Anatomija neke pop ikone

Naj kar takoj priznam, kot osnovnošolcu mi je bila Titova poslednja bitka ena najljubših knjig. Kar nisem nehal obračati njenih strani in zijati v točo krasnih barvnih fotografij, na katerih so bili sami vzneseni prizori, od legendarnega (skupnega) joka Hajdukovih in Zvezdinih žogobrcarjev do mimohoda kraljev, diktatorjev, predsednikov in predsedniških mater mimo krste največjega Jugoslovana. Z nelagodjem, pa vendarle, se moram tudi spovedati , da sem velikokrat preklel nemilo usodo, ker sem imel ob Maršalovem prehodu k večini le slabi dve leti in ga nisem nikoli (vsaj po televiziji) videl še živega, ravno tako pa se nisem mogel spomniti tistega legendarnega 4. maja, ko je pred ljudstvo (baje) stopil nič manj legendarni Tomaž Trček.  Zato je morda svetohlinsko, da danes z nelagodjem gledam na vse bolj razširjeni kult svojega nekdanjega idola kot nekakšne pop ikone, ki je že zdavnaj zajel še mnogo mlajše od mene.

Kumrovška Paris Hilton

Tistim, ki se štejemo za nekakšne izobražence, je lastno, da vihamo nos nad pomanjkanjem okusa pri raji in se radi norčujemo iz vseh njenih pop ikonah, pa najsi gre za Paris Hilton, Lindsay Lohan, Lojzeta Slaka ali Arturja Šterna. Zatorej utegne kdo tudi nad pričujočim pljuvanjem na podobno ikono, ki resda ni izšla iz Los Angelesa, marveč iz nekega Kumrovca, Bogu za hrbtom, preprosto zamahniti z roko, češ, še ena kaprica pametnjakovičev.

Kljub temu si drznem ugovarjati, da, čeprav z eno polovično izjemo nisem nikakršen častilec nikogar od naštete četverice, vsaj približno slutim, zakaj bi si vsakdo med njimi lahko prislužil kultni status med mladežjo. (Tito je sicer enako ali še bolj pop ikona občanov na drugi strani starostne piramide, a to je že druga zgodba.) Pri svojem Maršalu česa takega ne razbiram, ob čemer je res, da že dolgo nisem imel v rokah Zadnje bitke.

Revolucionar v škrlatu

Kdo sociološko bolj navdahnjen od mene bi utegnil zdaj zavpiti, da je Tito kot naročen za idola mladih, saj je mladina vendar vselej na strani napredka, na strani revolucije. Kdo pa je bil bolj napreden in revolucionaren od komunistov, katerih svetla luč v Jugoslaviji je bil kumrovški Brad Pitt kar triinštirideset let? Aja, saj res, bi za hip sklonil glavo zaradi svoje neumnosti, celo dijaki na škofijskih gimnazijah z veseljem nosijo broške s podobo revolucionarnega nadangela Che Guevare. Kar nedvomno priča o njihovi izredni naprednosti.

A le hip zatem bi znova privrel na plan skušnjavski ugovor. Kaj pa imata – razen nominalne pripadnosti skupni komunistični ideologiji – skupnega argentinski zdravnik in slovensko-hrvaški ključavničar? Ali se ni prvi zelo hitro naveličal udobnega ministrovanja v komunističnem paradižu in se je začel znova plaziti po puščavi in goščavi, dokler ni preminil junaške smrti? In ali ni bilo pri drugem tako, da je trajala njegova revolucionarna dejavnost le malo časa, uživanje v pridobitvah revolucije pa skoraj vse življenje? Možakarju ne oporekam, da si počitka ni zaslužil, kje pa. Sprašujem se samo, ali je bil z vsemi svojimi aristokratskimi uniformami, lovskimi eskapadami, otoki in dvorci zares prava podoba upornika zoper okosteneli družbeni red? Ali ni z vsem kar nam je o njem ohranjenega na filmskem traku, pravzaprav predstavljal tistih stranpoti, zoper katere bi se moral boriti in zoper katere se vsaj verbalno vehementno borijo fantje in punce, ki nosijo majice z njegovo podobo in z napisno tablico tako zaželene Titove ulice? Ne, med pragozdno revolucionarno gverilo in med sijajem Titovih Brionov pač ni nobene stične točke.

Še posmrtna sreča

Rečem lahko le, da srečneža s Sotle sreča po vsem videzu spremlja še po smrti. Mladim velja za revolucionarja in naprednjaka, čeprav se je obnašal kot največji aristokrat in si ustvaril dvor, kakršnih je bilo v evropski zgodovini malo. Predstavlja jim velikega zgodovinskega zmagovalca, čeprav je njegovo domnevno življenjsko delo razpadlo tako rekoč takoj potem, ko se je poslovil s sveta. Za volanom peugeota 206 (vsaj) z najnovejšim modelom mobitela in z ipodom v rokah si mladi niti v sanjah ne predstavljajo ponudbe artiklov (od prehranbenih naprej) v titovski in zgodnji posttitovski Jugoslaviji (ki ji ni sledila nobena druga), a so mnogi pripravljeni brez razmisleka odkupiti sago o tistem času kot obdobju mleka in medu. Potem seveda ni daleč do tega, da se kip postaranega dečka s Sotle znajde pred vhodom v tako imenovani center alternativne kulture v Mariboru in da župan, ki mu je vrnil ulico v prestolnici, postane zaradi svojega dejanja heroj.

Očitno sem že prestar, da bi razumel.