Ali smo zares na dnu?

Vsa leta, odkar se nam je kot narodu uresničila velika želja po samostojnosti, sem sočustvoval s takratno srednjo generacijo, saj je na njena ramena padlo breme odločitev in tudi dokončnih potez osamosvojitve. Formalno nepripravljena, brez izkušenj je morala prej kot v enem desetletju zgraditi državo od temeljev navzgor. Glede na to, da je bila »pobrana s ceste« je v danih okvirih svojo nalogo zelo dobro opravila. Slovenija se je brez hrupa uvrstila med evropske države in njihove institucije (EU, Nato, OECD). Prva med bivšimi socialističnimi državami je uspešno predsedovala Evropski skupnosti.

Danes vstopa v slovensko politično areno nova srednja generacija, ki je v preteklosti brez možnosti odločanja mlada leta pustila pri zaključnih delih državne stavbe. Sedaj ko je ta, vsaj na videz, dokončana, pa naj bi na njej opravili prvo sanacijo. Naloga ni preprosta, saj je v vmesnem času zmanjkala marsikatera dragocenost. Odnesli so jih tajkuni. Nekaj stebrov v kotih je ostalo starih in so samo prepleskani. Ker so tajkuni pomešani med graditelje, jih skoraj ni mogoče preganjati. Postali so dokaz o nemoči pravne države.

Sedaj, ko naj bi v upravljanje države vstopila nova, srednja generacija, nas je presenetila kriza. Ta je delno neposredna posledica svetovne gospodarske nestabilnosti , delno je odkrila naše gospodarske napake, predvsem pa moralno nedoraslost. Kriza nas je zajela ne samo nepripravljene, ampak celo za bogato mizo. Ko je kriza s svojimi lovkami že ovijala svetovno gospodarstvo, je zaradi neodgovornih posojil naša kupna moč nekaj časa celo naraščala in tako smo živeli »precej preveč dobro glede na to kaj je počelo in bilo sposobno naše gospodarstvo.« (dr. U. Vehovar)

Ko pa je prišla ura resnice, ko je bilo treba dolgove vračati, so se ljudje začeli čuditi od kod to. Udarilo jih je skoraj kot strela z jasnega. Mediji pa so, namesto tega, da bi ljudi pomirjali in jim dopovedovali, kako je treba, po razkošju zadnjega časa zategniti pas, so skupaj s sindikati prilivali ogenj na prve znake nezadovoljstva. Ljudi se je polastil črni pesimizem.

Na namig iz ozadja se je »zgodila« še ulica, predvsem mladih, pa tudi starejših. Prerasla je v razbojništvo. Krivdo za vse slabo, ki ima v veliki meri svoj izvor v svetovni krizi pa je zvalila na celotno osamosvojitveno generacijo in zahteva njen odpoklic. Predvsem pa je seveda na udaru Janševa Vlada.

Ali smo res na dnu?

Ne nismo! Nič nismo na slabšem kot pred enim letom, le da je nova vlada začela poravnavati dolgove, ki se vlečejo leta in leta nazaj. Vprašanje je samo kako hitro naj bi dolg odplačevali. Kljub mnogim drugačnim mnenjem, se vlada drži ritma, ki ga priporoča EU. Spoštovanje tega priporočila ni samo v skladu s kmečko pametjo, po kateri ne smeš več potrošiti, kot zaslužiš, je tudi pot, da si Slovenija obdrži, ali celo izboljša svetovni ugled, ki si ga je pridobila po osamosvojitvi.

Kje je torej vzrok nenadnih nemirov. Ali so razbojniške demonstracije res »glas ponižanih in razžaljenih, ljudi, ki jim niso bila vzeta le z delom zaslužena sredstva za življenje – pač pa celo za preživetje!«, kot to trdi nepremišljena izjava Društva slovenskih pisateljev? Res je zaradi krize v zadnjih letih izgubilo delo in ostalo na cesti (pre)veliko število delavcev v Muri, v gradbeništvu, itd. pa se takrat ni praktično nihče izmed »pomembnih« ali kdo od sindikatov oglasil proti vladi, v njihovo podporo. Seveda, saj je bilo poleg ostalega jasno, da njihova tragična usoda ni bila določena v tistem trenutku, ampak je bila posledica kratkovidnega in nepoštenega vodenja podjetij daleč nazaj (npr. Mura).

Kaj pa mladi?

Pri vsej tej zgodbi so mladi, poleg delavcev propadlih podjetij, ob vladinem odplačevanju preteklih dolgov, najbolj na udaru. Razkošje, ko je država nudila brezplačno izobrazbo na vseh ravneh šolstva, se vidno osipa. Vsaj začasno postaja preteklost. Reakcija mladih je torej naravna. Seveda pa to ne velja za ekstremiste. Granate z žeblji, če bi bile uporabljene, morda celo po nesreči, bi povzročile razdejanje, ki bi bilo primerljivo z Breivikovim pokolom na Norveškem.

Mladim je torej treba zagotoviti, da bodo tudi oni čim prej spoznali v kakšnem stanju smo se znašli zaradi opisanih okoliščin in da bo njihov prejšnji status vzpostavljen čim prej. Za enkrat pa morajo tudi mladi upoštevati pravilo, da ne smejo od drugih pričakovati več, kot od sebe.