Marjan Šarec je okoreli desničar, kar so prav vsi, ki so sposobni zabavati ljudi z neslanimi in žaljivimi šalami o ženskah. Je odličen imitator, navajen je obvladovati množice, če tako nanese, ljudi ponižuje z vpitjem, naštevanjem zamer in slabosti. So to lastnosti voditelja, se sprašujemo v nadaljevanju.
Minilo je leto dni od vstopa Marjana Šarca v visoko državno politiko. Kdaj je današnji pretendent za mesto prvega ministra začutil, da sodi med izbrance, nam sicer ni znano. Lahko pa sledimo njegovemu vzponu med politično elito, ki so ga mediji izdatno podprli in promovirali.
Mnogi opazovalci in analitiki političnega dogajanja so se že med predsedniško kampanjo in potem še posebej med kampanjo za volitve v parlament čudili, zakaj Šarec v svojih odgovorih ni bolj konkreten, zakaj je program njegove stranke tako kratek in skop, zakaj pravzaprav nič ne pove. Kljub temu je bil v ospredju medijskega zanimanja, kar naj bi bilo zadostno nadomestilo za vsebinsko praznino njegovega predvolilnega nastopanja. Več ko je bilo soočenj, več je bilo dvomljivcev, da gre za medijsko skonstruiran politični lik in javna podpora je začela počasi plahneti. Od tod tudi vedno več ugotovitev, da je Šarčev nastop medijsko sicer ustrezen, a vsebinsko ne dovolj prepričljiv. Poglobljenih analiz njegove vsebine je pravzaprav malo. Kar najbrž tudi ni v interesu njegovega podpornega okolja, za katerega se vedno bolj zdi, da prihaja iz vrst globoke države.
Kot pobudnik za sestavo vlade in glavni pogajalec s strankami leve neokomunistične provenience spet žanje zanimanje medijev in pred kamerami suvereno nastopa. Njegovi kritiki so se osredotočili predvsem na očitek, da je projekt stricev iz ozadja, da na partizanskih veselicah govori smrt fašizmu – svoboda narodu, v domači cerkvi pa bere berila, sicer pa da je baje levičar ipd. V resnici pa iz njegovih nastopov ne prihaja vsebina, ki bi nas prepričala v njegove resnične sposobnosti, da prevzame odgovornost za vodenje slovenske vlade. Zdi se, da se več ali manj pogovarjajo, kje bo kdo v prihodnje sedel, si delijo pisarne s fikusi in tajnicami.
Šarec je odličen imitator, navajen obvladovati množice, tudi s šalami o ženskah
Vendar po našem mnenju zajec tiči v drugem grmu. Med medijskimi prispevki, ki obravnavajo povolilno politično dogajanje, smo lahko zasledili zgolj bežne zapise o Šarčevem koleričnem značaju. Nekje se jim je celo zapisalo, kako se je zaničljivo vedel ali celo povzdigoval glas na nekatere predstavnike strank, ki so prihajali oziroma še vedno prihajajo na pogajanja v kamniški Hilton, kakor ljubkovalno pravijo domačini stavbi, kjer ima LMŠ svoj sedež.
Dobri Šarčevi poznavalci ugotavljajo, da so dominantni mediji povsem spregledali, da ima Šarec nekaj močnih lastnosti, ki jih vsi podcenjujejo. Prva je ta, da je navajen obvladovati množice. Spomnimo naj, da je kot Serpentinšek znal obvladati ter v smeh spravljati zelo veliko občinstvo. Za kaj takega mora imeti človek posebno prezenco in občutek za vzdušje v množici. Druga je, da je odličen imitator. To pomeni, da zna pozorno opazovati človeka, njegove kretnje, grimase, govor, torej predvsem značilnosti, ki se jih da karikirati in se iz njih predvsem norčevati. Vendar zna tudi opazovati in to zelo dobro! Nekateri viri iz njegove bližine pa pravijo, da je tretja njegova močna lastnost ta, da ljudi ponižuje z vpitjem, naštevanjem zamer in slabosti. Najrajši to počne javno, s pozicije moči, ki mu jo daje trenutna javna funkcija, kar njegove sogovornike, vsaj s povprečnim poznavanjem bontona, spravlja v mučen položaj. Nekateri naj bi se ob tem počutili ponižane in javno osramočene. Sliši se tudi, to seveda radi pripovedujejo ljudje, ki so nekoč sodili v njegov posvečen krog, da je Šarec pogosto oponašal ljudi, s katerimi je bil na sestanku. To so močna psihološka orodja, saj je povprečno čustveno razvit človek na to občutljiv zaradi svoje dignitete.
Vsekakor to niso lastnosti, ki bi jih pričakovali od voditelja najvišjega državnega ranga. Ti naj bi vodili s svojim znanjem, karizmo, osebnim zgledom in kar je še podobnih, voditeljskih lastnosti. Predvsem pa naj bi v ljudeh prepoznavali sodelavce in potencial, s katerim je mogoče delati za skupno dobro vseh nas.
Šarec je okoreli desničar
In še na nekaj je potrebno opozoriti. Šarec je okoreli desničar, kar so prav vsi, ki so sposobni zabavati ljudi z neslanimi in žaljivimi šalami o ženskah. Te so bile osrednji liki Šarčevih predstav na vaških in tudi nekoliko bolj urbanih TV odrih. To zadnje je še kako pomembno v tem trenutku, ko so se začela pogajanja z Mescem, ki se v javnosti predstavlja za koordinatorja frakcij Levice. Vemo, med njimi je tudi močan feministični lobi, podpira jih LGBT skupnost in tudi aktivisti odprtih meja za nezakonite migrante. Če bodo vsi našteti Šarca sprejeli za verodostojnega sogovornika in v nadaljevanju za voditelja tudi njihove vlade, potem je jasno, da njih obvladuje globoka država. Da so vse njihove predstave za podporno javnost navadna farsa in velik blef, ki prinaša državne denarce za njihove projekte.
Nekateri menijo, da je treba Serpentinškov lik ločiti od osebe Marjana Šarca. Že res, vendar na primer Boštjan Gorenc Pižama svoje kariere stand up komika ne gradi na takšnih šovinističnih vicih. Ob vsem povedanem naj zaključimo z željo, da se Šarčevi apetiti in sla po oblasti zaključijo v klopeh Državnega zbora. Da se tam, skupaj svojimi poslanskimi kolegi iz LMŠ, kot opozicijski poslanec najprej spozna z delovanjem oblastnih organov.
