Tujega kapitala nočemo, mu ne zaupamo, svojega kapitala ne damo niti svojim, ker tudi svojim ne zaupamo! Komu sploh zaupamo?
Slovenci skoraj nič svojega kapitala ne vlagamo v domače gospodarstvo, a kapital vlagamo v tujini. Doma pa se jezimo, ker ni pravega razvoja države, ni višje dodane vrednosti in večina dobiva slabe plače, pokojnine, ni novih delovnih mest, ogrožene so pokojnine, socialna država, imamo iztrošene in nevarne ceste, zastarelo železnico, ni denarja za zdravstvo, izobraženi mladi emigrirajo na zahod, itd.
Slovenci varčujemo v bankah in vlagamo v nepremičnine. Slovenci torej svoj denar ne zaupamo oblasti oz. ne podjetjem oz. njihovim vodstvom. Prakticirana ekonomska šola je takšna, da podjetja oz. menedžerji raje najemajo kredite in ne pridobivajo kapitala, ne tujega, ne domačega. Kreditizem pa je glavni boter bančne luknje, ki jo krpamo državljani. Odgovorni ekonomisti, zagovorniki kreditizma in nacionalnega interesa pa so še vedno menda ugledni. Smo družba, ki ne zna izstaviti računa za zgrešeno ekonomsko šolo in odgovornost, ne politiki, ne njeni stroki. Državljani kljub vsemu pričakujemo razvoj države.
Zgodba o uspehu Južne Koreje nam je lahko v opomin in vzor. Pred 50 leti, ko je državi pretil bankrot, so njihovi politiki predlagali, da bi ljudstvo iz svojih prihrankov pod določenimi pogoji prispevalo v državni sklad za razvoj gospodarstva. Pripravili so program razvoja in pogoje soudeležbe državljanov in uspeli, ker so jim državljani zaupali. Tako so v zelo kratkem času od državljanov zbrali več kot 45 milijard dolarjev. Politiki in gospodarstveniki so to vrednost pametno naložili in Južna Koreja je postala izjemno uspešna, vse do danes.
Tudi Slovenci imamo kapital, privarčevana sredstva. Po podatkih naj bi bilo v bankah že več kot 17 milijard evrov, od tega je za kar devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital (vzajemni in pokojninski skladi, zavarovalnice in posamezni vlagatelji) v višini okrog 10 milijard evrov, pa je bil pregnan v tujino, kjer ga z veseljem sprejemajo, saj financira naložbe in nova delovna mesta. Poljaki imajo predpis, da morajo skladi vlagati doma najmanj 30 % vseh sredstev, pri nas tožijo, da ne smejo kupovati domačih podjetij. Hrvati vlagajo doma in v tujini – doslej so pri nas kupovali dobra podjetja in imeli dobičke. Domače premoženje pa kupujejo finančni skladi iz ZDA, Evrope, Hrvaške itd.
Že leta 2012 je ekonomist Stanislav Kovač zapisal: »Tudi Gospodarska zbornica Slovenije raje lobira, naj se država še zadolžuje in zmanjšuje javni sektor, kot da bi se njeni člani podali na domači in tuje kapitalske trge. Šele s tem bi »prezadolžena in slabo vodena podjetja pretrgala popkovino z zgrešenim finančnim sistemom, ki je v tranziciji sataniziral kapitalske trge, poveličeval banke ter našemu gospodarstvu nataknil dolžniško zanko okoli vratu.«
Prof. dr. Peter Glavič, zaslužni profesor mariborske univerze opozarja: »V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda.« Slovenci imamo v vzajemnih skladih samo pet odstotkov BDP (bruto domačega proizvoda) kapitala, Nemci ga imajo 40 odstotkov, ZDA pa 78 odstotkov. Kje torej državljani očitno zelo zaupajo svoje prihranke kot kapital oblasti oz. menedžerjem, da z njihovim kapitalom razvijajo gospodarstvo in posredno dvigajo blagostanje? Kje je torej razvito množično varčevanje in delničarstvo, ki podpira lastno gospodarstvo? Zakaj pri nas ni te ekonomske šole?
Bivši guverner Marko Kranjec je že leta 2012 javno opozoril, da se slovenska podjetja bolj kot s posojilnim krčem spopadajo s kapitalskim. Namesto da podjetja tarnajo, kako jih banke nočejo kreditirati, bi potrebna finančna sredstva morala iskati na kapitalskem trgu. Država oz. vlada pa se venomer zadolžuje. Ali sprejeti cilji in strategija pametne specializacije Slovenije in njena vizija ne obetajo razvoja dežele in prave naložbe tudi za slovenski kapital? Niso zanimivi za slovenski kapital? Katera politična stranka bo torej že postavila cilje in strategijo pametne specializacije države, da bodo ti vendar enkrat zanimivi tudi za slovenski kapital?
Daron Acemoğlu in James A. Robinson, avtorja knjige Zakaj narodi propadajo sta zapisala: »Države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali.« Kdo to ovira in nam razvoj zatira? Politika in njena ekonomska šola! Država in njena ekonomija, ko državljani ne zaupajo svoj kapital domači ekonomiji, celo svoj kapital raje nalagajo raje v tujini, ne more preživeti samo s krediti. Mogoče nas bodo pokupili raje tujci in svoj kapital vložili v našo ekonomijo in v vodstva postavili menedžerje, že preverjene na mednarodnem trgu, da bodo znali oplemeniti vloženi kapital.
»Velika finančna odvisnost podjetij od bančnega kreditiranja je posledica zgrešene mencingerjanske dogme o nekoristnosti kapitalskih trgov za gospodarstvo, da gre za ”nekakšno mešanje megle” oziroma »nekoristno prelaganje iz enega v drug predal« (prosto po Mencingerju). Ta ekonomist je z izbruhom krize 2008 začel širiti še nevarnejšo dogmo, češ da je treba kapitalske trge kar ukiniti in vzpostaviti sistem, kjer bi se podjetja financirala zgolj z bančnim zadolževanjem.
Podatki kažejo na zgrešenost mencingerjanskega finančnega sistema, ki je skozi tranzicijo privedel do velike finančne odvisnosti podjetij od bank, te pa so ob pomanjkanju domačih prihrankov zaradi izdatnega kreditnega financiranja podjetij postale tudi velike dolžnice tujini. Od tu tudi velik neto dolg Slovenije do tujine, nad katerim – kako cinično (!) – najbolj bentijo ravno mencingerjanci.
Na drugi strani so naši hazarderski menedžerji in bankirji, opiti z nacionalnim interesom, ekscesno prezadolžili gospodarstvo in niso izkoristili možnosti kapitalskih trgov, da bi z IPO ali drugimi oblikami dokapitalizacije lastniško financirali poslovanje, razvoj in prevzeme ter prek večjega deleža kapitala v bilancah poskrbeli za večjo odpornost podjetij proti finančnim krizam.
»V ZDA bančni sektor ne dominira nad kapitalskim trgom, ameriška podjetja so zato tudi manj zadolžena pri bankah, saj pomemben del finančnih virov pridobivajo na kapitalskem trgu, ne pri bankah. Naši menedžerji, ki so zaradi prevladujočega mencingerjanskega modela privatizacije z notranjim odkupom pogosto tudi največji lastniki prezadolženih podjetij, se otepajo nujne dokapitalizacije po vzoru IPO Facebooka, saj bi s prihodom novega lastniškega kapitala izgubili vpliv in moč v podjetjih, hkrati pa bi morali precej spremeniti tudi upravljanje podjetij: dobili bi nove nadzornike, ki bi jih lahko odslovili, ne bi več mogli delati vse po svoje, javno bi morali razkriti bilance podjetja in poslovne načrte, odpovedati bi se morali slovenskemu nacionalnemu športu insajderskega trgovanja in številnim drugim ugodnostim.« Tako je pisal novinar Stanislav Kovač, ki je moral utihniti.
Država oz. vlada končno na zahtevo EU le sprejema vizije in strategije razvoja države do l. 2030 in l. 2050. A k problemu etičnosti oz. neetičnosti bančnih in podjetniški odločitev in škodi pa nismo prišli daleč. Vladi je torej le uspelo napisati in decembra sprejeti cilje in strategijo pametne specializacije države do l. 2030. Žal pa so ocene o izbranih ciljih in realnost oz. uporabnost strategije, kako doseči te cilje zaskrbljujoče. Prof. dr. Mojmir Mrak pravi, da strategija razvoja 2030 predstavlja predvsem nabor ciljev, praktično pa nič ne pove o tem, kako te cilje doseči. Pri tem pa vlada tarna, da nam primanjkuje denarja za R&R, za vlaganje v razvoj, za nove investicije v javnem sektorju, za drugi tir, za modernizacijo prometnic, za zdravstvo, socialo, za višje (minimalna) plače in pokojnine itd. Tudi vlada ugotavlja, da stagniramo v dodani vrednosti na zaposlenega in konkurenčnosti. Slovenci pa imamo torej kapital, privarčevana sredstva, ki ga naj bi bilo v bankah že več kot 17 milijard evrov, od tega je za kar devet milijard nevezanih vlog,v višini okrog 10 milijard je pa v tujini, kjer torej financira nova delovna mesta.
Slovenci pa imamo samo pet odstotkov BDP svojega kapitala v finančnih naložbah, Nemci ga imajo 40 odstotkov, ZDA pa celo 78 odstotkov. Kako je mogoče, da domači kapital leži v bankah ali pa je v tujini, vlada pa pravi, da nam primanjkuje denarja za vlaganje v razvoj? Slovenci pričakujemo razvoj gospodarstva, nova kvalitetna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo. Želimo si višje plače, pokojnine, boljše javne storitve. Zakaj se to ne dogaja? Zakaj je vlaganj v raziskave za stvarne industrijske potrebe premalo? Večina slovenske industrije posluje v srednje- in nizko-tehnoloških tržnih nišah, kar dokazujejo tudi nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo. Raziskovalna sfera ne razvija znanj, ki jih potrebuje naša industrija. Industrija za razvoj teh znanj pa ne najema akademsko sfero. Zakaj ni interesa v podjetjih? Zakaj so cilji in strategije pametne specializacije države pomembne za državo in podjetja?
Za državljane in za ekonomijo je strategija države pomembna kot ustava. Za podjetja je to pogoj za uspeh in preživetje. Zakaj se strategije ne razvijajo. Vodilni praviloma bolje obvladujejo operativne kot strateške posle. Najuspešnejše so dolgoročne strategije. Mnoga podjetja ne znajo opredeliti svojega bodočega položaja na trgu. Vodilni niso v stanju pripraviti smernice za bodočo usmeritev. Takšna podjetja so ranljiva in lahek plen.
Strategija ni enostavno posnemanje konkurence. Uspešna podjetja temeljijo na lastnih prednostih. Za strateško usmeritev so bistvena sledeča vprašanja. Kaj je naša ponudba na trgu? Katere storitve / produkte hočemo nuditi tudi v bodočnosti in katere ne? Katerim kupcem in skupinam kupcev hočemo nuditi našo ponudbo in katere nočemo več obravnavati? Katere trge ali industrijske veje bomo obravnavali in katere ne? V katerih regijah hočemo aktivno delovati in v katerih ne? Uspešen razvoj strategije pomeni uspešno sodelovanje vodilnih, ki so svoje interese podredili interesom podjetja. Le realni cilji, podprti s kvalitetno strategijo, države in podjetij, so priložnost za večje vlaganje slovenskega kapitala. Kaj je torej pravično in ugodnejše za ekonomsko suverenost države in za učinkovit razvoj? Kreditizem, kot ostanek ekonomske šole socializma, kar je. najemanje bančnih kreditov, katere mnoga podjetja zaradi slabega vodenja, to je, ker je menedžment postavil zgrešene ciljev ali uporabil zgrešene strategije, potem pogosto ne zmorejo vrniti, a ti nevračljivi (tudi menedžerski) krediti na koncu pristanejo v bančni luknji oz. na slabi banki, banko kreditodajalko pa potem saniramo kar davkoplačevalci, državljani, ki nismo za to nič pristojni in ne odgovorni? Menedžerje bank in podjetij pa praviloma nihče ne pokliče na odgovornost in »uspešno ostanejo na trgu vodilnih«.
Ali pa je pravičnejše za nacionalno ekonomijo to, da gospodarske družbe pridobijo potreben nov kapital pri vlagateljih oz. na trgu kapitala? Kapital oz. vlagatelji terja odgovornost menedžmenta, saj ta ne more kar enostavno za izgube na koncu bremeniti kar davkoplačevalce. Dilema, ki ne bi smela biti več aktualna v demokraciji oz. v tržni ekonomiji, saj so v propadlih ali zgubaških podjetjih pri »ekonomski šoli kreditizma«, ki ga favorizira določena ekonomska šola in seveda politika, praviloma v praksi potem na trgu le delojemalci, ne pa menedžerji in univerzitetni zagovorniki kreditizma ter seveda politiki. Oboji pa so plačani iz javnih sredstev ter še vedno zaslužni in ugledni. Takšna politika in njena »šola« je nepoštena, a za njih udobna.
Kako je mogoče, da zaupamo oz. volimo stranke, ki vodijo tako zgrešeno nacionalno ekonomijo, a tej ekonomiji oz. vodstvom parlamentarnim strank, ki vodijo državo, Slovenci ne zaupamo svoj kapital, zaupamo pa jim oblast? Politiki, ki jim lastni volivci oz. državljani ne zaupajo svojega kapitala, nikakor niso primerni za vodenje države in njene ekonomije. Ljudstvo pa ima vedno takšno oblast, kot si jo zasluži. Niso tujci krivi, da imamo oblast, ki ji ne zaupamo svoj kapital! Da dobi država ustrezno oblast, je neizogibna naloga ljudstva, izobražencev, intelektualcev, odgovornih državljanov! Če vsi ti zatajijo, državo potopijo! Politiki pred volitvami napovedujejo boljše čase. Bodo kdaj podali odgovor, zakaj jih ni in ni? Bodo kdaj zaradi tega odstopili, da bi lažje dobili druge voditelje?
