Nadaljevanje razmišljanja Kult osebnosti.
Lik Franca Jožefa I. je ključno vplival na to, da so kmetje in meščani, cesarja sprejemali za svojega vladarja. Franc Jožef naj bi bil pri nas celo najbolj priljubljen Habsburžan. Po drugi strani pa je precej manj znanega o tem, kaj si je cesar dejansko mislil o naših prednikih ter kakšen odnos je imel do temeljnih želja slovenskega naroda. Glede določenih konkretnih zadev naj bi bil sicer s strani slovenskih političnih veljakov kar dobro obveščen. A po drugi strani naj bi avstro-ogrskemu vladarju glede nekaterih drugih zadev primanjkovalo ustreznih podatkov.
Naj bo ustanovljena Kraljevina Slovenija!
Slovenci, celo izobraženi, ki so se nad tem dejstvom pritoževali, so namreč naivno menili, da bi ustrezna cesarjeva obveščenost o dogajanju na Slovenskem obrodila sadove. Cesar namreč glede nacionalnih zahtev naših pradedov ni imel povsem izoblikovanih stališč. Militantni nemški nacionalizem je sicer odklanjal, obenem pa je v nekem obdobju svojega vladanja krepil dialog z Madžari. Glede reševanja mnogih drugih nacionalnih zadev znotraj svoje monarhije, pa ni imel jasno izoblikovanih stališč. Poleg tega pa tudi ni razpolagal z učinkovitimi ukrepi, še manj pa imel voljo za reševanje tovrstnih perečih težav. Tako je bilo povsem zmotno pričakovati, da bo ugodil nekaterim, za Slovence tako pomembnim pričakovanjem. Znotraj slovenskega naroda je namreč že v revolucionarnem letu 1848, dozorela želja po ustanovitvi skupne kraljevine Slovencev v mejah cesarstva ter enakopravnem položaju slovenščine v javni rabi.
Cesar je znal slovensko
Ko je monarh obiskal naše kraje je ljudi pozdravljal kar v slovenskem jeziku in tako ustvarjal vtis, da je resnično vladar preprostih, malih ljudi, poleg tega pa jim je s svojim absolutističnim pristopom vladanja zagotavljal občutek varnosti in gotovosti. In očitno je znal res dobro manipulirati s čustvi, saj je sredi najhujše vojne vihre, ko se je monarhija dobesedno sesuvala v prah ter za svoje preživetje vampirsko napajala s krvjo številnih mladih fantov, tudi Slovencev, v svojih odprtih pismih spretno pihal na dušo celo otrokom, da bi si tako pridobil naklonjenost širše družbe. Vsaj bežno znanje jezikov preostalih podložnih narodov pa mu je, podobno kot pri Slovencih, koristilo kot sredstvo za krepitev svoje središčne vloge v državi ter ugleda habsburške rodbine. In prav to je bilo tisto ključno vezivo in sredstvo za ohranjanje enotnosti znotraj večnarodnostnega imperija, katerega obstoj so vse bolj uspešno načenjala nacionalistična gibanja.
V starosti je bolj cenil demokracijo
Prelomna se zdi predvsem uvedba volilne pravice za moške leta 1906, kar naj bi menda celo osebno spodbujal. Morda se je prav s tem dejanjem še najbolj oddaljil od svoje avtokratskosti in približal idealom demokracije, čeprav se nekatere druge stvari iz obdobja njegove vladavine zdijo precej manj demokratične, kot je na primer omejevanje svobode govora ali celo ubijanje političnih upornikov.
Cesar in balkanski krvolok Tito – kakšna je sploh bila razlika?
Tako Franc Jožef kot tudi Josip Broz sta se obdala s šarmom kulta osebnosti in pred »svojimi« narodi igrala vlogo »dobrega atija«, kar jima je kar solidno uspevalo. Oba sta si obenem popackala roke s krvjo, avstro-ogrski vladar s tisto pridobljeno v veliki vojni, Tito pa v svoji revoluciji. Ob tem se pojavlja vprašanje, kakšna je bila sploh bistvena razlika med njima? Oba sta bila namreč avtoritarna, oba krvava tako pod kožo kot tudi nad njo, predvsem pa izvrstna »igralca« za potrebe »domače publike«. Odgovor se skriva v tem, da je bil avstrijski monarh dedno določeni politični vodja, torej vse od zibelke dalje, zato je svojo neizvolitev s strani ljudstva morda želel »popraviti« z ustvarjanjem vtisa »skrbnega očeta«, medtem ko je Broz na prestol »priplezal po truplih«, a obenem z zlagano skromnostjo hlinil, da je po ljudski volji »ustoličen« kot »prvi med tovariši«. In če nekateri Slovenci titoizem dojemajo kot osvobajajoči oziroma odrešilni sistem, ki je narod otel starih fevdalnih družbenih spon, pa očitno radi spregledajo dejstvo, da v samem bistvu ni šlo za kakšen pretiran družbeni napredek, če ne celo krepitev starih sistemskih okov.
Tito je rehabilitiral plemstvo
Če samo pomislimo na svobodo govora – ta v času Titovine sploh ni bila omogočena, saj so bile za tistega, ki si je privoščil takšen »luksus« pripravljene »počitnice na Golem otoku«. Vsesplošna represija in strahovlada v Josipovih časih ni bila nič manjša kot tista v avstroogrskem obdobju, morda kvečjemu še večja. Tako tisti, ki govorijo o nekakšni »osvoboditvi« pravzaprav blebetajo neumnosti. Poleg tega pa je Tito rehabilitiral »plemstvo«, in sicer v malce bolj »prostaški verziji«, saj zanj ni bila potrebna ne krvna tradicija, ne dušeče olikane manire, še manj pa okičeni rodbinski grbi, marveč zgolj bebavo ideološko enoumje ter partijske izkaznice, privilegiji pa so ostali dokaj podobni.
Slovenci obožujejo kult osebnosti
A kot se zdi mnoge Slovence vse ta dejstva sploh ne motijo, več kot očitne kontinuitete zgodovinskega dogajanja od avstro-ogrskega absolutizma dalje, pa preprosto niso pripravljeni ali zmožni videti. In medtem ko so od nostalgije za habsburškim absolutizmom preostali samo še kakšni relikti, pa je zato mnogo bolj živahna tista, ki ljudi sili v čas bajeslovne »jugoslovanske kraljevine« s »kraljevičem« Josipom na čelu. Posledica tega »mentalnega onaniranja« so na stenah stanovanj in »oštarij« izobešene Titove slike ter Brozovi koledarji z letošnjo letnico, predvsem pa ljudje, ki ponosno trdijo, da rdeča zvezda zanje predstavlja svobodo. »Slovenska božanstva« se reinkarnirajo iz ene podobe v drugo, avtokratski duh pa ostaja isti.
