Andreja Barago (1965–2022) bo Slovenija pomnila manj, kot bi ga morala. Sebi v škodo.

6
Andrej Baraga (1965–2022)

Andrej Baraga je odšel, za njim ni ostalo nič, razen zarubljenega avtomobila in sreče nas, ki smo ga poznali. Vračajo se mi zaključni kadri Formanovega Amadeusa; razsulo časa, gnila povprečnost zmaguje.

Andreja Barago bo Slovenija pomnila manj, kot bi ga morala. Sebi v škodo. Premnogi zaslužni odidejo neopazno, komaj zaznavno, ne da bi se o njih pisalo ali se jih omenjalo v potrebni meri. Ljudje, ki so se v določenem trenutku znašli na prestižnem položaju, vendar so ga zaigrali zaradi presežkov človeškosti. Ko odidejo, neopazno siromašimo vsi; napačni poudarki nas oddaljujejo od prihodnosti in od sebe samih. Andreja Barage nismo zaznali; on je tam, kjer se bomo na koncu znašli vsi, prikrajšanji za spoznanje njegove posebnosti.

Tržačan Andrej Baraga je študiral v Ljubljani, postal dobe državni tožilec in dober prijatelj

Stereotipna biografija bi nas popeljala v mlada leta tržaškega zamejca, poklicno usmerjenega v matico, razdeljenega med rojstnim Trstom, slovenskim primorjem in Ljubljano. Med mamo in teto, živečima v Trstu, bleščobo morja slovenske zemlje in Ljubljano, kjer se je izšolal in deloval. Kakovosten državni tožilec na področju najzahtevnejše kriminalitete, odločnih besed, čistih rok. Natančen, inteligenten, zrel, fokusiran, posvečen delu. Brez izjeme dobrodušnega, širokega nasmeha, skromen, umirjen, tih, nepreslišljivih modrih besed. Razpravne dvorane označuje z lastno, nezgrešljivo prepoznavnostjo strokovne identitete. Leta 2005 sodim težavno zadevo, ki ne prenese tožilskega amaterizma. Andrej Baraga toži, obvlada, ne dela napak. Ne klicari med sojenjem, ne berači uslug, ne dila; pozna, obvlada, ne potrebuje opore. Dokaze pelje k obsodbi kakor po Ariadnini nitki; ne pušča sivega polja, vešče krmari. Marca 2006 odide med sodnike, postane moj kolega na okrožnem sodišču.

Nikdar ne bom vedel, kaj privlači ali med seboj odbija ljudi; včasih podobnosti, včasih kaj drugega. Poiščeva se na hodniku, vstopiva drug k drugemu v pisarno, navadni pogovori. Turobnemu mi pripušča sonce skozi oblake nasmehov, razgaljuje utrujenega duha, pripoveduje o deželah, koder je hodil, mi vrača iluzije. V desetletju in pol druženja niti ena sama groba beseda ni prišla iz njegovih ust. Okoli njega se zgrinjamo izgubljene duše oddelka, nerodni v preživetju; povezuje nas s samimi seboj in drugega z drugim.

Andrej Baraga je postal predsednik sodišča, a je bil preveč pošten, da ga nepošteni ne bi zrušili

Ko ga imenujejo za predsednika sodišča, si oddahnemo; je kolega in človek, prijatelj, ščitonosec. Nad nas ne bo dovolil nikomur, lahko se lotevamo dela, delamo kot nikoli. Videvamo ga poredkoma, toda tu je, trepeta v zraku. Neko nedeljo norim po pisarni, preverjam italijanske ukrepe, ne razumem jezika. Ga živčno pokličem; pride, sedi ob meni, mi pojasnjuje, razmišlja, poglobljeno prevaja, zamudi na nedeljsko kosilo. Predsednik sodišča si vzame nedeljo za podrejenega, povzpenjanju nekoristnega, iz čiste človeške dobrote. Po koncu sojenja, skoraj leto kasneje, odpiramo vino, grizljamo piškote, konec je. Andrej je med nami, smeh, sproščenost, veselje; odhajamo pozno. Nikdar mi ne bo jasno, kako je sistem spustil visoko tako poštenega.

Dolgo ni trajalo, preveč se jim je zameril, ni takšen kot oni. Mesec ali dva po odpiranju vina mu je imperij vrnil udarec. Neka čudna mešanica med sabo skreganih, stremuških, drug drugemu nevoščljivih, toda vselej združljivih za varovanje foteljev. Ne takrat ne kasneje nisem vprašal, ali jih je spregledal ali vedel, kaj so, pa ni mogel ničesar. Napačna odredba ob poldrugi uri zjutraj, ko podtaknejo bombo sodnici, ga odnese že naslednjega dne. V časniku globokosodstva mu pribije žebelj v krsto alfa in omega sodstva – veliki on. Z birokratsko brezdušnostjo cenenih besed izdavi, da se predsedniku sodišča takšne napake ne odpuščajo. Čeprav so se hujše odpuščale vsem prej in pozneje. Andreju Baragi je, sedaj vemo, sodila lastna dobrota.

Opustil je sodniško službo, postal odvetnik, a mu je zaradi vsega, kar je doživel, pošla življenjska moč

Ostal je v sodstvu še leto ali dve – s cmokom v grlu, muko na duši, nejevoljen, izdan od ljudi, ostal brez vere, upanja, pod rušo življenjskih izkušenj. Za prijatelje sicer nasmejan, toda vse bolj odsoten, kakor da bi šele odrasel, z razočaranjem, ki ne mine. Vstopa še naprej v pisarne, v družbo nedolžnih, kot ni bil vstopal v pisarne vplivnih. Sojenje mu postaja tegobno, pravica omadeževana, ljudje nerazumljivi. Po sivi in črni si nadene odvetniško togo.

Dolgo ga ni, a se nekoč vrne z roba pozabe; potrka, vstopi. Zasmeji se enako kot tedaj, ko je kot mlad tožilec stopil na pravična pota, pogosteje in pogosteje. Razlaga, da je brez denarja, vendar se počuti bolje, svobodno. Govori o bratovi poroki, maminem zdravju, bežnih osebnih zadevah, me sprašuje po otrocih, očetu, ženi. Nima denarja za prispevke, zarubili so mu avtomobil, pomoč zavrača. Predsednik sodišča nima denarja. Edini predsednik sodišča, ki mu je zmanjkalo ptičjega mleka, onstran intrig, kompromisov, laži. Sedaj vem, da mu je pošla življenjska moč, ga izdalo srce, nespravljivo s človeško nižavo. Da mu je telo odhajalo v ritmih odhajanja duše.

Častni kolega Žiga Klun ga je srečal med zadnjimi; pred novim letom tavajočega, potikajočega se, komaj prisotnega, neprepoznavnega, zamaščenih rokavov, spodvihanih hlačnic, bledoličnega, v obraz zabuhlega. Onemoglega v boju proti življenju, kot ga živimo manj pošteni od njega. Petega januarja zjutraj, ko se mu ni oglašal na klice, ga je mrtvega v stanovanju našel brat.

Za Andrej Baraga je odšel, za njim ni ostalo nič, razen zarubljenega avtomobila in sreče nas, ki smo ga poznali. Vračajo se mi zaključni kadri Formanovega Amadeusa; razsulo časa, gnila povprečnost zmaguje.

Andreja Barago bo Slovenija pomnila manj, kot bi ga morala. Sebi v škodo.

6 KOMENTARJI

  1. Ne poznam človeka, ki je odšel. In ko sem bral zapis gospoda Radonjiča, me je ganilo do solz. To lahko zapiše samo pošten, dostojanstven človek z veliko mero znanja, poštenosti in empatije, in to človeku istih kvalitet. Hvala obema!

  2. Baraga je vodil največje sodisce v drzavi, kot pošten profesionalec. Živel je kot priljuden, nic vzvišen clovek na Prulah. Čeprav apoliticen, so ga zrušili po rdeči politicni liniji in so tudi krivi za njegov prezgoden grob. Zdaj je na njegovem polozaju clovek, ki je simbol vsega gnilega in politikantskega v slovenskem sodstvu, Marjan Pogačnik. Ni prenesenetljivo, da smo ob takih, vključujoč ljudi iz vrhovnega, ustavnega sodišča ter državnega tožilstva, kot jih imamo trenutno v vrhu, raj za razne mafijske balkanske zdruzbe, vključno z mamilaskimi in za rdeče tajkune. Tako grozljivo in groteskno v slovenskem sodstvu od 1990 zanesljivo se ni bilo kot trenutno.

  3. Dokler se iznadkriminalne bande še ne da spravit v arest, ostanemo pri tistem kar premoremo.
    To pa je, ker je pretežko, prepuščamo Bogu: Bog bo vse poračunal. Grešniki bodo plačevali večno.

    In drugo, ki pa je sprememba sistema Kučan-Bavconovega partizansko boljševiškega Krivosodja na Ustavno
    skladen nivo, ki so ga povozili s ciljem , da vlada Banda Milana Kučana & Udba consortes.
    ————————————————————————————————————————
    Plačevali bodo tisti, svoje hude grehote, ki bi morali deliti eno samo Pravico po eni sami Resnici.
    Ker je morilski in nasilniški komunizem slovenski demokratični in Bogaboječi sistem v krvi bratov in sester
    leta Gospodovega 1941 sprevrgel v nekaj satanskega in so temu tudi podlegli visoko izobraženi , torej visoko zavedajoči se ljudje, bo Božja jeza še posebej huda in bo odplačevanje greha strahotno.
    Tega bi se morali slovenski Kajni , skorumpiranci in Judeži, ki živijo na račun velike nesreče veliko ljudi, še posebej zavedati.
    Dokler imamo Slovenci samo 5-6 sodnic in sodnikov, ki govorijo po Resnici in opozarjajo udbokučanistično
    potencialno morilsko falango na velike ostudne grehe, za Slovenijo ni upanja.

    Imamo to kar imamo, da Kučan Milan, mali škratek velikanske satanistične zamerljive zlobe ob pogrebih sadističnih morilcev na Žalah razglaša le te za velike Slovence in jim celo podeljuje nazive za zgodovino kot je Oče naroda, Veliki zaslužni Slovenec ali Veliki človekoljub / Stanovnik, Kocijančič in Bavcon in jih celo postavlja za vzgled rodovom. To pa je vrhunski Satanizem boljševiškega močniškega komunizma brez primere na tem svetu. V teh ljudeh ni Življenja, to niso moji ljudje, ker to je Groza ene same Smrti in satanske teme. NE, hvala, na noben način z vami, bratje Kajni in za noben denar z Vami ,bratje Judeži !
    Tako nam, Bog pomagaj!

  4. Bratranec mojega pokojnega sodelavca.
    Ne bom pozabil, kako se nam je zahvaljeval – vsakemu posebej -, ki smo prišli na pogreb njegovega bratranca.
    Naj ti bo lahka slovenska zemlja, počivaj v miru in večna luč naj ti sveti, Andrej.

Comments are closed.