Hočem volitve čimprej, da bo mogoča orbanizacija, ki je levičarji ne marajo. Potrebno je ustaviti levico, ki je izpostava udbomafije, ki je novo ime za KPS.
Patetično je gledati in poslušati levičarske intelektualce, ki se bojijo orbanizacije Slovenije. Čudno je, koliko strahov imajo ti ljudje in kako pogosto jih delijo z nami po sredstvih javnega obveščanja. Ker pa se njihovi strahovi tako pogosto spremenijo v sovraštvo in preganjanje drugače mislečih, stvar ni nedolžna. Česa se torej bojijo levičarji v Sloveniji, ko govorijo in opozarjajo na nevarnost »orbanizacije« naše deželice? Odgovor moramo poiskati pri Madžarih, ki tako radi in dosledno volijo tega Orbana, ki se je spremenil v belcebuba naših levičarjev.
Vemo, da na Madžarskem vlada Orban in da je v teh letih imel ustavno večino. Vemo, da se ne boji vladati in da uresničuje svoje zamisli. Pri tem pa se ne ozira na levičarsko politično korektnost, saj je žlahten konzervativec, ki svoje vrednote jemlje resno: narod, domovina, Bog je posrečen povzetek tega, kar so žlahtne konzervativne vrednote. Jasno je, da gredo ob tem geslu levičarjem lasje pokonci in se jim razliva žolč antipatije in nestrpnosti, ko se srečajo z komerkoli, ki priznava in zagovarja ter živi naštete vrednote. Tedaj se končajo vse njihove pridige o strpnosti, preneha vsako sprejemanje drugačnosti in privre na dan njihov kompleks vsemogočnosti in se takoj lotijo pranja možganov.
Če pač ne gre zlepa, bo šlo pa zgrda. In ta zgrda je medijski linč, ateistično levičarsko šolstvo ali diktatura politične korektnosti, ki ubija svobodo govora in ugovor vesti. To so mehke oblike današnje diktature, ki pa je zaradi sredstev, ki jih premoremo, veliko bolj učinkovita kakor zastarel komunistični režim tipa Tito, Pol-Pot ali Castro.
Vemo, da je Orban v svoji deželi uspešno pometel s prevlado levičarstva in njihovo politično roko spremenil v butični pojav. Vemo, da se je, podobno kakor na Poljskem, soočil tudi z obolelostjo sodstva z levičarstvom. Da lahko napreduješ v svojem poklicu, da si lahko sodnik, pripadnost tej ideologiji zdaj ni več pogoj. Neodvisnost sodstva se pojmuje tudi kot neodvisnost od levičarstva a ne kot pripadnost njegovi stranki, saj česa takega niti naši levičarski mediji še niso poročali.
Vemo, da se je Orban lotil pometanja tudi na sceni »nevladnosti« in se tam ne podpira organizacij, inštitutov in drugačnih forumov, ki s tujim ali davkoplačevalskim denarjem podpirajo levičarske programe in LGTB-jevske zablode. Predvsem pa si je dovolil zapreti pipico, ki jo je njegov sonarodnjak Soros odprl za vse tiste, ki podpirajo kulturo smrti. Zato ga pa tudi preganjajo in blatijo po vsem svetu, ki je okužen s kulturo smrti, pa naj si bo to Bruselj ali ONU in druge podobne organizacije.
Vemo, da je Orban s svojo načelnostjo in sposobnostjo vodenja obranil Madžarsko pred ilegalci, saj državo upravlja kakor tisti, ki zna vladati in prišleku ne dela krivice, ko mu postavlja pogoje, ki jih mora spoštovati, če želi na Madžarsko. V tem je bil v Evropi prvi in edini, ki si je upal, kajti vsa levičarska in bolna Evropa ni sposobna uveljavljati svojega reda do ilegalcev, ko jih nekritično sprejema kot »begunce« ali »politične migrante« tam, ko gre preprosto za ekonomske priseljence.
Težava pa je v tem, da ti migranti bežijo iz dežel, kjer je postalo nemogoče živeti, a pri tem vnašajo v naš prostor taiste razloge, ki so potopile njihove dežele. Če se torej ti ljudje temu ne bodo odpovedali, bodo te težave rastle pri nas skupaj z njihovo prisotnostjo. In te težave so: pomanjkanje svobode, spoštovanje različnosti, teokratično pojmovanje družbe, kjer sta Bog in cesar eden in isti, kjer ženske niso ne istega dostojanstva ne enakopravne z moškimi (patriarhalna ureditev v najslabšem pomenu), in še in še bi lahko naštevali.
Ker pa si premnogi levičarji domišljajo, da jim bodo priseljenci pomagali Evropo do konca razkristjaniti in »po-levičiti«, zato na široko in nekritično, predvsem pa brezkompromisno in brezpogojno, odpirajo vrata prišlekom. Tako se evropske težave, ki imajo svoje korenine v muslimanskem svetu, večajo in nekontrolirano – za zdaj pa brez pravega nasprotovanja in reševanja – razširjajo.
Orbanizacija, ki se je torej naši levičarji bojijo, bi bila pri nas nujno potrebna, ker imamo pri nas zrcalno sliko Madžarske. Če je tam Orban, je pri nas udbomafija, ki je kakor Hidra s tisočerimi glavami. Vsak človek s trezno glavo bi moral hoteti, kar levičarji ne marajo. To preprosto in uporabno družbeno-politično vodilo bi nas rešilo marsikatere zablode in slabe vlade. Potrebujemo torej našega Herkula, da bi počistil ta udbomafijski hlev. Zato vzklikam: »orbanizacija zdaj!«
Srčno upam, da bodo predčasne volitve čimprej. Čas in tisoči migrantov, ki zdaj ostajajo v Sloveniji, da morajo celo levičarski mediji poročati o njih, strahotna podražitev že tako zlatih tirov »drugega tira«, korupcija v DUBT in vedno nove afere, ki jih ne morejo zamolčati, ter »projektna koalicija« za še zadnji veliki rop davkoplačevalskega denarja, za nove in nove čakalne vrste in afere pediatrija ipd. pomagajo pri zorenju spoznanja tudi pri najbolj zvestem volivcu levice, ki je še ohranil sled poštenosti in resnicoljubnosti, da je potrebna menjava. In menjava je samo ena. Izvoliti je potrebno tistega, ki se izkazuje kot edini, ki je sposoben vladanja, ki ima značaj in kilometrino, pa tudi program in jasne cilje, kaj in kako storiti, da pomete z vso to levičarsko, udbomafijsko nesnago, ki si je leta 1945 prigrabila oblast in zdaj živi le še za sebično brezdelje, uničuje naš narod in pleni našo državo.
Če pa volivci ne bomo spoznali, da je potrebna taka temeljita sprememba, potem pa nam res ni pomoči. Izbira postaja čedalje bolj ali-ali, ker gre le še za golo preživetje.
Orbanizacija, lustracija, demokratizacija… recite ji kakor koli. Čedalje bolj je potrebna in nujna. Časa pa je vedno manj. Štirih let »projektne koalicije« je lahko usodnih. Potrebno je ustaviti levico, ki je izpostava udbomafije, ki je novo ime za KPS.
Hočem volitve čimprej, da bo mogoča orbanizacija, ki je levičarji ne marajo.
