Pred četrt stoletja smo se Slovenci odpravili iz egiptovske sužnosti komunizma, enopartijskega, totalitarnega sistema, iz socialističnega gospodarskega sistema in iz ječe narodov, ki je bila Jugoslavija, v obljubljeno deželo svobode, demokracije, tržnega gospodarstva in v državno samostojnost in neodvisnost. Slovenija je bila naša obljubljena dežela. Sanjali smo, da se bomo v kratkem času, brez žrtev in katarze, iz balkanske divjine preselili v srednjeevropsko kulturno območje. Na pot smo se odpravili v veselju in upanju. Zdaj pa razočarano ugotavljamo, da se je barka naše državne skupnosti jasno obrnila nazaj v rdeči raj. Kako se je to moglo zgoditi, se sprašujemo.
Polovičarstvo
Naš odhod iz rdečega suženjstva je bil namreč polovičarski. Prvo očitno napako smo naredili, ko smo vodenje svoje dežele zaupali tistemu, ki ni hotel z nami, ampak je bil s srcem za SFRJ in za JLA in za vse, kar je prinesel komunizem iz gozda. Takrat se je zdelo, da je to pametna poteza, zdaj pa vemo, da ima prav pregovor, ki pravi, da lisici ne smeš zaupati kokoši.
Naše vračanje se je torej začelo tisti hip, ko smo odšli. Začeli smo se ozirati nazaj in se neopazno zagledali v preteklost, ki smo jo zapuščali. Nismo se zaljubili v svobodo, ki je bila pred nami, temveč v privid za nami, ker smo hoteli svobodo brez odgovornosti zase, za naše drage in za naš narod. Bistveni del svobode namreč ni, da delam, kar hočem, brez moralnih ovir in meja, temveč da sprejmem skrb za vse, kar ljubim. Ker nismo ljubili svobode, je naša svoboda zdaj ogrožena. Ogrožena je svoboda govora, ogrožena je enakost pred zakonom, ogrožena je svoboda dela in trgovanja, ogrožena je demokratična zasnova naše družbe.
Nostalgiki, kontinuitetniki, udbomafijci (včasih so taki strukturi rekli KPS) se zdaj čutijo tako močne, da si vrhovni državni tožilec upa v hramu demokracije, tj. na sedežu pluralnosti, različnosti, pogovora in skrbi drug za drugega, v svoji predstavitvi slovesno razglasiti politični manifest, vreden kakšnega Trockega ali Stalina. Da so izgubili vsako sramežljivost in bojazen, da bi se jim kaj zgodilo, priča, da je še vedno na svojem delovnem mestu in ne med brezposelnimi. A tožilec Jože Kozina je le eden od mnogih, premnogih, ki so nas počasi, sistematično in vztrajno pripeljali spet na mejo Egipta.
Ali bomo prestopili to našo Kolpo v napačno stran, kakor je nekoč Julij Cezar prestopil Rubikon?
Da nismo vzljubili svobode, ker nočemo biti odgovorni, se kaže na vsakem koraku. Za vse naj poskrbi država in zato ne dovolimo nobene konkurenčnosti. Vse teži nazaj k enoumju: šola, ideologija medijev in nevladnih organizacij; gospodarstvo postaja ne le državno, temveč tudi mononolistično (enega, obveznega dimnikarja, obvezno RTV naročnino, drugi so jo izsilili preko internetnih ponudnikov, itd. itn.), zaradi česar je čedalje slabše; imamo eno zdravstveno zavarovalnico, ki je bankomat posrednikov (ali je kdo že za zapahi zaradi preplačanih žilnih opornic?) za opremo, čakalne vrste pa so dobesedno ubijalske, seveda ne za tiste, ki imajo »rdečo napotnico« … Jezimo se, a si večinoma želimo biti del tiste četrtine prebivalstva, ki predobro živi na račun delovnega ljudstva in davkoplačevalcev. Ker je naša želja po privilegijih zase večja kakor hrepenenje po svobodi za vse, smo na oltar našega udobja žrtvovali svobodo. Ni še vse izgubljeno. Še smo na pravi strani Kolpe, a Balkan ni daleč in Kolpa ni globoka in široka reka.
Nismo se zaljubili v resnico
Ko smo odhajali iz suženjstva rdečega raja, se tudi nismo zaljubili v resnico. Z resnico imamo Slovenci težave. Že 70 let nam vsiljujejo laž v obliki lažnivega mita, legendarnega boja, ki pa se vedno znova izkaže kot največje prelivanje krvi v Sloveniji. Brat je dvignil roko nad brata, ga umoril, mu vzel vse premoženje, ga onemogočil in utišal – vse to v imenu komunistične, brezbožne revolucije sredi vihre uničevalne vojne. Nesrečna poroka upora proti okupatorju z revolucijo nas še danes dobesedno ubija. Predvsem je v mnogih ubila vsako uporništvo, kajti partizanski upor je bil ena velika farsa. Krivec pa je le KPS, prva in edina zločinska organizacija pri nas, dokler niso ustanovili svoje Udbe in JLA. Vsak pa, ki je podpiral njihove metode, deleži pri krivdi. Ni nam uspelo, da bi jim vzeli revolucionarne privilegije, nezaslužene dodatke k pokojninam, plačujemo njihove grobove in spomenike in njihovo totalitarno ikonografijo dopuščamo na državnih proslavah. Ali se še spomnite, ko so pred parlamentom spustili ono cunjo z rdečo zvezdo in jo zamenjali s slovensko zastavo? Takrat se je Slovenija odpovedala komunizmu in sprejela svojo tisočletno tradicijo. Komunizem, ZZB NOB pa so bili in ostajajo največji sovražniki naše samostojnosti in neodvisnosti; tega se niso sramovali niti ob sami razglasitvi, zdaj pa nas prepričujejo, da je njihovo zločinsko početje temelj naše samostojnosti, svobode in neodvisnosti, ne pa plebiscit leta 1990. Slovenske težave z resnico imajo torej dolgo brado. Ko pa svojo identiteto in državno ikonografijo zastrupljaš s totalitarno simboliko, lažeš samemu sebi in povzročaš družbene napetosti, kajti laž in resnica ne moreta sobivati. Ali eno ali drugo. Tu ni tretje poti, četudi razglašaš, da »ima vsak svojo resnico«.
Ker se nismo zagledali v resnico, ker je pravzaprav ne prenesemo ne na narodni, ne na državni ravni, imamo z resnico težave tudi na osebni ravni. Tako smo se navadili, da leporečimo in se izogibamo vsemu, kar bi nas prisililo k temu, da spremenimo življenje.
Na robu totalitarnosti
Ker nam torej manjka svobodoljubnosti zase in za vsakogar, ker se nismo zagledali v resnico, se je naša narodna pot obrnila v preteklost. Z vsakimi volitvami, na katere nismo šli ali smo se na njih nekritično zaupali »novim obrazom« oz. kontinuiteti, smo potrjevali spremembo smeri. Vsakokratni obrat v levo nas je zopet pripeljal tja, od koder smo bežali pogumno in veselo. Zdaj smo spet na robu totalitarnosti, ki bo sicer drugačna od prve, ki so nam jo vsilili »gošarji z rdečo zvezdo«, vendar zato nič manj uničujoča.
Če nočemo take prihodnosti, se moramo najprej ustaviti, potem pa počasi in vztrajno nazaj na pot, ki smo jo ubrali 1991. leta. Za kaj takega imamo nekaj preprostih orodij. Prvo orodje so volitve. Katerekoli volitve so priložnost, da potrdimo smer, ki smo jo izbrali pred 25 leti, tudi novembrske lokalne. Drugo orodje je sodelovanje. Vsak državljan naj premaga svojo lenobo in se po tehtni izbiri vključi v stranko ali društvo, ki sooblikuje našo podobo. Tretje orodje je branje in vneto razpravljanje, brez žaljenja in zamerljivosti, o vseh odprtih vprašanjih, posebno tistih, ki so najbolj bistvena: svoboda govora, enakost pred zakonom, družina, »pravica« do umora otrok ipd.
Svoboda prinaša tveganje in negotovost, ker prinaša odgovornost. A bolje je biti nekoliko shujšan in svoboden kakor suženj v bogatem Egiptu. Samo svoboda omogoča polnost človečnosti in odpira pot smislu življenja, ki ga predstavi Resnica. Zato se zaglejmo v resnico, da bomo vzljubili Resnico in bili svobodni.
Objavljeno v Slovenskem času (št. 102, str.3), ki je mesečna priloga tednika Družina.
