Ali nas je strah?

225

pariz politiki shod charlieOb vsem tem, kar se dogaja v svetu

“Z neugodjem, ki ga predstavljajo grožnje, se mora soočati vsakdo sam”, smo lahko slišali v oddaji “Tarča” 15. januarja 2015, z naslovom Evropa po Parizu. Kje so vzroki za takšno stanje? Kje nam je spodrsnilo? Kaj je svoboda govora? So le nekatera od mnogih vprašanj, ki si jih postavlja Evropa po Parizu. Udeleženci oddaje so govorili o dialogu, o evropski izkušnji, o demokraciji, o svobodi govora, o žaljenju čustev … Kako bo dosežen konsenz?

Zadeve imajo vendar neki vzročno-posledični red: kje se začenja in kje se neha svoboda? Smo pripravljeni le gasiti požar ali tudi kaj spremeniti? Sprašujemo se o sovražnem govoru in o sovražnem ravnanju, a zdi se, da evropska ‘elita’ ne računa na to, da sovražni govor lahko sprovocira sovražni odgovor. Če se je tako imenovanim demokratičnim in svobodnjaškim Evropejcem zdelo, da smo vsi že imuni na žaljive in poniževalne akcije, so se ušteli. So ljudje, ki ne pristanejo na takšen diskurz. Žal so se v Evropi nekatere osnovne vrednote izrodile, tudi zahvaljujoč se mlačnosti in licemerju drugače mislečih, ki se jim ni zdelo vredno boriti se za lastne vrednote in jih obvarovati pred vseenostjo. Muslimani so kar dolgo glasno opozarjali na govor izključljivosti, sovraštva, posmehljivosti, vulgarnosti. Žal so že večkrat posegli po res obsojanja vrednih nasilnih dejanjih, vendar se gre vprašati, ali ni obsojanja vredno tudi nič storiti, pustiti, da medčloveške odnose oblikuje skupina liberalno usmerjenih ljudi, ki ne priznavajo osnovnih človekovih pravic, razen lastne brezmejne svobode, ki si jo sicer res lahko privoščimo, vendar vedno na škodo svobode drugih in na koncu tudi svoje. Odgovorna svoboda je vrednota, ki jo Evropa, a ne le Evropa, najbolj pogreša.

V oddaji smo lahko videli tudi kratek vložek, ki naj bi ilustriral širitev strahu. Gre za izsek posnetka pridige duhovnika Bogdana Vidmarja (“Glede na sedanje demografsko stanje in stanje duha se kristjani v Evropi lahko začnemo pripravljati na to, da bomo manjšina in bomo kot manjšina živeli v državah s šerjatskim pravom in se začnemo pripravljati tudi na sekanje naših glav”.)

Gospoda Vidmarja, med drugim tudi sodelavca Novega glasa, poznamo kot neustrašnega borca za osnovne človekove pravice, kot humanista, ki je izbojeval in bije prenekatero bitko za svetost življenja: bitko proti igralnicam, bitko proti genderologiji… Verjetno je že čas, da ga ‘ustavimo’, ker njegov diskurz ni liberalen. A to ni le sekularno gledanje na zadevo, ampak tudi gledanje v sami Cerkvi, saj so za večino dobrodošli le ponižni, beri neaktivni, verniki, ki ne uvidijo potrebe po lastnem angažmaju.

Pridiga gospoda Vidmarja je bila replika na pokol kristjanov na Bližnjem vzhodu konec lanskega leta. Bila je opomin na dogajanje, ki v evropskih medijih ni doživelo pretirane pozornosti, saj se zdi, da kar se ne zgodi doma (v Parizu, na primer), se nas pretirano ne tiče. Pridiga je bila apel k solidarnosti, k pomoči žrtvam islamističnih skrajnežev, apel katoliškim vernikom, naj že vendar tudi povsem konkretno kaj storijo, saj se bliža zima, ki je žrtve v danih pogojih ne bodo mogle preživeti. In nekateri poslušalci so se odzvali, ponudili svoje hiše, a bilo je zaman, saj naša državna birokracija ne more poskrbeti za sprejetje beguncev. Nima ne programa ne volje ne želje kar koli storiti za žrtve nasilja. Omenjena pridiga je imela torej za cilj ozavestiti katolike, da so le dobre misli in materialna pomoč z nekaj novčiči premalo, da je potrebna radikalnejša akcija, konkretna pomoč ljudem, ki jim državljanska vojna krade najosnovnejše pogoje preživetja.

Kako varni in kako strpni smo, so se spraševali v Tarči. Navajeni pa smo že, da ko se politiki zelo širokoustijo, da bi pomirili ljudstvo, je nekaj hudo narobe. Jim niti polzijo iz rok. Vedno, ko nas prepričujejo, da je vse v redu, da ni razloga za strah, se iz ozadja dejansko širi strah, ki ga niso pripravljeni javno in neposredno priznati in izraziti. A dovolj je že pozoren pogled na obraze politikov, ki so se zbrali na demonstrativnem shodu v Parizu, varovanem z varnostnim kordonom, da bi ugotovili, kako je s strahom res. Ne nazadnje so tudi v samem Trstu kot pristaniškem mestu zelo poostrili varnostne ukrepe, čeprav smo ravno v oddaji slišali tudi izjavo, da “obveščevalne službe vejo, da ne morejo nič”.

“Česar človek ne razume, se srčno boji, ogenj v srcu pa lahko prinese v glave, ne glede na jezik, ki ga govorijo, precej dima”, je bil novinarjev komentar v Tarči. Morda pa nas je strah predvsem dejstev samih: da obstaja zemljevid džihadistov (ki so ga tudi v TV-oddaji pokazali), da je priseljevanje muslimanov v Evropo načrtno in njihovo delovanje dolgoročno, in ne nazadnje, da se dogajajo represalije v obliki masakrov. Premalo dejstev za strah? Morda, dokler je za večino Evropejcev vsa zadeva le poročilo s televizijskega zaslona.

Ja, strah me je. Pa ne besed iz pridige, ki samo povzemajo to, kar lahko vidimo, slišimo in beremo okrog sebe. Strah me je tako islamskih skrajnežev kot brezčutnih Evropejcev. In že dolgo se sprašujem, zakaj muslimani v Evropi večinsko podpirajo leve politične stranke. Kdo s kom manipulira? Evropski politiki z muslimani ali muslimani z nemuslimani. Zdi se, da kratkoročno velja prva predpostavka. Morda pa je, gledano dolgoročno, pravšnja druga, saj je laže opraviti z levimi ateisti kot z združbami, kontaminiranimi s krščanstvom. Čeprav menim, da tudi s kristjani muslimanom ne bi bilo sile. Če samo skušamo razumeti princip mučeništva pri enih in drugih, gre za povsem različno delovanje. Muslimani postanejo prislovično mučeniki kot borci za svojo vero, kristjani pa kot žrtve. Torej gre za dva apriori povsem različna koncepta živetja, preživetja in branjenja lastnih vrednot.

In kar se samega posnetka tiče, ki so ga predvajali v Tarči, se zdi, da posnetek sam po sebi govori o nepreseženih udbovskih metodah. Tudi če samo snemanje morebiti ni imelo takih konotacij, je bil posnetek uporabljen kot dobro znana metoda izseka zunaj konteksta, kar izkrivlja tako celotno vsebino govora kot tudi sam namen povedanega.
In za konec: ja, obsojam pokole, nasilje, terorizem, vendar nisem Charlie! Nisem Charlie zato, ker obsojam tudi vsakršno diskriminacijo in neprestane napade na identiteto, tudi v Sloveniji, kjer je posmehovanja, omalovaževanja, karikiranja in diskreditiranja na podlagi verskih, rasnih, političnih pa tudi spolnih razlik še vedno več kot dovolj. Sožitje je mogoče le na podlagi dialoga, ki nam omogoča prepoznavanje in spoznavanje, s tem pa tudi spoštovanje drugačnosti. Vendar spoštovanja drugačnosti ne more biti, če najprej ne spoštujemo sebe in svojih vrednot.

Ne gre torej za islamofobijo, temveč za ozaveščanje dejstev in samoizpraševanje, kdo smo, kaj počnemo in v kakšnem svetu bi radi živeli, ter za apeliranje k spoštljivemu sobivanju. Sama imam kar nekaj znancev in prijateljev muslimanov, s katerimi sem vzpostavila stik in odnos na podlagi pogovora in pogovorov, odprtosti in sprejemanja ter ne nazadnje iskanja vsega tistega, kar nas povezuje. In povezuje nas veliko, če smo ljudje.

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


225 KOMENTARJI

  1. Vendar mi pogum g. Vidmarja ne deluje ravno pristno. Kajti v našem okolju smo trpeli komunistični teror pol stoletja, pa ni bilo nobenega podobnega poguma. In še danes smo žrtve komunističnih prevarantov vsak dan, pa še vedno lahko slišimo samo molk.
    Islamizacija ni desetinka nevarnosti, ki jo vsak dan nosi s seboj strup post-komunizma, ki se je zreduciral v goli borbeni ateizem. Proti temu pa ne slišimo nobene besede. Tudi Cerkvi ne uspe nič, pa je to normalno stanje, češ tudi Kristus je bil poražen.
    Še celo za mariborsko afero izgleda, da velja ta kriterij.

    • G. Zdravko, kje je po Vašem mnenju težava?
      Ali je problem na slabi pripravi mladih bogoloslovcev na TEOF? Ali gre celo za doktrinarni problem, kjer se Cerkev na Slovenskem pri pastoralnih ali dogmatskih poudarkih sklicuje na tradicijo v katoliških državah, ki tudi se same zelo slabo spoprijemajo z post-krščansko realnostjo Evrope (beri: Nizozemska, Nemčija, Avstrija)?

      Ali je težava tale priljudni lik duhovnika, ki se je v prejšnjem sistemu v sili ostati blizu ljudi moral hočeš nočeš poistovetiti z velikimi deli socialistične ideologije in zato še vedno veliko te ideologije pronica v nauk? Dodajmo to še z zaprtostjo v zakristije in dobimo lep lik zadržanega, vsem všečnega, “ljudskega” duhovnika.

      Tudi katoliška vzgoja za mlade je nekako dvorezen meč: imamo Stično in oratorije, ki so uspeh in hvala Bogu vsaj to imamo. A očitno neke trajne globine v temu ni – Stična in oratoriji ne uspejo mladih zadržati v veri. Kumbaya-tralala katolištvo se pri veliko mladih, ko se približajo 30im izpe. Sam to dobro vem, s kakšnimi dvomi sem se sam osebno boril in prav čudež je, da sem obdržal osebno vero. Mislim, da so mi veliko pomagali tudi pogovori o težkih temah na raznih duhovnih vajah. No, to je tudi eno problematično področje: na duhovnih vajah so pogosto tematike prilagojene, veliko je čustvenega, kako čutiš, itd. ni globokega soočenja z naukom, Tradicijo, Svetim pismom….

      S tega vidika odpad od vere po birmi ni nič presenetljivega ampak logična posledica.

      Kakšno je mnenje ostalih? Ali sem morda prestrog?

      • Ne, nisi. Jaz si smao želim, da bi kdo od naše gospode tole prebral. Pa se bojim, da ne bodo. “Peklenska vrata nas ne bodo premagala”, kolikokrat sem to slišal. In so pač na varnem, ali kaj naj si mislim.

Comments are closed.