In vendar ni mogoče spregledati podobnosti. Oba sta že v zgodnjem otroštvu čutila neustavljivo željo po glasbenem ustvarjanju. V primernem družinskem okolju sta tako oba segla po violini in sedla za klavir; no, pri Mozartu je šlo seveda za predhodnika tega glasbila. Ključna stvar pa je gotovo ta, da gre v obeh primerih za zelo mlada in nadarjena skladatelja.
Alma Deutscher, hči lingvista in profesorice književnosti, je iz Anglije. V glasbenem smislu je odraščala na Dunaju, saj je že v rosnih letih vsrkavala in preigravala glasbo dunajske četverice. Poleg dveh, ki ju bo uganil prav vsak bralec, gre še za Haydna in Schuberta.
Najbrž je razumljivo, da za tako nadarjenega otroka običajna šola ne predstavlja pravega izziva. Res, pri svojih 14 letih Alma še ni hodila v šolo, saj vendar doma lahko napreduje s koraki, ob katerih je pouk, ki je pač prilagojen za vse, kot počasno stopicanje. A hkrati se njeni starši zavedajo, da je potreben in dragocen tudi čas za igro, med katerim se njihovi Almi utrne marsikatera melodija ali pa se preprosto le po otroško sprosti s svojo mlajšo sestrico.
Alma Deutscher, velika ljubezen do melodij in melodičnosti nasploh
»Melodija ni nikoli odveč«, je bil nekoč naslov članka v Naših razgledih. Ne gre za to, da ne bi priznavali skladb, ki so lahko brez melodije, imajo pa izjemno ritmično zgradbo. Kar nekaj skupin se ukvarja z različnimi oblikami muziciranja, ki temeljijo skoraj izključno na ritmu. Gre za to, da kadar skladatelj svoje zamisli udejanji z inštrumenti in toni, da je takrat potrebno nekaj več kot le nametanost tonov. Flavtistka Irena Grafenauer je nekoč uporabila besedno zvezo »efekti in defekti«. Veliko ljubezen do melodij in melodičnosti nasploh se zlahka prepozna v delih mlade Alme, pa naj gre za oba koncerta (violinski in klavirski), opero ali njene druge skladbe.
Ko je oktobra 2019 na Dunaju prejela evropsko nagrado za kulturo (za prihajajočo »zvezdo«), je na kratko občinstvu v tekoči nemščini izrazila svoj skladateljski credo:
»Ves čas že skladam melodije in harmonije, kot se rojevajo v mojem srcu. Pogosto pa mi pravijo, da bi morala kot sodobna skladateljica pač pozabiti na melodije; osredotočiti bi se morala na disonance, ki vendar pritičejo današnjemu času. Toda morda prav današnja nagrada nakazuje, da je pred nami bolj strpno obdobje, ko bosta spet dovoljeni melodija in lepota. Morda je to sporočilo, da je evropska kultura več kot le disonance. Morda je v tej kulturi prostor tudi za harmonijo. In kako čudovito bi bilo, če bi to sporočilo šlo v svet prav z Dunaja, mesta glasbe.«
Vsekakor priporočam, da se o tem prepričate na lastna ušesa; Carnegie Hall, kjer bo koncertirala decembra letos, je malce predaleč, Youtube pa dovolj blizu …
