Ali Žerdin, Sobotna priloga Dela: Luknja v prazničnem imaginariju

5
452

Triindvajseti december je dan, ki bi moral biti po vseh kriterijih največji državni praznik. Gre za dan, ki je v nacionalno zgodovino vpisan zaradi dveh dogodkov, plebiscita o samostojnosti leta 1990 in sprejetja ustave leta 1991. Zaradi drugega dejanja 23. december velja za dan ustavnosti, a na koledarju ta dan ni označen kot praznik ustavnosti. Zaradi plebiscita ne praznujemo nič.

Tistega dne pred sedemindvajsetimi leti je bila volilna udeležba skoraj 94-odstotna. Med tistimi, ki so se glasovanja udeležili, je za samostojnost države glasovalo 94,7 odstotka ljudi. Številke so bile fantastično visoke. Josip Vidmar je ob koncu osemdesetih razpoloženje med ljudmi opisal z besedo »enodušno«, 23. decembra 1990 pa je bila »enodušnost« verificirana z glasovnicami v volilnih škatlah. In vendar dan verifikacije te »enodušnosti« ni praznik. Plebiscitarno odločitev praznujemo 26. decembra, torej na dan, ko je bila skupščina uradno obveščena o tem, kako se je odločilo ljudstvo.

Prazniki so eden od simbolnih okvirov, v katerih živi skupnost. Državni prazniki, ki so hkrati dela prosti dnevi, so povezani z odrešenikovim rojstvom, pesnikovo smrtjo, odločitvijo za upor, ki jo je v vili Josipa Vidmarja sprejela skupina kulturnikov, sokolov, krščanskih socialistov in komunistov, z delavskim uporom v Chicagu, s parlamentarno razglasitvijo samostojnosti, spominom na mrtve. Obstajajo dela prosti dnevi, ki niso državni prazniki. Povezani so z Marijinim vnebovzetjem in uporom Martina Luthra. Obstajajo državni prazniki, ki niso dela prosti dnevi. Z enim častimo rojstvo Primoža Trubarja. Trije državni prazniki pa so povezani z ozemeljsko celovitostjo današnje Slovenije. Častimo upor generala Rudolfa Maistra, ki je zaslužen, da je severna meja tam, kjer je. Častimo priključitev Prekmurja in Primorske Sloveniji. Povzemimo: z državnimi prazniki in dela prostimi dnevi obeležujemo dogodke, ki so se zgodili na Bližnjem vzhodu, upor delavstva v ZDA, verski upor v Nemčiji, odločitev o uporu, ki jo je sprejel del kulturno-politične elite, regionalne odločitve, povezane z državnim ozemljem, ter rojstvo in smrt opismenjevalca oziroma pesnika. Dva novejša praznika — dan državnosti ter dan samostojnosti in enotnosti —sta povezana z dejanji slovenske politične elite.

Kaj v tem prazničnem imaginariju manjka? Manjka 23. december, dan, ko je bila osupljivo jasno izražena ljudska volja. Namesto da bi slavili odločitev ljudstva, slavimo dan, ko so bili izvoljeni predstavniki ljudstva uradno seznanjeni z rezultatom ljudskega glasovanja. In vendar listina, sprejeta 23. decembra 1991, čisto na začetku pripoveduje o tem, da ima v Republiki Sloveniji oblast ljudstvo. Seznam praznikov, ta simbolni okvir nacije, pripoveduje o odločitvah, ki jih je sprejela nacionalna elita ali njeni deli, pripoveduje o življenjskih mejnikih pripadnikov kulturne elite, pripoveduje o dogodkih, ki so povezani z nastankom tistega dela svetovne civilizacije, ki temelji na krščanstvu, slavimo regionalne dogodke. Pomenljivo je, da ne slavimo nobene zmage, čeprav bi v 20. stoletju lahko našli eno, glede katere ni nobenih kontroverz, in drugo, ki del prebivalstva navdaja z nelagodjem. A ponovimo še enkrat: država, ki temelji na oblasti ljudstva, ne slavi ljudske odločitve o samostojnosti.

Zakaj ne? Obstaja priročna interpretacija, ki pa ni posebej prepričljiva. Triindvajsetega decembra menda ne slavimo zato, ker bi se s tem porušili ekonomski parametri, Če bi imeli 23. decembra državni praznik, bi ljudje naslednji dan vzeli dopust, božič bi bil dela prost dan, potem pa bi ljudje menda vzeli še nekaj dni dopusta in zadnji teden decembra sešili s 1. januarjem. S tem bi nastal dolg praznični paket. V sedanjem sistemu praznikov se proizvodnja ustavi 25. decembra in steče 3. januarja. Če bi bil dela prost že 23. december, bi proizvodnja menda stala občutno dlje. Zakaj ta interpretacija ni prepričljiva? Proizvodnja, ki mora teči, teče ne glede na praznike. Če ljudje decembra skurijo dan dopusta več, pomeni, da ga v drugih mesecih koristijo dan manj. Ljudje se dandanes tako ali tako ne morejo odločiti, da bi dopust izkoristili, ko si to želijo, temveč se morajo prilagajati pričakovanjem delodajalca. Ljudje, ki se spoznajo na ekonometrijo, bi najbrž znali izračunati, kaj bi za bruto družbeni proizvod pomenilo, če bi dan samostojnosti in enotnosti praznovali 23. decembra. Bi BDP padel za pol točke? Eno točko? Desetinko točke?

Obstaja tudi obratno vprašanje: koliko več bi bilo ljudstvo pripravljeno storiti za državo, če bi dobilo praznik, ki bi slavil odločitev ljudstva?

5 KOMENTARJI

  1. Pomembna je vsebina praznika,ne pa datum.

    Če ta vsebina slavi državni slavnostni dogodek in njegov pomen, je vseeno ali je državni praznik tri dni naprej, če je to koristno zaradi gospodarske uspešnosti države.

  2. Zelo utemeljen prispevek za razmislek.
    Tudi jaz tako razmišljam in sem že dvakrat na zboru za VSO v Poljčah na to opozoril in dobil velik aplavz. Zgodilo pa se ni nič.
    Prav tako sem moral dopolniti stavek o tem kaj in kdaj praznujemo plebiscit. Zapisal sem, da je avtokratska odločitev za praznovanje demokratski lapsus.
    Ni mogoče praznovati nekaj kar se takrat ni zgodilo.
    Princip demokracije je spoštovanje dejstev in jih priznavati tako kot so se dogajali.
    Odločitev za samostojnost je bila 23.decembra in to bi morali praznovati kot velik in samostojni dosežek !

  3. Problem je v tem, da nam temne sile vedno bolj vsiljujejo rdečo zvezdo na 29. nov., da vedno bolj restavrirajo Titov lik (Velenje), da se ukinjajo slovenski simboli po prestolnici, da šole poučujejo “Repetovo” – potvorjeno zgodovino,…kdo ima ves ta interes ?!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite