Na vzhodu nič novega – Lukašenka je spet trdno v sedlu

1

Verjetno ste opazili, da že dolgo nisem nič napisal o Belorusiji ali sploh o “divjem vzhodu” Evrope. Bistveni razlog je v tem, da se dejansko uresničuje najbolj črna (ali v tem primeru rdeče-zelena, če upoštevamo barve režimske zastave) varianta scenarija, ki sem ga res napovedal že ob koncu avgusta.

Normalizacija po češkoslovaško

Po nekaj mesecih uspešnega in za Lukašenkov sovjetoidni režim ter za sovjetoidno pamet njegovih uradnikov nepredstavljivega odpora, ki je s svojo inovativnostjo vedno znova pretental oblastnike, je danes diktator Aljaksander Lukašenka spet trdno v sedlu. Raven represije je presegla tisto v času diktature grških polkovnikov v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja. Trenutno je praktično nemogoče kakršno koli javno izražanje nezadovoljstva, celo na družbenih omrežjih. Po napovedanih spremembah zakonodaje, ki so v povsem “glajhšaltanem” beloruskem parlamentu že v drugem branju, bo vsak tak poskus opredeljen kot ekstremistično ali kar teroristično dejanje.

Doslej izrečene zaporne kazni so v večini primerov absurdne in nesorazmerne z očitanim dejanjem. Nedavno si je osemnajst mesecev zapora prislužila ženska, ki je na balkonu sušila kos perila v rdeči in beli barvi, tradicionalnih beloruskih barvah.

Lukašenka vidi grožnjo v vsakem izražanju predstav o beloruski državi, ki presega ozke okvire njegove sovjetoidne diktature

Kar dela položaj v Belorusiji še težji od češkoslovaškega po zatrtju praške pomladi ali poljskega po državnem udaru Jaruzelskega, je šibkost narodne in jezikovne zavesti. Medtem ko tudi desetletja sovjetske prevlade niso mogla uničiti češke, poljske ali madžarske samobitnosti, omenjeno v beloruskem primeru ni gotovo. Glede na to, da Lukašenka vidi grožnjo v vsakem izražanju predstav o beloruski državi, ki presega ozke okvire njegove sovjetoidne diktature, ni izključeno, da se bo spravil na infrastrukturo beloruskega jezika, ki je zgodovinsko tako ali tako v senci ruščine.

Po brutalni rusifikaciji v večini sovjetskega obdobja in njeni ponovitvi v prvih petnajstih letih Lukašenkove vladavine je vprašanje, ali lahko beloruščina in z njo samostojna beloruska zavest preživita nov val represije.

Ampak omenjena dilema je obstajala že ob začetku demokratičnega gibanja. Žal se je pokazalo, da je bilo to gibanje že dovolj razvito, da je preraslo Lukašenkovo sovjetoidnost, ni pa še razvilo dovolj moči, da bi jo premagalo. Nekako so predsedniške volitve leta 2020 prišle prezgodaj. Seveda je mogoče, da bo v letih “velike teme”, ki se očitno obeta Belorusom v najbližji prihodnosti, ravno zatekanje k beloruščini v domačem okolju, kjer je doslej samoumevno kraljevala ruščina, edini mogoči izraz odpora in kal obnove prizadevanja za demokracijo v bolj naklonjenem času. Ampak možen je tudi scenarij, v katerem od beloruske neodvisnosti ne bo ostalo nič.

Iluzije o Rusiji

Da bo Lukašenka (ljubosumno) varoval to neodvisnost, kot se je zdelo v zadnjih nekaj letih, je iluzija. Ker je popolnoma jasno, da njega in njegov aparat zanima samo ohranitev oblasti, bo ob izgubi legitimnosti doma sedaj bržkone pristal tudi na vlogo gubernatorja v službi Moskve, kar je itak vloga, ki mu jo Putinov krog vseskozi pripisuje.

Za še večjo iluzijo so se izkazale predstave, ki sem jih v prejšnjih mesecih gojil celo sam. Povsem zgrešeno je bilo pričakovanje, da se utegne Vladimir Putin obnašati racionalno in zamenjati Lukašenko za ohranitev tradicionalne naklonjenosti Rusiji pri beloruskih ljudeh. Kakršen koli “armenski scenarij” žal ni bil nikoli mogoč, saj se je vmes izkazalo celo, da Putin ni resno mislil niti s sprejetjem demokratičnega režima v Armeniji sami. Vzgojna kazen za Nikola Pašinjana je bila izguba dela Gorskega Karabaha, ob čemer je Rusija dovolj dolgo demonstrativno držala roke križem, čeprav je Armenija ob Belorusiji njena najtesnejša zaveznica in ni Pašinjan tega nikoli postavil pod vprašaj.

Prepričani nasprotnik demokracije

Putinov pristop se loči tudi od tistega avtokratskega carskega režima iz minulega stoletja, na katerega se sicer rad sklicuje. Edini Putinov cilj je enako kot pri Lukašenki ohranitev osebne oblasti in moči, ob čemer stopijo v ozadje celo premisleki o dolgoročnih ruskih interesih. Ob tem je edina stalnica sovraštvo do vsakršne demokracije, ne le doma, ampak tudi v tujini. Tu je žal Aleksej Navalni s svojo neracionalno trmo, verjetno tudi pod vplivom dogajanja v Belorusiji, za oblast zaskrbljenega Putina še bolj prestrašil in porušil še zadnje ostanke racionalnosti v njegovem razmišljanju.

Toda rusko demokratično gibanje kljub podobnim izhodiščem in podobno velikemu razkoraku med železnim sovjetoidnim objemom in željami najbolj izobraženega in najustvarjalnejšega dela prebivalstva ni doseglo enake stopnje kot belorusko. Veliko pametnih Rusov je namreč še mogoče trapiti z iluzijo o imperialni veličini, ki da jo zagotavlja večni predsednik. Poleg tega so Lukašenkove izkušnje, ki si jih je njegov režim nabiral več mesecev, Putinu omogočile hitrejše zatrtje protestov. Fazo, v kateri je vse, kar diši po kritiki oblasti, razglašeno za ekstremizem in terorizem, je dosegel že po dveh mesecih.

Obotavljivost Evropske unije nedvomno pospešila zatrtje beloruskih protestov

Končno je zanašanje zgolj na golo silo zapeljalo ruskega predsednika še v postavljanje pod vprašaj statusa quo na vzhodu Ukrajine, ki se je zdel zabetoniran. Morebitni posegi na obmejno območje s Krimom in v del Donbasa pod ukrajinskim nadzorom bi seveda imeli katastrofalne posledice. Dolgoročno pa Rusija z njimi niti ničesar ne pridobi. Doslej medlega Volodimirja Zelenskega so ruske poteze že nagnile h govorjenju o včlanitvi Ukrajine v zvezo Nato, čemur se je prej izogibal. Seveda pa se Putin zanaša, da trenutno ne zveza Nato ne od kulturnega boja in raznih kriz izmučene Evropska unija in Združene države Amerike nimajo junakov, ki bi si upali dejavno pomagati Ukrajini (in Belorusiji). Kar se tiče Belorusije, obotavljivost Evropske unije v prvih dveh mesecih protestov seveda ni povzročila njihovega zatrtja, ga je pa nedvomno pospešila.

1 komentar

  1. Če so v EU mnogi obotavljivi do totalitarne in ekspanzivne sovjetoidnosti, ki je preko Putina in njegovih gubernatorjev prenesena v sedanjost, pa v Sloveniji niti ni tako. Pri nas se mnogi ne obotavljajo, ampak se kar direktno postavljajo na to stran. Ne le vrsta anonimnih komentatorjev pod političnimi članki. V Delu sem opazil celo nekega ” Borisa Pahorja”. Naj spomnim recimo na blamažo kandidatke Violeta Tomić, vprasane ob evropskih volitvah v zvezi z aneksijo Krima. Ali na dvoje vodilnih peres osrednjega dnevnika Delo. Borisa Čibej recimo Navalnega opredeli kot razvpitega “borca proti korupciji” ( narekovaje je dal on). Urednik Ali Zerdin, ki se v tujini predstavlja za nekega (kao) liberalnega frajgajsta pa medtem ko v zadnjem članku svari pred kakršnimkoli načrti prekrojevanja priznanih državnih meja, utemeljuje eno samo menda upravičeno izjemo, povezano z razpadom Sovjetske zveze. Istočasno, ko najde možnost za napad na slovensko vlado in Janšo na podlagi očitno izmišljenega papirja o BiH in se torej pridruži histeriji in podtikanje sprejema kot dejstvo, daje Putinu in vsem sovjetoidom kar direktno zapisano odvezo in podporo za vsa realna vojaška osvajanja in zatiranja. Ne poznam novinarjev tako patoloških ” vrednot” v zahodnem svetu ( tako patoloških, da se je realno vprašati, če niso na plačilni listi Kremlja) …