Da je čas zlato, za slovensko tožilstvo ne velja

2
Foto: STA

Sovražniki Janeza Janše se še danes ukvarjajo z namišljenim korupcijskim dejanjem, ki so ga »iznašli« svobodni novinarji in neodvisni tožilci ter ga pripeljali do pravosodne »sage« z imenom Patria.

Ne vem, ali slovenska javnost še vedno ne verjame, da je slovensko tožilstvo v popolni odvisnosti od primera Janeza Janše. Ne vem, kaj bi počeli, če v prelepi dolini Trente ne bi bilo tiste podrtije, ki je bila nekoč last Janeza Janše. Zdaj je lastnik tistega zemljišča že tretja oseba, objekt pa je ruševina (prikaz na TV). Pa se, žal, s prvim, ne s tretjim lastnikom ukvarja državno tožilstvo. Parcelo je prvi lastnik kupil leta 1992 in plačal.

Navaden državljan se sprašuje, koliko stane desetletno preiskovanje kupoprodajnih pogodb

Mar Janez Janša tistega zemljišča ne bi smel prodati? Kupec ga je kupil, najbrž po ponujeni ali dogovorjeni ceni? Torej vse lepo in prav. Da je drugi kupec tisto zemljišče nato prodal tretji osebi, ni več problem prve. Mar ne? Niti ni problem, kje sta drugi in tretji kupec dobila denar. In šele če denar drugega in tretjega ni bil pridobljen na zakonit način, dobi »posel« javno tožilstvo. Prvi kupec, tudi če bi ga dobil v dar, ni dolžan odgovarjati, zakaj ga je tako visoko ocenil.

Zato se kot državljan sprašujem, koliko globoko so desetletni postopki za ocenitev in ugotavljanje dejanskega poteka dveh kupoprodajnih pogodb segli v mojo denarnico. Ali bo to »raziskovanje« preseglo celo vrednost zemljišča?

Če bi oceno zemljišča prepustili tistemu, ki uporablja zdravo kmečko pamet in dela za svoj račun, bi zagotovo takoj znal oceniti njegovo vrednost. Tisti, ki ste izobraženi in prisegate na pravico in resnico, pa potrebujete desetletje in več.

Na prostem trgu nepremičnin vlada zakon ponudbe in povpraševanja – le za nekatere VIP-državljane se da drugače

Javno tožilstvo, to se pravi, naše, ki ga plačujemo iz javnega denarja, že desetletja išče v tej ruševini vzrok, zakaj sta jo prva in tretja osebi kupili za določeno vsoto. Zanje za previsoko. Tako razmišljajo najbrž tudi zato, ker je njena vrednost po oceni GURS-a, ki je v službi javnosti, torej nas, za nekajkrat nižja, kot jo je Janez Janša ponudil prvemu kupcu. Pa kaj?

Koliko stanovanj in stanovanjskih objektov kupujejo nepremičninske agencije in jih nato, z dodano maržo in visoko ceno, na prostem trgu prodajo. Je to kaznivo dejanje? Ne ni! Tako niti ni kaznivo, da je Janez Janša kupil zemljišče, na katerem še vedno v nebo štrlijo ruševine nekdanje domačije; kot tudi ni, da jo je tretji kupec morda preplačal ali pa da država – GURS ocenjuje v imenu države, a po »svojih« merilih. O njihovih cenitvah imamo pravico in smemo tudi dvomiti.

Moj del dvojčka je po GURS-u ocenjen veliko više kot nekatere vile na slovenskih obali v lasti VIP-državljanov ali kot številne razkošne vikend hišice po Sloveniji. Tako so pač ocenili uradni GURS-ovi cenilci. Pa naj si mi, drugorazredni državljani, mislimo, kar si hočemo.

Še težje vprašanje je, kaj vse se je dogajalo z milijardo evrov iranskega denarja

Zanimivo je, da za isto javno tožilstvo ni bilo kaznivo dejanje, ko je državna banka oprala milijardo evrov za državo, za katero je bil v veljavi mednarodni embargo. Da bi bil njegov izvor čim bolj čist, ga je za komitenta »oprala« prek množice bančnih računov po svetu. Kljub opozorilom tujih bank se slovenske tajne službe in državno tožilstvo niso zakopali v problem. Namesto tega so vse pospravili globoko v predale. Razumem? Milijarda evrov? Raztreseni po vsem svetu predstavljajo tako obširno nalogo, da je naše tožilstvo najbrž ni sposobno niti prešteti, kaj šele sestaviti v obtožni predlog. Če sto tisoč evrov in nekaj »drobiža« šteje že petnajst let, bi za milijardo zagotovo potrebovalo sto let in več. Poleg tega bi za tak raziskovalni projekt zagotovo porabilo več, kot je bila nominalna vrednost bančnih transakciji.

Kot že videno: če Janez Janša ne bi bil premier, bi ga pustili pri miru

Za slovensko javno tožilstvo in številne levičarje – se opravičujem, ampak tako se sami nazivate – je pač pomembno edino to, kaj počne slovenski premier Janez Janša; seveda v smislu »kdorkoli, samo Janez Janša ne«, kot mi je nekoč dejala Spomenka Hribar, kolegica v času Demosa, ko sva se jeseni 2008 pogovarjala o novih volitvah. Zato je popolnoma jasno, da če Janez Janša ne bi bil slovenski primer, tega tožilstvo ne bi počelo. Mar nismo podobnega scenarija že imeli? No ja, še vedno živimo v socialistični (komunistični) demokraciji, ko nekateri smejo vse, drugi pa nič. Ali je res ali narobe vidim, da so tisti, ki smejo vse, brez greha in kazni? To mislim zato, ker nas, ki se ne strinjamo z obujanjem njihove komunistične ideologije, zmerjajo po komunistični metodi.

Zdi se, da je naša dežela za nekatere res pravljična

Se pa sovražniki Janeza Janše še danes ukvarjajo z namišljenim korupcijskim dejanjem, ki so ga »iznašli« svobodni novinarji in neodvisni tožilci ter ga pripeljali do prave sodne »sage« z imenom Patria. Pa naj še kdo reče, da ne živimo v prav(ljični)ni državi, kjer nekateri tožilci in sodniki s pomočjo (nekaterih) neodvisnih medijev in novinarjev že desetletje iščejo kriminalna dejanja v neki preteklosti, čeprav je Ustavno sodišče reklo, da je bilo vse skupaj prazen nič. Levi politiki še danes ne verjamejo, da gre za skandinavsko sago, ki jim jo je s pomočjo političnih botrov vsilil slovenski neodvisni novinar.

Ne, ne branim Janeza Janše, ker tega ne potrebuje. Spodbujam nas, državljane, da bi se končno zavedeli, kam in zakaj plačujemo tako pomnoženo državno upravo. Ali bomo še naprej tiščali glave v pesek in volili ljudi, ki sovražijo vse, celo sebe, saj svoje zdravje zapravljajo z raznimi poživili, kar bi moralo biti za aktivne politike prepovedano.

2 KOMENTARJI