Ples nad prepadi in stopnice v nebo

1

Gorništvo in alpinizem, kot ga poznamo danes, korenini torej predvsem v krščanstvu, pa tudi v tiste vrste raziskovalni radovednosti, ki je od renesanse dalje rahljala in sprevračala zahodni krščanski svet, ujet v prestroge cerkvene dogme in prepovedi. Nikakor ni zanemarljivo, da premnog evropski vrh predstavlja Golgoto (Lobanjo) in ga krasi križ. Hoja, plezanje in plazenje navzgor se torej odvija v znamenju križa.

Stopnice v nebo v Zadnjiškem ozebniku so le ena od (mnogih) plezalnih smeri v gorah, ki jih plezalci – alpinisti poimenujejo z namigom na presežno, k čemur najbrž nezavedno stremijo. Podobnih poimenovanj je po svetu še cela vrsta. Omenimo le nekaj primerov iz domačih logov: Večna pot v Široki peči, nova smer Mana v nebo v Rakovi špici ali Nebeška streha v Velikem Draškem vrhu.

V članku na Siolovem portalu ob nedavni nesreči (februarja 2021) treh alpinistov v severni steni Storžiča v t. i. Kramarjevi smeri beremo: Slavko Rožič (eden od njih – gorski reševalec iz Tržiča) je v intervjuju za Planinski vestnik leta 2015 razkril, da je prav Storžič tisti, ki je v njegovi karieri pustil največji pečat. ‘Z alpinističnega vidika ni nič posebnega, ampak Tržičanom je kot nekakšna alpinistična mati ali oče. Nekateri gredo v nedeljo k maši, drugi gremo po Kramarci na Storžič. Učinek je verjetno enak,’ je dejal. “

Vrhunski alpinizem je ekstatična dejavnost, nedavno preminuli Tone Škarja ga primerja z baletom, vendar pa je plezanje »ples nad prepadi«, ga dopolnjuje Janko Humar, ko opisuje svojo smer Črna lepotička v omenjeni trentski steni (Janko Humar, Kam je odšla Črna lepotička, Planinski vestnik 9, 2019).

Ples nad prepadi in stopnice v nebo

Prav slednja primerjava pa sega že tudi nekoliko onstran zahodne izkušnje, v mistično religiozni svet Orienta – k tibetanskim lamam, indijskim fakirjem in afgano-iranskim ter turško-arabskim dervišem, ki se z dolgotrajnim ritmičnim in monotonim ponavljanjem glasov ter gibov zamaknejo v ekstazo in samo(s)pozabo ob podoživljanju božjega. Tako išče vrhunski plezalec, plesalec v samotni steni, stik z najglobljim v sebi in prek hladne skale hkrati svoje oprimke v transcendenci. Namesto ob zvokih piščali in tamburina ter neskončno ponavljajočega se izklicevanja boga (čemur islamski mistiki rečejo zikr’) ali monotone molitve in petja budističnih menihov se vzpenja alpinist navzgor v nebo ob strogo nadzorovanih zvokih svojega srca in diha. Pleše nad prepadi. Ko alpinist govori o prvobitnem doživetju, občutenju stene, je njegov namen podoben poskusu mistika (prim. Vzpon na goro Karmel sv. Janeza od Križa) – posredovati nam neposredljivo.

Vendar – enako kot mistiku ni vselej dano živo izkusiti božje navzočnosti v sebi, saj sam ugotavlja (sv. Janez od Križa, ibid.), da “Bog dá, komur hoče, kar hoče in kadar hoče”, tako je tudi vrhunskemu alpinistu redko dana tista nadnaravna gotovost vase, o kateri govori Janko Humar, ki je prej kakor pričakovani rezultat trdih priprav nekakšen dar milosti, če že ne kot pri mistični izkušnji – občutje popolne združitve z Bogom. Takšne prvobitne izkušnje nam nikakor ne more posredovati, lahko nam le namigne, da do nje ni bližnjice niti ne svedrovcev za varnejši vzpon, nikakršnih instant rešitev ni. Le ene stopnice vodijo plezalca v nebo, le na njih se odvija njegov ekstatični »ples nad prepadi«. Alpinizem je zategadelj pristen gorniški misticizem, tem bolj, če je vendarle, kot se dozdeva, tudi samo gorništvo v najširšem pomenu daljni odsev (ali zgolj sodobna instant različica?!) srednjeveških oblik hoje za Kristusom (Imitatio Christi)!?

Vertovčeva pridiga na gori

Ne, ne gre za znameniti Jezusov nagovor učencev na gori, pač pa svoj razmislek o gorništvu navezujem na pridigo Matije Vertovca, s katero je ta znameniti podnanoški – tedaj kajpak še šentviški ali šembiški – vikar na Velikonočni ponedeljek leta 1820, lani je poteklo dvesto let od tedaj, nagovoril množico romarjev, ki se je kot vsako leto na ta praznik od vsepovsod zgrnila k cerkvici sv. Hieronima na Nanosu. Nekoliko prirejen in okrajšan nagovor se je sredi 19. stoletja (po volji Janeza Bleiweisa) znašel celo v srednješolskem slovenskem berilu, med poznavalci slovenske gorniške literature pa sodi ta Vertovčeva pridiga, ki je hkrati hvalnica goram, na sam njen začetek.

Vendar pa bi njeno posvetno vsebino le stežka razumeli brez njenega duhovnega ozadja. Prežeta je namreč z občutjem, kakršnega avtorju, mimo razsvetljenskih in domoljubnih vzgibov, ki jih enako ne gre zanikati, narekuje mentaliteta zapoznelega baroka: po svetopisemskem Pridigarju povzeta misel o ničevosti, minljivosti vsega (vanitas vanitatum et omnia vanitas) in svojevrstna nastrojenost duha, poimenovana contemptus mundi, ki nagovarja smrtnika k preziru do posvetnega in snovnega, do vsega, kar ponuja človeku zadovoljstvo in srečo že na tem svetu in ga zategadelj odvrača od edinega vsega truda vrednega Cilja, ki je v onstranstvu …

Contemptus mundi je le ena od vrlin, ki jih je taksativno nanizala moralna teologija srednjega veka (benignitas, pietas, simplicitas, humilitas, contemptus mundi, paupertas voluntaria, pax, bonitas, spirituale gaudium, sufferentia, fides …)*[1] ter jih kajpak postavila nasproti enako dolgi vrsti poglavitnih pregreh in zablod, ki ogrožajo vernika in njegovo zveličanje. V prispodobi je govor o prečkah na lestvah, ki vodijo v Nebo. Resda je tu in tam kakšna prečka dotrajala in jo je bila cerkvena kazuistika primorana nadomestiti z drugo, zato se je seznam teh vrlin s časom spreminjal pa tudi daljšal ali krčil …

V gorah vlada nebeški mir in v duši radosten nemir Božje bližine …

Matija Vertovec (1784–1851) torej pravi: v gore gremo zato, da bi ubežali vsakdanjemu vrvežu ter se odmaknili od del in skrbi, ki nas tarejo v običajnem okolju. Z višav gorskega sveta, kamor se kdaj pa kdaj povzpnemo, gledamo naš vsakdanji svet globoko pod seboj; ta svet nižin in prezira vrednih posvetnih reči zapušča gornik globoko pod sabo in v resnici se mu od zgoraj zazdijo nepričakovano majhne, odmaknjene in nepomembne. Kajti zdaj se giblje v planinskem svetu, med vršaci, ki se dotikajo samega Neba. Tudi svet pod njim obstaja po Božji volji in načrtu, vendar se zdi zdaj nepomemben in majhen vpričo veličastja gorskih vrhov.

Lepota gorskega sveta neznansko vznemiri in vzradosti duha in človek še tem bolj zahrepeni po Bogu, po stvarniku vsega, kar se odkriva njegovemu pogledu. Hoja v gore je potemtakem zbliževanje z Bogom. Veličastna odmaknjenost in tišina gora omogoča zamaknjenost Vanj. V gorah vlada nebeški mir in v duši radosten nemir Božje bližine …

Biti pri Bogu – biti kot Bog

Gore in gorstva so ljudem od nekdaj vzbujala numinozno občutje ter z njim povezano strašljivo nelagodje. Težko dostopne vrhove gora so ljudje zato najpogosteje naselili kar z bogovi in božanstvi ter z drugimi nadnaravnimi bitji – ali pa jih celo izenačili z njimi kakor naš Triglav. V gore pa so se že od nekdaj zatekali tudi samotarji in mistiki. Eremiti in njihova samotna gorska zatočišča, kamor so se umaknili pred svetom bodisi v skupinah ali posamično, so postali značilni tudi za krščanski svet. Toda čeprav je budizem znan po odmaknjenih in težko dostopnih gorskih samostanih, navsezadnje tudi nekateri izmaelitski in derviški redovi v islamu, je prav zahodni krščanski svet prvi spočel posvetno obliko približevanja Bogu – gorništvo in njegov najbolj sofisticiran, tako rekoč mističen odsek – alpinizem.

Gorništvo in alpinizem, kot ga poznamo danes, korenini torej predvsem v krščanstvu, pa tudi v tiste vrste raziskovalni radovednosti, ki je od renesanse dalje rahljala in sprevračala zahodni krščanski svet, ujet v prestroge cerkvene dogme in prepovedi. Prav ta raziskovalna vnema je zaslužna tudi za prve naravoslovne opise naših gora. Heteronomna podlaga takšne raziskovalne radovednosti, njena v veri in hkrati v metodičnem dvomu zasnovana sla po preseganju omejitev sveta in človeka kot takega nosi zategadelj s seboj in v sebi že od začetka faustovski izvirni greh, željo biti kot Bog (eritis sicut Deus). Da bi poudaril versko osnovo svoje fascinacije z gorami, jih Vertovec, nasprotno, povezuje predvsem s staro- in novozaveznimi posvečenimi mesti razodevanja Resnice (Sinaj, Tabor itn.). Omenja kajpak tudi Jezusov Govor na gori in navsezadnje Golgoto – vzpetino nad Jeruzalemom, kjer so Jezusa križali.

Hoja, plezanje in plazenje navzgor se torej odvija v znamenju križa

Lahko bi rekli, da se v našem zahodnem gorništvu in sli po osvajanju najvišjih vrhov zrcali tudi Kempčanova Hoja za Kristusom (Imitatio Christi), še v Vertovčevih časih priljubljena duhovna hrana. Ni mogoče spregledati tega, da alpinizem in gorništvo imitirata nekakšen očiščevalni proces, ki kot tak ni daleč od spokorništva, očiščenja od naših vsakdanjih zablod in pregreh, ki jih je najti povsod in pri vsakomer. Nikakor ni zanemarljivo, da premnog evropski vrh predstavlja Golgoto (Lobanjo) in ga krasi križ. Hoja, plezanje in plazenje navzgor se torej odvija v znamenju križa; ponekod spominja na prave spokorniške procesije – denimo kače, ki se vijejo na Triglav –, čeprav gre pri vsem tem le za njihov nadomestek, za imitacijo imitacije Kristusovega trpljenja, o kateri govori znameniti Tomaž iz Kemptna.

Našim siceršnjim slabostim in hibam pa se po vsakem uspelem vzponu prejkone pridruži še kakšna nova slabost in pregreha: oholost, nadutost in prezir ter podcenjevanje drugih, tistih pač, ki takim podvigom niso kos. Na vsak imena vreden vrh se namreč povzpnemo s precejšnjim naporom. Če zanemarimo domače vzpetine z imenom Kalvarija, nam v naših gorah ostane vsaj dvoje napornih pohodniških smeri s tem imenom: ena pelje s Preval(e)a na Begunjščico, v Triglavskem pogorju pa je Kalvarija in nekoč skoznjo speljana planinska pot pod Snežno konto …

[1] Benignitas –

1. dobrodušnost, vljudnost, prijaznost; 2. dobrotljivost, radodarnost; pietas – čut dolžnosti (do Boga, staršev, prijateljev, domovine); tudi spoštljivost, pravičnost, usmiljenje, milost; simplicitas – enovitost, preprostost, odkritost, poštenost, prostodušnost; humilitas – uboštvo, nizek stan, nizkost, ponižnost; šibkost, neznatnost, neuglednost, slabost, malodušnost; paupertas voluntaria – prostovoljno siromaštvo, uboštvo, revščina; pax – mir, nemotenost; tudi pomoč, milost; bonitas – izvrstnost; tudi dobrodušnost, vrlost; spirituale gaudium – duhovna vzradoščenost, veselje; radost, navdahnjena od Sv. Duha; sufferentia – trpežnost, vzdržljivost; potrpljenje; fides – zaupanje, vera; poštenost, zvestoba, vestnost; verjetnost, zanesljivost; potrdilo, izpolnitev; obljuba, prisega, beseda; pomoč, varstvo, zaščita.

1 komentar

Comments are closed.