Ali Slovenci postajamo podobni kuhanim žabam?

žaba lonec kuhaPoznate staro pravilo o reakciji žabe na vročo vodo? Če žabo vržete v lonec z vročo vodo, bo naredila vse, da bo skočila iz lonca. Če pa žabo vržete v hladno vodo in jo nato počasi segrevate, ne bo skočila, ker ne bo zaznala spremembe temperature. Pač pa se bo na počasno zviševanje temperature »navadila« – vse do svojega bridkega konca.

Vas ta prispodoba na kaj spominja? Namreč, v zadnjem času se kar vrstijo primeri represivnega postopanja proti svobodi misli, govora in delovanja. Spomnimo se nedavnega škandaloznega primera prepovedi maše za nerojene otroke v kapeli ljubljanskega kliničnega centra. Bojda v imenu slovenske ustave, ki sicer tudi ščiti svobodo izražanja in s tem tudi versko svobodo. Nato so sledili bizarni primeri medijske cenzure, tokrat na Planet TV, ki je sicer v večinski lasti tujca, vendar vseeno ni odporna na pritiske iz političnih krogov. Kajti stara omrežja, ki obvladujejo gospodarstvo, imajo vpliv tudi na oglaševalce in s tem tudi možnost, da politično neubogljive medije s pritiski na oglaševalce uničijo. Spomnimo se samo časopisa Finance ter primerov Jake Elikana in Stanislava Kovača. Tokrat pa so tako rekoč tik pred zdajci s programa Planet TV umaknili dokumentarno oddajo Maske demokracije, ki prikazuje nedokončano tranzicijo v državah, kjer po padcu komunističnih režimov ni bila izvedena lustracija – med njimi je, žal, tudi Slovenija. Je bila vsebina dokumentarne oddaje morda preveč boleča za slovensko postkomunistično elito, ki vlada tako iz ospredja kot iz ozadja? A komaj je informacija o cenzuri na Planet TV prišla v javnost, je že prišlo do novega ekscesa – predsednik državnega zbora Janko Veber je predstavnici poslanske skupine SDS Evi Irgl vzel besedo, tako da je slednja na govorniškem odru govorila »v prazno« šest minut, provladni mediji pa so nato peli hvalnice Vebru, češ kako je bil milosten, ker ni poklical varnostnikov in odstranil jezične opozicijske poslanke. In seveda so dvignili glave še »borci« NOB, ki bi radi onemogočili postavitev spomenika protirevolucionarnim vojakom v Grahovem in so s tem namenom obiskali celo ministra za kulturo Uroša Grilca, ki je njihovim diskvalifikacijam pritrdil. Je morda resnica o poboju v Grahovem, kjer je padel tudi znani pesnik France Balantič, za naslednike komunistov preveč boleča?

Demokratura po slovensko

Seveda je spisek tovrstnih »severnokorejskih« ukrepov v resnici še precej daljši. In če bi vzeli v obravnavo daljše časovno obdobje (recimo od začetka mandata Pahorjeve vlade jeseni 2008), lahko ugotovimo, da so se razni represivni postopki proti opoziciji in novinarjem tedaj začeli stopnjevati, skupaj z njimi pa tudi pojavljanje totalitarne ikonografije, ki je doseglo vrhunec z lansko proslavo v Stožicah. Seveda  ob tem lahko ugotovimo, da se tovrstne spremembe dogajajo precej »počasi«, tako da Slovenci komaj zaznavamo zdrs v totalitarizem v novi preobleki. Spomnimo se, kako je pisatelj Drago Jančar že leta 1994 v svojem znamenitem eseju »Egiptovski lonci mesa« omenil sintagmi »novi totalitarizem« in »cinična distanca«, nekaj let kasneje pa v nekem drugem eseju še izraz »demokratura«. Jančarjeva opozorila so bila izrečena in zapisana že zdavnaj, v tem času se je položaj le še poslabšal. A Slovenci smo se, tako kot počasi kuhane žabe, na vse bolj odkrite totalitarne tendence postkomunistične elite nekako »navadili«. Ko sem se pred nedavnim pogovarjal z znancem, ki ves čas nerga nad razmerami v državi, sem ga vprašal, ali bi bil pripravljen za spremembe v državi kaj narediti – denimo, da bi šel demonstrirat na ulice. Dobil pa sem odgovor, češ zakaj le, saj ulica ničesar ne rešuje. Malce nenavaden odgovor za nekoga, ki se je prej redno udeleževal praktično vseh sindikalnih manifestacij in tudi shodov t. i. vstajnikov. A takrat, ko je bila na oblasti desnosredinska vlada, se je to spodobilo. Sedaj ne več, ker je ljudi strah za preživetje in bi si z demonstracijami še poslabšali položaj. Morda je tudi takšno mišljenje dokaz, da še nismo prišli do dna.

Kdo so slovenski »Judje«

Skratka, zadeva še zdaleč ni nedolžna in v marsičem spominja na razmere v Nemčiji v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Pred letom 1933 je bila Nemčija še razmeroma demokratična, vendar zaradi poraza v prvi svetovni vojni kaznovana in ponižana. To je izkoristil Adolf Hitler, ki je po imenovanju na položaj nemškega kanclerja (predsednika vlade) leta 1933 začel z rušenjem demokracije. Seveda postopno in z veliko mero populizma ter »posladkov«, s čimer mu je uspelo »uspavati« marsikaterega prebivalca Nemčije. Ko so nacisti začeli trkati na vrata judovskih hiš, je bilo prepozno – duh je že ušel iz steklenice. Nadaljevanje zgodbe je znano, zgodila se je druga svetovna vojna s tragičnimi posledicami ter holokavstom, ki ga niso izvajali le nacisti, pač pa tudi njihovi ideološki sorodniki iz Marxovega »laboratorija«. Toda podroben pogled v razmere v Nemčiji v času vzpona nacistov nam lahko razkrije marsikatero pošastno vzporednico s sedanjimi slovenskimi razmerami. Tedaj so za grešne kozle vseh nemških nevšečnosti veljali Judje (gre za tako nacionalno kot versko pripadnost, zato to besedo pišem z veliki začetnico), v Sloveniji imajo podoben položaj »desničarji« oz. »janševci«, po potrebi tudi »katolibani«. Na nekatere druge vzporednice med nacisti in slovensko postkomunistično nomenklaturo je sicer že decembra 2012 opozoril publicist Sebastjan Erlah v kolumni »Projekt Hitler«, zato jih tu ne bi še enkrat ponavljal.

Globoka država

Seveda je jasno, da takšno »sožitje« med oblastjo ter ljudstvom ne more trajati v nedogled. Res je sicer, da je povprečen Slovenec veliko bolj potrpežljiv do vragolij postkomunistične vlade kot pa desnosredinske alternative (na to dejstvo nas je spomnil celo ameriški veleposlanik v Sloveniji Joseph A. Mussomelli), vendar je to predvsem dokaz, da v Sloveniji v resnici nima oblast ljudstvo, kot to določa ustava, pač pa elita, ki se skriva v ozadju in jo je dr. Dimitrij Rupel že pred leti posrečeno poimenoval »globoka država« (kdo ve, zakaj se je »navaden upokojenec« Milan Kučan nedavno mudil v pisarni predsednice vlade Alenke Bratušek?). Prav ta elita namreč preko medijev ustvarja navidezno resničnost in usmerja reakcije ljudi. A ker je omenjena elita očitno nenasitna in zaostruje svoj boj za oblast in privilegije na račun množic, je mogoče pričakovati, da bo prišlo do kolapsa, tako kot pred meseci v Ukrajini. Ko so pred dnevi v parlamentu prisilno utišali Evo Irgl, sem na twitterju zapisal »Prihaja Romunija 1989«, vendar kmalu zatem dobil opombo, da je tedanja romunska nomenklatura zgolj likvidirala svojega preveč samovoljnega šefa, sama pa nato v podobnem slogu vladala še dvajset let. Takšne »neočiščene« države pa predstavljajo tudi grožnjo širši regiji. Zamislimo si na primer Nemčijo, če po drugi svetovni vojni ne bi izvedla temeljite denacifikacije. Toda sedaj se soočamo z realno nevarnostjo s strani Rusije, kjer se je njenemu dolgoletnemu vladarju Putinu očitno zazdelo, da lahko poleg Krima dobi v roke še kaj več. Največja nevarnost pri tem pa je, da bi se svetovna javnost polagoma navadila na njegovo rožljanje z orožjem. In ukrepala šele potem, ko bi bilo že prepozno. Tudi nam, Slovenkam in Slovencem, se lahko zgodi, da se bomo zbudili tedaj, ko bodo kritični glasovi že zdavnaj prisilno utišani. In bomo dokončno postali – dobro kuhane žabe.

Foto: Flickr