Lojze Peterle je na Evropskem večeru, 30. oktobra 2013, v Vodnikovi domačiji v Ljubljani, gostil osebo, do katere je priznal, da čuti določeno mero strahospoštovanja, čeprav mu je bil v DEMOS-ovi vladi po funkciji nadrejen. Prof. dr. Andrej Capuder je bil sprva predstavljen kot pisatelj in prevajalec, kar je bil najprej zaradi vsakdanjega kruha. Vzroke, da se je pri 22. letih lotil prevoda tako epohalnega dela kot je Dantejeva Božanska komedija, gost vidi v nekakšnem eksistencialnem obupu v času, ko se je odločal »ali kartuzija ali ženitev ali kaj drugega.« Končno je ob podpori žene sledilo še več prevodov in več avtorskih del, med katerimi izpostavimo le troje romanov Rapsodija 20, Iskanje drugega in Reka pozabe.
Ena gostovih bolj izpostavljenih funkcij na sicer raznovrstni življenjski poti (bil je tudi veleposlanik v Parizu in Rimu) je gotovo služba ministra za kulturo v vladi Lojzeta Peterleta. Njegovo ministrovanje sta zaznamovala predvsem dva govora, prvi na Prešernovi proslavi leta 1991 (pred množico nekdanjih funkcionarjev) in drugi na povabilo menihov v Stični, kjer je v govoru omenil tudi sintagmo »ora et labora.« Burni odzivi nanjo so mu med drugim prinesli »povišan sladkor in bele lase,« čeprav še danes ne ve, koga je bolj užalil, ali tistega »kdor ne dela ali kdor ne moli«. Reakcij ni pričakoval, izpostaviti je želel binom notranjega in zunanjega človeka, zbranosti in dela. Znotraj DEMOS-a je doživel očitke o poskusih rekatolizacije in posledično je koalicija razpadla. Ko se danes sprašuje, ali je bilo vse to potrebno ali ne, meni, da bi do razhoda slej ko prej prišlo. Skupaj z Lojzetom Peterletom ugotavljala, da opevana enotnost v tistem času ni bila tako resnična.
Odgovore na vprašanje, zakaj »smo danes tukaj, kje nam je zmanjkalo,« gost vidi predvsem v novi ločitvi duhov, ko so stare sile spet zaslutile svoj oblastniški trenutek. Pravi, da je levičarstvo pri nas »hlastanje po zunanjosti«, kar vodi v samouničenje oz. zaradi tega in drugih razlogov »ta narod ‘bluzi’ in se lovi v pozunanjenosti«. Pri tem je očitno kritičen tudi do desnice, na kateri naj bi bila premočna »argentinska naveza« (več o njej naj bi razložil v kratkem) in na kateri opaža tudi premajhno skrb, da bi bilo prekopavanje pobitih žrtev pietetno dejanje in ne kovanje političnega dobička. Sprava bi bila mogoča iz pogovora, ki pa zahteva večjo politično uravnoteženost in višjo politično kulturo, ki pa jo bo po Capudrovo revolucija zaznamovala še sto let (pri čemer navede primer francoske revolucije in kasnejših očitanj).
Proti koncu večera je bilo govora tudi o avtorjih, ki sta Andreju Capudru duhovno blizu: Sørenu Kierkegaardu in Teilhardu de Chardinu, ki ju je tudi prevajal v slovenščino. Spregovoril je tudi o odnosu Slovencev do romanskega sveta, nenazadnje je bil trideset let profesor francoske književnosti. Ob tem je komentiral nastop novega papeža, ki tudi prihaja iz romanskega sveta, kot popolno presenečenje. Za papeža Frančiška je prepričan, da je mejnik v zgodovini, saj je relativiziral več kot tisočletni boj papežev in agresivnost zaradi papeške države, zdaj pa »pride papež, ki si še spati ne želi v Vatikanu.« Veseli ga, da se zdaj tudi v Cerkvi sliši o ranjenosti, ker je lahko ranjena le oseba, kar pomeni, da se ji daje prostor. Cerkev na Slovenskem gre skozi težko obdobje obupa in če ga preide, se bodo njeni člani posledično obnašali bolj avtentično.
Foto: Marko Jerina
