Letošnjo zimo in pomlad so se strategi levega pola slovenske politike soočali z oblikovanjem svojih ciljev in na osnovi teh ciljev tudi taktike za njihovo doseganje. Čeprav je analiza preteklosti po svoje jalovo početje, saj ne glede na njeno kvaliteto ne spreminja stanja, nas bi morala opremiti s spoznanji glede bodočega ravnanja, tako lastnega kakor tudi nam nasprotnih političnih akterjev.
Prvi strateški cilj levice je bil zagotoviti, da samostojna oblast pod nobenim pogojem ne pripade strankam desnice. Poglavitni strateški cilj torej ni bil zagotoviti zmago eni izmed svojih strank, ampak zagotoviti strankam levice matematično parlamentarno večino.
Ta cilj je narekovalo spoznanje, da dobljeni glasovi Marjana Šarca na predsedniških volitvah niso samodejno prinesli anketnih rezultatov, ki bi dajali upanje na zmagoviti pohod Liste Marjana Šarca v predvolilnem obdobju. Sicer dobro utrjena na prvem mestu med levico, kljub temu ni imela potenciala za rast po vzorcu Drnovškove LDS ali Jankovičeve Pozitivne Slovenije ali končno Cerarjeve SMC, ki so v inerciji potrebovale le kakšen pospešek v medijski kampanji in ustrezno posrkale glasove svojim tekmicam z levega pola. Kanibalizem med volivci je bil dopusten, saj je na koncu mandatarstvo zagotavljalo razdelitev pogače in potešitev apetitov. Le enkrat se je tak načrt sfižil: ko je Borut Pahor obšel navodila svojih botrov in »podrl« Jankoviča. Tega manevra levica Pahorju nikoli ni odpustila, saj je bilo takrat treba hitro aktivirati tožilstvo, sodnike, KPK in Viranta, da so spodnesli drugo Janševo vlado in preprečili »hajko« desnih strank po bankah, ki bi lahko prinesle škodo gospodarski in politični eliti levice.
Strategi levice so bili tokrat pred resnimi težavami glede taktike: kljub razpršenosti vdanega kadra (pustimo razloge za vdanost pri miru: podkupljenost, ambicioznost, izsiljevanost, strahopetnost ali ideološka predanost ne dela tu posebnih razlik, če so le zanesljivi, ko gre za vpliv strankarskih »baz« in odločitev »organov«), ki so ga naselili med vse stranke levice, je bil vpliv na neposredne voditelje skromen. Tako niso mogli računati na prostovoljno podreditev narcisoidnih predsednikov strank ali celo njihovo sodelovanje v spletkarjenju. Roko na srce, predsedniki strank niso niti programsko, kaj šele kadrovsko obvladovali svojih aparatov – uživali so v oblastnih ministrskih položajih in prepustili vodenje strank operativcem, ki pa so se svojega posla naučili v šolah Golobiča in LDS.
Oglejmo si nekaj taktičnih dilem in rešitev. SMC in njegov predsednik, hkrati predsednik vlade, je od izvolitve dalje postal dežurni kljukec s padajočo podporo od ankete do ankete. V scenariju A to ni bilo nič narobe, saj je imel vsa leta le eno nalogo: pripeljati mandat koalicije do konca in tako čuvati oblast. A ko je scenarij A, ki je predvideval nadomestitev Cerarja in njegovega SMC z novim obrazom in instant stranko (vlogo je dobil Marjan Šarec), zašel v težave zaradi neodzivnega volilnega telesa, je postalo jasno, da SMC ni odslužil svojega in je potreben v matematični formuli za zagotovitev večine. Skoraj prepričan sem, da so Cerarjevo narcisoidno užaljenost ob neubogljivih koalicijskih partnerjih in padajočih anketnih rezultatih spretno izkoristili: vdani prišepetovalci so mu le pihali na dušo, da je udaril po mizi in »odstopil«, kar so medijsko spretno obrnili v videz zlorabljenega državnika, ki mu grdi politični partnerji in strici iz ozadja nagajajo pri trudu za boljšo državo. Tako so ustavili padec podpore in trend celo obrnili, da se je nekaj naivnih volivcev celo potegnilo za »ubogega, prijaznega pravnega strokovnjaka«.
Tako so strategi taktično dobili dve »sredinski« stranki brez ideološko jasnih programov, ki naj bi bili sprejemljivi za skoraj vsakega volivca. Z zvesto Židanovo SD, naslednico partije, naj bi to zagotovilo trdno jedro bodoče koalicije. A ker ankete kljub temu niso dale zagotovil za matematično večino, je bilo treba aktivirati še programsko jasno in ozko usmerjene strančice, ki bi v poplavi predvolilne kakofonije vedno trobile le eno sporočilo in našlo tistih nekaj volivcev, kolikor jih je potrebnih za preskok parlamentarnega praga. Na sceno sta stopila Alenka Bratušek, ki je v neskončnost gonila zdravstvo (umetno ustvarjena tema, ki se je pojavila zgolj in samo za potrebe predvolilne kampanje) in tako nadgradila svoj poseben status v volilni kampanji (bila je edina ženska med voditelji strank, kar je samo po sebi zagotovilo izstopanje), ter Zmago Jelinčič v prehitevanju po desni. Strategi levice so ugotovili, da ljudstvo kljub vsemu glede migrantov, beguncev, tujcev in varnosti ni ravnodušno in da lahko predvsem SDS in SLS na tej točki dobita nekaj glasov, ki bi jih sicer ne. Čarovniki levice so nam tako pričarali radikalno desno Jelinčičevo stranko, v splošno zgražanje levice, medijev in v past volivcem, ki so bili dovzetni za populistično retoriko nacionalizma s primesjo socializma in pravičnosti. Ti dve stranki sta tako dobili svoji vlogi in prepričan sem, da sta v čustveno občutljivih temah (varnost pred tujci in skrb za lastno usodo v prikazanem katastrofalnem zdravstvenem sistemu) našli tistih nekaj volivcev za presenetljiv triumf na volilno nedeljo.
A še vedno je bila strategija ogrožena, saj je Karel Erjavec s svojim likom in delom zunanjega ministra uspešno sesuval podporo DeSUSu in resno ogrožal levo matematiko. Z meritvijo javnega mnenja je postalo jasno, da bo udeležba nizka, kar je prav takim majhnim strankam olajšalo delo, saj je bilo treba aktivirati le nekaj sto glasov, da se tehtnica nagne prav. Manever za rešitev DeSUSa je bil sijajen: na pomoč stopi Zoran Jankovič, ki v javnost lansira idejo levega bloka. V objem mu pade Karel Erjavec in tako z ljubljansko pomočjo aktivira tisto bazo, ki je nujna za skok čez parlamentarni prag in bi po vsej verjetnosti sploh ne šla na volitve, če bi Zoran Jankovič ne zastavil svoje neuradne kampanje med športno, kulturno in drugo srenjo v glavnem mestu, ki se je čutila resno eksistencialno ogrožena zaradi možne zmage drugačne politične opcije.
Taktika ni bila sijajna zgolj zaradi DeSUSo-ve rešitve, temveč zato, ker je v hipu dala drugačno ključno temo predvolilnih soočenj: ali boste oblikovali »levi blok« ali pa boste izdali levico in se podali v koalicijo z Janezom Janšo? To ključno vprašanje je bila temeljna strateška dilema pri levih matematikih: ali jim bo uspelo zadržati samosvoje in narcisoidne predsednike strank v levi ogradi? Nevarnost je bila resna, saj so pustili predsednike levih strank v temi glede taktičnih odločitev, in glede na ankete, je obstajala nevarnost, da bi si domišljali, da so oni zaslužni za »dober« rezultat svoje stranke. Labilna sta bila predvsem Cerar in Bratuškova. Z medijsko gonjo, ki je našla povezovalni element v Janezu Janši, »radikalni« stranki SDS in njuni »protievropski nacionalistični« navezi z Orbanom, so zadeli omahljivce v srce: (a) slabe izkušnje z neprizanesljivostjo Janševih izrečenih in napisanih besed v preteklosti tako javno kot tudi zasebno; (b) vprašanjem časti in etične pokončnosti, ki narekuje javno odpoved koalicije z Janšo; (c) medijska podreditev vseh programskih tem zgolj temu osrednjemu vprašanju; (d) ustvarjanje vtisa, da le levi skupen blok lahko preživi in reši državo pred zlom, ki nam sicer grozi. V javnost, pred kamere in mikrofone so izvabili prisege, da česa takega ne bo. Tako je leva strategija dobila, kar je hotela. Levi blok, ki se sicer ni zavezal ničemur, razen da ne gre v vlado z Janezom Janšo, je dobil matematični rezultat, ki je pred volitvami preprečil prihod SDS na oblast, čeprav bi postal relativni zmagovalec. Taktično so iz tega zaklinjanja izvzeli Jelinčiča, ki s svojo radikalno retoriko kar naenkrat postane edini, ki bi lahko šel na oblast s SDS, kar pa bi, prvič, le potrdilo naslikano grozo Janševe radikalnosti, in drugič, pomenilo le, da se morebitna tehtnica da v roke kontrolirani stranki trde partije. Dobro so vedeli, da Jelinčič kot tehtnica tudi za Janšo ne bi prišel v poštev kot koalicijski partner, saj bi vik in krik iz Evrope preglasil vse drugo. Tako se je strategija tudi v taktičnem smislu dobro izšla.
Še en pomemben, čeprav stranski faktor naslikane radikalnosti Janše in SDS je treba omeniti: v neroden položaj je postavilo NSi, za katero so levi strategi še malo upali, da bi jo zvabili v vlado. Pritisk histerije o skoraj enotnem političnem odrekanju Janši je NSi postavil v skušnjavo, da se odreče trdnemu partnerstvu s SDS. Če bi argument radikalnosti prispeval še k čemu takemu, bi verjetno pokali zamaški penine, saj je bil to najbolj zaželen sveti gral: podpis pogodbe med levim blokom in NSi, ki bi pustil SDS v opoziciji! Po volitvah smo tako dobili veliko predstavo za javnost, ki se je zapletala in razpletala o ključnem vprašanju: bo kdo popustil pod pritiskom in se mamljivim zvokom siren SDS uklonil? Nisem povsem prepričan, da so naši levi strategi mirno spali, vsaj do takrat ne, ko je Brglez dobil Cerarjev čevelj in ko je NSi zapustila pogajanja z levim blokom. Glasovi iz globin dajejo slutiti, da sta Cerar in Bratuškova kazala že zelo resna nagnjenja, da bi pustila političnega prvošolčka Šarca in Karla Erjavca ter se zmenila za dobre položaje pri Janši, vsemu medijskemu pritisku navkljub. Kaj se je res zgodilo tisti teden, ko so bili živci najbolj napeti, vedo le tisti, ki so bili zraven, a sliši se, da je na dan udaril zamerljivi karakter, podkrepljen z rahlo oholim in izključujočim nastopom, lasten predsedniku SDS. Ali je šlo za taktično pomoto v pričakovanju, da bo pritisk podpisnikov javnih pisem in celo predsednika države uklonil Šarca v veliko koalicijo? Za kaj takega ni bilo nikoli pogojev, saj so levi strategi kamniškemu igralcu razložili, da predsednik vlade, manjšinske ali pa večinske, nikoli več ne bo, saj je ta prilika edina. In tako smo dobili, kar smo dobili.
Brezprogramski peterček, ki se je lahko zmenil vse z NSi, se je toliko laže zmenil vse z (po duši in ideološki podstati) bližjo Levico. Stranki, ki ji raste podpora na vsakih volitvah znova. Nihče, razen najbolj naivnih sanjačev, resno ne pričakuje, da bo to sobivanje prineslo venezuelski socializem ali pregon kapitala in vrnitev v družbeno lastnino s samoupravljanjem. Največ bi v tem primeru izgubili prav kapitalsko najmočnejši levičarji. Nevarno je, da bi duh radikalnosti leve avantgarde dobil krila, saj leva elita še kako dobro ve, da revolucija žre svoje otroke z največjim apetitom, in tako ni pogojev, da bi pripustili Levico k levici v vlado. Vsi žarometi evropske levice bi se nenadoma nelagodno obrnili v to čudno državo, ki političnega amaterja na oblast pripelje v koaliciji s komunistično partijo. Flirtanje z revolucionarnimi idejami je sicer redna praksa evropskih socialistov, a skok v vladno koalicijo je tabu, saj radikalna stranka na oblasti postane, paradoksno, nekaj sprejemljivega. Tako bi zadržani volivci, sramežljivi in boječi zaradi nauka o grešnosti glasovanja za radikalne alternative, postali opogumljeni in bi svoje glasove prerazporedili. Nekaj podobnega se je zgodilo v Avstriji, ki je iz izobčenih svobodnjakov Jorga Haiderja naredila povsem resno in etablirano stranko z močno podporo. To korenito zamaje sistem dogovorjene delitve oblasti, kjer so volitve le demokratični ritual brez resnih posledic za družbeno in državno elito. Radikalna Levica zunaj koalicije torej skrbi za ustrezno naravnanost Židanove SD, ki mora paziti bolj na grožnjo z leve kot desne.
Prispevek je bil objavljen v Novi zavezi XXVIII (3), str. 11-15
