Ali zaupate represiji?

27

Goran_Klemenčič_2009Glede na letošnje geslo Socialnega tedna sem v zadnjem času veliko razmišljal o zaupanju. Vemo namreč, kakšno je stanje v politiki in gospodarstvu. Zdi se, da je postalo nezaupanje in brezup nekakšna modna muha. Politiki so tako ali tako »vsi isti«, torej ni mogoče nikomur zaupati. Vsaj tako je mogoče večkrat slišati med preprostimi ljudmi. In ko je zaupanje v državne institucije povsem na dnu, se oglasi – represija.

Še dobro se spomnim prireditve, Slovenec leta, v Domžalah, pred dvajsetimi leti, ko so tedanjega predsednika republike Milana Kučana, ki je suvereno kraljeval kot najbolj priljubljeni Slovenec tako rekoč na vseh lestvicah, vprašali, ali zaupa ljudem. In je odgovoril: »Komu pa bi, če ne ljudem.« In sprožil nekaj smeha med občinstvom. Naslednje vprašanje: »Kaj storite, če kdo izrabi vaše zaupanje?« Sledi kratek odmor in nato jedrnat odgovor: »Storim nič, zapomnim pa si.« O teh odgovorih sem še dolga leta kasneje veliko razmišljal, tudi zaradi vloge, ki jo je odigral – in jo dejansko še vedno igra – sedaj že nekdanji predsednik republike in zadnji partijski šef, ki je pogosto svaril pred »strankokracijo«. Pa tudi sedaj dostikrat podučuje Slovence, da morajo veliko bolj zaupati v naš pravosodni sistem. Tisti, ki tam delujejo, že vedo, kaj delajo. Na nas pa je, da jim zaupamo in ne rušimo avtoritete sodišč.

In kar velja za sodišča, velja tudi za protikorupcijsko komisijo. Treba ji je brezpogojno zaupati. Če ji ne bomo zaupali, kdo bo potem sploh še preganjal skorumpirane politike? Tako nekako bi lahko povzeli nauk bivšega predsednika države. In očitno ima tudi predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, Goran Klemenčič, zelo dober spomin, saj je, da bi zaščitil svoj ugled ter ugled organa, ki ga vodi, posegel po represiji in šel v akcijo proti vidnim članom Zbora za republiko, ker so ti »mandelci« v začetku letošnjega leta malo preveč stegnili jezik zaradi spornega poročila KPK o premoženjskem stanju prvakov parlamentarnih strank. V samo vsebino poročila se niti ni potrebno spuščati, saj je bil sporen že način, kako je sporočilo sploh prišlo v javnost in na kakšen način obravnava »obtožence«. Namreč, politik, ki je danes neposredno odgovoren za policijo kot resorni minister, je kot predsednik ene od parlamentarnih strank tedaj očitno pridobil status privilegiranega strankarskega liderja, saj se je z vsebino poročila očitno seznanil prej kot ostali predsedniki parlamentarnih strank. In nazadnje je KPK po inkvizicijsko postavila dogmo: krivi ste. Ker je nad predsednikom KPK in njegovimi sodelavci le še modro nebo, če že niso oni sami bogovi. In ker je ravnanje komisije sprožilo nepričakovano veliko ogorčenja in ostrih besed, je bilo potrebno poseči po »zdravilu« proti tistim, ki imajo najdaljši in najbolj umazan jezik. Da se ve, kaj je v naši državi dovoljeno in kaj je verbalni delikt.

Politično motivirana represija Slovencem ni neznana.  Poznamo jo iz časa prejšnjega sistema. Komunistična oblast se je očitno zavedala primanjkljaja legitimnosti svojega položaja in to praznino skušala zapolniti z ustrahovanjem. Navsezadnje je tudi njena ideologija temeljila na antropološkem izhodišču, da je človek zgolj del neke mase, nekega razreda. In če k temu prištejemo še odsotnost priznavanja Najvišjega dobrega, potem se zgodi to, kar je napovedal že Dostojevski: kjer ni Boga, je vse dovoljeno. Očitno je tovrstna mentaliteta ostala močno zakoreninjena v nosilcih nekdanjega režima in tudi v njihovih naslednikih. V devetdesetih letih so za obrambo svojih položajev v tedaj že demokratični Sloveniji uporabljali »mehke« in zvijačne metode. Če je nekdo iz cerkvenih vrst ponergal čez šolski sistem, so javnomnenjski voditelji takoj povlekli na dan javnomnenjske raziskave o zaupanju institucijam. Ker je bilo šolstvo deležno precej višje stopnje zaupanja kot Cerkev, je bilo to dovolj zgovorno sporočilo »cerkvenjakom«, češ, naj utihnejo in se brigajo zase. A takrat je bila LDS močna, danes pa ne more plačati niti telefonskih računov. Pa tudi njeni močnejši derivati, ki so nastali z reciklažo kadrov iz vrst nekdanjih demoliberalcev, vsaj moralno gledano niso kaj dosti v boljšem položaju. To, da obujajo boljševiško ikonografijo in posegajo po represiji, je samo dokaz več, da so v veliki stiski. V sili hudič tudi muhe žre, pravi star pregovor.

Ali torej lahko zaupamo represiji? Slednja je potrebna le v skrajnem primeru. Nad njo ima monopol država, kar je v demokraciji normalno. Toda ne more in ne sme postati politično sredstvo, kot je to sicer navada v totalitarnih režimih. Morda ob tem ne bi bilo odveč omeniti mnenja nekega domačina iz Medžugorja iz leta 1981, ko je kmalu po začetku prikazovanj zaradi zelo povečane represije komunistov, milice in Udbe zgovorno dejal, da bi se od komunistov lahko tudi vrag kaj naučil…

Foto: Komisija za preprečevanje korupcije


27 KOMENTARJI

  1. Nikakor ni dopustna zloraba represije v politične namene.

    V zadnjem obdobju pa smo priča ravno tej zlorabi, ki je podobna tisti iz totalitarnih časov.

  2. Takšne komisije so navadna sramota in – bi rekel – škandal v dejstvu. Pokvarjenost je gorivo, ki jih poganja naprej. Za takšne pokvarjence nobena ostra beseda ni dovolj ostra. Njihov prvi namen je diskreditacija, drugi pa mešanje dreka. Skratka, tudi če jim zadana akcija ne uspe, je cilj dosežen. Prav zato je mednarodno problematiziranje tega spakedranega pojava, ki se imenuje KPK, pravi korak!

  3. Ali zaupam represiji?

    Ima KPK pravico ščititi svoj ugled s pomočjo pravosodja? Seveda.

    Ali ji “brezpogojno zaupam”? Daleč od tega.

    Je KPK ugledna? Seveda. Tako dobro opravljajo svoje delo, da so med (za boj proti korupciji) ugodnimi okoliščinami mariborskih vstaj pretresla sam politični vrh države.

    Ali si KPK povečuje ugled s tožbami proti “vidnim članom Zbora za republiko”? Ne, tako se pridobljen ugled zapravlja. Podobno kot si člani Zbora za republiko zapravljajo ugled z implicitno podporo jemanju marž za politične stranke v trgovini z orožjem. Tako se ne pride daleč. Prav zabavna se mi je zdela Janševa izjava, ki namiguje, da je levica v tem pogledu enako slaba, češ da si jemlje marže od trgovine z mamili. Če je res, bi morali ustrezne dokaze dostaviti kompetentnim organom. Za korupcijo, ki izvira iz trgovine z mamili je najbrž kdo v državi še bolj kompetenten od KPK.

    Ali pa res živimo v banana republiki Sloveniji in se vse večje politične stranke finansirajo tudi iz trgovine z mamili?

    • Igor Đukanović: “Ima KPK pravico ščititi svoj ugled s pomočjo pravosodja?”
      ===================

      Nekaj česar nimajo, ne morejo ščititi!

    • Riki, od kdaj pa vi odločate, kdo je ugleden in kdo ni?
      Ni ga človeka niti inštitucije, ki bi bila ugledna v očeh vseh brez izjeme. Torej po vašem ni ugleden nihče.
      Postreči bi morali z verodostojnim podatkom, da je kpk zgubil ugled pri pretežnem delu državljanov.

      • Tone: “Postreči bi morali z verodostojnim podatkom, da je kpk zgubil ugled pri pretežnem delu državljanov.”
        ====================

        Tudi Hitler je imel ob svojem času ugled pri pretežnem delu državljanov.

    • Ne vem, kako je s tem v Sloveniji, ni pa dvoma, da se svetovna politika in države financirajo tudi z denarjem iz trgovine z mamili. Količina denarja, ki se tu pretaka je v rangu trgovine z orožjem. Nemogoče je, da bi politiki osebno in politika kot inštitucija dopustila, da ta veletok denarja teče mimo.

  4. Od državnih organov pričakuje državljan strokovno in pregledno delo, utemeljeno z zakoni in predpisi. Torej je tu govora izključno o dolžnostih in nalogah takega organa, ne pa o nekakšnem njegovem ugledu ali neugledu.
    Ugled zadeva le osebno raven ljudi, ki v takem organu delajo.
    V primeru, ko misli državljan ali skupina državljanov, da državni organ ne postopa pravilno, ker ne izpolnjuje nepristransko svojih nalog, bi moral biti slednji dolžan svoje delo pojasniti z nedvoumno strokovno in zakonsko utemeljitvijo.
    Nad nobenim državnim organom namreč ne more biti le še modro nebo, ampak mora biti podvrženo strokovni in pravni kontroli. V primeru sklepov KPK so njeni sklepi zgolj moralnopolitičnega značaja, in nimajo pravne veljave, zoper katero bi se lahko politik ali državljan pritožil. To je največja slabost te komisije, saj se tu ponuja vedno možnost politične zlorabe. Zaradi tega je delo takega organa vedno pod velikim vprašajem in je njegova tožba zoper državljana hud posmeh demokraciji.
    To je moje mnenje.

  5. Represivnim organom ( policiji, tožilstvu in sodiščem) v SLOVENIJI niti malo ne zaupam:

    1. ker so še vedno v večinski mentalni in dejanski oblasti totalitarnih akterjev ( večino kadra iz tega ključnega komunističnega aparata ni bila nikdar obsojena in zaprta, ali vsaj lustrirana: še več, vsi so več ali manj ostali na svojih oblastnih mestih)

    2. večina oseb v tem aparatu so aktivisti komunistične ideje, kajti tudi ob bankrotu komunizma so bili na teh položajih sami najbolj fanatični komunisti, izbranci, večinoma zločinci. Za ostale sploh ni bilo možnosti dobiti službe.

    3. ti organi so v Sloveniji predimenzionirani, v njih je vsaj 1/3 ljudi odveč ( to so tisti, ki nič ne delajo), plače imajo previsoke,

    4. rezultatov nikakršnih ( glej Gorenakov tekst, kjer primerja Slovenijo z evropskimi državami in imamo sramotno nizko število rezultatov

    5. v 22 letih so ščitili glavno mafijo v Sloveniji, zavlačevali postopke in marsikdaj kakega nedolžnega na strani demokratov obsodili in preganjali

    6. v zadnjih letih je vedno bolj odkrita težnja po politično vodenih in montiranih procesih skupaj s totalitarnimi mediji

  6. Jaz bi pa želel opozoriti na misel iz prvega odstavka.

    Politiki naj bi bili vsi isti.

    Ta stavek je taka hudičeva zanka kot je nacionalni interes. Od take miselnosti imajo korist samo “isti politiki”. Bolj, ko bodo uspeli to miselnost o pokvarjenih politikih zasidrati v naše glave, manj konkurence bodo imeli in manj ljudi bo zanimalo, kaj oni delajo. Še KPK-ja jim ne po potrebno uporabljati.

    Ne, niso vsi politiki isti. Taki so samo …

  7. Problem je KPK, Klemenič in prej Kos samo izpostavljata neustreznost komisije. Lahko bi bil kdo tretji pa bi bil problem isti. Demokracije z dolgo tradicijo ne kotrolirajo premoženja državnih funkiconarjev na tak način.

    Poleg funkicje pa nastopa druga anomajija, da komisija komunicira z javnostjo in potem ne dopusti, da javnost o njej sodi.

  8. Zanimivo, kako skuša avtor demagoško opravičiti neodgovorno početje predstavnikov Zbora za republiko, ki skušajo na cenen način ob pomoči množičnih medijev povsem diskreditirati državne organe, ki se ukvarjajo z nadzorom. Tako Cukjati kot Brščič sta se pri svojem nastopanju posluževala slabšalnih in celo žaljivih diskvalifikacij KPK in to samo zato, ker je KPK vzela v precep njunega strankarskega šefa. In če je KPK dala predlog za predkazenski postopek, je policija DOLŽNA začeti ta postopek z zaslišanjem osumljencev. Navsezadnje gre za kaznivo dejanje proti ustavni ureditvi države.
    Enako velja za pravosodje. Dandanes lahko že vsak, ki ima pet minut časa, sesuva odločitve sodišč in jim jemlje legitimiteto ter avtoriteto. Odločitve sodišč pa je treba spoštovati in jih ne komentirati! To, da avtor ob povračilni akciji KPK zavija z očmi in govori o nekakšnem totalitarizmu, pa samo dokazuje večvrednostni kompleks janševikov, ki mislijo, da so nad zakonom.

    • Prvič, kaznivega dejanja proti ustavni ureditvi države ni.

      Kritika sodišč je ustavna pravica in človekova pravica, kar je večkrat presodilo tudi sodišče za človekove pravice.

      Državni organi morajo za svoj ugled skrbeti sami. KPK dela ravno nasprotno. To je dejstvo.

  9. Sprašujem, ali sme slovenski državljan vložiti tožbo zoper državni organ, v tem primeru KPK, zaradi suma, da deluje kot politično orodje, zaradi česar je postal sam izvor korupcije?
    Če to ni možno, potem je treba tak organ takoj ukiniti.

    Državni organ, kot je KPK, ki nima kazenskih pristojnosti, ampak samo moralne, je odlično leglo politične korupcije.

  10. Izvoli Krpelj, vloži tožbo, toda žal članki iz Demokracije in Reporterja ali izjave Zbora za obrambo lika in dela Janeza Janše ne bodo zadostovali za utemeljitev suma. Lahko pa kakšnemu tožilcu polepšaš dan !

    • Lahko pa bi kakemu vestnemu tožilcu polepšala dan revizija izračuna vrednosti nepremičnine v Trenti, ki jo je izdelala nezmotljiva KPK.

  11. Itak je pa zgornji članek Gašperja Blažiča še en primer zablodelega uma. Avtor naj si čim prej poišče strokovno pomoč pri psihiatru, saj je stopnja obsedenosti s Kučanom in Udbo že kritična.

Comments are closed.