Andrej M. Poznič: Čudna dediščina izpod peresa Janeza Bogataja

16
2539

V roke mi je prišla knjižica »Slovenija«. Podnaslov je pomenljiv: »Kulturna dediščina na stičišču Alp, Sredozemlja, Panonske nižine in Balkana«. Napisal jo je znani Janez Bogataj.  Lični priročnik nas popelje skozi vse oblike človeškega ustvarjanja. Strani so oblikovane tako, da slikovno gradivo dopolnjuje kratek tekst, ki je zaradi tega skoraj nujno površen. Zato to ni poglobljena študija, temveč splošen pregled čez celotno obzorje slovenske kulturne dediščine.

Običajen Slovenec tako pravzaprav ne zve nič novega, saj je naša kulturna dediščina naša zato, ker živi z nami, v nas in se pojavlja vsakič, ko na novo praznujemo starodavne praznike ali pa na mizo postavimo hrano, ki nam je všeč. Čeprav v slovenski restavracijah nemalokrat postrežejo z dunajskim zrezkom in pomfrijem te rihte avtor ni uvrstil med našo kulturno dediščino. Kljub temu, da so bili Habsburžani naši vladarji dolga stoletja in Dunaj dalj časa naša prestolnica kakor Beograd ali sama Ljubljana. Zato čudi ali pa tudi ne, da avtor uvršča med slovensko dediščino muslimanske praznike in komunistična praznovanja, ki so naši mentaliteti tuja in prav gotovo niso in še nekaj časa ne bodo naša dediščina in to kljub temu, da bodo med nami. Islam bo, to je že očitno, pridobival na pomembnosti, drugi pa ves čas izgublja svoj pomen in je prisoten samo še zato, ker se pretakajo ogromni državni milijoni v ohranjanje nečesa, kar sodi na smetišče zgodovine, med grozljivke in izmišljotine ali pa med laži in zločine, ki so obsodbe vredni. Komunizem je le še nostalgija in fatamorgana, ki se umetno ohranja. Naj razložim.

Komunizem se umetno ohranja

Pregled obzorja dediščine je koristen, vendar ima knjižica pomembne pomanjkljivosti, ki so lahko plod namernega zavajanja ali neznanja, česar pa se pri slovitem avtorju skoraj ne moremo misliti. Najšibkejši del je prav tisti, ki obravnava našo krščansko dediščino. Tako se avtor ne sramuje napisati, da je »božič krščanski družinski praznik« in nič ne pove o Kristusu in njegovem rojstvu. Pač popolnoma na liniji z vladajočim tokom, ki nas vsak konec leta spominja na poganska praznovanja okoli zimskega sončnega obrata, Jezus in njegovo rojstvo pa jim je tabu. Prav tako v knjižici ne boste našli omembe jaslic, pri katerih se še danes ljudska ustvarjalnost eksplozivno manifestira (videli jih boste na sliki), pa so jaslice že vsaj 8 stoletij prisotne med nami, kajti katoličani smo jih od sv. Frančiška, ki jih je prvi postavil, hitro prevzeli za obeleženje božičnih praznikov.

Prav tako avtor na hitro odpravi vse šege in navade, ki so stkane v praznovanje velike noči. Ne le, da pozabi omeniti vsebino praznika, namreč smrt in vstajenje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ampak preprosto trdi, da so šege in navade »poganskega izvora«. Krščanstvo na posrečen način vsrka vase predkrščanske navade, če le-te niso v nasprotju z vero in moralo. Zato nastane celovita in trdna edinost identitete naroda in osebe, ki sprejme krščanstvo. Kajti v krščanstvu je bistveno, da se Bog Sin učloveči, da bi nas dvignil iz greha in smrti v večno življenje z Bogom in v Bogu.

Prav na straneh, ki obravnavajo krščansko narodno dediščino, se priročnik izkaže kot zavajajoč, površen in ideološko obremenjen. Avtor bi brez težav lahko zaznal potrebo, da bi natančneje in predvsem vsebinsko pravilno razložil naše katoliške praznike (od vseh verskih praznikov se le katoliški resnično naši, ker ji praznujemo in sooblikujemo že tisoč let!), ki izhaja iz ignorantskega, oz. sovražnega vzdušja, ki jo ima revolucionarna stran do lastnega naroda in njegove identitete. Ali pa se morda identificira s to držo in ji služi? Če bi bil odgovor pozitiven, potem je nesmiselno biti etnolog. Ni namreč smiselno študirati nekaj, kar sovražiš.

Islam je podoben puščavskemu pesku

Še bolj iritantna postane knjižica, ko gre za opis novodobnih pojavov oz. praznovanj. Uvrstiti muslimanske praznike med našo kulturno dediščino? Četudi je med nami 20 % muslimanov, bodo ti šele v bližnji prihodnosti nastopili kot politično radikaliziran subjekt s svojimi zahtevami. A zavedati se moramo, da je islam podoben puščavskemu pesku. Dokler ga je malo, ni problema, ko ga je preveč, pa vse postane puščava. Islam in slovenska kulturna dediščina nista skladna, zato bo to eden od virov nemirov in sporov v naši prihodnosti. Pomislite samo na preganjanje kranjske klobase iz šol, ker je muslimanom prepovedana svinjina. Kaj se bo šele zgodilo z velikonočno šunko! Avtor tudi točno ve, da muslimanskih praznikov Slovenci ne poznamo. Še vedno so nam eksotika. Zato pa jih tudi predstavi in razloži njihovo vsebino, česar ne naredi z isto vestnostjo in natančnostjo s katoliškimi prazniki, ker dejansko predpostavlja, da jih poznamo, da vemo za njihovo vsebino, ker so naši (čeprav se v tej predpostavki moti, kar dokazujejo vsako vprašanje o katoliški veri, ki se postavi na kakšnem kvizu tipa »Lepo je biti milijonar«).

27. april med dediščino šeg in navad

Končno se moramo ustaviti še ob najnovejših praznovanjih, ki so našteti in nosijo nalepko »dediščina šeg in navad« med katerimi najdemo prosluli 27. april. Tudi tu so podatki netočni. Danes vsi vemo, da je bila takrat ustanovljena PIF, kasneje preimenovana v OF. Ta komunistični praznik je, kakor vsi njihovi praznik, prazen in brez vsebine. V resnici ga praznujejo le ostareli borci in ideološko motivirani mladci, ki po večinskih medijih o njem poročajo kot o ne vem kakšnem »oh in sploh«. A vse to je skregano z resnico. Narod pa gre tedaj na počitnice, ker je takrat »veliki teden brezdelja in popivanja«, ki se zaključi 2. maja. In nihče ni tako nor, da bi se odpovedal »plačanemu dopustu«. Vsi smo radi prosti, tiste posebej verujoči, ker smo tedaj res prosti vseh obveznosti in so dnevi popolnoma prazni vsebine, smisla in obveznosti zato delamo, kar nam paše, vsekakor pa ne praznujemo neumnosti.

Tudi dan reformacije in noč čarovnic pod kategorijo »dediščina šeg in navad«

Ko pa omenja »dan reformacije in noč čarovnic« pod kategorijo »dediščina šeg in navad« pa se človeku prav milo stori. Reformacije cela stoletja niso praznovali niti protestanti, ker – roko na srce – ni kaj praznovati. Praznovati verski razkol? Začetek 30 letne vojne? Oprostite, ampak to je tako kakor, da slavimo par, ki se loči, ali duhovnika, ki zapusti svoj poklic. Nesmisel! Slovenci smo veseli, da imamo dan pred vsemi svetimi čas, da v miru pripravimo grobove na praznik vseh svetih in spomin vernih duš, ki zaznamujeta v prvih novembrskih dneh naš prostor in čas, torej sta del naše kulturne dediščine. Dan reformacije … pač ne. Noč čarovnic? Tudi ne.

Dedek Mraz je bil vsiljen in se ga ideološko ohranja

Naj zaključim še s tremi decembrskimi dobrimi možmi. Postavljati vse tri na isto raven je nestrokovno, kajti Miklavž je zgodovinska oseba in kristjani vedno poskušamo posnemati svetnike. Če je bilo Miklavževo obdarovanje skrito, pa so kasneje nastale odrske predstave miklavževanj, ki so se sčasoma izrodile v sprevode in teater, ki smo mu danes priče. Ostala dva pa sta moderna mita. Eden kapitalistični, ki je preskočil iz reklam v nadomestek za Jezusa Boga, saj se imenuje po Malem Bogu Božiček, ker Božič ne sme biti, in ideološkega Dedka Mraza, ki je najbolj patetična figura, kar jih lahko dobimo, saj je bil vsiljen in ga tudi ideološko ohranjajo, ker nočejo ne Miklavža, ker je verski lik, ne Božička, ker je ameriški lik.

Škoda, da se lična knjižica na teh tako pomembnih točkah prelevi v nepotrebno ideološko okuženo kramo. Škoda, da se priznan avtor ne potrudi, da bi tudi na teh področjih podal verodostojno in resnično sliko, da bi tako bralec lahko koristno uporabil sicer lep priročnik za spoznavanje in raziskovanje naše, slovenske kulturne dediščine.

16 KOMENTARJI

  1. Pa naj gre nekam, tale potičkar. Pa to človek ne more verjet! Naj kar sam bere takšno nekulturno skrpucalo.
    Kaj to dobra papica in vrit lez ništvo naredijo iz možganov.

  2. Spoštljiv poklon avtorju prispevka, da opozarja na pristno slovensko kulturno dediščino.

    Po drugi strani pa opozarja na zavajajočo ideološko “kulturo”, ki ni slovenska in ki je obremenjena s krvavo revolucijo in genocidom nad Slovenci.

    Alarmantno je, da bi etnologi izvajali kulturni genocid nad slovensko pristno kulturo!!!

  3. Avtor članka najprej lepo opozori na nesmisle Bogatajevega priročnika, zaključi pa z stavkom, ki je kontradiktoren na lasten prispevek. Nekaj kar je nepravilno (ideološko), ne more biti koristen in lep priročnik. To je ne lepo zavajanje strokovnjaka. Taki strokovnjaki so “brneči zvonovi” današnje kulture in prolongatorji boljševiške ideologije. Škoda. !!!

  4. Zivljenjski opus etnologa dr. Janeza Bogataja si ne zasluzi ocen, ki jih tu dobiva. Ce je kritika omenjene nove (?) knjizice objektivna, pa vsekakor vsebina in pristop presenecata.

    Islam recimo ni avtohtona vera in kultura slovenstva, ampak migrantov v Slovenijo. Ne spada v slovensko dediscino. Noc carovnic niti dan reformacije, bili smiselni ali nesmiselni praznovanji, sta med nami sele desetletje ali dve, torej ze po tem kriteriju ne sodita v slovensko dediscino.

    Deluje mi, kot da bi Bogataj to knjizico pisal po nekem nareku. Levicarskih oblastnikov in ideologov ( jugonostalgicnega ali balkanskega) multikulturalizma.

  5. Je pa dejstvo nadaljna balkanizacija Slovenije. V Ljubljani se recimo kot hitre prehrane poje mnogo vec bureka in kebaba kot pa kranjske klobase z zeljem. Na dobri poti smo, da bo to nekoc dediscina slovenskih krajev.

    Tudi zaradi mnozicnega priseljevanja z Balkana v slovenska mesta, ki se zadnja leta v Sloveniji spet dogaja. Brez javnih debat zakaj, ali je to dobro in sprejemljivo. Tudi desnica strasi pred potencialnim priseljevanjem iz Afrike in Azije, a molci o desettisocih vsakoletnih novih priseljencih z Balkana. Jankovic je pa v Ljubljani ocitno magnet za priseljevanje Srbov in Rusov.

    Bila ta priseljevanja spontana ali programirana, cas je, da se o tem v Sloveniji zacne razprava. Slovenski narod in njegova tradicionalna dusa sta s temi obstojecimi, ne pretecimi migracijami evidentno naceta in ogrozena.

    • Slovenski narod in njegova tradicionalna duša sta zelo krhki in padeta takoj, ob najmanjši preizkušnji.

  6. Dober članek. Pozničevi kritiki zaupam, čeprav priročnika nisem bral. Dr. Bogataj je brez dvoma komunistični nostalgik. To je jasno iz vseh njegovih preteklih javnih nastopov. Etnologija je krasno področje, kjer se najlažje ponareja zgodovina in jo podtika množicam. Morda Bogataj tega ne počne s polno zavestjo, toda podzavestnega sovraštva do krščanstva in še zlasti do katolištva, ki ga je mnogim podtaknil Sistem, ne more prikriti. To je močnejše od njega. Meni ni jasno, kaj je hudega slovenskim ljudem storila Cerkev, da jo tako sovražijo. Več kot očitno je, da je bil komunistični sistem nekakšen hudičev laboratirij, kjer so masam vsajali celice sovraštva do krščanstva.

  7. Pa kaj se je temu človeku čisto utrgalo? Visoko sem ga cenil, zdaj pa tole. Še malo, pa bo koristoljubnost postala del slovenske duše.

  8. Najvecji kiks, skoraj neumljiv in celo vecji od vkljucitve islamskih praznikov med slovensko dediscino, se mi zdi, ce ob slovenskem praznovanju Bozica knjiga niti ne omeni jaslic.

    To je pa res blamaza, nevredna Janeza Bogataja. Ce se mu ni odtrgalo, so mu to zanesljivo vsilili drugi. Iz Bogatajevega prejsnjega opusa namrec zanesljivo ne izhaja to, cesar je v komentarju tu obtozen, namrec komunisticnega protikrscanstva. On pac ne.

    Ne vem pa, zakaj Poznica tako jezi, ce se v praznovanjih krscanskih praznikov pri nas vidi tudi poganske tradicije. Kaj pa imajo recimo pirhi ali cokoladni zajci opravka z vsebino krscanske Velike noci? Nic. In se jih vendar celo v Cerkvi blagoslavlja. Ne bodimo novodobni janzenisti po nepotrebnem.

  9. Jaz ne poznam njegovega opusa, IF. Toda kar sem ga kdaj slišal govoriti po tv, je kjnižica povsem njegovo delo. Takšna skrpucala kulturnih in zgodovinskih razlag, kot jih je on vedno izpovedoval v izjemno veselje komunističnih novinark, ki so ga spraševale, si ne moreš niti izsanjati. Pa naj bo za Božič, Veliko noč, pust, ali katerikoli praznik. Vedno me je bilo sram, da ga imamo.

  10. Za slovensko kulturno usodo je pomenljivo, da državni Javni zavod za kulturo nima v svojih ciljih zapisano, da ohranja in neguje slovensko kulturno dediščino, ki je doma in v svetu razpoznavani identitetni temelj slovenskega naroda.

    Takšne kulturne izdaje so sposobni le tisti “kulturni strokovnjaki”, ki ne spoštujejo slovensko kulturo in ki želijo propad slovenskemu narodu.

    Zakaj ne zahtevamo, da mora imeti slovenski Javni sklad v svojih ciljih delovanja tudi ohranjane in negovanje slovenske kulturne dediščine?!!!

  11. Kdor ima rad gore, je bila tista komunistična “velika noč” okoli 27. aprila pa do konca prvomajskih praznikov pravi praznik turno smučarskega pohajkovanja po našem visokogorju. Nepopisno lepo in neizbrisen spomin za vse življenje. S koliko vrhov smo smučali!!!
    Tudi taki ničvredni prazniki pridejo prav za ljubitelje naše domovine in njenih naravnih lepot, naužitih z naporom v potu svojega obraza.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite