Analiza: Taktika aktivistov za sprevračanje vrednot!

Vir: 24kul.si. Ali se vam je že kdaj zazdelo, da vas želijo določeni politiki prepričati, da je sprejetje istospolnih porok in redefinicije družine edina pravilna pot sodobne države?

Ali so vam mediji že kdaj dali občutek, da je večina poročenih moških pijancev, homoseksualci pa so vsi skrajno ljubeči, ustvarjalni in nasploh … popolni? To ni naključje, temveč del skrbno načrtovane taktike homoseksualnega aktivizma, ki je bila začrtana že v davnem letu 1987.

Takrat sta namreč visoko izobražena homoseksualna aktivista Marshal E. Kirk in Hunter Madsen izdala članek z angleškim naslovom “The Overhauling of Straight America” (leta 1989 sta ga razširila v knjigo: “After the Ball, How America Will Conquer Its Fear and Hatred of Gays in the 90s”). Kirk, harvardski raziskovalec nevropsihiatrije, in Madsen, doktor politologije in strokovnjak na področju taktik javnega prepričevanja, sta z njim začrtala osnutek dolgoročne strategije, s pomočjo katere bi homoseksualni lobi preko sodobnih medijev družbi vsilil svoje ideje in ji homoseksualno vedenje predstavil kot nekaj normalnega.

Predstavljamo Kirkovih in Madsenovih šest korakov ideološkega homoseksualnega sprevračanja vrednot družbe, ki tudi slovenskim homoseksualnim aktivistom predstavljajo strateško osnovo za njihovo delovanje.

Koraki so naslednji:

  1. Govoriti o homoseksualcih in homoseksualnosti čim pogosteje in čim glasneje
  2. Prikazati homoseksualce kot žrtve, ne kot agresivne izzivalce
  3. Dati zaščitnikom pravični cilj
  4. Geje prikazati v lepi luči
  5. Nasprotnike gejev prikazati v slabi luči
  6. Pridobivanje sredstev: Denar naj se ustavi tukaj

Korak 1: Govoriti o homoseksualcih in homoseksualnosti čim pogosteje in čim glasneje

Prvi korak, ki ga svetujeta Kirk in Madsen, je, naj se tako v javnosti kot v zasebnih pogovorih čim več govori o homoseksualcih in istospolni usmerjenosti. “Načelo za tem nasvetom je preprosto,” pravita. “Na skoraj vsako obnašanje začnemo gledati kot na normalno, če smo mu dovolj izpostavljeni od blizu in med svojimi znanci.” Na kar nas fizično ali finančno ne ogroža, se ljudje kmalu navadimo. Življenje gre pač naprej.

Govor o homoseksualnosti naj bo spočetka nevtralen in naj ne vključuje samih homoseksualnih spolnih praks. “Mas ljudi ne smemo šokirati ali odbiti z prezgodnjim izpostavljanjem samemu homoseksualnemu vedenju.” Tudi govor o pravicah homoseksualcev naj bo najprej skrčen na abstraktno družbeno vprašanje. Za največji učinek naj se vsebine stopnjujejo, bolj ko se bomo ljudje nanje navadili.

V Sloveniji že več kot deset let poteka projekt t.i. “normalizacije homoseksualnosti” v medijih in šolah. Članki, intervjuji, okrogle mize, družabna kronika itd. je sestavni del taktike, kako istospolno usmerjenost predstaviti kot nekaj normalnega, družbeno sprejemljivega in modernega. Zmaga skupine “Sestre” na slovenskem predizboru Evrovizije je pomenila pohod homoseksualnih vsebin v naših medijih z namenom, da se vzpostavijo takšne družbene razmere, kjer bo razvrednotenje družine, legalizacija posvojitev v homoseksualne skupnosti ter sprejem spornega družinskega zakonika čim manj moteče. Če ste pozorni – v vsej kampanji ni govora o homoseksualnih spolnih praksah. Razlog je čisto preprost – to ni v skladu s strategijo. In to ob dejstvu, da je homoseksualni življenjski stil tako tvegan, da jim je v Evropi in Sloveniji z zakonom prepovedano darovanje krvi.

Sodobni mediji – trojanski konj

Velik poudarek in pomembnost avtorja članka dajeta vizualnim medijem, predvsem filmu in televiziji (danes je postal še vplivnejši internet). Ure, ki jih ljudje preživimo pred televizijskimi sprejemniki, so “odprta vrata v zasebni svet heteroseksualcev, skozi katera lahko vstopi trojanski konj.” Porast filmov, ki govorijo o homoseksualcih, ki so kar po pravilu kot liki všečni, zato ni naključje. Kirk in Madsen opisujeta Hollywood kot prikrito orožje homoseksualcev, s pomočjo katerega lahko desenzibilizirajo družbeno kulturo. Že v času pisanja članka (1987) opažata in nazdravljata dejstvu, da filmi in televizijski programi vsebujejo in opisujejo vedno več istospolno usmerjenih likov.

Slovenski mediji pri tem niso nobena izjema. Mediji nobeni družbeni skupini ne dajejo takšne medijske podpore kot homoseksualno usmerjenim (prim. pojavljanje t.i. Parade ponosa v medijih). Lanskoletne parade se je udeležilo dvesto ljudi, od katerih je bila večina iz Italije in Hrvaške. Čeprav gre za izredno majhno skupino, je bila parada prvi medijski dogodek cele tri dni. Mediji in spletni portali so bili polni fotografij in komentarjev, ki so poudarjali, kako so istospolno usmerjeni manjšina in družbeno depriviligirana skupina. Ob tem pa medijev seveda ni motilo, da so nosili transparente z žaljivimi in nestrpnimi napisi, s katerimi so stigmatizirali zagovornike družine in pravice otrok do očeta in matere.

Spodkopati moralno avtoriteto religij

Po Kirku in Madsenu je pomembno, da se homoseksualni aktivisti osredotočijo tudi na napad na religije. Poleg javnega mnenja, avtorja religiozne avtoritete prepoznata kot osnovni vir vrednot družbene kulture. Zato je potrebno najprej skaliti vode morale. To je možno storiti s promocijo liberalnejših protestantskih Cerkva, ki podpirajo homoseksualno vedenje, s poudarjanjem teoloških ugovorov konzervativnejšemu razlaganju Svetega pisma in z izpostavljanjem vsakega znamenja sovraštva in nekonsistenčnosti.

Prav tako je potrebno spodkopati moralno avtoriteto Cerkva tako, da jih prikažejo kot zastarele, zaostale ter daleč za dognanji psihologije. “Nasproti mogočnemu vplivu institucionalne religije se mora postaviti še mogočnejši vpliv Znanosti in Javnega mnenja … Takšno nesveto zavezništvo je že dobro delovalo proti Cerkvam pri vprašanjih, kot sta ločitev in splav.”

Demonizacija katoličanov in Katoliške Cerkve je sestavni del govorov npr. Mitja Blažiča, voditelja t. i. Kampanje za vse družine in enega vodilnih članov Legebitre. Blažič tudi javno poziva k izstopu iz Katoliške Cerkve. Prav tako ni naključje, da je bil v času kampanje za sprejem spornega Družinskega zakonika objavljen pomenljiv intervju z evangeličansko duhovnico Jano Kerčmar.

Preberite celoten članek.