Ali naj čakamo drugega?

3
42

VoditeljTo vprašanje mi v zadnjih dneh odzvanja iz evangelija tretje adventne nedelje in posvečam mu svoje tokratno razmišljanje. Povezano je s pričakovanji do voditeljev, ki so nastavek bodisi za naše veselje in upanje ali razočaranje, žalost, negotovost in strah, odvisno seveda od tega, kaj in kako pričakujemo ter kako se pričakovanja (ne) izpolnijo.

Konec leta je navadno čas, ko delamo razne preglede in obračune ter oblikujemo nove načrte. Čeprav nas lahko slabi rezultati preteklega obdobja spravijo v nezadovoljstvo, pa na drugi strani obstaja upanje zaradi novega začetka. Prejšnji teden smo bili tako seznanjeni z rezultati obsežnega pregleda slovenskega bančnega sistema. Dobili smo bolj ali manj natančno oceno bančne luknje in načrt, kako jo zakrpati. Nov začetek v tej zgodbi je nujen, a verodostojnost načrta za prenovo že na načelni ravni spodkopavata njegova glavna akterja, predsednica vlade Alenka Bratušek in njen finančni minister Uroš Čufer. Oba sta bila namreč v kritičnem obdobju na odgovornih mestih v sedaj invalidnih bankah.

Se vam zdi, da sta Alenka Bratušek in Uroš Čufer tista, ki bosta prenovila slovenske banke in gospodarstvo, ali naj čakamo drugega?

Prav tako odmevna novica prejšnjega tedna je bila razglasitev letos izvoljenega papeža Frančiška za osebnost leta ameriške revije Time. V obrazložitvi izbora je navedeno, da redko nov igralec na svetovnem odru pritegne toliko pozornosti v tako kratkem času ter da postane središče osrednjih pogovorov današnjega časa, kot je to uspelo Frančišku. Za nameček je Frančiška ta teden za svojo osebnost leta proglasila celo vplivna ameriška LGBT-revija The Advocate. Po njihovem mnenju je Frančišek prvi papež, ki je odgovoril na pisma katoličanov iz LGBT-skupin in jim podelil svoj blagoslov. Njegove druge presenetljive in nagovarjajoče geste, duhovno močne besede in nekaj konkretnih ukrepov v cerkveni hierarhiji so povrnili vsaj del zapravljenega ugleda in zaupanja v katoliško Cerkev kot institucijo.

Slednji problem tematizira nagrajeni britanski film Philomena, posnet po resnični zgodbi, ki sem si ga s sodelavci ogledal pred nekaj dnevi. Prikazuje irsko mater, ki se v poznih zrelih letih odloči poiskati svojega sina, (ne)prostovoljno oddanega v posvojitev, medtem ko je bila kot mlada mamica sredi petdesetih let prejšnjega stoletja na »prestajanju kazni« v katoliškem ženskem samostanu na Irskem zaradi nezakonskega otroka. Film na pronicljiv način obravnava več pomembnih življenjskih vprašanj, npr. delovanje verskih in drugih institucij, vero in vernost, krščanstvo in še posebej katolištvo, odnose med ljudmi, vernimi, nevernimi in drugače vernimi. Papež Frančišek želi o teh in podobnih vprašanjih slišati mnenje pastoralnih delavcev in laikov z vsega sveta. Ravno v teh dneh je v Sloveniji prek Slovenske škofovske konference zaokrožil njegov uradni vprašalnik o Cerkvi, zakonski zvezi in družini kot priprava na škofovsko sinodo v Rimu naslednjo jesen.

Se vam zdi, da je papež Frančišek tisti, ki lahko sproži globljo prenovo Cerkve, ali naj čakamo drugega?

Še tretja udarna novica preteklega tedna je bil nastanek nove stranke na slovenskem političnem prizorišču. Stranka Solidarnost je nastala iz t. i. vstajniškega gibanja, ki je lani na protestih zahtevalo umik celotne politične elite. Na ustanovnem kongresu prejšnjo soboto so na čelo stranke postavili triglavo predsedstvo. Njihovi pomembni svetovalci in člani nove stranke pa so prav pripadniki ali vidni simpatizerji nekdanje elitne LDS, kot npr. Dušan Keber, Božidar Flajšman, Darko Štrajn in Jože Pirjevec.

Se vam zdi, da so Uroš Lubej, Marina Tavčar Krajnc in Damjan Mandelc tisti, ki lahko Slovenijo popeljejo na novo, boljšo pot, ali naj čakamo drugega?

Naj se ob koncu vrnem k nedeljskemu evangeliju. Ko Janez Krstnik po svojih učencih vpraša Jezusa, ali je on tisti, ki ga v Izraelu pričakujejo kot Božjega maziljenca, ali naj čakajo drugega, Jezus učencem odgovori, naj Janezu sporočijo, kar sami vidijo in slišijo, da se dogaja okoli njega. Jezus je prek najbolj ubogih ljudi sprožal največjo in najneverjetnejšo prenovo, ki so večino navdajale z osuplostjo, spoštovanjem, veseljem in upanjem. To so merila, po katerih lahko presojamo tudi današnje voditelje.

Vir fotografije: http://www.forbes.com

3 KOMENTARJI

  1. Pisec si zastavlja zanimivo vprašanje, ki je bilo zastavljeno s strani zadnjega preroka v stari zavezi prihajajočemu Mesiju.
    Zanimiv je vsebina vprašanja s povdarkom “…, ki mora priti, …” Jezus je bil namreč pričakovani, od prerokov napovedani Mesija. Za zgoraj naštete pa bi lahko rekli, da so predvsem eni tisith, ki so napovedani, da pridejo pred koncem sveta v vlogi ” da ropajo in koljejo”, kakor je Jezus napovedal v priliki o dobrem pastirju in o najemnikih, ki gledajo le na lasten dobiček in jim je mar dobro ovas, ki so jim zaupane.
    Vsi omenjeni iz naše slovenske stvarnosti v resnici prihajajo v vlogi teh najemnikov. Ne smemo namreč spregledati, da je komuniuzem ideologija, najbolje pisana na kožo prav omenjenih najemnikov, ki pripravljajo pot Antikristu, ki mora priti pred drugim prihodom Sina človekovega.
    Papež Frančišek pa bo še jasno povedal o sebi, kdo da je. Po njih sadovih jih boste spoznali. Molimo zanj, da v svoji vlogi vztrtaja do konca, da bo tudi on lahko rekel skupaj s sv. Pavlom.”Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil…

  2. Solidarnost je zavajajoča, ker ne izhaja iz nepristranega, pluralističnega podstata, ampak je celo povezana z enostranskimi omrežji.

  3. Malce nerodno zastavljen članek kot je že Boštjan argumentiral. Eno je versko pričakovanje Božjega sina in Mesije. Drugo pa je pričakovanje nesvobodnih in tirana željnih ljudi po novem tiranu, firerju, titeju, ki jih bo futral kot odrasle nefunkcionalneže mamica in očka.

    Stranka Solidarnost je manipulativno izrabila poljsko gibanje Solidarnost, ki je na Poljskem za vekomaj premagala komunizem.

    Stranka Solidarnost tudi nima nobene povezave s pojmom solidarnost, ki pomeni, da se v svojem srcu odločim, da bom nekomu pomagal materialno, duševno ali duhovno.

    Stranka Solidarnost združuje pretežno socialistične privilegirance, ki še kar naprej hočejo ultra konzervativno ohranjati ta totalno krivičen fevdalni sistem socializma, ko večina delavcev plačujemo več od plače za take “privilegirance javnega sektorja” kot sami uspemo prinesti domov otrokom.

    Alenka Bratušek in ozadje je isto kot LDS, vse zaledje je več ali manj isto. LDS (mladokomunisti) in SD ( starokomunisti) so tisti, ki največ plenijo po skupni Skledi, katerih člani imajo lovke v njej, katerih mafijci in birokrati požrejo večino davkoplačevalskega denarja, ki ne pride do revežev oz. do tistih, ki PRISILNO vplačujemo v ta ZLi sistem.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite