PISMO BRALCA. Ko spremljamo družbeno dogajanje vidimo, da se nenehno postavlja dilema ali živeti po karantansko ali po balkansko. Pa čeprav smo po logiki stvari pričakovali, da s tem, ko smo si priborili samostojno državo, te dileme ne bo več.
S samostojno državo Slovenijo smo si namreč ustvarili pogoje, da nadaljujemo svetlo civilizacijsko tradicijo naša Karantanije, v kateri so naše predniki dosegli najvišji nivo civilizacijski vrednot med evropskimi in drugimi narodi. Ta pozitiven karantanski sistem vrednot so povzele vse razvite države, začenši z ZDA. Eden izmed pomembnih dokazov temu, kako velik razkorak v nivoju vrednot na naših tleh in tistem na Balkanu je, da je bila ukinjena smrtna kazen v Avstroogrski, ki je nasledila karantanske vrednote na naših tleh, 200 let prej kot pa v Jugoslaviji, v kateri smo zatem živeli nekaj časa. Zakaj 200 let prej? Zato, ker ni bila več potrebna zaradi visokega nivoja življenjskih vrednot naših prednikov. Ni torej čudno, da ima že sama beseda karantanski pozitiven pomen, v primerjavi z besedo balkanski.
Naše karantanske korenine so ustvarile med ljudmi povsem drugačno zavest o vrednotah kot pa pri tistih, ki so morali živeti na Balkanu 500 let pod neevropskim narodom. Po logiki stvari in glede na izkušnje, smo z družitvijo k Jugoslaviji izgubili mnogo te visoke zavesti o pozitivnih vrednotah. Ta zaostanek lahko nadoknadimo danes, ko imamo svojo državo. Pomembno pri tem je, da znova odkrivamo svoje karantanske korenine in vzglede. Ti nam lahko učvrstijo zdravo samozavest: domoljubje, ljubezen do naše narodne kulture, visoko raven pozitivih življenjskih vrednot, ki nam zagotavljajo uspešen osebni in skupni duhovni in materialni razvoj.
Takšni pristni karantanski vzorci mišljenja in ravnanja bodo z lahkoto odpravili s sedanjimi napakami, ki zavirajo naš osebni in skupni razvoj: ko dana beseda ni iskrena in ne drži, ko je odgovornost le črka na papirju, ko imata osebni interes in osebna korist večjo moč kot skupni interes in skupno dobro v družinski ali družbeni skupnosti, ko etika in kultura nimata častitljivega mesta v družbi…
Vzorci mišljenja in ravnanja pri ljudeh se ne bodo spremenili zgolj s spremembo zakonov, ampak predvsem s spremembo naše duhovne zavesti o pomenu življenjskih vrednot za osebni in skupni razvoj. Če bomo ohranjali in razvijali našo karantansko civilizacijsko tradicijo, potem bomo pozitiven vzgled ne le balkanskim narodom, ampak tudi ostalim evropskim narodom. Da bi našli pozitivne življenjske vzorce, ki določajo naše razmišljanje in ravnanje, se moramo nasloniti na bogato narodno in kulturno dediščino naše Karantanije. V to nas silijo vzroki, ki so privedli do naše družbene krize.
Razmišljajmo, delujmo in ravnajmo po karantansko in ne po balkansko! Kaj to pomeni? To pomeni, da mora dana beseda držati in da mora biti sprejeta obveza izpolnjena v dogovorjenem roku. Pomeni, da je medsebojen odnos zanesljiv, varen, zaupanja vreden. Pomeni, da medoseben ali družbeni odnos krasijo pozitivne vrednote ne pa neodgovornost, nedelavnost, nevarčnost in lahkomiselno zadolževanje, nepoštenost, neresnica, nepravičnost, pristranost, klientelizem, nesodelovanje, neenotnost, neodpustljivost, maščevalnost…
Zgolj spreminjaje zakonodaje ne bo dovolj, če ne bomo spremenili vzorce mišljenja in ravnanja. Le na takšen način bo dana beseda in obveza spet držala in se bo izpolnila. Le na ta način bosta delovna prizadevnost, poštenost in pravičnost, medsebojno spoštovanje, ustvarjalno sodelovanje in enotnost, ko gre za skupno dobro zopet naša svetinja. Le na ta način bo spoštovana narodna in kulturna dediščina. Le na ta način bosta zopet zdrava pamet in življenjska logika narekovali prave odločitve.
Naši življenjski vzorci mišljenja in ravnanja določajo našo življenjsko pot. Odločilni so tisti iz mladosti. Če smo se v mladosti po vzgledu staršev, vzgojiteljev, prijateljev in še koga, oprijeli pozitivnih vzorcev, to je življenjskih vrednot, logičnega življenjskega sklepanja o vzrokih in posledicah življenjskih dogodkov in pojavov ter si na podlagi tega zastavili jasne pozitivne življenjske cilje, potem nam je sreča v življenju zagotovljena. Potrebno je le še verjeti in zaupati v sile stvarstva in imamo dovolj duhovne moči , da vztrajamo na tej pozitivni življenjski poti.
Kljub temu pa za spremembo vzorcev mišljenja in ravnanja iz negativnih v pozitivne, ni nikoli prepozno. S to spremembo lahko neizmerno osrečimo sebe in druge. Na oblikovanje življenjskih vzorcev človeka bistveno vplivajo starši, vzgojitelji, šola, prijatelji, mediji, družbeni voditelji.
Ali se sploh zavedamo kakšne pozitivne gene in tradicijo smo podedovali po naših karantanskih prednikih? Samo pomislimo, kako bi drugi narodi znali to izkoristiti za svojo zdravo samozavest pri dvigu svojih vrednot in ciljev. Upravičeno lahko rečemo, da smo najsrečnejši narod na svetu, ki ima najtrdnejši civilizacijski temelj, na katerem lahko gradimo svojo svetlo prihodnost in s tem osrečujemo sebe in vse državljane Slovenije.
Franc Pevec
Foto: Tukaj je Slovenija
