, če so mediji kritični in v službi ljudstva, če so državljani aktivni in kritični volivci. Predobro nam je še, reform še ne bo! To pa ne velja za vse, le elito. Žal!

    Franc Mihič, Ribnica

  14. G. Franc! Tudi če imate v vsem prav, ni pravi trenutek ne za pisanje in ne za branje Vaših besed. Premislite in racionalno odločite, kaj morate (moramo) delati danes. In izključno temu posvetite vse svoje znanje in energijo.

  15. Družbeni sistem cenimo po skrbi za delavce

    Na prvem predvolilnem soočenju predsednikov strank na nacionalni TV je bilo soglasno ugotovljeno, da je stanje zdravstva in zdravje naroda prva politična tema. Prioritetna naloga nove vlade po volitvah je zato reforma zdravstvenega sistema. Dr. Peter Jambrek pa je bil isti večer v Odmevih na TV, 7. maja, mnenja:«Stopnja izkoriščanja slovenskega delavca je tako visoka, kot še ni bila. Visoko izkoriščani delavci vzdržujejo neučinkovito državo. Izkoriščanje delavcev omogoča uspešnost gospodarstvo in razsipno državo«. To bi morala biti prva ključna politična tema predvolilnih soočenj predsednikov strank, ki žele dobiti mandat za oblast.« Inštitut za produktivnost je že l. 2015 opozoril:«Slovenski delavci so preobremenjeni in bistveno bolj pod stresom kot delavci v Evropi. V Sloveniji je po nekaterih raziskavah pogosto pod stresom kar 70 do 80 odstotkov delavcev. Glavna vzroka sta pretirana delovna obremenitev in negotovost delovnega mesta. Pridni, a neproduktivni. Delo v slovenskih podjetjih očitno ni dobro organizirano. Delati bi morali manj, a pametneje. Zaradi stresa ob dobro milijardo na leto.« Stanje zdravja naroda je resen problem, še večji pa je vzrok, to je visoka stopnja izkoriščanja zaposlenih. Uspešnost in učinkovitost, ne izkoriščanje je cilj demokratične države. » Družbeni sistem cenimo po skrbi za delavce«, je nedavno zapisal dr. Stane Granda, član SAZU. To je stara resnica, ljudje od »vekomaj« cenijo državo, družbeni sistem ali podjetja predvsem po tem, »koliko ljudem daje kruha in kakšnega kruha« Tudi kakšne bodo pokojnine. Žal je »Vprašanje predsedniku DZ dr. Milanu Brglezu«, objavljeno v Dnevniku že 10. aprila, ostalo povsem brez odziva, kar je žalostno sporočilo zaposlenim bodočim upokojencem, ki bodo imeli tudi zato nižjo pokojnino, čeprav so jo zaslužili. Znanje in ne garanje in pošteno plačilo, bi morala biti prva predvolilna tema medijev in politikov, ki naj bi po volitvah vodili državo.

    Franc Mihič

  16. Zakaj narodi propadajo?
    Delo, 24. 04. 2018

    »Države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali«, berem Menim, da se v Sloveniji ravno to dogaja!
    Ga. Cvetka Selšek, SKB banka, je nedavno izpostavila:«Za razvoj države so težave nastopile pri privatizaciji velikih podjetij, ko so »old boysi« menili, da so oni kar osebno lahko nosilci privatizacije. To je bila katastrofa. Dvajset let je zamujenih, ko nismo »gradili« kapitala in nismo znali upravljati kapitala. Tega znanja ni bilo v bankah, ne pri regulatorjih in ni ga bilo v podjetjih.»
    DEMOS je predlagal, da se pri privatizaciji skupne družbene lastnine upošteva pravičnost, to je razdelitev tega premoženja.
    Demosova privatizacija je predvidevala, da del družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane. Tako bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov.
    Naša »pravična« politika pa je uzakonila »odplačno« privatizacijo z notranjimi odkupi, pri tem pa je omogočila menedžerske prevzeme brez vložka lastnega kapitala. Baypass obvodi podjetij in menedžerski krediti, na ra račun podjetja, so bremenili in oškodovali podjetja.
    Politiko, ki redno kritizira kapitalizem v svetu, doma nič ne moti koncentracija lastništva, celo brez vložka lastnega kapitala, niti očitna nova dohodkovna neenakost, niti v svetu problematizirana dedna ekonomija.
    Rezultat je bančna luknja, ki jih polni ljudstvo, neprimerno za kapital Do kdaj še?

    Franc Mihič, Ribnica

  17. Nihče ni za nič odgovoren
    DNEVNIK, 26. maj 2018
    To so besede pravosodnega ministra mag. Gorana Klemenčiča, ko je v Odmevih 6. decembra 2016 dejal, da bo, če bo v civilnih in kazenskih postopkih pri obravnavah bančne kriminalitete ostalo tako, kot je sedaj, da ni »nihče za nič odgovoren«, on prvi kot pravosodni minister rekel: »Ne verjamem v pravno državo.« Ali se je kaj spremenilo? Ne veliko, ne v pravosodju ne v tožilstvu in policiji, saj je v oddaji Tarča nacionalne televizije, ko se je obravnavala bančna luknja, predsednik okrožnega sodišča Marjan Pogačnik javno pozval izvršilno in zakonodajno oblast, da naj vendar poskrbita za zakonodajo, da bodo sodišča lahko učinkovita.
    Pomembno je sporočilo vseh prisotnih v oddaji, sodnika, tožilca in policije, na čelu s pravosodnim ministrom, ki se glasi: »Bančna luknja je najprej politični problem, šele za tem pravni.« Ali bo četrti veji oblasti, medijem oziroma novinarjem, uspelo s tem soočiti politike in jih pozvati, da sprejmejo odgovornost? To pričakujemo volivci od medijev in politikov, da bomo na volitvah glasovali za pravno državo. Ali pa bo ostalo pri tem, da »nihče ni odgovoren«? »Vse skupaj nas mora biti strah,« so besede pravosodnega ministra. Mnoge državljane je res strah – in kdo je za to odgovoren?
    Franc Mihič, Ribnica
    https://www.dnevnik.si/1042823378/mnenja/odprta-stran/nihce-ni-za-nic-odgovoren

  18. Emigranti ne morejo ustanavljati v Sloveniji narodnih manjšin. Če se bo to uveljavilo po vsej Evropi potem pa se bo tudi v Sloveniji.

    Torej ni pogojev, da bi se v slovenski ustavi uvedle nove manjšine.

    V zvezi s tem je tudi grozljiv podatek, da Slovenija letno rabi 8.600 tujih delavcev oziroma emigrantov. Če temu prištejemo njihove družinske člane pridemo do številke 30.000. V desetih letih pa do številke 300.000.

    Zakaj pa se ne stimulira domače zaposlovanje in izobraževanje?!!!

  19. G. Mihič , kaj ste tako nadležni s svojimi prispevki , ali ste morda delničar
    pri Časniku ! Dovolj vas imam !

    Andrej Briški

    P.s. Svoj traktate zberite v knjigi in jo izdajte , tukaj na tem portalu trošite čas in prostor !

    • Gospod Andrej,
      predlagam, da ga ne berite, še posebej, če ga imate zadosti. Predlagam tudi, da se sekirate zaradi prostora na tem portalu, saj ni vaš.

      Mir in vse dobro vam želim! 😉

    • Gospod Andrej Briški, to kar ste napisali, a niste edini na tem “demokratičnem portalu”, kjer naj bi pisali ljudje z osebno integriteto in demokratično držo, žal kaže, da bo še dolga pot do demokracije in potrebne kulture sobivanja in iskanja kompromisov za sožitje različnomislelih. Kdor meni, da če je desničar ali levičar, to še ne pomeni, da je demokrat. Žal slovenska desnica še dosegla dovolj privlačne demokratične kulture in prepričljivih ciljev, da bi bi pritegnila zadosti volivcev za zmago na volitvah. Scer zgodovina uči, da demokracija dopušča, da družba na volitvah dela tud korake nazaj, kar se slabo konča, če se tega pravočasno ne spozna.
      Tudi jaz vam želim mir in vse dobro!

  20. Sprememb ne bo, nihče ni odgovoren!
    Za delovanje pravne države še naprej ne odgovarja nihče! Brez delovanja pravne države pa ne deluje demokracija. Za odgovorne politike bi morala biti tema nedelovanja pravne države prva predvolilna tema. Na ponedeljkovem predvolilnem soočenju strank na nacionalni TV pa so bili večinoma le predstavniki strank. Četrti veji oblasti, medijem, oz. novinarki Tanji Gobec pa žal zopet ni uspelo ugotoviti, kdo je odgovoren za delovanje pravne države, ali je to prva oblast, to so izvoljeni politiki, poslanci in njihove stranke, to je zakonodajna oblast, DZ RS, skupaj z drugo oblastjo, z izvršno oblastjo, vlado, ali pa je le tretja oblast, to je pravosodje, odgovorno za delovanje pravne države. Še naprej ni nihče torej odgovoren za delovanje pravne države in tudi ne za delovanje demokratične države. Ali res ni nihče odgovoren, ostaja je še naprej prvo aktualno vprašanje za četrto vejo oblasti, medije, novinarje v službi ljudstva!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite