Ameriška “normalnost”, ki je v Sloveniji ne zmoremo

11

Zgodovinar, sociolog in novinar JOŽE MOŽINA (45) ustvarja dokumentarne filme, ki prevzamejo. Da, lahko rečemo celo, da spreminjajo gledalce. S filmom o misijonarju Pedru Opeki skuša vse bolj hitečim zahodnjakom povedati, da je življenje lahko drugačno. Možina govori o politiki in zgodovini brez dlake na jeziku, kar nekaterim ljudem v naši državi ni najbolj pogodu. Stvari in pojave v državi je treba poimenovati s pravimi besedami, meni. Prepričan je, da je v naši državi in naciji veliko razlogov za upanje, posebej med preprostimi ljudmi.

Pred kratkim ste prišli iz Vancouvra. Ste onkraj luže spet dobili nagrado?

Kanadski filmski festival je film o dobrem prijatelju Opeki nagradil z nagrado za odličnost na področju filmskega ustvarjanja. Bilo je zelo prijetno in prijazno. Ta kanadska in še prej ameriška »normalnost«, ko je neko dobro opravljeno delo cenjeno brez predsodkov, je blagodejna. Posledično pa zbuja določeno grenkobo, ker te normalnosti v naši domovini pogosto ne zmoremo.

Nagrada za odličnost ni prva tuja nagrada. Kje vse po svetu so filmske žirije gledale film o Pedru Opeki?

Ob Los Angelesu in Vancouvru je film gostoval tudi na festivalu v Milanu, maja bo prejel dve nagradi v Džakarti, še dve nominaciji pa ga čakata v Nici.

Zelo zanimivo in povedno je, da v Portorožu na glavnem slovenskem filmskem festivalu niste dobili nobene nagrade. Spomnimo, da so bili v žiriji Mitja Okorn, Zvezdana Mlakar, Demeter Bitenc in Hanka Kastelicova. So potemtakem slovenski filmski kritiki bolj ostri od hollywoodskih?

Absolutno, tu gre za žirijo, ki diktira raven svetovnega filma in bržkone bo tako tudi ostalo. (smeh) No, šalo na stran. Ne gre za nagrade. Tisto, kar je porazno, je odnos plačanih žirantov s strani slovenske države oz. ministrstva za kulturo, ki niso premogli minimalne spodobnosti, da bi si film, ki je bil na uradni projekciji, ogledali. To ni ne kulturno ne profesionalno.

Predsednik žirije Okorn je potem še izjavil, da so šli ven, ker je film tako dolgočasen, da je med njim šestkrat zaspal. Čeprav je imel dokumentarec rekordno gledanost, tudi ob ponovitvah. Žirantje so namesto opravičila, ker niso opravili svojega dela, čez nekaj tednov objavili žolčno kritiko filma. Podoben besedni linč z izključno »strokovnimi argumenti« je bil stalna praksa komunističnih oblastnikov ves povojni čas. Ali se zgodovina ponavlja?

Mislim, da ne, ker je Opekovo sporočilo že prevzelo sto tisoče gledalcev, filmu pa so dali veljavo festivali v tujini. Zato so izbruhi slovenskega primitivizma za sam film nepomembni. Res pa je, da razgaljajo uborno in skrb vzbujajočo raven nekaterih klik, ki se imajo za srčiko slovenske kulture. Si predstavljate, da komisija, ki naj bi bila strokovna, ni zmogla sedeti na projekciji filma, ki je imel v Sloveniji že več kot 700.000 ogledov? Veliko Slovencev ima talente za kulturo in znanost, a jih naša elita potepta in prezre. To je velika nacionalna škoda. S tega vidika se nam zgodovina res ponavlja.

Ali se vam zdi, da leta 1990 sploh ni bilo preloma z nekdanjim režimom? Totalitarizma sicer ni več, a zdi se, kot da stari kadri še vedno prevladujejo v sodstvu, gospodarstvu, javni upravi in medijih.

Da. Tudi kjer starih kadrov ni več, se je žal obnovila, celo okrepila, prav mentalna in funkcionalna praksa nekdanje partije. To je za našo nacionalno državo uničujoče slabo. Sodstvo, ki je bilo udarna pest revolucije in kršenja človekovih pravic po vojni, po letu 1990 ni doživelo nikakršnega prečiščenja. Tam so še vedno referenca stari partijski eksperti, kot je Ljubo Bavcon. Ker naše sodstvo, s častnimi izjemami, ni znalo pa tudi ne hotelo vzpostaviti evropske pravne države za učinkovit obračun s kriminalom vseh vrst, se je začela majati, sedaj celo podirati celotna struktura nove države. Nekaterim je bilo vse dovoljeno. In so tudi vse nekaznovano počeli. Ob takem pravosodju in z njegovo (ne)močjo se je zavrtela zgodba kraje družbene lastnine, izčrpavanja podjetij, nesramno izkoriščanje delavcev … Sodstvo je prvo odgovorno za stanje v državi. Prečiščevanja in kadrovske normalizacije je bilo tu premalo. Končno so stranke kontinuitete tudi v sedanji dobi na najodgovornejša mesta umestile ljudi, ki so bili po možnosti kompromitirani že v komunističnem režimu. Tak primer je izbira generalnega tožilca Fišerja, ki je preganjal župnika in gospodinjo, ker sta obeležila grob nedolžnih žrtev na Lajšah. Ali pa predsednik vrhovnega sodišča Masleša, ki naj bi se norčeval iz ubitih beguncev na jugoslovansko-italijanski meji. Kljub nekaj poskusom so kapitalni – ali bolje: sistemski – kriminalci v Sloveniji še varno na svobodi. Pa tudi: kaj pa naj bo z nacionalno skupnostjo, ki ob skoraj 700 prikritih grobiščih in deset tisočih zločinsko pokončanih ni obsodila niti enega samega zločinca? Država se tako sploh ni moralno odmaknila od zločina. Ne le da noben zločinec ni za zapahi, še visoke državne pokojnine imajo preživeli partijski revolucionarji, med katerimi so seveda tudi odgovorni za množične poboje. Tu je moralni kompas povsem zgrešen, saj če je umor dovoljen in nagrajen, je ropanje države proti temu mala stvar.

Prav tisti, ki bi morali skrbeti za pravično družbo, so sedaj posredno zrušili celo vlado Janeza Janše.

Ko zmanjka vzvodov v pravosodju in se izjalovi afera Patria, nastopi ad hoc rezervna sestava v podobi korupcijske komisije na čelu z Goranom Klemenčičem, političnim nasprotnikom pomladne strani, in kontinuiteti ljubim novinarjem Praprotnikom, ki v medijski spregi obračunava s političnim prvakom pomladnikov. Zoran Janković je tu le začasna, kolateralna škoda za dosego višjih interesov – odstranitev glavnega političnega nasprotnika, ki je kot premier ogrozil gospodarsko drobovje partijske države. Le-to je namreč v krču in bi lahko pristalo v okviru slabe banke.

Ali je po vašem mnenju vpliv starih struktur tako močan tudi v gospodarstvu?

Počelo slovenske ekonomske elite po drugi svetovni vojni je povezano s povojnimi poboji in nasilno zaplembo premoženja predvojnih podjetnikov, obrtnikov in posestnikov. Revolucionarni izbranci so to premoženje sprva upravljali kot državno, potem kot družbeno. Po letu 1990 pa so ljudje te iste združbe oz. njihovi ideološki nasledniki izvorno ukradeno premoženje še – olastninili. Zato tudi imamo pri nas novodobne lastnike in tajkune, ki se vsi po vrsti prištevajo k levici, kar je unikat v Evropi. Levica oz. revolucija sta zaslužni za njihovo bogastvo. Ta teza ne drži absolutno za vse, a poglavitni tok in počelo slovenske kapitalistične levice najdemo prav tukaj. Zaradi finančne moči obvladuje tudi medije in v veliki meri ustvarja razpoloženje v državi. V zadnjih mesecih, v sedanji gospodarski krizi, se zloraba medijev zločesto stopnjuje. V tem kontekstu vidim tudi »spontane« proteste, ki so bili v času Janševe vlade kljub nasilništvu medijsko podprti. Sedaj pa protesti izzvenevajo v kulturnih dogodkih in aktivizmu, čeprav so razmere še slabše kot pred meseci. Verjetno v zadnjih 25 letih ni bilo takšnega medijskega enoumja, kot je danes. In to je omogočilo dogodke zadnjih mesecev.

Padec Janševe vlade?

Nova spletka za politično strmoglavljenje pomladne vlade in reševanje prikritih levičarskih bogatašev je cena prihodnosti dveh milijonov državljanov. Navidezno so žrtvovali še Jankovića, ampak gre le za farso. Vse je bilo dobro pripravljeno in medijsko vnaprej zrežirano, vključno z dogovorjenimi »hipnimi« reakcijami Viranta pa tudi Žerjava. Zato je zadeva učinkovala apokaliptično. No, sedaj je razodetje res tu, ampak ne zaradi Janše. Ceno te pustolovščine pa bomo plačali vsi.

Pa verjamete, da prvak SDS v tem primeru ni kriv?

Zelo težko bi bilo verjeti, da je, saj korupcijska komisija v bistvenih elementih – pri ceni zemljišča v Trenti in ceni hiše Velenju – evidentno manipulira. Tu tri četrt zgodbe takoj pade. Prav tako komisija ne upošteva dediščine po starših. Tudi način, kako so to organizirano spravili v javnost brez možnosti zagovora, razgalja spletko. Ker smo ljudje opremljeni s spominom, je treba tudi upoštevati, kaj vse je partijska kontinuiteta doslej že naprtila Janši: od procesa na Roški, orožja, Depale vasi in Patrie do korupcijske komisije. Nihče od naših politikov ni bil deležen tudi toliko vulgarnih diskreditacij kot Janez Janša, njegova soproga in otroci. Nadvse obskurna je zadnja zadeva s PEN, ko ga udbovski sodelavec Taufer zmerja z golaznijo. No, še zadnjič v Kanadi mi je rojakinja zatrjevala, da ve za Janševo kliniko v Avstraliji. Tako daleč sežejo udbovske lovke. Najpomembnejši pomladni politik je pač velika tarča kontinuitete.

Zakaj?

Ker je edini slovenski politik, državnik, ki je ogrozil udbomafijsko ekonomsko-politično združbo. Le-ta v zakulisju bogati in živi na račun slovenske države in njenih državljanov. Ne glede na to, koliko ga kdo mara ali ne, gre za izredno sposobnega politika, ki ne le da je botroval nastanku slovenske demokracije in države, ampak je državo tudi učinkovito vodil in uspešno predsedoval Evropski uniji. Seveda je delal tudi kadrovske in druge napake, a nasledil je Pahorjevo »ladjo norcev«, vlado, ki se je v krizi brezglavo zadolževala in spravila državo na rob bankrota. Kljub težavam z viranti in erjavci ter ob silni medijski gonji je vendarle ladjo zasukal v pravo smer, v smer varčevanja. Takoj po njegovi odstavitvi pa se vse spet podira. Bruselj pač ni Beograd. Janša je politik prve kategorije, zgodovinska osebnost, če hočete, na nasprotni politični strani pa je vladna ekipa iz rezervnih igralcev, ki je v tujini ne jemljejo resno. Ampak to ni smešno.

V soboto, 27.4.2013 bo objavljeno nadaljevanje. Najprej je bil pogovor objavljen v 36. št. Slovenskega časa.

 

 


11 KOMENTARJI

  1. Iskrene čestitke gospodu Možini! Spet mu je uspelo – najti filmski festival, za katerega še nihče ni slišal.

    V Vancouvru res poteka eden največjih filmskih festivalov Vancouver International Film Festival (VIFF), a to ni ta, s katerim se hvali naš televizijec. On je bil na Canada International Film Festival (CIFF). Lanski nagrajenci: http://www.canadafilmfestival.com/Festival/PastWinners/2012/tabid/472/Default.aspx. Podeljujem nagrado tistemu, ki je slišal za vsaj en film/režiserja s tega dolgega seznama.

    CIFF ima na Facebooku neverjetnih 1600 lajkov, kar je približno toliko kot občina Spodnji Duplek.

    Po “dosežku” v San Franciscu… še kanadska verzija.

      • Bom še enkrat probral:

        Žirija v Portorožu:
        Mitja Okorn, režiser filma Pisma Sv. Nikolaju (ki vam je baje zelo všeč).
        Demeter Bitenc: na desetine, če ne več sto filmov (mednarodno uspešnih)
        Hanka Kastelicova: izvršna producentka za dokumentarce pri HBO Europe.

        Žalostna resnica pač je, da bi si g. Opeka pač zalužil boljšega filmarja.

    • Tisti, ki se nikoli niso za ljudi v stiski storili kaj dobrega, se norcujejo iz ljudi, ki se zrtvujejo za druge in ki si zasluzijo vso pohvalo in priznanje. S tem kazejo svoj (“revni”) znacaj.

  2. Odnos nekaterih v Sloveniji do tega filma, razgalja njihovo nizko kulturno raven.

    Razgalja, da štejejo za kulturno le tisto, kar se sklada z določeno politiko, ne pa s resničnimi kulturnimi in umetniškimi standardi.

    Pri tem pa celo prezrejo ogromen dobrodelni prispevek misijonarja Opeke v svetovnem pogledu.

    Podoben odnos je do našega ogromnega kulturnoumetniškega zaklada, ki ga ni v svetu na tako majhnem prostoru.

    To so naše cerkve, ki so posejane po dolinah in vrhovih. Vse po zaslugi naših veličastnih prednikov.

    Prednikov, ki so imeli plemeniti čut do kulture in umetnosti ter pripadnosti skupnosti ter močno vero v svetlo prihodnost.

    Vendar se jih nekateri sramujejo in zaradi njih zaničujejo to ogromno kulturnoumetniško slovensko bogatsvo, ki ni ustvarjeno na podlagi vojnih roparskih pohodov kot razne palače v Evropi, ki jih naši turisti občudujejo, ampak s plemenitmi cilji, pozitivnimi željami in upanjem!!!

    Žalostno!

    Vendar se zdravo jedro krepi in zaveda tega in drugega slovenskega duhovnega in materialnega bogastva!

  3. Dokler se ne bomo ozavestili svoje najveličastnejše kulturne zgodovine v Evropi, ki se je končala po prvi svetovni vojni, ko se je začel pojavljati ideološki nehumani razkol v slovenskem narodu, spodbujen od zunaj,

    ne bomo imeli duhovnega stika z našimi predniki in se ne bomo mogli opreti na njihovo plemenito in humano kulturno in izvorno izročilo.

  4. Pa ne gre za to, da bi vsi bili na zunaj enaki in enako razmišljali.

    Ne, ampak da bi bili enaki v izostreni vesti, ki nas opominja, da so nam vrednote svetinja.

    Vrednote, s katerimi se zbližamo in ne razhajamo, najsi bo v družinah ali v državni skupnosti.

    Vrednote, ko spoštujemo nedsebojno dostojanstvo in skupno dobro.

  5. Zapisal bom skrb vzbujajočo ugotovitev: JM je lahko zelo ponosen, da v Portorožu ni dobil nobene nagrade.

    • Da, da… ker Mitja Okorn (član žirije, ki je javno raztrgal Možinov izdelek) & njegov božični film Pisma Sv. Nikolaju je itak komunajzarska propaganda LOL

Comments are closed.