Alić: Sovraštvo je naš največji sovražnik

Mehmedalija AlićMehmedalija Alić se je rodil v Srebrenici, od koder je prehodil pot do Hude jame. Kot rudar se je v Barbara rovu prebijal prek betonskih pregrad, ki so zapirale dostop do stotine trupel. Več desetletno delo je posvetil vodenju delovišč, kjer je projekte s svojimi kolegi rudarji vodil brez nesreč, a je cilje vedno dosegal.

Je izredno samodisciplinirana in odgovorna oseba. Za svoje delo, trud in delovno uspešnost je bil po opravljenih delih v Hudi jami, 19 mesecev pred upokojitvijo, ‘nagrajen’ kot tehnološki višek. To dojema kot sliko današnjega stanja v državi.

V številnih nastopih po Sloveniji opisuje svoje videnje in razumevanje slovenske demokracije skozi oči tujca, delavca in državljana. Želi si, da slovenski narod čim prej najde pot do sprave in začne spoštovati delo preprostih, poštenih ljudi, ki ustvarjajo družbeno korist, da jim družba in država vrneta osnovni človeški vrednoti – čast in spoštovanje. Še vedno verjame v zdravo jedro slovenskega ljudstva, ki še naprej vzorno dela in ustvarja.

V svojih javnih nastopih vzpodbuja ljudi, naj dvignijo glavo in se borijo za zaščito vseh vrednot, ki sta jim jih dala Bog in narava. Njegov recept za izhod iz krize je disciplina, odgovornost, produktivnost in spoštovanje človekovih pravic.

Njegova knjiga Nihče govori o resnično dobrem in plemenitem človeku, ki je prestal tudi mnoge bolečine in trpljenje. V pogovoru z njim smo se dotaknili  razčiščevanja slovenske med in povojne zgodovine, sprave, izbrisanih, jugonostalgije in kako najti pot iz krize.

Zdi se, da se Slovenk in Slovencev odkrivanje številnih grobišč v vseh teh letih (tudi Hude jame) in številne s poboji povezane osebne tragedije, ne dotaknejo tako globoko ne na miselnem ne na čustvovanjskem nivoju, da bi poskrbeli vsaj za človeka dostojen pokop pobitih. Imate za to kakšno osebno razlago?

Na žalost so vprašanja povojnih pobojev in množičnih grobišč po vseh predelih Slovenije spolitizirana, s strani leve in desne opcije, ker je to koristna hrana, ki jo v vsakem trenutku, ko pride prav, ponudiš ljudstvu za glodanje in jih tako odvrneš od resničnih problemov, ki jih pestijo. Vse skupaj kaže, da smo padli v hudo in težko moralno stanje, zaradi česar bi se moral sramovati vsak slovenski domoljub. Politikom smo dali veliko preveč prostora in časa, da so tako svet pojem – ko govorimo o mrtvih, spolitizirali in naredili veliko večji razkol v slovenskem ljudstvu, kakor je bil kadarkoli prej v zgodovini. Civilna družba je dolžna in bi morala takoj zdaj in ne jutri reagirati ter od političnih močnikov zahtevati, da se odgovorno poišče zakonsko rešitev, ki bi prinesla sprejemljive civilizacijske okvirje.

Nujno je potrebno določiti rok, do kdaj je potrebno to nesrečno poglavje zaključiti, da bi se lahko mlade generacije, ki niso nič krive za zgodovinske grehe generacij iz preteklosti, lahko posvetile reševanju svoje sedanjosti in prihodnosti. Huda jama je unikaten primer, na katerem bi država lahko dosegla kompromisno rešitev in v veliki meri pripomogla k pomiritvi različno ideološko mislečih skupin. Za to potrebujemo samo dobro voljo, vse drugo je le izgovor. Vsako odlašanje sprave bo samo po sebi poglabljalo razkol med slovenskim ljudstvom in s tem obenem povzročilo nepopravljivo škodo. Ali si tega res želimo?

Danes je ob vsesplošni krizi čutiti večjo mero jugonostalgije in občudovanja lika Josipa Broza Tita. Kako vi razumete to občutenje med ljudmi in kako sami gledate na jugoslovansko polpreteklo obdobje?

Generacija, ki je živela in spoznala sistem komunizma iz časa Titove vladavine, je danes jugo nostalgična zaradi lažne demokracije, s katero se srečuje navaden smrtnik in zaradi lažnih obljub o novi Švici v deželi pod Alpami. Novo oblikovani politiki iz devetdesetih let so še takrat iz povojev začeli graditi svoje politične kariere na obrekovanju Titoizma, po dvajsetih letih so še vedno v povojih in kot papige še vedno krivijo Tita, sami pa nič konkretnega, razen zase, ne storijo za ljudstvo, da bi mu bilo boljše. Veliko slabega je vseboval totalitarni komunizem, vendar ne toliko in v taki meri, kot se to želi  prikazati danes. Takrat smo z milimetrskimi koraki lezli navzgor, danes se z metrskimi spuščamo navzdol in za to ne moremo vedno kriviti druge. Maršal Tito je zdavnaj umrl, na žalost pa se je okrog nas v zadnjih dvajsetih letih izrodilo na stotine novih Titov. V tem je naša težava, vendar tega nočemo in ne želimo priznati.

Danes imamo celo generacijo mladih intelektualcev, ki so zaradi nespametnega političnega vodenja zavrženi in izključeni iz družbeno političnega življenja, ki tavajo v temi in brez prostoru, v katerem se njihove diplome in doktorati topijo kot lanski sneg, ker jim sedanji skorumpirani birokrati in močniki ne pustijo blizu. Zaenkrat se ti mladi intelektualci še vedno pasejo na jasah svojih staršev, ne zavedajoč se, da bodo nekega dne z izginotjem svojih staršev ostali brez korita. Kdo bo takrat prevzel odgovornost za nastale posledice? Sam Bog nam takrat ne bo pomagal. Ali smo res odgovorni do naših otrok?

Kot sami rečete ste še skoraj kot otrok prišli v ‘obljubljeno deželo’, Slovenijo. Kako se je v tem času spreminjal vaš pogled na Slovence, ki se imajo običajno sicer za pridne, urejene, ubogljive…?

Da, kot mladostnik, Bošnjak, Jugoslovan, tujec in državljan Republike Slovenije, sem na lastni koži občutil ostri alpski zrak. Bilo je obdobje, ko me je prijetno grelo toplo sonce in obdobje, ko sem do kosti občutil ledeni mraz.

Demokracije ne merim skozi svobodo in ugodno življenje politika, ki misli, da je demokracija njegova last in pravica, temveč, kaj se meni nudi, kot vzornemu delavcu in državljanu, ki spoštuje ljudi in zakone iz birokratskega servisa, ki ga pošteno plačujem birokratom. Iz lastnih izkušenj trdim, da za razvoj demokracije ni dovolj prepisovati evropsko zakonodajo, obenem pa zanemarjati pomen odgovornosti in pravičnosti.

Resnični razvoj demokracije je v velikem zaostanku za razvojem korupcije. Če te dve sistemski substanci danes zmešamo, dobimo k temu ustrezen življenjski napitek, ki je »demokratkorupcija«, od katere danes dobro živijo birokratsko-politične sile, ki si lastijo in upravljajo z denarnimi tokovi ter se ščitijo z ustrežljivo in dobro oboroženo managersko – odvetniško vojsko. Samo pri tem vprašanju so vse politično ideološke opcije stoodstotno enotnega mnenja, združene in nimajo težav. Pri vsem drugem pa so si navzkriž, če za to obstaja razlog ali ne.

Pošten delavec, ki je vajen vsega hudega, počasi kleca pod bremenom krivic in onečaščenja, hkrati pa ostaja brez najmanjše možnosti, da bi se mogel upreti zlomu. Pošteno delo ostaja brez vrednote, korupcija cveti in se nagrajuje. Zaradi navedenega se slovenski delovni človek počasi navaja na novonastalo situacijo in nekdanji sloviti slogan o delovnem in poštenem Slovencu, pošilja v preteklost, pod izgovorom, da so za njegovo brezposelnost krivi tujci, ki danes opravljajo večino nizko plačanih težkih del v deželi, ki jih domači nočejo in to v času, ko ni časa za izbiro. Južna bolezen je že dalj časa tukaj, mutira in se iz dneva v dan bolj sklada z okoljem, v katerem živimo. Lahko se še naprej delamo ‘francoze’, dejstva kažejo da temu ni tako.

Ni vam tuja izkušnja izbrisanih. Kako komentirate današnje razreševanje problematike, tako delovanje zastopnikov izbrisanih kot vlade?

Izbrisane kot skupino tujcev v Sloveniji, ki nimajo urejenega statusa, so si izmislili in proizvedli neodgovorni politiki.

Preprosto povedano – če bi slovenska politika spoštovala vsaj lastne zakone, ki jih je pisala sama, tega problema niti približno ne bi bilo danes v taki meri, niti ne s takšnimi posledicami. Politika je te »petokolonaše« ustvarila, da bi bila bolj prepričljiva pred domačo publiko. Izmislila si je sebi svojega, nekako robatega sovražnika, s katerim je pred svojim ljudstvom želela pokazati moč patriotizma in se spravila na obračunavanje v veliki večini na najbolj socialno krhko skupino brezmočnih revežev. Bili so prepričani, da tako ranljivega »sovražnika« premagaš, kadar se ti zljubi. Hkrati pa so sprejeli v slovensko državljanstvo ogromno škodljivcev, ki so šli na prvo žogo in bili vešči svojih veščin. Če bi zakonodaja bila jasna in delo glede urejanja statusa transparentno, če bi se slovenski birokrati do problema odgovorno obnašali, danes na dnevnem redu ne bi bilo te teme. Koliko je bilo upravičeno izbrisanih in koliko ne, temu ne morem soditi, lahko pa povem iz lastnih izkušenj, da sem sam osebno čakal več kot pet let od vloge do odločbe za pridobitev slovenskega državljanstva. Utrpel sem veliko materialno, kakor tudi duševno škodo. Ne jaz, ne kdorkoli iz moje družine nismo v skupini izbrisanih, niti ne uveljavljamo odškodnine.

Pravici bi bilo v veliki meri zadoščeno, če bi bili uradniki, ki so takrat, kot odgovorni uslužbenci vodili posamezne resorje, ki so se s to problematiko ukvarjali in bili za svoje neodgovorno delo plačani iz državne blagajne z denarjem davkoplačevalcev, poklicani na odgovornost za današnje posledice. Krivci, ki bi se jim dokazalo slabo opravljeno delo, bi morali za to odgovarjati. Ker umazana roka roko umije, bo spet udarilo po žepu navadne državljane. Denar je simbolična odškodnina in tistim, ki jim je v resnici storjena krivica, denar nikoli ne more poplačati trpljenja.

Če vzamemo, da je v skupini izbrisanih tretjina upravičenih do pridobitve državljanstva in bi živeli in delali tako kot drugi državljani, bi lahko hitro izračunali, kakšno korist bi od njihovega dela in prispevkov imela država v dvajsetih letih. Sramota je, da se vprašanje izbrisanih vleče že 20 let in da še vedno skoraj polovica poslancev iz tega vprašanja ustvarja cirkus, ne zavedajoč se, da nas njihovo posmehovanje veliko stane. Ne vidim, v čem je težava. Če je zadeva dokazljiva in ni sporna jo je potrebno zaključiti. Vsak izbrisani ima svoje ime in biografijo in skrajni čas je, da se ta tema umakne iz parlamenta, ker je pred njimi v zaostanku do grla veliko bolj pametnega dela. Grdo pa se motijo tisti, ki mislijo da bodo lažje pomirili lastni narod, če istočasno svoje otroke učijo sovražnosti do tujcev. Takšna vzgoja se s posledicami slej ali prej vrne v lastno hišo. Upam, da si tega nihče ne želi.

Temeljno vprašanje, ki nas v Sloveniji še vedno veže in hromi, ostaja sprava. Kako vi gledate na vprašanje sprave po II. svetovni vojni? Je sploh uresničljiva in če, kakšne konkretne korake naj bi storili, da bi jo dosegli?

Med slovenskim narodom je po mojem mnenju sprava občutljiva in težka tema, samo zaradi nezainteresiranosti in dobre volje, da bi se ta zadeva dostojno zaključila. Povojni poboji, Ljubljanska banka (dolg varčevalcev), ribiči v Piranu ter prej omenjeni izbrisani so samo nekaj od brez potrebnih tem, ki jih  politika podtika na dnevni red.

Strateški krivci za povojne poboje na Slovenskem po vsej verjetnosti nikoli ne bodo odgovarjali. Lahko se jih do neke mere razkrije in kot take zapiše v zgodovino. O tem se lahko polemizira do neskončnosti, vendar to ni rešitev. Ekstremna delitev slovenskega ljudstva na desne in leve je samo interes nekaterih politikov, ki prej nočejo, kakor ne znajo poiskati kompromisne rešitve. Ta igra z mrtvimi je resnično nevarna, nepotrebna in škodljiva. Vse kaže, da padamo v hudo moralno krizo in da smo še vedno v veliki meri veliki jug Evropski civilizaciji, ki je pozabila na veliko večje grehe, ki jih je zagrešila v daljni in bližnji preteklosti. Slovenskemu človeku je treba z obraza strgati masko dvoličnosti, ko govorimo o mrtvih. Kako je možno pojasniti stanje slovenskega človeka, (čast posameznikom), ki se na dan mrtvih, 1. novembra želi pred sosedom pokazati na pokopališču s prižgano svečo svojemu bližnjemu, ko pa govorimo o ljudeh, ki so umirali v prepričanju v svoj prav, o ljudeh, ki so menili, da so prav oni na pravi strani obrambe domovine ter zato bili ubiti zaradi različnih ideoloških prepričanj od različnih kolonialistov in okupatorjev, ima taisti današnji slovenski človek gluha ušesa in ga nič ne zanima.

Zakaj takšen strah, če nekaj ni pošteno in ni v redu. Mnogi dokazi jasno govorijo, da so se dogajali mnogi zločini in vsem nam je jasno, da mrtvih ne moremo oživeti. Mora nam biti jasno, da bi vsi lažje živeli, mi in naši rodovi naprej, zato je potrebno to vprašanje čim prej rešiti. Prepričan sem, da neodgovorni politiki tega nikoli ne bodo rešili, vse dokler jih ljudstvo v to ne bo prisililo. Potrebno je združiti vse sile in moči razumnih ljudi, ki bi morali politikom odvzeti pravico do sovražnega govora ter do zagovarjanja kakršne koli oblike storjenih zločinov na slovenskih tleh. Izbrati je potrebno sposobne, umirjene in strokovne ljudi iz vseh strank, ki bi znali poiskati kompromisno rešitev, ki bi skozi sprejeto zakonsko obliko v prvi vrsti povrnila dostojanstvo padlim žrtvam. Nihče nima pravice ignorirati tako težko temo, še posebej ne tisti, ki so dobro plačani z denarjem, ki ni ne levi in ne desni, ne domobranski in ne partizanski, temveč težko zaslužen denar ljudi sedanjega časa, ki v devetdesetih odstotkih nimajo nič z drugo svetovno vojno in poboji.

Dolžni smo mlade generacije in naše otroke čim prej razbremeniti nepotrebnega bremena in jim omogočiti, da svojo energijo usmerijo v prave izzive, ki jih pestijo. V nasprotnem primeru bo Slovenijo s skreganim ljudstvom, visoki Triglav iz dneva v dan bolj zastiral in od obljubljene Švice, bo naš jug še bolj topel, kjer bodo naši otroci še dolgo ‘švicali’ za Evropsko civilizacijo.

Sovraštvo je naš največji sovražnik in proti temu smo se dolžni boriti.

G. Alić, hvala za pogovor.