Ko je propadla Nemška Demokratična Republika, sta se tedaj največji stranki, CDU/CSU in SPD, zavezali, da ne bosta šli v koalicijo z nasledniki nekdanje komunistične stranke. Levica je tako ostala pred vrati vsake oblasti. To je bil neke vrste nenapisan dogovor, ki so se ga doslej držali. Nasledniki komunistične stranke so odslej hirali okoli 10 % glasov, kar je skoraj povsod po svetu njihov skrajni domet. Četrt stoletja po tistih epohalnih časih pa so se stvari spremenile. Klasične stranke niso več tisto, kar so bile nekoč, in volivci jih množično zapuščajo. Predvsem mlajšimi volivci, kjer prevladujejo novi skrajneži na zelenem ali desnem področju. Zeleni so po prevladujoči levičarski ideologiji sprejeti, desne pa etiketirajo za neonaciste. Razglasili so jih za kužne in zato nihče noče z njimi v koalicijo.
Pred četrt stoletja sem se strinjal s tako izključevalno politiko nemških demokratičnih strank. Zdelo se mi je potrebno, da se Vzhodno Nemčijo »de-komunisticira«, kakor so nekoč Zahodni zavezniki »de-nacificirali« ZRN. Vendar se ob premisleku posledic take politike s čem takim ne morem več strinjati. Dokler namreč ena od strank pridobi absolutno večino ali pa ena velika in ena majhna zlahka sestavita vlado, do tedaj sistem funkcionira brez težav. Zdaj pa se jim dogaja, da so ljudje spremenili svoje preference, vladne večine pa, zaradi politike izključevanja skrajno levih in nekoliko bolj desnih – razglašenih za skrajno desne, ni mogoče več zlahka sestaviti. Glasovi so razdeljeni tako, da se vlade ne da oblikovati drugače kakor, da vsi sodelujejo na oblasti, razen naštetih dveh strank. Velik del volivcev, ki so demokratično in povsem pošteno izrazili svojo voljo, pa se avtomatično, vnaprej in dogmatično trdo izključuje iz sodelovanja pri upravljanju države.
Nemčija podlega novemu totalitarizmu, ki je protikrščanski in protinarodni
Paradoks te situacije je tudi v tem, da se Nemčija pospešeno pomika v levičarsko miselno sfero. CDU/CSU v bistvenih zadevah ne zastopata več krščanskega miselnega sveta, temveč vedno znova pristajata na ideološko izsiljevanje ali dogmatična stališča zelenih, liberalcev in socialistov, ki so si prav v tej protikrščanski drži najbolj podobni. To pa zato, ker je v novih koalicijah CDU/CSU manjšina. Če hoče vladati, mora v najvažnejših stvareh popuščati. Zato na koncu med vsemi vladajočimi strankami ni bistvenih ideoloških razlik, kar posledično pomeni, da še več volivcev izbira sebi bolj primerne predstavnike. Konservativni volivci pa se zato zatekajo bolj na desno, ker jim drugega ne preostane, če hočejo ohraniti kaj svojega.
Strah pred nacizmom ima v Nemčiji velike oči in ne upošteva dolgoletnega demokratičnega razvoja države in ljudi. Mislim, da je možnost za kaj nacizmu podobnega v Nemčiji nična. Zato pa si lahko zlahka predstavljamo, da bo Nemčija podlegla novemu totalitarizmu ideologije spola, LGTB agende in homoseksualnih lobijev – »liberalnemu totalitarizmu«, ki je po svojem bistvu protikrščanski in protinarodni.
Na Češkem po končani lustraciji ni nikogar, ki bi zase trdil: »Jaz sem država.«
Tudi na Češkem so ob žametni revoluciji naredili nekaj podobnega. Rekel bi pa, da so bili bolj pošteni in predvsem bolj modri, saj so časovno stvari zakoličili na dve volilni obdobji. Vsem, ki so sodelovali pri komunistični oblasti in so imeli rdečo knjižico, so tedaj za pet let prepovedali kandidiranje na volitvah. Tako so dosegli tisti osnovni prelom, ki se jim še danes močno obrestuje, saj je njihova demokracija zdaj veliko bolj zdrava in odprta. Za razliko od Slovenije, kjer tega preloma ni bilo. To se nam je zgodilo tudi zaradi množice trojanskih konjev v Demosu in zaradi medlega rezultata na prvih demokratičnih volitvah, ki jih je KPS, pod vodstvom silno prebrisanega Kučana, zrežirala tako, da še vedno, v nikoli dokončanem procesu, »sestopajo z oblasti«. Na Češkem od zaključka petih let lahko vsi sodelujejo na volitvah in tudi svobodno sestavljajo vladne koalicije. Čas »karantene« pa jim je omogočil, da so tisti, ki so imeli absolutno oblast, »shujšali« na njihovo resnično dimenzijo. Komunisti so postali eden politični faktor več v demokratičnem sistemu. Niso več edini in o vsem odločujoči. Na Češkem ni nikogar, ki bi zase trdil »jaz sem država«, kakor pri nas še vedno mislijo mnogi.
Velik potencial naše države zamrznjen, vržen v Hudo Jamo
Pri nas imamo podobno situacijo kot v Nemčiji, sicer na glavo postavljeno situacijo. Udbomafija je razglasila SDS in njenega voditelja za »persona non-grata«. V vsaki vladi so s pomočjo medijske difamacije izključeni iz vsake vladne kombinatorike za naslednjih …. (cifro vpišite sami) let. Vsekakor je globoki državi uspel veliki met, ker so v ljudski mentaliteti uspeli ustvariti strašilo, ki povzroči čustveno, neracionalno panično reakcijo v strahu pred izgubo, česa sicer ne vedo. Na ta način vedno znova mobilizirajo vse, ki so okuženi z virusom komunistične mitologije, prežete z rdečo zvezdo in fantastičnimi partizani, da na volitvah volijo kogarkoli, samo Janše ne. Pri nas četrtine volivcev, onih, ki so volili SDS in tako zmagali, ne moremo videti na oblasti. Velik potencial naše države je torej zamrznjen, lahko bi rekli, da je simbolično znova vržen v Hudo Jamo. Tokrat ne fizično, temveč moralno.
Problem pa je povsod isti. Če v demokraciji vnaprej izločim določene stranke iz svojega političnega obzorja, v resnici rušim demokracijo. Če je demokracija politični sistem, ki sloni na vladavini ljudstva, ki se izraža na svobodnih, pluralnih, poštenih volitvah, potem bi morala veljati dogma, da nihče ne sme nikogar od preostalih izločiti iz možnih vladnih koalicij. Kajti če se vnaprej izključujemo, potem smo avtomatično v nedemokratičnem sistemu. To pri nas pomeni to, da smo avtomatično v novi obliki SZDL, ki jo je vodila KPS, danes pa bi to bila UDBO mafija, globoka država ipd..
Kdor je prepričan, da je SDS fašistična, nacistična, nacionalistična ali karkoli takega, nima pojma o stvari. Pustil se je okužiti od naslednikov komunistov. Njihova spretna poteza Sloveniji onemogoča in nas ohranja negibno v območju rdeče zvezde.
Ukinimo volilne okraje in uzakonimo absolutni preferenčni glas
Zato moramo razumeti, da demokracija od vseh političnih faktorjev terja načelno pripravljenost za sodelovanje. Zastopati moramo torej načelno stališče, da se stranki iz skrajno desnega in skrajno levega roba političnega spektra tudi lahko znajdeta v isti vladi, če najdeta skupni dogovor.
Kakor v Italiji, kjer imajo zdaj že drugič tako kombinacijo. Saj lahko zmajujemo z glavo, vendar so se zmenili in zato je njihova demokracija bolj pristna kakor naša. Saj je lahko taka vlada obupna … Ali nimamo tudi ta čas obupno vlado?
Zahtevati moramo, da se volilni sistem tako spremeni, da bo v skladu z zahtevo Ustavnega sodišča. Da bo izbira poslancev bolj poštena, da bomo imeli več izbire. Ukinimo volilne okraje in uvedimo absolutni preferenčni glas. Potem bodo poslanci bolj po meri volivcev. Ampak levičarji tega nočejo. In vendar moramo državljani to zahtevati. Sicer se bo v nedogled ponavljalo to izključevanje in demoniziranje povsem demokratičnih in legitimnih strank in voditeljev.
Če ti ni všeč, ga ne voli! A zato, ker ti ni všeč, še ni demon in še ni slab voditelj ali pa nesposoben vladanja. In tudi Hitler ni bil demon in ne ultimativno zlo. Za nas Slovence je večji od njega bil Tito in njegovi partizani v KPJ/KPS vse tja do Kučana. V svetovnem merilu pa je bil celo Tito majhen pred Stalinom, Leninom, Maom … In še se bo kdo našel, ki ga bo presegel. Torej ne zapirajmo »lestvic, ki so odprte«, dokler se zgodovina ne zaključi.
Demokracija potrebuje nekaj dogem. Med njimi mora biti tudi naslednja: »Vsi lahko sodelujemo z vsemi, če se le spoštujemo, poslušamo in smo pripravljeni sklepati dogovore, ki se jih tudi držimo.« Torej dol z »samo, da ni Janša in SDS!«.
