Analiza poročila Komisije za preprečevanje korupcije

PREJELI SMO. V zadnjih dneh je javnost močno razburilo poročilo Komisije za preprečevanje korupcije. Povzročilo je politično krizo in izzvalo vrsto pozivov k odstopu Predsednika vlade in župana Ljubljane. Ker v Sloveniji ni objektivnosti poročanja medijev, sem si vzel čas in temeljito proučil poročilo. Ob prebiranju sem v poročilu zaznal mnogo nelogičnosti in nejasnosti, ki jih bom zapisal v nadaljevanju. Upam, da bom od Komisije prejel ustrezne odgovore, ki si jih javnost zasluži.

Uvodoma nekaj mojih splošnih ugotovitev:

Že iz imena Komisije izhaja, da je njena naloga preprečevanje korupcije, zato tudi v poročilu ugotavlja korupcijska tveganja in na njih javno opozarja. Namen pa je zmanjšati ta tveganja in s tem preprečevati korupcijo.

Zakaj ta uvod? V javnosti je bilo poročilo predstavljeno, kot dokončna sodba o ugotovitvah koruptivnosti, pri dveh preiskovancih Zoranu Jankoviču in Janezu Janši. Kdor temeljito prebere poročilo zlahka ugotovi, da to ni res. Komisija je pri obeh ugotovila povečana korupcijska tveganja in sume zlorabe položaja. To je zelo pomembno dejstvo, ki spremeni celotno sliko poročila v javnosti. Tudi sam sem bil sprva kritičen do enofaznega postopka. Sedaj pa ugotavljam, da je za vsebino poročila to dovolj. Komisija ni za nikogar ugotovila da je koruptiven, niti da je zlorabil položaj. Ugotovila je zgolj da za to obstajajo možnosti. Njene ugotovitve pa temeljijo na tem, da je odgovori preiskovancev niso prepričali. To pa ne pomeni, da odgovori niso bili tehtni in da niso utemeljili izvora premoženja. Komisija je namreč ocenjevala verjetnost, da se je zgodilo drugače kot trdita preiskovanca. Sicer bi v obrazložitvi komisija konkretno navedla odgovor preiskovanca in tudi utemeljila zakaj je odgovor ni prepričal, kar pa ni naredila niti v enem primeru.

Zaradi navedenega me preseneča izjava predsednika komisije, da bi morala preiskovanca odstopiti. Sprašujem Komisijo za preprečevanje korupcije ali so ugotovili, da sta Zoran Jankovič in Janez Janša ravnala koruptivno in bi morala zato odstopiti? Ali pa je komisija zgolj zaznala povečana korupcijska tveganja in sume zlorabe položaja in da to še ni dejstvo, ampak se mora to še dokazati v drugih postopkih?

1.

Komisija je pri dveh zavezancih ugotovila kršitve obveznosti poročanja. Ta kršitev ni sama po sebi znak koruptivnosti, zagotovo pa povečuje korupcijska tveganja. Po moji oceni bi morala komisija javnost obveščati o zamudi poročanja sproti. To bi bilo v funkciji preprečevanja korupcije. Vsakič, ko nek funkcionar ne bi oddal poročila ali bi s poročilom zamudil bi bilo potrebno o tem obvestiti javnost. Te kršitve bi morale biti tudi sproti sankcionirane z denarno kaznijo. Ali so kršitve obveznosti poročanja zadosten razlog za odstop funkcionarja je politično vprašanje, ki bi ga morali urediti v zakonu. Jasno bi morali navesti kakšne so posledice zamude in kakšne v primeru, da funkcionar poročila sploh ne odda.

2.

Ko komisija ugotavlja nesorazmerno in nepojasnjeno povečanje premoženja, bi morala zapisati začetno in končno stanje premoženja, ter analizirati dogodke vmes. Iz poročila je moč sklepati, da je obravnavala samo koliko je zavezanec porabil in koliko pridobil v obdobju, ko so ga preiskovali. To ni prepričljivo.

3.

Komisija sama navaja, da je omejena pri preiskovanju družinskih članov. Kljub temu pa zavrača pojasnila preiskovancev, ki se nanašajo na poslovanje družinskih članov. To ponovno potrjuje, da je komisija ugotovila možnost korupcije, ni je pa dejansko ugotovila.

4.

Zoran Jankovič je navedel, da so njegovi prilivi posledica odplačila dolga, ki ga je prijavil in da se mu zaradi tega premoženje ni povečalo. Ta njegova trditev zdrži, njegovo premoženje se ni povečalo, kredit se je zmanjšal povečala so se finančna sredstva. Komisija ni utemeljila zakaj njegova trditev ne drži. Pri tem se ni ukvarjala kako je prišel do te terjatve.

Denarni tok iz MO Ljubljana je lahko sporen, vendar ne dokazuje korupcije. Po mojem mnenju je za to potrebno mnogo več.

Pri tem je precej nenavadno, da se komisija ukvarja s komunikacijskim slogom preiskovanca. To je stvar subjektivne ocene, ki v takšnem poročilu nima kaj iskati.

5.

Janezu Janši naprej očita nepojasnjenih 32.500 EUR, ki jih je za stanovanje dodatno plačala njegova žena, katerega sta bila idealna solastnika. Ta očitek je nerazumen in neživljenjski. Mož in žena sta po zakonu idealna solastnika premoženja, ki sta ga ustvarila skupaj. V realnih življenjskih situacijah, si mož in žena ne obračunavata kdo je koliko prispeval v skupno premoženje.

Komisija mu očita, da ni pojasnil kako je plačeval stroške. Pojasnilo, da je za to pretežno skrbela žena jih ni prepričalo. Podatek, da je ženi nakazal 13.000 EUR pa komisija komentira: »vendar ni izkazal, da so bila ta sredstva namenjena plačevanju tekočih stroškov oziroma čemu so bila namenjena.« Pri tem se sprašujem, kako pa dokažeš za kakšen namen nakažeš ženi denar, če ona plačuje položnice. Takšen argument komisije je neživljenjski.

Nadalje komisija ugotavlja, da ni mogel dokazati od kje mu denar za pokrivanje nekaterih drugih stroškov. Odgovorov, da jih plača žena ali da je to kompenzacija z bratom za dediščino, komisija ne sprejme.

Zelo nenavadna pa je ugotovitev komisije, glede vrednosti zemljišča v UE Tolmin. Komisija trdi, da je zemljišče večkrat preplačano, saj naj bi bilo vredno zgolj 11.200 -18.000 EUR, zanj pa naj bi dobil 131.269,70 EUR. Po izjavah naj bi šlo za zemljišče velikosti cca 1ha ob Soči, na katerem je mogoče zgraditi 3 objekte. Kdor se spomni kakšne so bile cene nepremičnin leta 2005 in kakšni so bili trendi gibanja cen, preprosto ne more sprejeti trditve, da bi bilo takšno zemljišče vredno toliko kot navaja komisija.

6.

Za zaključek pa moja ocena poročila. Ko natančno prebereš poročilo lahko ugotoviš, da dejansko ne gre za ugotovitve koruptivnih dejanj, kot se poročilo predstavlja v javnosti in kar se zlorablja za politične kalkulacije. Komisija je nakazala nekatere sume in dvome, ki jih je nedvomno nujno razjasniti. To je treba storiti hitro. S tem apeliram na tožilstvo in sodišča, da obravnavajo te primere prioritetno in zaključijo vse postopke še letos. To je edini način, da razpihamo meglo dvomov in politične nestrpnosti, ki blokirajo našo državo.

Preseneča pa me, zakaj je komisija v svoje poročilo vključila vrednostne ocene in politična stališča. Še posebej, ker je njen predsednik javno napovedal, da so vključili zgolj dejstva. S tem je komisija močno prispevala k politični nestabilnosti in se oddaljila o svojega poslanstva. Pravilno je, da preprečuje in opozarja, nima pa pravice soditi. S slednjim je prestopila meje svojih pristojnosti  in močno škodila naši državi in državljanom.

Boris Tomašič