Andrej S. Uršič ni bil aretiran, ni bil sojen in ni bil obsojen, temveč ugrabljen

dr. Mira Cencič (youtube.com)

»Andrej Slavko Uršič v državi, ki se je imenovala ljudska in demokratična, ki je imela svojo ustavo in zakonodajo, ni bil aretiran, ni bil sojen in ni bil obsojen, temveč ugrabljen na ozemlju takrat še zunaj države; zasliševan, mučen in duhovno ter duševno strt je čakal na rešiteljico Smrt. Po zadnjih raziskavah naj bi ga umorili šele novembra 1950, torej po treh letih skritega trpljenja.

Andrej Uršič ni bil nikoli izbrisan iz seznama živih in njegov grob je še danes znan le njegovim mučiteljem in morilcem. Nihče še ni priznal dejanja, nihče se ni kesal, nasprotno – zagovorniki tako zavrženih dejanj bi radi učili demokracijo za 21. stoletje.« (dr. Mira Cencič v Kobaridu 27. 8. 2017)

Kulturni center Lojze Bratuž, Krožek Anton Gregorčič in Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta so v nedeljo, 27. 8. 2017, v Kobaridu priredili svečanost v spomin na Andreja Slavka Uršiča. Udeleženci svečanosti so se najprej zbrali pri v župnijski cerkvi v Kobaridu, kjer se je Uršiča med mašo najprej spomnil župnik Ivan Blažič, po maši pa so se zbrali pred spominsko tablo na rojstni hiši »Jeronovih« na Trgu svobode v Kobaridu, ki jo je leta 2001 v spomin bratoma Andreju in Rudiju Uršiču postavilo Društvo TIGR Primorske.

Slavnostna govornica dr. Mira Cencič je podrobneje orisala  delovanje Andreja Uršiča, po domače Slavka, domoljuba, časnikarja in politika, ki je pred II. svetovno vojno zagovarjal liberalno in jugoslovansko usmeritev in se družil s primorskimi intelektualci sorodnih nazorov. Politična skupina, ki ji Uršič pripadal, se je sicer pogajala za vstop v OF, vendar se niso uspeli dogovoriti, ker so odklanjali vodilno vlogo komunistov. Uršič je tako ostal zvest gibanju, imenovanemu Ljubljanska liberalna sredina, po končani pa je bil med ustanovitelji Slovenske demokratske zveze v Gorici, predhodnice današnje  Slovenske skupnosti, edine stranke Slovencev v Italiji.

Govornica je predstavila prizadevanja sorodnikov in številnih prijateljev, da bi raziskali nenadno izginotje Andreja Uršiča, »ki ni bil aretiran, ni bil sojen in ni bil obsojen, temveč ugrabljen na ozemlju takrat še zunaj države; zasliševan, mučen in duhovno ter duševno strt je čakal na rešiteljico Smrt. Po zadnjih raziskavah naj bi ga umorili šele novembra 1950, torej po treh letih skritega trpljenja.«

Celoten govor dr. Mire Cencič bomo objavili v naslednjih dneh v samostojnem prispevku, na tem mestu pa objavljamo zgolj odlomek, s katerim je Cenčičeva predstavila samo ugrabitev in neuspešne poskuse, da bi se za Uršičem našla sled.

»V nedeljo, 31. avgusta 1947, to je pred 70 leti, so Andreja Uršiča s premišljeno pretvezo zvabili iz Kobarida v Robič, kjer so se ljudje zbrali na veselici. Na povratku z motornim kolesom je bil ustavljen z napeto žico in ugrabljen. Za njim je izginila vsaka sled. Na kraju zločina je ležalo motorno kolo, žica in dva nabita samokresa. V gozdu so našli denarnico, na pobočju Matajurja pa del pasu …

Poznavalci razmer so dejanje pripisali jugoslovanski tajni policiji. Vodstvo Slovenske demokratske zveze se je obrnilo celo na Varnostni svet Združenih narodov. Sestre so poizvedovale pri predsedniku slovenskega vrhovnega sodišča. Andrejeva obupana mati Amalija se je pisno obrnila na Tita, na republiški sekretariat za pravosodje in na pravosodne organe posameznih republik …

Resnica je počasi prihajala na dan, kar je omogočalo odprtje arhivov in skrbno raziskovanje časnikarja Iva Jevnikarja. Dostopno gradivo ne daje odgovorov na vsa vprašanja, je potožil raziskovalec. Nedvomno pa je iz dokumentov razvidno: da je ugrabitev odredila takratna slovenska, in ne krajevna oblast; da je bil Andrej Uršič odveden v udbovske zapore, kjer je bil zasliševan najmanj do 29. septembra 1948; da je veliko časa preživel v samotni celici sam proti sebi in sam s seboj; da so bila zaslišanja strogo varovana skrivnost pod zaznamko ‘neznani Slavko’, da so bila dolga, nočna, tudi v kratkih časovnih presledkih, sredstvo duhovnega, duševnega in telesnega mučenja