Andrej M. Poznič: Feminacizem

Po svetu straši nova oblika stare ideologije, ki dobiva (trenutno za »domačo rabo«) ime »feminacizem«, ker jo najbolj dosledno in radikalno vsiljujejo feministke, obenem pa je v svojih metodah in ciljih silno podobna nacionalsocializmu, čeprav je narodna komponenta v sodobni inačici popolnoma izbrisana, veliko bolj pa je prisotna socialistična dimenzija, zato se v njej prepoznajo tudi vsi dediči internacionalsocializma oz. preprosto komunizma. Zato v tej ideološki skupini najdemo tako radikalne feministke kakor LGTB aktiviste in one, ki sami sebi pravijo »levičarji«. Vsebino feminacizma sestavljata ideologija o teoriji spola in nekontrolirana rast države na vsa področja človekovega življenja, posebej pa na področja njegove intime in vesti.

Da gre za pravo ideologijo, razumemo, če si v spomin prikličemo definicijo ideologije. Klasična pravi, da je ideologija skupek idej, ki nasprotuje razumu in znanosti (v našem primeru gre tu vsaj za biologijo, anatomijo, genetiko, ipd.). Pri političnih vedah pa so sestavili malce drugačno, ki trdi, da je ideologija sistem idej (brez ocene o pravilnosti ali napačnost, torej bolj »politično korektno«), ki služijo mobilizaciji točno določenih družbenih in političnih skupin.

Ko je potrebno polniti Kongresni trg s takim ali drugačnimi »spontanimi« manifestacijami je očitno, kako deluje ta ideologija. Posebnost nove ideologije pa je, da ne pozna več enega nositelja (npr. NSDAP ali KPS), ampak se zdi, da deluje po principu sodobnih terorističnih celic, ki so mnoge, tajno a rahlo med seboj povezane, a silno samostojne med seboj (člani se ne poznajo med seboj, ipd.).

Prav tako je jasno, da rast in moč te ideologije omogočajo sodobna tehnika, ki pomnoži učinek delovanja posameznika, poznavanje tehnik manipulacije množic, izpraznjenost demokracij, ki so počasi a zanesljivo pristale v popolnem individualizmu in relativizmu (papež Benedikt XVI je jasno opozarjal na diktaturo relativizma) in državna sredstva, ker jim je uspelo ugrabiti države. V Sloveniji so nositelji te ideologije vsi tako ali drugače prisesani na proračunski denar, nikogar ni, ki bi bil sam po sebi produktiven v realnem sektorju. Še njihovi umetniki dobivajo državno plačo in nas hočejo z zakonom prisiliti, da bi kupili njihove izdelke, ki jih sicer še pogledamo ne.

Feminacizem nas prepričuje, da je naš spol kulturni proizvod in ne biološka danost

Državljani smo torej danes pod dvojnim pritiskom. Prvi je propagandni. Iz vseh dušebrižniških topov moderne dobe rohni na nas, salva za salvo, kakor nekoč Stalinove orgle, prepričevanje o temeljni ideji teorije spolov. To je, da je naš spol kulturni proizvod in ne biološka danost. Tako nas prepričujejo, da nismo le moški ali ženske, ampak da je spolov mnogo in da smo vsi enako normalni. Ker se pa zdravi pameti upira, da bi nekomu, ki je ženska, rekli, da je moški, sprožijo državno preganjanje v obliki sodnega pregona, ki ga prepustijo državnemu tožilstvu (torej na stroške davkoplačevalcev) in po potrebi, a sistematično in vztrajno, spreminjajo zakone tako, da lahko sodniki svobodno ali pa pod prisilo, sodijo v skladu s to norostjo.

Pojav ni samo slovenski, je svetoven. Kazni, zapori, preganjanja z zlorabo pravosodja se vrstijo vsepovsod. Sporočilo je jasno: gorje tistemu, ki se upa upreti. V tem pa je ta ideologija prav enaka nacizmu ali komunizmu. Je totalitaristična in nestrpna do vseh, ki vztrajajo v resnici:

Človek je moški ali ženska, je družbeno bitje in je naravnano na sodelovanje drug z drugim. Sodelovanje med možem in ženo pa se najlepše izraža v družini, ko spočneta, rodita in vzgajata svoje otroke. Vse to je ideologiji spola tuje in vse to sovražijo in preganjajo.

Počasi, a zanesljivo se torej vračamo v etatizem, ki nam ne da več dihati

Žalostno dejstvo pa je, da so se tej ideologiji pridružili sodobni levičarji, dediči internacionalsocializma, to je onega propadlega sistema, ki je celotne države spremenil v zapor in narode pahnil v veliko revščino, bedo, gospodarsko in družbeno zaostalost. Kar danes vidimo v Venezueli, Severni Koreji ali Kubi, smo nekoč gledali v celotnem komunističnem bloku. Kljub temu levičarji tudi danes ne opuščajo misli o vsemogočnem državnem vtikanju na vsa področja človeškega življenja. Počasi, a zanesljivo se torej vračamo v etatizem, ki nam ne da več dihati.

»Predpisomanija« se širi ne le v socialistični oazi kakršna je Slovenija, ampak se loteva tudi evrobirokratov, ki pridno delajo v korist LGTB agendi in teoriji spola, pa tudi socializmu nove levice. Predpisujejo nam vse mogoče stvari in čedalje bolj dušijo z davki, kajti ekonomske dogme »vse stane« in »nekdo mora plačati, kar se proizvaja« ni mogoče prelisičiti. Na teh točkah se vsaka ekonomska ideologija sesuje v prah. Zato se zdi, da je temeljno vprašanje sodobnega levičarja »koliko ekonomskega kapitalizma moram dovoliti, da bom imel za svoj socializem« pri čemer se vedno znova izkaže, da so levičarji v principu samo tisti, ki so nesposobni biti samostojni oz. na trgu kjer se tekmuje pod istimi pogoji.

Levičar vedno in povsod poosebi, prihvatizira, ugrabi državo in njena sredstva za osebno korist. Tako je na Kubi ali Severni Koreji, tako je v Venezueli ali pri nas. Država, to smo mi, pravijo levičarji… in logično sklepajo, zato imam »pravico« do državnih službic, ki morajo biti dobro plačane, upravičen sem do proračunskega denarja za svoje društvo ali inštitut, upravičen sem do prvih mest v agencijah in uradih ali državnih podjetjih… drugi pa naj mi služijo. Njihova dogma pa je, da oni znajo boljše voditi, kakor to zmorejo drugače misleči. Prepričani so tudi, da je njihov sistem najboljši, čeprav se to ne sklada z dejstvi.

Radikalne feministke zahtevajo kvote samo, ko gre za oblast in denar

Državljana stiskajo klešče sodobnega totalitarizma. Ena roka so radikalne feministke, ki zahtevajo privilegije za ženske, ker ukinjajo princip zaslužnosti in uvajajo princip spola skozi ženske kvote. Zanimivo je, da ne zahtevajo ženskih kvot v rudnikih, med delavci na cesti ali v gradbeništvu! Kvote zahtevajo samo, ko gre za oblast in denar. Jaz bi zahteval npr. moške kvote v sodstvu, v šolstvu, v pisarnah, med medicinskimi sestrami in seveda na fakultetah, ki jih obvladujejo feministke. Zato lahko ta pojav imenujemo »feminacizem«. A njihova podoba ženske je redukcija stvarnosti. One hočejo bolj pomožačeno žensko kakor resnično žensko.

Politično roko teh totalitarnih klešč predstavljajo levičarske stranke, ki s svojim vplivom na vzvode oblasti in moči sistematizirajo in utrdijo »pridobitve« totalitarističnega socialističnega sistema in jih dopolnjujejo z miti in legendami, ki jih prispeva ideologija spola in agenda enakosti. Ker je oboje tako skregano z resničnostjo, je obsojeno na propad. A koliko gorja bodo še povzročili, koliko trpljenja in krivic nad drugače mislečimi bomo videli in kakšne ruševine bodo ostale za njimi si, lahko mislimo, če gledamo na zapuščino komunizma.

Spet nam v imenu svobode prinašajo sužnost. Zato je zdaj potrebno, da se ustavljamo temu nasilju, da ga razkrinkavamo. kjer le moremo, in da se postavimo za normalnost družbe in človeka.

Foto: Primož Lavre