Ameriški kulturni model

mcdonaldIz svojega zgodnjega otroštva se spominjam, da sem v skladišču vaške šole pogosto videl kartonske škatle s človekoljubnim simbolom. V škatlah je bilo mleko v prahu, sir, olje in drugi prehrambeni artikli. ZDA so namreč leta 1947 začele izvajati t. i. Marshallov načrt, imenovan For European Recovery, Program za obnovo Evrope. Pomoč smo sprejemali brez zadržkov, ker se nismo zavedali, da je mišljena kot dolgoročna investicija, s ciljem ustvarjanja tehnološke in gospodarske odvisnosti Evrope od ZDA. Države prejemnice so morale izpolniti pogoj: dovoliti ameriški nadzor nad svojo ekonomijo. Posebej nestrpno smo otroci čakali na ameriške filme in risanke, ki so jih na škripajoč projektor predvajali v dvorani zadružnega doma. Še več desetletij pozneje nismo razmišljali, da je pomenil vstop ZDA na evropsko celino v Normandiji, 6. junija 1944, v Operaciji Overlord, ki velja za največjo pomorsko-zračno desantno operacijo v zgodovini vojskovanja, uvod v ameriški ekonomski in kulturni imperializem, katerega pravi obraz prepoznavamo šele sedaj.

Čemu ta uvod? Rad bi poudaril, da se je celotna Evropa brez boja, v veliki naivnosti, ali pa tudi ne, predala v roke ameriškemu kulturnemu imperializmu in sprejela ameriški kulturni model, v katerem se, če parafraziram sv. Pavla, danes gibljemo in smo. V Evropi nismo prepoznali nastavkov, ali pa nam jih ni bilo dovoljeno prepoznati, da nas bo ameriški kulturni model povedel v duhovno in kulturno opustošenje. Za to slepoto obstaja nekakšna zgodovinska razlaga: nacizem, fašizem in komunizem so Evropo tako razdejali, da smo z odprtimi rokami sprejeli ameriško pomoč. Nismo hoteli in ne mogli videti cene, ki jo kot celina za to slepoto in nemoč sedaj plačujemo.

V Svetem pismu najdemo vzorce, ki nam, če jih prenesemo na evropske razmere, pomagajo razumeti, kaj se nam dogaja. Tako nam današnji odlomek iz knjige Makabejcev osvetljuje razloge, kako in zakaj je Evropa klonila pred Ameriko. Odlomek pripoveduje, da se je najbolj zavedno jedro judovske skupnosti zbralo okoli Makabejskih bratov in se uprlo grškemu kulturnemu, političnemu in ekonomskemu imperializmu.

Leta 333 pr. Kr. je Aleksander Veliki v bitki pri Isu, nedaleč od Tarza, kjer je bil rojen sv. Pavel, premagal perzijskega kralja Dareja III., zasedel Palestino in za njo ves Bližnji Vzhod. Po teh osvajanjih je judovska narodna in verska skupnost začela razpadati na dva duhovno-kulturna bloka. Na eni strani so bili Judje, helenisti, ki so z odprtimi rokami sprejeli grško kulturo, na drugi strani pa Judje, ki so se zavedali duhovnih, kulturnih in političnih posledic grške nadvlade. Ti drugi so sledili Makabejskim bratom in se leta 167 pr. Kr. uprli kralju Antiohu IV. Epifanu (175–163 pr. Kr.), pripadniku makedonske dinastije Selevkidov, ki je v Jeruzalemu uvedel pogansko bogoslužje, prepovedal obrezo in judovske verske in narodne običaje itd..

Tako kot v Evropi vse bolj poklekujemo pred angleščino, novo linguo franco, ter  ameriškimi gospodarskimi in finančnimi inštrumenti, tako je v času Makabejskih bratov veljalo, da je vse, kar je grško, boljše in naprednejše. Za napredne svetovljane med Judi so hoteli veljati predvsem mladi. Navduševali so se nad grščino, ki je veljala za antični globalni jezik. Mladi Judje so se stapljali z grško kulturo tudi zato, da so se laže upirali starejši generaciji in oblikovali svojo drugačno prihodnost. Kralj Antioh Epifan je z dekreti silil mlade, naj zapustijo Postavo, izročilo Abrahama, Mojzesa in prerokov in se oprimejo gimnazij (izpeljano iz gr. gymnadzō, telovadim, urim se, to pa iz gymnós, nag, gol). Mlad človek je še kako dovzeten za vse, kar izboljšuje njegov zunanji izgled in telesno moč. Po grškem vzoru so telesne vaje v gimnazijah izvajali goli.

Kralj se je zelo jasno zavedal, da bodo mladi prav zaradi drugačnega odnosa do telesa, ki so jim ga vcepljale gimnazije, postali lahek plen grške kulture. O tem nazorno govori prva knjiga Makabejcev. Ko so mladi na področju morale, še posebej kar zadeva odnos do telesa, sprejeli grške vrednote, je bilo jasno, da bodo v paketu prevzeli tudi vse drugo. V gimnazijah se je izvajala grška indoktrinacija v smislu omalovaževanja judovskega izročila ter uvajanja grške religiozne mitologije in grške filozofije. Ko so palestinski kralji, tujega porekla, kot podaljšana roka grške centralne oblasti, uspeli mlade Jude odvrniti od izročila, ki so jim ga posredovali starši, so mladi sprejeli tudi grško ekonomsko in politično nadvlado.

Tako kot se danes mnogi mladi v Sloveniji pogosto sramujejo vsega slovenskega, zaradi česar podcenjujejo slovensko umetnost, tehnološke in znanstvene dosežke uspešnih Slovencev, in se ne zanimajo za duhovno in kulturno vlogo, ki jo je imela v naši zgodovini Cerkev, tako so se mladi Judje začeli sramovati svoje glasbe, svojega vzorca družinskega življenja, sodelovanja z vaško sinagogo in osrednjim templjem, sramovati svoje vere itd. Judovsko duhovno in kulturno dediščino so številni mladi skupaj z judovskimi oportunisti odmetavali na smetišče zgodovine, prihodnost pa pripisovali tistim, ki so se ozirali proti Atenam.

Nekateri Judje so tako radikalno presekali z izročilom, da so sami hodili h kraljem in se jim udinjali z vprašanjem, kaj še lahko storijo v dokaz, da v srcih niso več Judje, ampak so z vsem bitjem lojalni novi oblasti. Notranja razklanost judovstva se je nadaljevala in je ne dolgo za tem pripeljala do uničenja njihove državnosti.

Kristjani danes ne živimo iz duha tistih Judov, ki so izdali Mojzesa in preroke in se stopili z zavojevalci, pač pa želimo živeti iz tistega duha Makabejskih bratov, ki je podoben duhu mučencev prve Cerkve in krščanskim mučencem našega časa. Mučeništvo kristjanov, ki se navezuje na mučeništvo Makabejcev, se nikoli ni prenehalo. Tudi danes so milijoni kristjanov preganjani, mučeni in pobiti. Pobijajo jih v Nigeriji, koptske kristjane v Egiptu, kristjane v Siriji in Iraku, kristjani se morajo kot nekoč pred rimskimi cesarji skrivati pred sodobnimi kitajskimi voditelji itd.

Ameriški kulturni model, ki se je v zadnjih šestdesetih letih globaliziral, je unificiral kulturo. O tem, kakšno razdejanje pušča za seboj, piše Miran Zupanič (Pogledi, 26. 2. 2014), scenarist in režiser, pred leti dekan Akademije za gledališče, radio, film in televizijo, sedaj na čelu Programskega sveta Radiotelevizije Slovenija: “Globalna kultura pomeni unificiranje estetskih praks in posledično tipizacijo doživljajskih zmožnosti publike. Ne gre samo za to, da monokulturni vzorci izrivajo množico raznolikih kulturnih vzorcev, predvsem gre za unificiranje poprej raznolikih oblik zavesti. Standardne prakse umetnostne industrije sodijo v širše polje kulturne industrije, ki je industrija zavesti – osrednji industrijski princip pa je ravno tipizacija. Globalna kultura stremi k poenotenju, k brisanju razlik, predvsem doživljajskih; briše specifične senzibilnosti, ustvarja polje univerzalnega, tipskega izraza, s katerim potem nagovarja publiko, ki tudi sama postaja vse bolj tipska v svojem dojemanju in doživljanju. Ta proces pomeni strahotno siromašenje, regresijo, zavest se krči, omejuje, determinira. Če vzamemo prevladujočo ameriško kinematografijo, ki producira določene kulturne, doživljajske in identitetne vzorce, gre seveda za nekaj popolnoma drugega, kot če vidimo paleto različnih kinematografij, različnih senzibilitet in avtorjev, ki odpirajo doživljajski prostor na vse strani. To, kar nas mora v resnici skrbeti, je unifikacija sveta, v katerem vse, kar je drugačno, drobno, specifično, posebno, postaja vedno manj pomembno, vse manj vredno in je obsojeno na izumrtje. Globalna kultura, ki nam jo prikazujejo kot angloameriško, seveda tudi ni pristna angleška in ameriška kultura.”

Kultura, o kateri govori Zupanič, žene svet v poplitvenje, v primitivizem resničnostnih šovov, ko narcisizem in potrošništvo ugašata ogenj, duha in notranjo moč Makabejskih bratov, ki so verjeli v presežno resničnost, v Boga, v večne dobrine, ki imajo absolutno ceno.

Ponovimo s sv. Pavlom: »Bratje in sestre, nekateri nimajo več vere. Toda Gospod je zvest in vas bo utrdil in obvaroval pred hudičem.« To pa se bo zgodilo, če bomo, kakor naroča sv. Pavel, ‘molili in skrbeli, da se bo božja beseda širila in poveličevala.’