Alojzija Tellis in Andrejevi posmrtni otroci

1
Eno izmed hiš je Lojzka Tellis namenila za ostarele duhovnike in jo poimenovala Andrejev dom. Po njeni smrti se je izkazalo, da mora biti dom za ostarele večja ustanova, saj potrebujejo kar precej strežbe. Karitas mariborske škofije je podarjeno hišo spremenila v materinski dom.

Decembra 1941 je v Dramljah prijokal na svet Andrej in razveselil mladoporočenca, ki sta se pisala Jesenek. Imela sta gostilno, v kateri so se ustavljali Nemci in seveda ponoči partizani; za vsakogar se je kaj našlo. Leto 1945 razmer ni kaj prida izboljšalo: oče je bil zaprt, mati Lojzka pa se je pozimi 1946 umaknila v Avstrijo kar ponoči čez zasnežene Karavanke. Andrej je ostal pri starih starših.

Ne kot današnji begunci

Lojzka je obstala v prvi varni državi in ni kar rinila nezakonito čez naslednje meje, da bi prispela na primer do tedaj že bogate Švedske. Najprej je nekaj zaslužila po kmetijah na oni strani Karavank, saj je bila spretna za mnoga gospodinjska dela. Po letu dni je odšla v Salzburg. Avstrija tedaj ni obstajala, šlo je za del, ki je bil ameriška okupacijska cona. Prijela je za vsako delo: služkinja, kuharica, varuška … Ameriške družine so si pač lahko privoščile veliko osebja, saj sta tudi v povojni Avstriji vladali revščina in velika brezposelnost. Vztrajno je vlagala prošnje za vizo za ZDA in leta 1949 se ji je ta želja uresničila.

V ZDA je lahko prišel tudi Andrej

Ustalila se je v državi Illinois. Sčasoma je pokazala še svoje šiviljsko znanje in kmalu dobila delo v bogati četrti Winnetka. Ko je ena izmed delodajalk odkrila, da je Lojzka spretna tudi za šivalnim strojem, jo je zaposlila v svojem butiku. Poleg dela je obiskovala še večerno šolo.

Prav lastnica butika je priredila srečanje, na katerem so jo seznanili z inženirjem plemiškega rodu Vsevolodom Telesnitskyjem, ki je svoj priimek spremenil v Tellis. Begunec (že vdovec) iz carske Rusije se je zagledal v tedaj že tudi vdovo Lojzko. Strinjal se je, da se jima po poroki pridruži Andrej, ki je tako zapustil rodno domovino.

Pot navzgor je pretrgala protipehotna mina

Andrej je v šoli dobro napredoval, saj mu je očim rad pomagal pri učenju. Kmalu je postal odličnjak in zavzet skavt. Študiral je politične in vojaške vede. Kot stotnik je služboval tudi v tujini. Pridružil se je specialnim enotam (zelene baretke). Ker gre za najbolj izurjene vojaške enote, se lotevajo najtežjih in najbolj nevarnih nalog. Tako je prišel tudi november 1967, ko je moral Andrej še za tri mesece s to enoto na bojišče v Vietnam. Usodnega 7. januarja 1968 je v eni izmed akcij eksplozija protipehotne mine ubila Andreja.

Po moževi smrti se je vrnila domov

Smrt edinca je Lojzko in očima zelo prizadela. Deset let pozneje je Lojzka spet žalovala, saj ji je umrl mož. Vse bolj je mislila na vrnitev v domovino. Prodala je hišo in dve zgradila v rodnem Mozirju.

Eno izmed hiš je Lojzka Tellis namenila za ostarele duhovnike in jo poimenovala Andrejev dom. Po njeni smrti se je izkazalo, da mora biti dom za ostarele večja ustanova, saj potrebujejo kar precej strežbe. Karitas mariborske škofije je podarjeno hišo spremenila v materinski dom.

Andrejevi posmrtni otroci

Andrej se je sicer nekaj mesecev pred odhodom v Vietnam poročil, a otrok ni imel. Kdo so torej njegovi posmrtni otroci? To so vsi tisti, ki najdejo za nekaj mesecev zatočišče v Andrejevem domu. Med njimi je gotovo nekaj takih, ki so luč sveta zagledali prav zato, ker verniki tudi z vzdrževanjem materinskih domov stojimo za besedami, da bo za vsakega dojenčka poskrbljeno. Ali drugače: Slovenci smo majhen in ogrožen narod, a dovolj bogati, da lahko omogočimo življenje vsem otrokom, tudi še nerojenim.

1 komentar

  1. Spoštovani g. Golež, lepo je da gojite spomin na močno svetovljansko žensko. Bila je žrtev povojnega boljševizma in odšla v svet. Družina, ki si jo je ustvarila v Ameriki je po nesreči in bolezni zamrla. Tako je ostala sama in se vrnila v rojstni kraj Mozirje. Z prihranki je zgradila dve hiši in jih namenila za cerkev in karitas. Po smrti je želela biti pokopana doma v Mozirju.
    “Spomin je edini, ki ostane močan nad vsem….edina luč, ki ne ugasne!!!!” Hvala vam !!!

Comments are closed.