Alternativi ni uspelo

14
749

Pred petindvajsetimi leti, leta 1994, sta se na deželnozborskih volitvah v vzhodni Nemčiji izoblikovali dve veliki trdnjavi. Socialdemokrati so si jo izbojevali v Brandenburgu, ki je po drugi svetovni vojni zaradi bližine s funkcionarji napolnjenega Vzhodnega Berlina postal oporišče vladajoče Socialistične enotne stranke Nemčije (SED). Krščanski demokrati so absolutno zmagovali na Saškem. In čeprav je bila socialdemokratska prevlada v Brandenburgu v nadaljevanju precej manj trdna, tudi zaradi močne navzočnosti postkomunistov, se je do nedavnega zdelo nemogoče, da bi se čisto zamajala. Pred današnjim volilnim preizkusom je kazalo, da bi lahko v obeh deželah slavila populistična Alternativa za Nemčijo (AfD).

Uspeh “pridnih”?

Ta strah vseh nemških demokratov se nazadnje ni uresničil. Ne zato, ker bi Alternativa za Nemčijo zaostala za pričakovanji. Tako na Saškem, kjer jo je volilo na deželni ravni doslej rekordnih dobrih 27 odstotkov, kot v Brandenburgu, kjer je krepko presegla 23 odstotkov, je presegla najvišjo vrednost iz anket in potolkla svoje dosedanje rekorde z zveznih in evropskih volitev. Njena rast gre v veliki meri na račun močno povišane volilne udeležbe v primerjavi s tisto izpred petih let.

Toda na volitve niso drli le privrženci populistov, marveč tudi njihovi nasprotniki. Očitno je na Saškem v zadnjem tednu, v Brandenburgu pa v zadnjih dneh prišlo do močne mobilizacije tistih, ki so želeli na vsak način preprečiti, da bi se AfD v eni od dežel zavihtela čisto na vrh. Ti volivci so včeraj glasove množično oddali saškim demokristjanom in brandenburškim socialdemokratom. Zato so oboji sicer izgubili, a ne tako drastično, kot se jim je obetalo še pred dvema tednoma. CDU je na Saškem z dobrih 39 zdrsnila na dobrih 32 odstotkov, socialdemokrati v Brandenburgu z enaintridesetih na 26 odstotkov. V primerjavi s stanjem pred četrtino stoletja sta se obe druščini nekako prepolovili. Relativna večina je obema voditeljema kljub temu pričarala nasmešek na lica.

Ceno za uspeh obeh velikih strank so plačali praktično vsi ostali. Levica je kot velika vzhodnonemška stranka vsaj začasno postala preteklost, kar je posebej presenetljivo v Brandenburgu. Liberalcem ni uspel preboj v nobenega od obeh deželnih zborov, krščanski demokrati v Brandenburgu in socialdemokrati na Saškem so vknjižili rekordno slaba dosežka. Socialdemokrati se v zgodovini slabše niso odrezali še nikjer v Nemčiji. Tudi napovedani veliki uspehi zelenih so obtičali na pol poti. V Brandenburgu so sicer dosegli toliko kot še nikjer na vzhodu, toda v zadnjem trenutku si je veliko njihovih privržencev premislilo in glasovalo predvsem proti relativni večini populistov.

Olajšanje pri etabliranih strankah, ampak …

Ker te relativne večine ni, so si etablirane stranke in “demokratična javnost” oddahnile. Mogoče imajo največ razloga za zadovoljstvo pri krščanskih demokratih. Čeprav so v Brandenburgu pogoreli, bi izguba prvega mesta na Saškem dramatično oslabila predsednico stranke Annegret Kramp-Karrenbauer. Poleg tega se zeleni niso okrepili, kot je dolgo kazalo, zato bodo v naslednjih tednih “črnim” morda manj dihali za ovratnik. Skratka, vsaj trenutno se je ohranil status quo, videti pa je, da je strategija “sanitetnega kordona” okoli populistov, ki je doslej brez izjeme delovala na evropskem in nemškem zahodu, sadove obrodila tudi v nekdanji Nemški DR.

Seveda bi bilo pogubno, če bi ob tem pozabili, da je prav status quo sploh naplavil tako močno Alternativo za Nemčijo. Na podlagi volilnih rezultatov bo sicer  statusa quo v naslednjih letih prej več kot manj. Potem ko se se je sfižila možnost glede na volilni izid tako ali tako neupravičene črno-zelene koalicije na Saškem, bosta najverjetneje v obeh deželah zavladali “kenijski koaliciji” krščanskih in socialnih demokratov ter zelenih. V Brandenburgu se številčno izide celo povsem leva naveza socialdemokratov, postkomunistov in zelenih.

To pomeni, da se bo politika v celoti pomaknila še nekoliko bolj na levo, krščanski demokrati kot vodilna zmerno konservativna sila pa bodo imeli, zlasti na Saškem, še nekoliko manj manevrskega prostora za ohranjanje svojega profila. Seveda je iluzija misliti, da so volivci Alternative za Nemčijo sami konservativci. Navsezadnje je med njimi zelo veliko takih, ki so doslej vedno glasovali za Levico in njene predhodnice. Ni si treba zatiskati oči niti pred tem, da jih ima zelo veliko precej nerazčiščene pojme o meji med zdravim domoljubjem in izključevalnim radikalnim nacionalizmom. Toda prav tako bi bilo za Nemčijo zelo neprijetno, če bi vladajoča politika iz obrambe prvega mesta v obeh vzhodnonemških deželah izpeljala sklep, da lahko družbeno soglasje pomika še naprej in vedno bolj v levo. Premislek o tem bi dobro del tudi obema največjima krščanskima cerkvama na Nemškem.

14 KOMENTARJI

  1. Alternativi ni uspelo?

    Zmagati jim res ni uspelo, toda so na visokem drugem mestu. CDU in SDP padata, AfD raste. Če bo CDU nadaljevala s svojo sedanjo politiko, kmalu ne bo več na prvem mestu.

    Nemški volivci zahtevajo korekcijo sedanje politike. Če tega ne bo sposobna CDU, bo pač to storil kdo drug.

  2. No, Nemci so vseeno nekoliko bolj pri sebi oz, precej bolj pri sebi kot tukajšnji Butalci.
    Volili so ljudi, ki jim je mar za Nemčijo kot je bila do leta 2015…ko se je zgodil usodni zadnji udarec migracij. Sicer se je Nemčija krhala že leta prej, predvsem ker je izgubila stik s krščanstvom , ki očitno edini zagotavlja veselje do življenja in primerno velike družine.
    Demografski minus in čisti materializem ugonabljata Nemčijo, ki hlasta za tujci da zagotavljajo gospodarsko rast (kot da je ta vse kar je vredno…).
    AFD , ki seveda ni nobena ekstremnan stranka, kar nikoli ampak res nikoli ne pozabijo poudariti mediji SLO ugrabljene države, je vendar v dobrem vzponu in še malo pa bo vodila vlado ! če bodo Nemci seveda želeli sebi dobro. Je pa nevarno, ker je veliko tujcev že volilcev, ki jim multikulti Nemčija kar ustreza.
    Butalci tukaj pa niti toliko korajže nimajo da bi na volitvah podprli pravo in odločno slovensko stranko, ki ZNA KAJ NAREDITI, ne samo prazne slame mlatiti kot Tonin nocoj !
    Če SDS ne bo prevzela vlade, je s SLO konec.
    No, taki Butalci, teh je 90 % ali celo malo več, si nenazadnje drugega tudi ne zaslužijo.

    • Zares, upati je, da Nemci polagoma le prihajajo k pameti, da ne bodo do kraja zavozili, kot so Francozi, Švedi, Belgijci in še kdo. Trump: “America first!”; AfD: “Deutschland zuerst!”: Putin: “Rasija preždje vsjevo!” In kdo bo pri nas: “Najprej Slovenija!” ? Pri takšnih volilcih se bojim, da tega še dolgo ne bomo slišali. Kdor bo začel, bo takoj fašist in ne vem kaj še vse!

      • Je ni bolj zgresene smeri za staro celino, kot je volja po razbitju Evropske zveze in vrnitvi k nacionalnim egoizmom in rivalstvom. Stranka Konrada Adenauerja ne more in ne sme nikoli postati grobar projekta Zdruzene Evrope!

      • CDU/CSU bi lahko prevzela pobudo AfD pri bolj konzervativnem vrednostnem postavljanju. Za tradicionalno druzino, za boljso rodnost. Za law and order politiko. Torej tudi nicelno toleranco do kriminala. In ilegalnih migracij. V Nemcijo in sploh na evropska tla. Cudno, da tega ne stori, ker s tem izgublja del, ki gre v abstinenco ali k AfD. Svoje proevropske in antinacisticne smeri, ki ji je bil Kohl vsaj enako privrzen kot Merklova, pa nikoli ne sme menjati. Desno nacionalisticna Nemcija bi bila groznja miru v Evropi.

  3. Mislim, da je to zelo dobra Mavrova analiza nemške scene, kot vedno. Jaz bi še bolj izpostavil zadnjo ugotovitev. Še večji problem kot idejna izpraznjenost CDU je katastrofa nemške Cerkve. Dokler bo nemška cerkvena hierarhija delovala kot pomožna organizacija Zelenih, tudi s CDU ne bo boljše. Bojim se, da je edina možnost za izboljšanje samo radikalno prestrukturiranje nemškega cerkvenega modela, predvsem bi bilo nujno ukiniti cerkveni davek.

    • Cerkveni davek je čisto po levičarsko spljuvan. Za noben dodaten davek v resnici ne gre.
      Tudi nemški problem je obglavljenje države po porazu v 2. sv. vojni, kot slovensko samoobglavljenje 1991. Preprečiti možnost vzpona nekemu novemu Hitlerju. Preprečiti Kučanu, da bi postal Tito. Morda se tudi v Nemčiji Cerkev ne znajde, tako kot se tu naša slovenska ne. Morda je to del neke suženjske kulture, ki se je vtihotapila med nas in se je ne nikakor ne moremo rešiti, pa naj nas tepe nacizem ali komunizem.
      AfD ne pozam posebno dobro, toda že po imenu so neka posebnost. Tudi v Nemčiji nimajo republikanske stranke. So pa še vedno večji gospodje, kot smo tukaj. Še vedno vidijo precej dlje in niso tako morbidni kot naša desnica.

          • Davek je dodaten. Če nekdo ni član verske skupnosti, plačuje realno gledano manj davka. Zakaj bi drugače ljudje izstopali iz verskih skupnosti, da se izognejo plačilu davkov, če bi bili itak na istem?

            All Germans who are officially registered as Catholics, Protestants or Jews pay a religious tax of 8-9% on their annual income tax bill. The levy was introduced in the 19th Century in compensation for the nationalisation of religious property.

            “If your tax bill is for 10,000 euros, then 800 euros will go on top of that and your total tax combined will be 10,800 euros,” Munich tax accountant Thomas Zitzelsberger told the BBC news website.

            https://www.bbc.com/news/world-europe-19699581

          • Hvala. Potem pa bi to morali izenačit. Še pri nas je del dohodnine lahko namenjen za Cerkev, vendar je to iz sicer iste dohodnine.

    • Dobro je, ne slabo, ce se v nemski Cerkvi krepi odgovornost za prihodnost stvarstva, za odgovornejse ravnanje z njim povsod in na vseh nivojih. Ce to pomeni zblizanje v nekaterih temah z Zelenimi, pa naj pomeni. Kdo pa brani obema ljudskima strankama, da bi zavzeli bolj odlocne okoljevarstvene usmeritve? Kdo sili AfDjevce, da so najvecji advokati prezivelih umazanih tehnologij?

      • Vedno pozabljate, da Zeleni niso samo naravovarstvena stranka, temveč so globoko progresivni na vseh nivojih. Nihče ni večji zagovornik vseh oblik socialnega liberalizma kot prav Zeleni. Ampak zanimivo, nemška Cerkev, ki noče imeti absolutno nič z AfD, nima težav s sodelovanjem s stranko, ki je najbolj progresivna na področju družine, pravic staršev itd.

        Poleg tega današnje zeleno gibanje še zdaleč ni samo naravovarstveno, v veliki meri pravzprav celo nasprotuje stvarem, ki bi praktično lahko največ naredile za zaščito narave. Tipičen primer so nuklearke, ki predstavljajo (vsaj zaenkrat) edino realno alternativo fosilnim gorivom, a jim prav Zeleni najbolj nasprotujejo. Po drugi strani pa se zavzemajo za neomejeno gradnjo tisočih vetrnic, ki popolnoma uničujejo podobo pokrajine. Green Satanic mills, bi danes zapisal Blake. Zame je to nasprotje pravega okoljskega konservatizma, ki ga seveda podpiram.

        Skratka, sodobno zeleno gibanje je tipična sodobna “ersatz religija” s svojimi miti, “liturgičnimi praksami” ipd. Ni naključje, da so najmočnejši prav tam, kjer je krščanstvo najšibkejše.

  4. S komentiranjem na Časniku je nekaj resno narobe, več komentarjev mi je sistem zbrisal v zadnjih dneh.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite