Andrej. M. Poznič: Zakaj se je barka naše državne skupnosti obrnila nazaj v rdeči raj?

36
1983
Zanimiv napis na spomeniku v Radomljah. So se zavedali, komu so postavili spomenik in to že pred več kot 60 leti? Morda pa gre vendarle za nehoteno ali nezavedno priznanje krivde? (Foto in besedilo dr. Jože Urbanija)

Pred četrt stoletja smo se Slovenci odpravili iz egiptovske sužnosti komunizma, enopartijskega, totalitarnega sistema, iz socialističnega gospodarskega sistema in iz ječe narodov, ki je bila Jugoslavija, v obljubljeno deželo svobode, demokracije, tržnega gospodarstva in v državno samostojnost in neodvisnost. Slovenija je bila naša obljubljena dežela. Sanjali smo, da se bomo v kratkem času, brez žrtev in katarze, iz balkanske divjine preselili v srednjeevropsko kulturno območje. Na pot smo se odpravili v veselju in upanju. Zdaj pa razočarano ugotavljamo, da se je barka naše državne skupnosti jasno obrnila nazaj v rdeči raj. Kako se je to moglo zgoditi, se sprašujemo.

Polovičarstvo

Naš odhod iz rdečega suženjstva je bil namreč polovičarski. Prvo očitno napako smo naredili, ko smo vodenje svoje dežele zaupali tistemu, ki ni hotel z nami, ampak je bil s srcem za SFRJ in za JLA in za vse, kar je prinesel komunizem iz gozda. Takrat se je zdelo, da je to pametna poteza, zdaj pa vemo, da ima prav pregovor, ki pravi, da lisici ne smeš zaupati kokoši.

Naše vračanje se je torej začelo tisti hip, ko smo odšli. Začeli smo se ozirati nazaj in se neopazno zagledali v preteklost, ki smo jo zapuščali. Nismo se zaljubili v svobodo, ki je bila pred nami, temveč v privid za nami, ker smo hoteli svobodo brez odgovornosti zase, za naše drage in za naš narod. Bistveni del svobode namreč ni, da delam, kar hočem, brez moralnih ovir in meja, temveč da sprejmem skrb za vse, kar ljubim. Ker nismo ljubili svobode, je naša svoboda zdaj ogrožena. Ogrožena je svoboda govora, ogrožena je enakost pred zakonom, ogrožena je svoboda dela in trgovanja, ogrožena je demokratična zasnova naše družbe.

Nostalgiki, kontinuitetniki, udbomafijci (včasih so taki strukturi rekli KPS) se zdaj čutijo tako močne, da si vrhovni državni tožilec upa v hramu demokracije, tj. na sedežu pluralnosti, različnosti, pogovora in skrbi drug za drugega, v svoji predstavitvi slovesno razglasiti politični manifest, vreden kakšnega Trockega ali Stalina. Da so izgubili vsako sramežljivost in bojazen, da bi se jim kaj zgodilo, priča, da je še vedno na svojem delovnem mestu in ne med brezposelnimi. A tožilec Jože Kozina je le eden od mnogih, premnogih, ki so nas počasi, sistematično in vztrajno pripeljali spet na mejo Egipta.

Ali bomo prestopili to našo Kolpo v napačno stran, kakor je nekoč Julij Cezar prestopil Rubikon?

Da nismo vzljubili svobode, ker nočemo biti odgovorni, se kaže na vsakem koraku. Za vse naj poskrbi država in zato ne dovolimo nobene konkurenčnosti. Vse teži nazaj k enoumju: šola, ideologija medijev in nevladnih organizacij; gospodarstvo postaja ne le državno, temveč tudi mononolistično (enega, obveznega dimnikarja, obvezno RTV naročnino, drugi so jo izsilili preko internetnih ponudnikov, itd. itn.), zaradi česar je čedalje slabše; imamo eno zdravstveno zavarovalnico, ki je bankomat posrednikov (ali je kdo že za zapahi zaradi preplačanih žilnih opornic?) za opremo, čakalne vrste pa so dobesedno ubijalske, seveda ne za tiste, ki imajo »rdečo napotnico« … Jezimo se, a si večinoma želimo biti del tiste četrtine prebivalstva, ki predobro živi na račun delovnega ljudstva in davkoplačevalcev. Ker je naša želja po privilegijih zase večja kakor hrepenenje po svobodi za vse, smo na oltar našega udobja žrtvovali svobodo. Ni še vse izgubljeno. Še smo na pravi strani Kolpe, a Balkan ni daleč in Kolpa ni globoka in široka reka.

Nismo se zaljubili v resnico

Ko smo odhajali iz suženjstva rdečega raja, se tudi nismo zaljubili v resnico. Z resnico imamo Slovenci težave. Že 70 let nam vsiljujejo laž v obliki lažnivega mita, legendarnega boja, ki pa se vedno znova izkaže kot največje prelivanje krvi v Sloveniji. Brat je dvignil roko nad brata, ga umoril, mu vzel vse premoženje, ga onemogočil in utišal – vse to v imenu komunistične, brezbožne revolucije sredi vihre uničevalne vojne. Nesrečna poroka upora proti okupatorju z revolucijo nas še danes dobesedno ubija. Predvsem je v mnogih ubila vsako uporništvo, kajti partizanski upor je bil ena velika farsa. Krivec pa je le KPS, prva in edina zločinska organizacija pri nas, dokler niso ustanovili svoje Udbe in JLA. Vsak pa, ki je podpiral njihove metode, deleži pri krivdi. Ni nam uspelo, da bi jim vzeli revolucionarne privilegije, nezaslužene dodatke k pokojninam, plačujemo njihove grobove in spomenike in njihovo totalitarno ikonografijo dopuščamo na državnih proslavah. Ali se še spomnite, ko so pred parlamentom spustili ono cunjo z rdečo zvezdo in jo zamenjali s slovensko zastavo? Takrat se je Slovenija odpovedala komunizmu in sprejela svojo tisočletno tradicijo. Komunizem, ZZB NOB pa so bili in ostajajo največji sovražniki naše samostojnosti in neodvisnosti; tega se niso sramovali niti ob sami razglasitvi, zdaj pa nas prepričujejo, da je njihovo zločinsko početje temelj naše samostojnosti, svobode in neodvisnosti, ne pa plebiscit leta 1990. Slovenske težave z resnico imajo torej dolgo brado. Ko pa svojo identiteto in državno ikonografijo zastrupljaš s totalitarno simboliko, lažeš samemu sebi in povzročaš družbene napetosti, kajti laž in resnica ne moreta sobivati. Ali eno ali drugo. Tu ni tretje poti, četudi razglašaš, da »ima vsak svojo resnico«.

Ker se nismo zagledali v resnico, ker je pravzaprav ne prenesemo ne na narodni, ne na državni ravni, imamo z resnico težave tudi na osebni ravni. Tako smo se navadili, da leporečimo in se izogibamo vsemu, kar bi nas prisililo k temu, da spremenimo življenje.

Na robu totalitarnosti

Ker nam torej manjka svobodoljubnosti zase in za vsakogar, ker se nismo zagledali v resnico, se je naša narodna pot obrnila v preteklost. Z vsakimi volitvami, na katere nismo šli ali smo se na njih nekritično zaupali »novim obrazom« oz. kontinuiteti, smo potrjevali spremembo smeri. Vsakokratni obrat v levo nas je zopet pripeljal tja, od koder smo bežali pogumno in veselo. Zdaj smo spet na robu totalitarnosti, ki bo sicer drugačna od prve, ki so nam jo vsilili »gošarji z rdečo zvezdo«, vendar zato nič manj uničujoča.

Če nočemo take prihodnosti, se moramo najprej ustaviti, potem pa počasi in vztrajno nazaj na pot, ki smo jo ubrali 1991. leta. Za kaj takega imamo nekaj preprostih orodij. Prvo orodje so volitve. Katerekoli volitve so priložnost, da potrdimo smer, ki smo jo izbrali pred 25 leti, tudi novembrske lokalne. Drugo orodje je sodelovanje. Vsak državljan naj premaga svojo lenobo in se po tehtni izbiri vključi v stranko ali društvo, ki sooblikuje našo podobo. Tretje orodje je branje in vneto razpravljanje, brez žaljenja in zamerljivosti, o vseh odprtih vprašanjih, posebno tistih, ki so najbolj bistvena: svoboda govora, enakost pred zakonom, družina, »pravica« do umora otrok ipd.

Svoboda prinaša tveganje in negotovost, ker prinaša odgovornost. A bolje je biti nekoliko shujšan in svoboden kakor suženj v bogatem Egiptu. Samo svoboda omogoča polnost človečnosti in odpira pot smislu življenja, ki ga predstavi Resnica. Zato se zaglejmo v resnico, da bomo vzljubili Resnico in bili svobodni.

Objavljeno v Slovenskem času (št. 102, str.3), ki je mesečna priloga tednika Družina.

36 KOMENTARJI

  1. Zakaj se je barka naše državne skupnosti obrnila nazaj v rdeči raj?

    Zaradi lustracije, ki je ni bilo. Sedaj pa … ali resnično mislite, da se sistem lahko obrne, ko imajo rdeči potomci skoraj vse v svojih rokah? Mogoče celo škofe?!

  2. Tistim, ki vsaj malo razmišljajo je jasno, kdo vztrajno drži levico na oblasti že 80 let: krščanski verniki vseh sort. Po mašah v nedeljo odhajajo na volišča in volijo levake. Zdaj pa jih volijo brez da bi šli volit. Skupaj s obsežnim delom klera. Potem pa še razprtije in zavist med desnico, samo brihtnega Tonina se spomnimo, kako strahotno ga je vleklo k Šarcu že mesece pred volitvami. Če k temu dodamo še papeža-islamizatorja (Božjo kazen), je jasno, da smo sami krivi za pekel, ki prihaja nad nas, latentno pa je ves čas nad nami.
    Da ne bo pomote: sem katoličan.

    • Se strinjam. Namesto lustracije smo katoličani nagradili zadnjega poglavarja tajne policije komunističnega režima na Slovenskem. Sedaj pa je tako, kot pač je. Ali kdo vidi spreobrnitev? Je že na obzorju?

      • Je. Počakaj štiri do pet mandatov vlade. Vsega hudega je enkrat konec in vsako zlo propade samo vase. Ker pa smo narod zabitih, gre ta proces zelo počasi.

      • Se strijam, Slovenci, tudi katoličani, niso čutili potrebe za lustracijo in niso zbrali na volitvah glasov, da bi bila lustracija mgoča.

    • “Po mašah v nedeljo odhajajo na volišča in volijo levake.”
      Drugačne izkušnje imam. Nedeljniki, ki jih poznam, volijo bolj desnico kot levico.
      Da pa bodo stvari bolj oprijemljive, se mi zdi vredno poklicati matematiko. V Letnem poročilu Katoliške cerkve v Sloveniji za l. 2017 piše, da je bilo l. 2016 v štirih škofijah 91.401 nedeljnikov. Noter nista upoštevani obe nadškofiji, tako da je število nedeljnikov najbrž okrog 150.000. V istem poročilu lahko preberemo, da je število katoličanov v Sloveniji najmanj desetkrat večje (1.523.113). Kateri katoličani torej odločajo o poslancih? Nedeljniki gotovo bolj malo, saj izbirajo približno 7,3 % (=150.000/2.065.895) poslancev v Republiški zbor.

  3. Perfekten prispevek avtorja. ki tudi konkretizira, kaj moramo storiti, da da se usmerimo k svetlobi in zadihamo svežino demokratične slovenske svobode, ki bo rešena totalitarnih komunističnih spon.

  4. Dovolj bi bila in še vedno je!!! lustracija v lastnih vrstah: V cerkvi, v desno sredinskih strankah in ostalih naprednih in prvorazrednih združenjih. Namerno pišem v naprednih in prvorazrednih, ker se mi upira, da bi še sami sebe imenovali “drugorazredni”.

    • Prav imaš. Lustracija src krščenih bi bila dovolj, da bi bilo normalno življenje tako za verne kot za neverne. A tega na tem svetu ni. Kdor se lustrira po Jezusu, gre raje domov. V nebesa.

  5. Do nadaljnjega se zdi, da je ljudstvo zadovoljno, če ima ‘kruha in iger’, po možnosti z daljincem v rokah. Seveda: ‘belega’ (Ops! danes je boljši oni, ki je nekdaj veljal za slabšega – ‘za reveže’; otrobe pa so takrat jedle samo živali … ja, svet se spreminja.) Že nabiranje mane utegne biti preveč naporno: naj jo nabira (in nam jo servira) ‘Mojzes’, če nas je ‘nafarbal’ in zvlekel v puščavo! Kdo je že govoril o tem, da dokler ne bomo jedli ‘trave’, se ne bomo streznili in zavedli? Ura pa neusmiljeno: tik-tak, tik-tak …

  6. Se ne razumeva, David. Gre za odgovorno lustracijo ljudi, ki soodločajo v sredinah, ki se jih po svetu nikakor ne označuje za “drugorazredne”. V teh za demokracijo pomembnih okoljih nelustrirani podtaknjenci lahko napravijo nepovratno škodo.

    • To je preveč za mojo pamet. Vse kar zmorem je, da se grem lustrirat pred Gospoda. Želim biti tretjerazreden, kot svetniki, da je dovolj časa in miru Zanj. To je ta prispevek, ta realnost, ta moč.

    • David, gre za prepoznavanje v lastnih vrstah. Tistih, ki odločamo/jo o naši skupni – narodovi usodi.
      Se pravi podtaknjencev, ki jim usoda naroda ni v interesu.
      Razen če meniš, da katoliki nimamo nič s tem ?

  7. Smešno vprašanje. Zato ker sta “desnica” in “slovenska pomlad” zgolj potaknjenki bivših komunistov – konvertitov, ki so resnične svobodoljubne demokrate odstranili iz politike (Krambergerja, pa Janša je zradiral enega največjih Slovencev vseh časov Pučnika itd).
    Avtor seveda pozabi, da se Slovenija niti na volitvah 1990 ni rešila rdečega sidra, za razliko od npr. Čehov, Poljakov in drugih primerljivih. Pri nas so takrat slavili komunisti pred ZSMS, prva nekomunistična stranka pa je bila šele na 3. mestu. Pomladniki in “pomladniki” so vsemu temu navkljub vendarle uspeli sestaviti vlado, ki pa se je ekspresno sesula sama vase, saj so se “pomladniki” znebili pomladnikov, ker jih je, komunistične konvertite, zanimala zgolj gola oblast, ne pa prihodnost naroda in ljudi. Zgolj 2 leti so uspeli vladati, preden so se nekoliko posodobljeni rdeči vrnili na oblast in jo držijo vse odtlej. Nekateri tukaj sicer fanatično verujejo v demokrata Janšo, ki pa je zgolj največji uspeh komunizma na slovenskem – da so uspeli slovensko desnico prepričati, da je Janša nekak branitelj demokratičnosti, vere in družine v Sloveniji. Kakšna huda zabloda, ki nas tepe že vse od osamosvojitve in nas bo očitno še prihodnjih vsaj 10 let.

    Moj pogled na prihodnost slovenske pomladi je zelo črnogled. To je že od leta 92 kar arktična zima, ne pa pomlad.

    • Eržen. Če so vsi komunisti in konvertiti, kdo in zakaj je izpeljal osamosvojitev? Kakšno korist so od tega imeli komunisti in konvertiti?

      • Nisem rekel vsi. Kramberger ni bil. Pučnik je bil edini slovenski disident. France Tomšič, pa še je imen.
        Kaj pa imajo komunisti od osamosvojitve? Pridobili so si zastonjski bankomat, ki ga ne rabijo več deliti z zaostalimi pokrajinami Bosne, Srbije, Makedonije … druga opcija za njih je bila, da si bankomat prisvoji en kvazidiktator iz oficirskih vrst JLA.

        • So ti trije, ki si jih naštel, sami izpeljali osamosvojitev? Morda s pomočjo kakšnega norega voda, oboroženega s puškami na vodo? Ne. Dejstvo je, da so komunisti na najbolj prevarantske načine ohranili vse vzvode oblasti, vključno z mediji, ki so producirali lažne afere in oblikovali javno mnenje po njihovi podobi. Komunisti so imeli tudi določen človeški potencial, tako da je za njimi že v osnovi stala kar lepa številka volivcev: partijci in udbovci ter njihovo sorodstvo, njihovi prijatelji, pripadniki drugih narodov, pa ljudje, ki kar tako sovražijo Cerkev in vse okoli nje itd. Z manipuliranjem medijev, ki sistematično skrbijo za tapravo nostalgijo ter ustvarjajo umetni strah pred brezobzirnim kapitalizmom, se je na njihovo stran “prevagalo” na stotisoče volivcev. To je okvirna resnica. Komunisti vedo kaj delajo.

          • Lucijan, problem demokratov je, da so prazni in nimajo nič. Tako se je Kučan zlahka prodal za demokrata. Vsebina, Lucijan. Vsebina!

  8. Ko brat dvigne roko nad brata, to presega kategorije kot so zločin, genocid in podobno. Zato s tako delitvijo ne dosežemo ničesar. Nasprotno, krivico obrnemo sami nase. Ko ni več plačila za greh, ostane samo ena pot: iztrebljenje.

  9. Dober Pozničev komentar, žal kar z dvema intelektualnima zdrsoma:
    Najprej tisto o iluzornem begu iz “balkanske divjine” in “prestopanju Kolpe” v nepravo smer. Ali nam je res jug kriv za neuspelo tranzicijo in reaktiviranje boljševizma? Se strinjam, da sta bili prva in druga Jugoslavija ponesrečena tvorba – v režiji velikih sil. Za hitrejši razvoj Slovenije je bila nedvomno huda ovira komunistična Jugoslavija. Res je boljševizem prišel z vzhoda (natančneje: severovzhoda), ampak huda zabloda je, da so ga k nam širili ti hudobneži z vzhoda naše nekdanje skupne države. Prej bo držalo, da smo ga Slovenci s Kardeljem in Kidričem širili proti vzhodu. Med moskovskimi kolaboranti smo bili prav Slovenci zelo zgledni učenci. Tudi samoupravljanje s katastrofalnimi ekonomskimi izidi se ni k nam širil z vzhoda, prej obratno. Tako da za naše tranzicijske tegobe v novem tisočletju in vračanje v rdeči raj kriviti “balkansko divjino” je intelektualno nevzdržno. Kot da tudi “jug” ni bil žrtev totalitarizma. Res se tudi naša južna soseščina ubada s hudimi težavami, tudi zaradi totalitarne dediščine. Ampak toliko recidiva boljševizma/komunizma, kot ga je pri nas v Sloveniji, ga tam doli zanesljivo ni. Vem, ker sem to videl na lastne oči. Celo v Rusiji so z njim bolj pometli. Slovenija je glede tega unikum v Evropi.
    Drugi Pozničev zdrs pa je trditev, da je ena in edina zdravstvena zavarovalnica postala bankomat za posrednike in vse druge lumparije, ki se v zdravstvu in v zvezi z njim dogajajo. Z žilnimi opornicami in drugim preplačanim materialom pa ZZZS res nima nič. Treba je stvari le malo bolje poznati, preden se dajejo take presoje.

    • Kapodistrias,
      če vam je delovanje slovenskega zdravstvenega sistema kaj bolj jasno kot ostalim, vas res prosim, da nam pojasnite, kdo, če ne ZZZS, plačuje zdravstveni material dobaviteljem po previsokih cenah?

      Kolikor je meni znano, material resda naročajo bolnišnice in ostale zdravstvene ustanove, a na koncu račune vedno poplačuje ZZZS iz svojega monopolnega žaklja.
      Material, ki ga ne poplača v celoti ZZZS iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, doplačujejo iz dopolnilnega oz. dodatnega zavarovanja zavarovalnice Vzajemna, Triglav in Adriatic Slovenica, česar pa niti te ne krijejo, mora pacient poplačati iz lastnega žepa (npr. takoimenovane bele plombe pri zobozdravstvenih storitvah).

      Ampak prva “ovira” pri plačilu materiala je ravno ZZZS, saj prav ta institucija odloča, kateri zdravstveni materiali bodo v celoti kriti iz obveznega zavarovanja in kateri bodo terjali doplačilo iz dopolninega zavarovanja ali pa iz pacientovega žepa.

      Menda ne boste rekli, da pri ZZZS nihče nima pojma, koliko stanejo določeni zdravstveni materiali pri nas ali v tujini in da zato slepo velikodušno poplačajo kakršnekoli račune že jim izstavijo zdravstvene ustanove?
      Mogoče je res tako, a to pomeni, da silno slabo gospodarijo z našim denarjem!

      • Rade volje odgovarjam:
        – Zdravstveni material plačuje tisti, ki ga naroča. ZZZS pri tem nima nobene vloge, razen te, da sodeluje pri oblikovanju standardiziranih cen storitev (ne pa materiala!). Če bolnišnica, ki popolnoma avtonomno naroča material in ga preplačuje, in to izključno iz svojega računa, potem to rezultira v izgubah, ki jih tako in tako sanira država iz proračuna.
        – ZZZS je kupec zdravstvenih storitev za svoje zavarovance. Kot kupec teži minimizirati cene storitev, enako kot jih ponudnik storitev, torej prodajalec, teži maksimizirati. Če bi tu deloval zakon ponudbe in povpraševanja, bi se pač nekje vmes oblikovala tržna cena. Ker zdravje (zaenkrat še) ni tržno blago, intervenira država, ki daje soglasje k cenam storitev, soglasje k prispevni stopnji, zahteva (!), da ZZZS ne posluje z izgubo itd. Kdaj pa je kupec monopolist? Ali ni to mnogo preje izvajalec storitev, ali pa navsezadnje država, ki diktira pogoje poslovanja obema? Tudi zato ZZZS ni in ne more biti klasična zavarovalnica, ki bi si lahko izbirala najboljšega in najcenejšega izvajalca storitev.
        – Vem, da boste ugovarjali, češ, tudi zavarovanci si ne moremo izbirati zavarovalnice, če pa je ena sama. Pogosta mantra v programih strank je (zlasti to forsira NSI), da je treba vzpostaviti konkurenco med zdravstvenimi zavarovalnicami – če je že med izvajalci, ponudniki storitev ni, pa bi bila nujna in logična (po načelu proste izbire zdravnika). Konkurenca med zavarovalnicami – navidezno sprejemljivo, privlačno – celo populistično. Toda? Morala bi biti, kot prvo, dovolj velika (imeti toliko zavarovancev), da bi lahko dolgoročno zagotavljala kritje vseh zdravstvenih rizikov; že nekaj zapletenih primerov bi manjše zavarovalnice spravilo na kolena. Pa riziki niso samo zdravstveni, so tudi finančni – koliko in kako dobrih/rednih je vplačnikov prispevkov. Še ZZZS je glede tega tako majhen, da že to dejstvo predstavlja riziko (res je, da je zadaj država, ki ga je dolžna načeloma sanirati). Na to sta opozarjali tudi EU in Svetovna zdravstvena organizacija.
        – Kot drugo, popolna konkurenčnost med zavarovalnicami bi pomenila oz. terjala tudi popolno avtonomijo le-teh: same bi določale višino zavarovalnine, obstajati bi moralo čisto pogodbeno razmerje ne samo med njo in zavarovancem, ampak tudi med njo in zdravstvenim izvajalcem, ne le v Sloveniji, ampak kjer koli po svetu (po načelu proste izbire). Je to izvedljivo, ne da bi imelo vpliva na zdravje populacije? Tako bi zdravstvene zavarovalnice (enako kot zasebna podjetja) nastajale – in propadale; pa tudi zdravstveni izvajalci (enako kot zasebna podjetja) bi nastajali – in propadali. Je to smotrno za eno majhno Slovenijo?

        Navrgel sem samo nekaj razmislekov o tej temi. Ne trdim, da je ZZZS idealna rešitev. Predvsem bi moral imeti več avtonomije – to je ob prelomu stoletja že dobival, pa jo je oblast, zlasti po zaslugi SD, učinkovito zatrla. Njeno skupščino bi morali predstavljati izključno plačniki in zavarovanci (kaj imajo tukaj početi sindikati?). Nikakor pa ZZZS ni kriv za kaotično stanje v slovenskem zdravstvu.

        Preplačila zdravstvenega materiala se bodo dogajala še naprej, dokler bomo forsirali socialistično kombinatsko paradržavno zdravstvo. Večino zdravstvenih storitev na primarni in sekundarni ravni bi morali prepustiti zasebnikom – koncesionarjem, vladajoča koalicija jih hoče pa zatreti. Ukinjanje dopolnilnega zavarovanja je še en korak v prazno, namesto da bi opredelili storitve, ki jih v celoti krije obvezno zavarovanje, in tiste, ki jih v celoti krijejo ostale zavarovalnice.

  10. Zakaj so komunisti pustili Demos da izvede samostojnost. Samo zaradi lažnega vtisa pred mednarodno javnostjo da je Slovenija vzor demokratičnega sistema, vodenje so zato začasno prepustili krščanskim demokratom”, za dve leti. Zakaj? Zgolj zaradi mednaridnega priznanja Nemčije in Vatikana, nato so sledili še druge evropske države in ZDA. Peterle je bil že takrat novi obraz, kot zadnja leta Cerar Šarec in podobni. Večni Je naša pa kit pravilno ugotavlja eden piscev, ni noben desničar in ni dolgoročna vizija Slovenije.

    • V nedeljo, 12.10.2014, je v večernem intervjuju na RTV 1 bivši predsednik republiške skupščine republike Slovenije v SFRJ in sedaj upokojeni poslanec SD, g. Miran Potrč, povedal, da so on, Miran Potrč, Milan Kučan in dr. Janez Drnovšek ob osamosvajanju še imeli tako oblastno moč in možnost, da bi lahko s silo ustavili začeti proces osamosvojitve in spremembe enopartijskega družbenega sistema, kar bi zopet pomenili nasilje (državljansko vojno!), vendar so vedeli, da je enopartijski (socialistični) sistem “preživet.”

  11. L. Eržen razlikuje med pomladniki in “pomladniki”. “Pomladnik” je po njegovem Janša, pomladnik pa Kučan. Na koncu pravi: “Moj pogled na prihodnost slovenske pomladi je črnogled”. Zakaj črnogled, saj ima pomladnik ogromno moč? Takšno moč, da je “pomladnika” zaprl v zapor. Pomladniki so v parlamentu vedno močnejši. Zakaj je torej L. Eržen tako črnogled glede slovenske pomladi?

    • Žal si povsem zgrešil moj komentar. Kučan in Janša sta komunista. Eden je ostal komunist oz. ‘demokratično prenovljeni’ komunist, drugi pa je najboljši učenec Popitove trde linije, ki je kot komunistični konvertit postal ‘pomladnik’ ter ugrabil slovensko pomlad.

  12. Zakaj se je barka naše državna skupnosti obrnila nazaj v rdeči raj?

    Preprosto. Zato, ker volivci to hočejo. Sicer že 10 let zaostajamo za primerljivimi državami, a to nikogar ne moti. Mladi, sposobni in večinoma šolani se zato izseljujejo, a tudi to nikogar ne motri. Državni bankomati se za izbrance praznijo in nobenih posledic, a tudi to nikogar me moti. Za nenaše se organizirajo montirani sodni procesi, a tudi to nikogar ne moti. Uvaja se celoten degenerativen repertoar iz kulturnega marksizma, a tudi to nikogar ne moti. Itd.

    Skratka, volivci slepi in gluhi. Tudi če bomo jedli travo, samo da ni Janša! Ali kot je nekoč rekel Einstein: Vesolje in bebavost sta brezmejna. Vendar za vesolje to ni gotovo.

    • Potrebno je imeti lasten vodilni sloj. Vodilni sloj je več kot izobraženstvo, je zavest, je tradicija, je zgodovina in je gravitacijska sredica jezika in kulture višje inteligence za katerega složno delujejo vsi. Če kdo ob izrazu vodilni sloj pomisli na sloj, ki je Slovence leta 1945 popeljal iz tisočletnega suženjstva v svobodo, potem je spet treba povedati preverljiva dejstva. Da gre za trop kriminalcev, ki je vodilne položaje zavzel s strahotnimi manipulacijami in poboji deset tisočev. Tako so se dokopali do tujega premoženja, narod pa zasužnjili in onemogočili zdravega razvoja.

      http://www.zgodovina.eu/slovenci/drzave/slovenske-drzave.htm

      Se opravičujem za tristo triindevedesto copy&paste ampak mogoče bo šesto petinšestdeseto ponavljanje doseglo možgane vseh slovenskih volivcev.

      • Ali slovenski narod res več ne premore poštenih intelektualcev, da bi izrinili “trop kriminalcev”? S(m)o vsi intelektualci res trop kriminalcev, ki jih je vzagajala le partija, starši in Cerkev pa nič. Torej vplivna “pamet naroda” dopušča vladavina nesposobnih? Kdo to dopuša? Pa še to!Komunizem kot razredna zavist
        »Večina sistemskih problemov, ki jih ima danes Vzhodna Evropa, izhaja iz maščevalne uravnilovke, po Marxu poprej komunistične institucionalizirane zavisti ‘nezgodovinskih’ narodov. Militantni egalitarizem je v svojem bistvu agresivno in ljubosumno potlačenje sposobnih in kajpak zavistna škodoželjnost pri njihovem zaželenem uničenju.
        Militantni egalitarizem (uravnilovka) je bil konstitutivni del komunistične ideologije; šlo je za to, da se podre pozitivna korelacija med sposobnostjo in družbeno močjo.
        To je sistem na koncu tudi pokopalo. »Smo agresiven, dogmatičen narod, ki ‘visi na vsakem podpičju’; za nas je značilno, da se radi pravdamo in nergamo. Tudi to, da se po medijih svaljka vsaka pravna malenkost, kaže na to, da smo Slovenci precej prepirljiv.
        In kaj storiti v tem svetu, v katerem ni več občutka normalnosti?
        Rešitev za posameznika, ki je obremenjen z okoljem, ni osama, temveč ustvarjanje nečesa, kar Zupančič imenuje otoček normalnosti. »Ustvarjanje nekega mikrokozmosa normalnosti, v katerega se človek zateče, ko postane v svetu nevzdržno, je nujno. Zato ljudem, ki se vsak dan srečujejo z norostjo na sodiščih, v parlamentu in svetu, svetuje, da si ustvarijo prostor, kamor se lahko zatečejo, ko postanejo pritiski preveliki. Je pa treba dodati, da se je tudi na sodiščih diskurz spremenil, relativiziral ravno zato, ker razlika med dobrim in zlim ni več očitna.
        Kjer morala ne deluje, družba razpada.
        Komunizem je težil, da elite izreže. Genialni primitivci iz gozda ( Marinko..) so težili, da pravo odmre. Pravo je bilo pastorka univerze. Slovenija nima vodstva, nimamo nekoga, ki bi mu sledili, nimamo nekoga, ki bi ga spoštovali. Slovenija je že dolgo obglavljena kura. Po 50 letih komunističnega sekanja, Slovenija nima pravega vodstva, ki bi ga ljudje spoštovali. Slovenija ni sposobna sprejeti nekoga, neko stranko kot vodstvo, kar je povzročil komunizem. Bistvo pravne države je, da na hiter, učinkovit, legitimen način vzpostavlja stabilnost. Problem slovenske pravne države je personalna sestava profesije in sodstva.
        Islandci gradijo nov zapor, ker se jim je zbudil imunski sistem- morala. Moralne norme se asimilirajo ali ne. Predvsem v tranzicijskih državah se ne ponotranjijo moralne norme. Kaj je prav in kaj ne, asimiliramo v otroštvu, zakoni nič ne pomagajo!«
        Mnenja nekdanjega sodnika v Evropskem sodišču za človekove pravice prof. dr. Boštjana M. Zupančiča

      • g. AlFe, lahko pa greste od šeststopetinšestdesetega ponavljanja tudi še naprej.
        Če smo res tako trdobučni.

  13. Berem. »Slovenija je bila naša obljubljena dežela. Sanjali smo, da se bomo v kratkem času, brez žrtev in katarze, iz balkanske divjine preselili v srednjeevropsko kulturno območje. Na pot smo se odpravili v veselju in upanju. Zdaj pa razočarano ugotavljamo, da se je barka naše državne skupnosti jasno obrnila nazaj v rdeči raj. Kako se je to moglo zgoditi, se sprašujemo.«
    Pravilo, ki je znano, a žal ni bilo upoštevano, to je, »Kjer morala ne deluje, družba razpada«.
    Več na: Res ni nikogar sram, ne na levici, ne na desnici?
    http://hubert.blog.siol.net/2018/06/26/res-ni-nikogar-sram-2/
    Kje so etika, čast in odgovornost?
    http://hubert.blog.siol.net/2017/11/30/kje-so-etika-cast-in-odgovornost/

    • Menite, da je trebljenje pri nas že iztrebljeno ?
      (Trenutno so na udaru novinar, ustavni sodnik in duhovnik in še kdo .. ).

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite