Ali Slovenci svoj denar sploh komu res zaupamo?

24
652

Tujega kapitala nočemo, mu ne zaupamo, svojega kapitala ne damo niti svojim, ker tudi svojim ne zaupamo! Komu sploh zaupamo?

Slovenci skoraj nič svojega kapitala ne vlagamo v domače gospodarstvo, a kapital vlagamo v tujini. Doma pa se jezimo, ker ni pravega razvoja države, ni višje dodane vrednosti in večina dobiva slabe plače, pokojnine, ni novih delovnih mest, ogrožene so pokojnine, socialna država, imamo iztrošene in nevarne ceste, zastarelo železnico, ni denarja za zdravstvo, izobraženi mladi emigrirajo na zahod, itd.

Slovenci varčujemo v bankah in vlagamo v nepremičnine. Slovenci torej svoj denar ne zaupamo oblasti oz. ne podjetjem oz. njihovim vodstvom. Prakticirana ekonomska šola je takšna, da podjetja oz. menedžerji raje najemajo kredite in ne pridobivajo kapitala, ne tujega, ne domačega. Kreditizem pa je glavni boter bančne luknje, ki jo krpamo državljani. Odgovorni ekonomisti, zagovorniki kreditizma in nacionalnega interesa pa so še vedno menda ugledni. Smo družba, ki ne zna izstaviti računa za zgrešeno ekonomsko šolo in odgovornost, ne politiki, ne njeni stroki. Državljani kljub vsemu pričakujemo razvoj države.

Zgodba o uspehu Južne Koreje nam je lahko v opomin in vzor. Pred 50 leti, ko je državi pretil bankrot, so njihovi politiki predlagali, da bi ljudstvo iz svojih prihrankov pod določenimi pogoji prispevalo v državni sklad za razvoj gospodarstva. Pripravili so program razvoja in pogoje soudeležbe državljanov in uspeli, ker so jim državljani zaupali. Tako so v zelo kratkem času od državljanov zbrali več kot 45 milijard dolarjev. Politiki in gospodarstveniki so to vrednost pametno naložili in Južna Koreja je postala izjemno uspešna, vse do danes.

Tudi Slovenci imamo kapital, privarčevana sredstva. Po podatkih naj bi bilo v bankah že več kot 17 milijard evrov, od tega je za kar devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital (vzajemni in pokojninski skladi, zavarovalnice in posamezni vlagatelji) v višini okrog 10 milijard evrov, pa je bil pregnan v tujino, kjer ga z veseljem sprejemajo, saj financira naložbe in nova delovna mesta. Poljaki imajo predpis, da morajo skladi vlagati doma najmanj 30 % vseh sredstev, pri nas tožijo, da ne smejo kupovati domačih podjetij. Hrvati vlagajo doma in v tujini – doslej so pri nas kupovali dobra podjetja in imeli dobičke. Domače premoženje pa kupujejo finančni skladi iz ZDA, Evrope, Hrvaške itd.

Že leta 2012 je ekonomist Stanislav Kovač zapisal: »Tudi Gospodarska zbornica Slovenije raje lobira, naj se država še zadolžuje in zmanjšuje javni sektor, kot da bi se njeni člani podali na domači in tuje kapitalske trge. Šele s tem bi »prezadolžena in slabo vodena podjetja pretrgala popkovino z zgrešenim finančnim sistemom, ki je v tranziciji sataniziral kapitalske trge, poveličeval banke ter našemu gospodarstvu nataknil dolžniško zanko okoli vratu.«

Prof. dr. Peter Glavič, zaslužni profesor mariborske univerze opozarja: »V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda.« Slovenci imamo v vzajemnih skladih samo pet odstotkov BDP (bruto domačega proizvoda) kapitala, Nemci ga imajo 40 odstotkov, ZDA pa 78 odstotkov. Kje torej državljani očitno zelo zaupajo svoje prihranke kot kapital oblasti oz. menedžerjem, da z njihovim kapitalom razvijajo gospodarstvo in posredno dvigajo blagostanje? Kje je torej razvito množično varčevanje in delničarstvo, ki podpira lastno gospodarstvo? Zakaj pri nas ni te ekonomske šole?

Bivši guverner Marko Kranjec je že leta 2012 javno opozoril, da se slovenska podjetja bolj kot s posojilnim krčem spopadajo s kapitalskim. Namesto da podjetja tarnajo, kako jih banke nočejo kreditirati, bi potrebna finančna sredstva morala iskati na kapitalskem trgu. Država oz. vlada pa se venomer zadolžuje. Ali sprejeti cilji in strategija pametne specializacije Slovenije in njena vizija ne obetajo razvoja dežele in prave naložbe tudi za slovenski kapital? Niso zanimivi za slovenski kapital? Katera politična stranka bo torej že postavila cilje in strategijo pametne specializacije države, da bodo ti vendar enkrat zanimivi tudi za slovenski kapital?

Daron Acemoğlu in James A. Robinson, avtorja knjige Zakaj narodi propadajo sta zapisala: »Države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali.« Kdo to ovira in nam razvoj zatira? Politika in njena ekonomska šola! Država in njena ekonomija, ko državljani ne zaupajo svoj kapital domači ekonomiji, celo svoj kapital raje nalagajo raje v tujini, ne more preživeti samo s krediti. Mogoče nas bodo pokupili raje tujci in svoj kapital vložili v našo ekonomijo in v vodstva postavili menedžerje, že preverjene na mednarodnem trgu, da bodo znali oplemeniti vloženi kapital.

»Velika finančna odvisnost podjetij od bančnega kreditiranja je posledica zgrešene mencingerjanske dogme o nekoristnosti kapitalskih trgov za gospodarstvo, da gre za ”nekakšno mešanje megle” oziroma »nekoristno prelaganje iz enega v drug predal« (prosto po Mencingerju). Ta ekonomist je z izbruhom krize 2008 začel širiti še nevarnejšo dogmo, češ da je treba kapitalske trge kar ukiniti in vzpostaviti sistem, kjer bi se podjetja financirala zgolj z bančnim zadolževanjem.

Podatki kažejo na zgrešenost mencingerjanskega finančnega sistema, ki je skozi tranzicijo privedel do velike finančne odvisnosti podjetij od bank, te pa so ob pomanjkanju domačih prihrankov zaradi izdatnega kreditnega financiranja podjetij postale tudi velike dolžnice tujini. Od tu tudi velik neto dolg Slovenije do tujine, nad katerim – kako cinično (!) – najbolj bentijo ravno mencingerjanci.

Na drugi strani so naši hazarderski menedžerji in bankirji, opiti z nacionalnim interesom, ekscesno prezadolžili gospodarstvo in niso izkoristili možnosti kapitalskih trgov, da bi z IPO ali drugimi oblikami dokapitalizacije lastniško financirali poslovanje, razvoj in prevzeme ter prek večjega deleža kapitala v bilancah poskrbeli za večjo odpornost podjetij proti finančnim krizam.

»V ZDA bančni sektor ne dominira nad kapitalskim trgom, ameriška podjetja so zato tudi manj zadolžena pri bankah, saj pomemben del finančnih virov pridobivajo na kapitalskem trgu, ne pri bankah. Naši menedžerji, ki so zaradi prevladujočega mencingerjanskega modela privatizacije z notranjim odkupom pogosto tudi največji lastniki prezadolženih podjetij, se otepajo nujne dokapitalizacije po vzoru IPO Facebooka, saj bi s prihodom novega lastniškega kapitala izgubili vpliv in moč v podjetjih, hkrati pa bi morali precej spremeniti tudi upravljanje podjetij: dobili bi nove nadzornike, ki bi jih lahko odslovili, ne bi več mogli delati vse po svoje, javno bi morali razkriti bilance podjetja in poslovne načrte, odpovedati bi se morali slovenskemu nacionalnemu športu insajderskega trgovanja in številnim drugim ugodnostim.« Tako je pisal novinar Stanislav Kovač, ki je moral utihniti.

Država oz. vlada končno na zahtevo EU le sprejema vizije in strategije razvoja države do l. 2030 in l. 2050. A k problemu etičnosti oz. neetičnosti bančnih in podjetniški odločitev in škodi pa nismo prišli daleč. Vladi je torej le uspelo napisati in decembra sprejeti cilje in strategijo pametne specializacije države do l. 2030. Žal pa so ocene o izbranih ciljih in realnost oz. uporabnost strategije, kako doseči te cilje zaskrbljujoče. Prof. dr. Mojmir Mrak pravi, da strategija razvoja 2030 predstavlja predvsem nabor ciljev, praktično pa nič ne pove o tem, kako te cilje doseči. Pri tem pa vlada tarna, da nam primanjkuje denarja za R&R, za vlaganje v razvoj, za nove investicije v javnem sektorju, za drugi tir, za modernizacijo prometnic, za zdravstvo, socialo, za višje (minimalna) plače in pokojnine itd. Tudi vlada ugotavlja, da stagniramo v dodani vrednosti na zaposlenega in konkurenčnosti. Slovenci pa imamo torej kapital, privarčevana sredstva, ki ga naj bi bilo v bankah že več kot 17 milijard evrov, od tega je za kar devet milijard nevezanih vlog,v višini okrog 10 milijard je pa v tujini, kjer torej financira nova delovna mesta.

Slovenci pa imamo samo pet odstotkov BDP svojega kapitala v finančnih naložbah, Nemci ga imajo 40 odstotkov, ZDA pa celo 78 odstotkov. Kako je mogoče, da domači kapital leži v bankah ali pa je v tujini, vlada pa pravi, da nam primanjkuje denarja za vlaganje v razvoj? Slovenci pričakujemo razvoj gospodarstva, nova kvalitetna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo. Želimo si višje plače, pokojnine, boljše javne storitve. Zakaj se to ne dogaja? Zakaj je vlaganj v raziskave za stvarne industrijske potrebe premalo? Večina slovenske industrije posluje v srednje- in nizko-tehnoloških tržnih nišah, kar dokazujejo tudi nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo. Raziskovalna sfera ne razvija znanj, ki jih potrebuje naša industrija. Industrija za razvoj teh znanj pa ne najema akademsko sfero. Zakaj ni interesa v podjetjih? Zakaj so cilji in strategije pametne specializacije države pomembne za državo in podjetja?

Za državljane in za ekonomijo je strategija države pomembna kot ustava. Za podjetja je to pogoj za uspeh in preživetje. Zakaj se strategije ne razvijajo. Vodilni praviloma bolje obvladujejo operativne kot strateške posle. Najuspešnejše so dolgoročne strategije. Mnoga podjetja ne znajo opredeliti svojega bodočega položaja na trgu. Vodilni niso v stanju pripraviti smernice za bodočo usmeritev. Takšna podjetja so ranljiva in lahek plen.

Strategija ni enostavno posnemanje konkurence. Uspešna podjetja temeljijo na lastnih prednostih. Za strateško usmeritev so bistvena sledeča vprašanja. Kaj je naša ponudba na trgu? Katere storitve / produkte hočemo nuditi tudi v bodočnosti in katere ne? Katerim kupcem in skupinam kupcev hočemo nuditi našo ponudbo in katere nočemo več obravnavati? Katere trge ali industrijske veje bomo obravnavali in katere ne? V katerih regijah hočemo aktivno delovati in v katerih ne? Uspešen razvoj strategije pomeni uspešno sodelovanje vodilnih, ki so svoje interese podredili interesom podjetja. Le realni cilji, podprti s kvalitetno strategijo, države in podjetij, so priložnost za večje vlaganje slovenskega kapitala. Kaj je torej pravično in ugodnejše za ekonomsko suverenost države in za učinkovit razvoj? Kreditizem, kot ostanek ekonomske šole socializma, kar je. najemanje bančnih kreditov, katere mnoga podjetja zaradi slabega vodenja, to je, ker je menedžment postavil zgrešene ciljev ali uporabil zgrešene strategije, potem pogosto ne zmorejo vrniti, a ti nevračljivi (tudi menedžerski) krediti na koncu pristanejo v bančni luknji oz. na slabi banki, banko kreditodajalko pa potem saniramo kar davkoplačevalci, državljani, ki nismo za to nič pristojni in ne odgovorni? Menedžerje bank in podjetij pa praviloma nihče ne pokliče na odgovornost in »uspešno ostanejo na trgu vodilnih«.

Ali pa je pravičnejše za nacionalno ekonomijo to, da gospodarske družbe pridobijo potreben nov kapital pri vlagateljih oz. na trgu kapitala? Kapital oz. vlagatelji terja odgovornost menedžmenta, saj ta ne more kar enostavno za izgube na koncu bremeniti kar davkoplačevalce. Dilema, ki ne bi smela biti več aktualna v demokraciji oz. v tržni ekonomiji, saj so v propadlih ali zgubaških podjetjih pri »ekonomski šoli kreditizma«, ki ga favorizira določena ekonomska šola in seveda politika, praviloma v praksi potem na trgu le delojemalci, ne pa menedžerji in univerzitetni zagovorniki kreditizma ter seveda politiki. Oboji pa so plačani iz javnih sredstev ter še vedno zaslužni in ugledni. Takšna politika in njena »šola« je nepoštena, a za njih udobna.

Kako je mogoče, da zaupamo oz. volimo stranke, ki vodijo tako zgrešeno nacionalno ekonomijo, a tej ekonomiji oz. vodstvom parlamentarnim strank, ki vodijo državo, Slovenci ne zaupamo svoj kapital, zaupamo pa jim oblast? Politiki, ki jim lastni volivci oz. državljani ne zaupajo svojega kapitala, nikakor niso primerni za vodenje države in njene ekonomije. Ljudstvo pa ima vedno takšno oblast, kot si jo zasluži. Niso tujci krivi, da imamo oblast, ki ji ne zaupamo svoj kapital! Da dobi država ustrezno oblast, je neizogibna naloga ljudstva, izobražencev, intelektualcev, odgovornih državljanov! Če vsi ti zatajijo, državo potopijo! Politiki pred volitvami napovedujejo boljše čase. Bodo kdaj podali odgovor, zakaj jih ni in ni? Bodo kdaj zaradi tega odstopili, da bi lažje dobili druge voditelje?

24 KOMENTARJI

  1. (Mitraljez hipotez.)

    A. Zaupanje:

    Srž problema je zaupanje, kaj? Odgovor: Stopnja zaupanja je obratno sorazmerna stopnji tveganja.

    Srž problema je torej tveganje, ne pa zaupanje. Proučite razlog hudega slovenskega tveganja in boste prepoznali vsebino (ne)zaupanja.

    B. Tveganje:

    Poenostavljeno povedano: poiščimo naložbo, ki kotira na Ljubljanski borzi, ki dosega brezmejno visoko pričakovano donosnost. Šele ta namreč omogoča kompenziranje brezmejne slovenske kapitalske tveganosti (in s tem kompenziranje brezmejnega ne-zaupanja). Le iščimo.

    C. Tveganje:

    Bolj zapleteno povedano: V ocenjevanju tveganja se je treba osrediniti v problem kapitalskega tveganja v tej državi. Opomba: uradne “strategije” nam ne bodo razkrile problema.

    V srž navedenega je problem, precizno povedano, t.i. pribitka na kapitalsko tveganje (Equity Risk Premium). Ta pribitek se nanaša na presežek donosnosti, ki ga kapitalska naložba na borzi zagotavlja brez tveganja. Ta presežni donos kompenzira tehtanje vlagateljev tako, da prevzamejo relativno večje tveganje naložb v kapital. Pri izračunu pribitka se lahko poslužimo kako od metod za izračun pribitka, ki so uveljavljene med ocenjevalci vrednosti podjetij.

    Na primer enačbe t.i. modela za ocenjevanje vrednosti dolgoročnih naložb (CAPM), ki ga je razvil dobitnik Nobelove nagrade W.F. Sharp. Ali pa enačbe t.i. uravnoteženega povprečnega stroška kapitala oz. skrajšano – strošek kapitala (WACC), skladno s smernicami EK o enotnem pristopu k izračunu.

    Lahko pa zopet poenostavitmo. In poenostavljeno primerjamo nenavadno razliko med oblikama naslednjih dolgoročnih grafičnih ponazoritev:
    – Prvi primer je vpogled v obliko dolgoročnega (zlasti obdobje od 2006 do danes) grafa indeksa Dow Jones.
    – Drugi primer je vpogled v obliko dolgoročnega (za isto obdobje) grafa NLB Skladi – Slovenija mešani.
    V razliki med vrhnjimi vrednostmi od leta 2006 do danes sije veliki problem tveganja, ki je neusahljivi vir slovenskega (kapitalskega) ne-zaupanja.

    • G. Žiga Stupica pravite, velik problem je tveganje, ki je danes neusahljiv vir slovenskega (kapitalskega) nezaupanja.
      Kaj pa so po vaše glavni vzroki tega velikega tveganja, posledično pa nezaupanja?
      Ali se jih politika zaveda in katera?
      Ali se vam zdi takšno stanje tveganja sprejemljivo za razvoj države?
      Kako zmnanjšati to tveganje?
      Ali naj tveganje ostane tako, kaj to potem pomeni?

      • “Kaj pa so po vaše glavni vzroki tega velikega tveganja, posledično pa nezaupanja?”

        Saj jih osvetljujem, na primer v: “Šesti tabu: okvarjen vhod v kakršnokoli analizo”.

          • Glavni vzrok nezaupanju – na področju denarja je velika zloraba zaupanja v zadnjih mesecih leta 2013.

            Jedro zlorabe zaupanja je v napolnitvi izpraznjenih bank z denarjem. Namesto, da bi bankam, delniškim družam, pustili, da bi nosile posledice svojega poslovnega tveganja.

            S tem so tveganje bančne zlorabe denarja prenesli iz bank ven na druge. To je v slednjih glavni vzrok nezaupanja na področju denarja.

            Navrženi očitek Slovencem, da ob navedenih hudih sistemskostrukturnih zlorabah na področju denarja ni zaupanja, je zato ne pošten.

    • Ponovno berem članke, kjer so navedene zelo alarmantne ugotovitve stanja znanja in rezultatov vlaganje v uporabno znanje v Sloveniji in s tem povezanim tveganjem oz. zaupanjem:
      »Primerjali smo razvojno strategijo Japonske in strategijo pametne specializacije Slovenije; ena se bere kot šamanski vodnik do višjih zavesti, druga kot recept za delovna mesta.
      V strategiji pametne specializacije Slovenije manjka prav pametna specializacija sama.
      Slovenska strategija pametne specializacije nima ovrednotenega ne tržnega potenciala ne služb, ki naj bi jih tako ustvarili.
      Iz strategije je razvidno, da Slovenija ni osvojila prve lekcije: da se denarja ne sme metati skozi okno. Da moraš iz enega evra narediti dva. Da je evropski denar tudi denar davkoplačevalcev.
      Vendar pa je povsem spregledano, da nam vlaganja v raziskave in razvoj, čeprav so velika, ne prinesejo nazaj evrov, ne služb, ne rasti, kar nam govorijo tudi mednarodne ustanove.
      Kaj nam pomaga veliko denarja za raziskave, če pa je učinkovitost tega denarja slaba. Je to torej celovito dobra ali slaba novica?
      Takoj, ko želiš komercializirati izdelek ali storitev, se slovenska zgodba konča.
      Ob komercializaciji potrebuješ vlagatelje in trg, ko hočeš izdelek komercializirati, torej izdelovati in prodajati, iz Slovenije odideš.
      Japonska pa!
      Pozor, čeprav je japonska strategija veliko bolj konkretna kot katerakoli slovenska, je glavni očitek mednarodnih ekonomistov, da ni dovolj natančna ne merljiva.
      Japonsko razvojno strategijo je mogoče strniti v dva stavka: delali bodo izdelke in delali bodo potrebo po teh izdelkih in storitvah. Imeli bodo izdelek in imeli bodo trg. Domač in globalen. Ena panoga spodbuja drugo, en trg drugega, ena potreba tisoč zaposlitev.
      Za to so predvidena enormna državna vlaganja, vendar pa država vlaga samo v tisto, za kar obstaja kupec.» (Vir:Finance 201/2014 -15.10.2014 – Simona Toplak: Kdo bo imel službo leta 2030?)
      https://www.finance.si/8811294

      Vprašati se je torej potrebno, kako in kam pa vlaga država v Sloveniji? Kako in zakaj toliko tvega
      Katera politična stranka to spremlja?
      Kako torej tvega naša država?
      Moje mnenje; ogromno, saj vlagamo neodgovorno.
      Zaslužni profesor UL, Prof. dr. Jože Vižintin v članku »Kako je šolstvo zabredlo v močvirje« piše, da je trdno prepričan:«Slovenska javnost in tudi stroka ne želita imeti odlične univerze. Dokaz o tem imamo v ustanovitvi centrov odličnosti, kompetenčnih centrov in razvojnih centrov pred petimi ali šestimi leti. Ko so akterji v centrih porabili državni denar, so vsi ti centri izginili v pozabo, a ni podatkov, kakšne rezultate so v petih letih sploh dosegli. Vseh sto in več milijonov je šlo v pozabo. Koliko koristi je od tega imela industrija, bi morala sama povedati, pa žal niti tega podatka do danes javnost ni izvedela, saj takšni projekti na tehnološki preboj slovenske industrije nimajo, vsaj po dosedanjih podatkih, nobenega vpliva.«

    • Znanje, ne garanje je perspektiva?
      Ali se je kaj spremenilo od l. 2015?
      Tedaj berem.
      Janez Skrlec, predsednik odbora za znanost in tehnologijo pri OZS: “Na SVRK so imeli dve leti časa, da ugotovijo, kje ima Slovenija največji potencial. Že zdavnaj bi morali imeti jasno opredeljena prioritetna področja, kje je Slovenija dobra ali najboljša. Morali bi imeti že tudi jasno dodelane instrumente in strategijo, v kaj se v Sloveniji splača vlagati, da bomo ustvarjali največjo dodano vrednost”.

  2. Slovenci smo sicer v vrhu ukvarjanja z in vlaganja v bitcoine. Zanimiv fenomen. Jaz bi ga povezal s slovensko nagnjenostjo do adrenalinskih sportov. In z visoko samomorilnostjo. Morda celo s posebnim veseljem slovenstva do antifasizma. Fasizem in bitcoini so priblizno v enaki meri podrocja ciste virtualnosti, cloveske naivnosti in dojemljivosti za manipulacije.

  3. Vodstvom parlamentarnim strank, ki vodijo državo, Slovenci ne zaupamo svoj kapital, zaupamo pa jim oblast? Politiki, ki jim lastni volivci oz. državljani ne zaupajo svojega kapitala, nikakor niso primerni za vodenje države in njene ekonomije. Ljudstvo pa ima vedno takšno oblast, kot si jo zasluži.

  4. »Jedro zlorabe zaupanja je v napolnitvi izpraznjenih bank z denarjem. Namesto, da bi bankam, delniškim družbam, pustili, da bi nosile posledice svojega poslovnega tveganja.
    S tem so tveganje bančne zlorabe denarja prenesli iz bank ven na druge«, pravite Žiga Štupica.

    Res je, se strinjam. Ker se je reševalo slabo poslovanje gospodarskih družb, to je bank in podjetij, se le ta niso soočile, kaj je odgovornost za slabe rezultate (kot v športu), je tveganje in verjetnost, da se to ponovi zelo visoka, kar je neodgovorna politična ekonomija slovenske politike na račun ljudstva, ki polni bančno luknjo, čeprav ni odgovorno zanjo.

  5. Stopnja zaupanja je namreč obratno sorazmerna stopnji tveganja. Zato je v rdeči niti, ki je o zaupanju na področju denarja, prenos tveganja za sistemskostrukturne zlorabe iz bank ven na druge – Slovence, povzročil visoko tveganje slednjim, hkrati pa opustošil zaupanje (oziroma povišalo nezaupanje).

    V temelju navedeni pojav ni vezan zgolj na področje v rdeči niti, ki je o zaupanju na področju denarja. Splošen mehanizem zaupanja je strnjen v načelu enakosti pred zakonom. Tu je temelj za splošno zaupanje med Slovenci. Vendar se je v zadnjem desetletju ta mehanizem, ne le na področju denarja, še posebej hudo prizadelo s hudimi sistemskostrukturnimi zlorabami oblastnih pooblastil zoper eno in isto opozicijsko politično stranko.

    Ker se Slovenci nismo poenotili in s sistemskostrukturnimi zlorabami napadane opozicijske stranke nismo poenoteno zavarovali. Nismo se poenotili in smo jih pustili na cedilu. Toda tveganje zlorabe zoper eno stranko se je prelilo preko mehanizma splošne enakosti pred zakonom na druge. To je povišalo tveganje zlorabe slednjim, hkrati pa opustošilo medsebojno zaupanje. Zato si Slovenci med seboj ne moremo zaupati več.

  6. Če država sproti ne preganja storilcev kaznivih dejanj, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic. Ni mogoče doseči enotnega pogleda na zločine, ki so se dogajali pred pol stoletja in več, če ne zmoremo opraviti s sedanjimi zločini, z vsemi vrstami kaznivih dejanj.
    Dr. Iztok Simoniti, diplomat, 2014

    • Brez svojega komentarja ste podali besede in dr. Iztoka Simonitija.

      V rdeči niti prispevka je dr. Iztok Simoniti je javno poznan kot karierni diplomat še iz 70-tih let prej. stol. in kot predavatelj s FSPN oz. FDV. V zadnjem času pa je poznan po vprašljivi tezi o »naravnem pravu«. Podobno vprašljivo tezo zastopa njegov kolega, dr. Brglez. V jedru je pretanjeno spisana strategija usmerjena v dvoje:

      – Prvič: skuša se uveljavliti opravičilo storilcem za množične izvensodne pomore nedolžnih oseb ob hkratni ponovni vsebovani izvensodni obsodbi slednjih – »povojni poboji niso zloraba naravnega prava, ampak njegovo logično delovanje« (cit. po Delo, 27. 2. 2015).
      – Drugič: navedene izvensodno prizadete nedolžne osebe pretanjeno izenačiti na raven njihovih zločinskih krvnikov – »Jaz ne vidim razlike med fašističnim, stalinističnim in nacističnim pogledom na vodenje družbe. Seveda se stvari razlikujejo med seboj, v samem bistvu pa imamo opraviti s krščanskim monoteizmom. […] Holokavst je rezultat krščanstva, klerikov in cerkvenih očetov.« (cit. po Dnevnik, 28. 8. 2016).

      Sklicevanje na besede dr. Simonitija je neutemeljeno.

      • Če država sproti ne preganja storilcev kaznivih dejanj, se kopičita bes in negativni spomin o nepopravljenih krivicah. Kot vemo, sta državljanska vojna in revolucija znani metodi za hitro »popravljanje« krivic. Ni mogoče doseči enotnega pogleda na zločine, ki so se dogajali pred pol stoletja in več, če ne zmoremo opraviti s sedanjimi zločini, z vsemi vrstami kaznivih dejanj.
        Franc Mihič
        Kakšno je sedaj vaše mnenje?

  7. Sprašujem se, zakaj ljudje v Sloveniji to dopuščajo.
    Za resno delovanje v politiki je potrebno dvoje: da se razumeš, predvsem pa, da lahko nekomu zaupaš. Problematične so politične stranke, pri katerih vodstvo stranke določa liste kandidatov za volitve.
    Ključni element demokracije je, da so ljudje v stranki izvoljeni neposredno z jasnim mandatom, ker imajo poslanci tako dovolj moči reči, da zapuščajo stranko, a ohranijo sedež v parlamentu. S tem lahko poslanci ostanejo zvesti volivcem in ne vodstvu stranke. Znotrajstrankarska demokracija je najboljše merilo za razkrivanje, ali so posamezniki predani demokrati ali ne.
    Opazila sem, da so slovenski starši zelo presenečeni nad načinom delovanja staršev iz tujine, saj vodstvu šole zastavljamo različna vprašanja, včasih tudi neprijetna – želimo imeti vse informacije, o šolninah, o plačah učiteljev, o prehrani in podobno. To so povsem običajna vprašanja, saj plačujemo za šolo, s katero funkcioniramo v nekakšnem partnerstvu. Slovenski starši so bili nad tem na začetku presenečeni, saj so bili navajeni otroka zjutraj pred šolo odložiti in popoldne prevzeti. Bistvo demokracije se dogaja v vseh aspektih vsakdanjega življenja, na delovnem mestu, v šoli ali v politični stranki.
    Tu je veliko stvari zelo dragih, kar me je napeljalo k spraševanju, ali v Sloveniji resnično deluje tržna logika. Na splošno lahko rečem, da tržne ekonomije zahodnega tipa poznajo nepremičninski davek.
    Ko govorim s Slovenci, zaznavam, da prevladuje splošen občutek prevaranosti – da so bili oropani. To slišim od mnogih iz vseh političnih strank.
    Če bi to bil sklep, da imajo vsi interes, da sistem deluje tako, kot je deloval, bo cena še vedno visoka in plačala jo bo celotna skupnost. Ko ugotoviš, da letalski prevoznik že nekaj let ne ustvarja dobička, se človek vpraša, čemu neki bi slovenski davkoplačevalci vzdrževali podjetje, ki ustvarja izgubo. Ker to pomeni le, da je manj denarja za šolstvo in druge bolj pomembne projekte na različnih področjih.
    Sprašujem se, zakaj ljudje v Sloveniji to dopuščajo.
    Nemogoče je ohranjati stvari takšne, kot so, če se ves svet dramatično spreminja.
    Osnovna ločnica, kot jo sama vidim, je optimizem. Progresivci verjamemo, da če imajo ljudje svobodo in prostor za razvoj svojih zmožnosti, bodo v življenju počeli prave in dobre stvari. Konservativci na drugi strani menijo, da če človeku prepustiš preveč prostora, se lahko zgodi, da se bo začel obnašati iracionalno.
    Politike ne dojemam kot delitve na desno in levo, ampak kot delitev politikov, ki so progresivni in konservativni. Velikokrat se zgodi, da so levičarske stranke konservativne, saj si želijo ohranjati status quo in ne želijo sprememb, četudi je jasno, da bo čez čas zmanjkalo denarja. Ljudje so tako zelo razočarani nad politiko, da ne vidijo nobenega razloga, da bi se udeleževali volitev. V vsaki politični skupini imamo tudi idealiste, ki si resnično prizadevajo spreminjati stvari na bolje in ne želijo prepuščati politike testosteronskim mačistom.
    Moj recept za uspeh je, da se je treba povezovati in sodelovati z ljudmi, s katerimi deliš skupne vrednote, ne glede na to, iz katere politične skupine prihajajo.
    v Evropi začelo zastavljati vprašanje, ki si ga nismo od konca druge svetovne vojne: ali bodo naši otroci živeli bolje od nas. In to vprašanje je strašljivo. Na koncu dneva si vsak želi, da bi bilo našim otrokom bolje kot nam.

    Ključni izziv pred vsemi nami je, kakšno družbo si želimo. Najbolj se bojim reakcije ljudi, da bi se odtujili, ko bi vsak poskrbel le zase, za svojo družino ali podjetje, in da jih okolica ne bi preveč zanimala. Mogoče je to naraven človeški odziv na krizo, a je tudi zelo problematičen.
    Vzemimo za primer bankirje, ki so povzročili velike težave v bančnem sistemu, a kljub temu še vedno prejemajo velike denarne dodatke in imajo hiše v eksotičnih krajih, preostali pa moramo pokrivati bančne izgube. To vzbuja občutek jeze in nepravičnosti. Če politika ne najde pravih odgovorov in rešitev, bodo ljudje še bolj jezni in prestrašeni, politiki pa bodo plačali ceno za to. Prebivalci Slovenije so veliki pesimisti zaradi slabega stanja gospodarstva.
    Razumem, da je večina današnjih težav dediščina neuspele privatizacije, zato so prisotne dileme, kaj bi bilo, če v zadnjih dveh desetletjih ne bi naredili vseh teh napak, da jih ne bi plačevale sedanje generacije. Vse to so občutljive politične teme, ker ni jasno, kako se z njimi spopasti in jih rešiti. Ta problem se navezuje na drugo veliko travmo slovenske družbe – drugo svetovno vojno. Prav neverjetno je, da se vsak daljši in bolj poglobljen pogovor s Slovencem konča v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. S to vašo travmo se je treba nekako soočiti, ker se bo sicer zelo težko spopasti z izzivi prihodnosti.Splošno znano je, da Slovenija potroši več denarja, kot ga ima. Pri razumevanju države blaginje je treba biti pazljiv. Ta ne pomeni, da lahko prideš v državo, nič ne delaš in prejemaš denar za nedelo. Solidarnost se na neki točki konča. Evropski model je na pravi poti, a ga drugi ne bodo posnemali, če bodo Evropejci revni.
    Lousewies van der Laan Nizozemska političarka in podpredsednica liberalne evropske stranke ALDE, ki si je v Ljubljani ustvarila začasni dom.
    https://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/lousewies-van-der-laan-slovenska-politika-je-kot-danska-serija-oblast.html

    • Ali bi manj kradli, če bi imeli višje plače
      »V Sloveniji je izrazita težava, da vodilni politiki, vodilni menedžerji, intelektualci, zgled družbe, ne prevzemajo odgovornosti za svoje početje. Da mestu in vasi sporočajo, da tega ni treba, da ni kazni za posameznike, da bodo že »ljudje vse pozlatili«. Težava je, da se zasebni interes skriva za nacionalnim interesom, da očetje naroda sporočajo, da je za vse kriva politika, nasprotna politika, seveda, in ne natančno določen skorumpirani posameznik na funkciji. Sporočajo, da je za vse kriva država, ne pa človek. Države pa ne moreš kaznovati. Dokler se pri upravljanju javnega denarja – pa tudi zasebnega do pomembne stopnje – ne znebimo ne le teh mitov, ampak teh poslovnih in družbenih praks, Slovenija ne bo zgodba, ki bi se jo splačalo kupiti, kamor bi se splačalo vlagati, kjer ne bi živeli namrgodeni mračnjaški ljudje. Ne pomaga le poiskati nove lastnike podjetjem, ker normalnih ne bo sem, dokler je generalno sfiženo poslovno okolje, prepredeno s politiko in tveganji korupcije. Prvi so zakonitost, poslovna pravna varnost, trg dela, umik države, šele potem lahko upamo na to, da sem pridejo pametni ljudje s pametnimi poslovnimi projekti. Dokler se ne znebimo teh praks, če simboliziram – v NLB ne bodo imeli več za kavo na sestankih, ker varčujejo, bodo pa imeli za en krog z audijem A6. Do pleha pač ta trenutek seže Slovenija. In ne le ta trenutek, že 20 let. Narobe svet. »
      Simona Toplak
      https://www.finance.si/8334197

  8. Zakaj si večina slovenskih podjetij torej ne postavi višjih ciljev, to je poslovati s produkti z višjo dodano vrednostjo na zaposlenega in s konkurenčnostjo osvajati deleže na trgu, da bi lahko zaposlenim dajalo primerljive evropske plače? Zakaj lastniki v nadzorne svete ne postavijo strokovnjakov, ki poznajo stroko, trg in trende dejavnosti? Menim, da je vzrok tudi to, da podjetja pridobivajo potrebna finančna sredstva predvsem s krediti in ne na trgu kapitala.
    Menedžerji, zlasti tisti ki so »postali« še lastniki, ne iščejo vlagateljev, ne izdajajo in prodajajo delnic, saj bi s prihodom novega lastniškega kapitala izgubili vpliv in moč v podjetjih. Prevladuje »kreditizem«.

    Predsednik znanstvenega sveta za področje tehnike pri Agenciji za raziskovalno dejavnost RS (ARRS), prof. dr. Igor Emri je zapisal: «Kakovost življenja državljanov Slovenije bo odvisna od višine vlaganj v raziskave in od implementacije vrhunskega bazičnega znanja v industrijsko okolje. Slovenska industrija (z nekaj izjemami) ne potrebuje tovrstnega vrhunskega znanja, ker velika večina posluje v srednje- in nizkotehnoloških tržnih nišah, kar jasno dokazujejo nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo. Raziskovalnih rezultatov v »obliki člankov« pa prav tako ni mogoče ponuditi/prodati tujim korporacijam. Obenem pa znanj, ki jih potrebuje naša industrija, raziskovalna sfera ne razvija. Sama industrija (z nekaj izjemami) pa nima dovolj kvalificiranega kadra, da bi to počela sama, in tudi nima dovolj denarja (ali pa ga noče temu nameniti), da bi za to najela akademsko sfero. Znanje samo nima neposredne tržne vrednosti. To dobi šele, ko ga inventivno vključimo v nove tehnološke rešitve izdelkov, tehnologij, ki omogočajo vstopanje v tržne niše z najvišjo dodano vrednostjo ter s tem osebne dohodke zaposlenih na ravni najrazvitejših gospodarstev.« Profesor postavi zelo aktualna vprašanja: »Kaj je treba narediti, da bodo naše plače primerljive z zahodnoevropskimi?« Zakaj neko slovensko podjetje, ki nastopa v isti tržni niši kot podjetja iz zahodne Evrope, ne more svojim zaposlenim zagotoviti primerljivih plač? Pravi:«Za dvig osebnih dohodkov zaposlenih na raven najrazvitejših držav v EU in svetu moramo prodajati »znanje« in ne zgolj »delovne sile«, kar je mogoče doseči samo z dvigom tehnološke ravni podjetij, ki jo lahko merimo z izobrazbeno stopnjo zaposlenih. Število doktorjev znanosti v slovenskih podjetjih je še vedno zanemarljivo. Pri povprečnih osebnih dohodkih stojimo na mestu. Vsi dosedanji poskusi dvigovanja dodane vrednosti so neuspešni in neustrezni. Potrebno je obstoječim podjetjem pomagati identificirati in razviti znanja, ki jih bodo postavila ob bok vodilnim v njihovih tržnih nišah. Skratka, Slovenija mora hitro narediti korak v smeri na znanju temelječega gospodarstva in družbe kot celote.« Dr. Jože P. Damjan ugotavlja podobno:«Problem je, da imamo pri nas neke vrste “berlinski zid” med univerzo in gospodarstvom, da je med njima zelo malo sodelovanja. Vzrok je na eni strani v nezainteresiranosti tradicionalnih izvoznikov po znanju iz univerz in inštitutov, po drugi pa izjemno rigidna formalno-pravna ureditev razvojno-raziskovalne dejavnosti na univerzi. Zadeva meji na katastrofo – namesto odpiranja univerze za komercializacijo znanstvenih odkritij, jo birokrati iz šolskega ministrstva še globlje potiskajo v osamitev od realnega sveta«.

    Pravila za razvoj države, tudi za boljše plače, za boljšo perspektivo, so torej znana; kdaj jih bo politika pri nas odkrila in poskrbela, da bodo zaživela tudi v praksi? Kaj je učinkovitejše in pravičnejše za nacionalno ekonomijo, ali »socialistični kreditizem«, ko davkoplačevalci plačujejo potem bančno luknjo ali kapitalizem, to je, da gospodarske družbe pridobijo potreben nov kapital pri vlagateljih oz. na trgu kapitala? Kapital oz. vlagatelji terjajo odgovornost menedžmenta, saj ta ne more enostavno za izgube na koncu bremeniti kar davkoplačevalce . Dilema, ki ne bi smela biti več aktualna v demokraciji oz. v tržni ekonomiji. Ob pojavu propada ali izgub v podjetjih, pri »ekonomski šoli kreditizma«, ki ga favorizira določena ekonomska šola in seveda politika, so potem na trgu le delojemalci, ne pa menedžerji in ne univerzitetni zagovorniki kreditizma, ter seveda ne politiki. Oboji pa so plačani iz javnih sredstev ter še vedno zaslužni in ugledni. Takšna politika in njena »šola« je skrajno nepoštena, a za njih udobna. Vedno bo za to kriva politika, ki to podpira.
    Kako je mogoče, da zaupamo oz. volimo stranke, ki vodijo tako zgrešeno nacionalno ekonomijo, zaupamo pa jim oblast? Politiki, ki jim lastni volivci oz. državljani ne zaupajo svojega kapitala, nikakor niso primerni za vodenje države in njene ekonomije. Ljudstvo pa ima vedno takšno oblast, kot si jo zasluži. Niso tujci krivi, da imamo oblast, ki ji ne zaupamo svoj kapital! Da dobi država ustrezno oblast, je neizogibna naloga ljudstva, izobražencev, intelektualcev, odgovornih državljanov! Če vsi ti zatajijo, državo potopijo!

  9. »Obtožujem politične elite, da načrtno, sistematično in dosledno preprečujejo vse razprave, postopke in izvedbo drugačnega pravičnega in poštenega volilnega sistema. Zaradi tega je politika neučinkovita, postaja vse bolj zasebna, podvržena lobijem, sovražnim skupinam in korupciji. In veča se prepad med javnostjo in politično elito.«
    Dr. Marko Kos v DEMOKRACIJI, 1. November 2018

    • Zaupanja ne bo, dokler ne bo novega volilnega zakona in slovenski kapital bo še naprej na bankah, v nepremičninah ali v tujini, le v gospdoarstvu ga ne bo. To bo najemalo kredite, če jih ne bodo zmogli vrniti, bo politika obremenila državljane, država pa bo stagnirala. Odgovrnih pa ne bo. To je mogoče, ko so državljani trpežni in volijo seveda naše. Slovenski kapital jih ne zanima, pa če država shira.
      Politika, ki še vedno govori o potrebi lustracije, je utopična, opisanim problemu slovenskega kapitala ne da nobene teže, kar pelje v odmiranje države in kulture, ki potrebujejo slovenski kapital, ne samo besedne želje.

  10. Vprašanja kandidatom za predsednika države
    Dnevnik, 5. oktober 2017
    Kmalu bomo volili predsednika Republike Slovenije (RS). Predlagam, da kandidati odgovorijo na tri vprašanja. To so vprašanja za dvig in ohranitev ekonomske suverenosti RS, ki je pogoj za ohranitev kulture, naroda in države. Vprašanja so pomembna za državljane volivce, kandidati za predsednika naj odgovorijo, kar znajo, volivci pa jim damo oceno na volitvah.
    1. Prvo vprašanje: ali si boste prizadevali za spremembo volilnega sistema za DZ?
    To bi bil epohalni dosežek za uveljavitev neizpolnjenih ustavnih pravic državljanov in za razvoj Slovenije. Državljani nimamo pravice do izbire svojega kandidata, da mu lahko damo glas za mandat za oblast. Kdo bo izvoljen na listi politične stranke, odloča vodstvo stranke, ne pa volilci. To ni v skladu z ustavo. Ukradena nam je država. Obstoječi proporcionalni volilni sistem je bistveni vzrok za pojav osebne neodgovornosti v slovenski politiki in družbi ter vzrok negativne selekcije kadrov, kar zavira razvoj demokracije in blagostanja ter omogoča tudi razrast korupcije. Berem članek iz leta 2013: »Pahor bi prekinil ‘ledeno dobo’ v politiki«: Politični vrh pri predsedniku države, na mizi tudi spremembe volilnega sistema. SLS in SD imata pomisleke. Predsedniku Pahorju žal ni uspelo, osebni interesi predsednikov strank so bili nad skupnim dobro. Žalostno.
    2. Drugo vprašanje: kaj boste storili, da bomo Slovenci zaupali svoj kapital državi in podjetjem oziroma menedžerjem?
    Slovenci ne zaupamo svojega privarčevanega denarja, svojega kapitala, ne državi ne menedžerjem. Pri naložbah s certifikati v vzajemne sklade smo se zelo opekli in bili opeharjeni pri privatizaciji. Pričakujemo razvoj gospodarstva in nova kvalitetna delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, da bo denar za razvoj in pokojnine. Po podatkih naj bi bilo v bankah že več kot 17 milijard evrov, od tega je za kar devet milijard nevezanih vlog. Slovenski kapital (vzajemni in pokojninski skladi, zavarovalnice in posamezni vlagatelji) v višini okrog 10 milijard evrov pa je bil pregnan v tujino, kjer financira naložbe in nova delovna mesta. Stanislav Kovač je že leta 2012 zapisal: »Gospodarska zbornica Slovenije raje lobira, naj se država še zadolžuje in zmanjšuje javni sektor, kot da bi se njeni člani podali na domači in tuje kapitalske trge. Šele s tem bi prezadolžena in slabo vodena podjetja pretrgala popkovino z zgrešenim finančnim sistemom, ki je v tranziciji sataniziral kapitalske trge, poveličeval banke ter našemu gospodarstvu nataknil dolžniško zanko okoli vratu.« Prof. dr. Peter Glavič, zaslužni profesor UM, opozarja: »V Sloveniji je uničen kapitalski trg, ki je v tržnem gospodarstvu bistven za preživetje države in naroda. Slovenci imamo v vzajemnih skladih samo pet odstotkov kapitala BDP, Nemci ga imajo 40 odstotkov, ZDA pa 78 odstotkov.« Prevladal je »kreditizem«, ki je glavni boter bančne luknje, ki jo krpamo državljani. Zakaj pri nas politika in javna stroka nista razvili domačega vlaganja in množičnega delničarstva, ki v razvitih uspešnih državah podpira in vlaga v lastno gospodarstvo in nova delovna mesta? Ali cilji in strategija pametne specializacije Slovenije in njena vizija ne obetajo razvoja dežele in prave naložbe tudi za slovenski kapital? Berem: »Zakaj narodi propadajo? Države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali.«
    3. Tretje vprašanje: kaj boste storili, da bodo slovenska podjetja, ki nastopajo v isti tržni niši kot podjetja iz zahodne Evrope, lahko svojim zaposlenim zagotovila »primerljive evropske plače«?
    Prof. dr. Igor Emri, predsednik znanstvenega sveta za področje tehnike pri Agenciji za raziskovalno dejavnost RS (ARRS), je nedavno povedal: »Prodajati moramo znanje in ne zgolj delovne sile. Rezultati slovenskih raziskovalcev so nedvomno velik tehnološki potencial in (za zdaj neizkoriščena) priložnost slovenskega gospodarstva in države Slovenije.« Zakaj se to ne dogaja? Prof. dr. Emri pravi: »Odgovor je zelo preprost, slovenska industrija (z nekaj izjemami) ne potrebuje tovrstnega vrhunskega znanja, ker velika večina posluje v srednje- in nizkotehnoloških tržnih nišah, kar jasno dokazujejo nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo.« Obenem pa znanj, ki jih potrebuje naša industrija, raziskovalna sfera ne razvija. Kaj vi menite, kaj je treba narediti, da bodo naše plače zaposlenih primerljive z zahodnoevropskimi? Ali naj gospodarstvo rešujejo samo nizke plače zaposlenih?
    Franc Mihič
    https://www.dnevnik.si/1042786799/mnenja/odprta-stran/vprasanja-kandidatom-za-predsednika-drzave
    Kandidati niso nič odgovorili, tudi novinarji jih niso o tem nič vprašali, zato niso nič storili, Slovenci so jih kljub vsemu volili in izvolili!

  11. Glede na podatke, slovenska podjetja v letu 2016 še vedno niso dosegla prihodkov iz leta pred finančno krizo (2008).
    Podjetja v tuji lasti so prihodke iz leta 2008 presegla za skoraj 40 odstotkov.
    Te razlike so tudi rezultat dejstva, da tujci v glavnem kupijo podjetja, v katerih vidijo možnost za visoko rast.
    Do njih pridejo, ker večinoma za podjetja ponudijo višjo odkupno ceno od slovenskih kupcev.
    https://siol.net/posel-danes/osebne-finance/zakaj-so-podjetja-ki-imajo-tujega-lastnika-bolj-uspesna-477561

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite