8. aprila je bila v Vatikanu predstavljena posinodalna apostolska spodbuda papeža Frančiška Radost ljubezni (Amoris laetitia). Kakšne vsebinske poudarke prinaša dokument in h kakšni pastoralni usmeritvi na področju družine spodbuja Amoris laetitia smo povprašali dr. Andreja Sajeta, docenta za cerkveno pravo na Teološki fakulteti in študijskega prefekta v ljubljanskem semenišču.
Andrej Saje:
Posinodalna apostolska spodbuda papeža Frančiška z naslovom Radost ljubezni (Amoris laetitia) je nastala na podlagi izsledkov pretekle škofovske sinode o družini in upošteva različne izkušnje družinskega življenja v modernem času. Med ključnimi poudarki, ki so pomembni za konkretno pastoralo družine in življenje Cerkve, vidim najprej papeževo iskreno veselje nad družino ter njegovo povabilo, da se vživimo in razumevamo položaj današnje družine in razmer, v katerih živi. Bodri nas, naj sprejmemo soodgovornost za dejansko stanje na tem področju. Hkrati nas vabi k iskanju rešitev glede na posamezne konkretne primere. Za dosego Božjega usmiljenja grešnost in nepopolnost nista ovira! Zakonska ljubezen, poudarja sveti oče Frančišek, je nekaj lepega in velikega, ker je odraz Božje ljubezni do človeka. Ljubezen lahko udejanjamo, če sprejemamo, da nas Bog ljubi takšne, kakršni smo. Kako živimo ljubezen v naših medsebojnih odnosih, na kakšen način pristopamo k tistim, ki so se od Božjega načrta glede družine oddaljili? Smo sploh pripravljeni kaj storiti?
Cerkveni nauk glede krščanskega zakona in ideala družine ostaja enak, hkrati pa papež izpostavlja, da slednjega mnogi pari iz različnih razlogov niso in ne uspejo doseči. Ključ za nov pastoralni pristop, še posebej do ločenih in ponovno poročenih ter istospolnih, ni v črno-belem gledanju, temveč v logiki usmiljenja in ljubezni. Njegovo učenje presega goli legalizem in vprašanje, kaj je prav in kaj narobe. Primerov razpadlih zakonov in drugih zvez ne smemo poenostavljati in metati v isti koš, temveč moramo v pogovoru in razločevanju spoznavati, kaj v konkretnem primeru lahko naredimo. Vsi smo grešniki in vsi smo potrebni Božjega usmiljenja. Pred Bogom nihče ni vreden več, kot drugi in se ne more sklicevati na neoporečnost. Krhkost in nepopolnost je izhodišče in nova priložnost za rast. Obstajajo primeri, ko obhajila nekdo ne more prejeti, vendar pa je pri tem potrebno poudariti, da prejem tega zakramenta ni nagrada za brezgrešnost, temveč Božja pomoč za zorenje, ki daje milost in krepi človeško nemoč in šibkost. Povabljeni smo, da pomagamo bratom in sestram, ki na področju zakonskega življenja trpijo zaradi različnih stisk in preizkušenj! Papež Frančišek vse ljudi, še posebej najbolj uboge, sprejema z Jezusovim srcem! K temu spodbuja tudi nas! Smo jih pripravljeni sprejeti in vključiti v cerkvena občestva tudi mi? Zgled naj nam bo papeževo ravnanje. Podobno kot on tudi mi glejmo in ravnajmo po Jezusovem zgledu.
