Ali naj bo Anglija ponovno katoliška?

1
24

V Kraljevem geografskem društvu (Royal Geographical Society) v Londonu se je  2. marca 2010 odvijala javna debata, ki jo je organizirala londonska revija Spectator. Debata je imela pomenljiv naslov: ‘Ali naj bo Anglija ponovno katoliška?’ Debate bi se naj udeležilo več kot 700 ljudi.  Očitno je versko vprašanje še vedno zanimivo za številne Britance. Tokrat je torej za spremembo debato med ateisti in kristjani nadomestila debata ‘med kristjani’. Vsekakor je potrebno omenjeno  debato gledati tudi v kontekstu  napovedanega letošnjega obiska Anglije papeža Benedikta XVI.

Naj spomnimo,  ločitev Angleške Cerkve od Rima se je začela leta 1529 in končala leta 1536 pod vodstvom Henry-ja VIII.  Zadnji katoliški vladar Anglije je bil kralj James II med leti 1685 – 1688.

Na prireditvi je bilo 6 glavnih govorcev, od katerih bi naj bili trije za spremembo (torej za katoliško Anglijo) trije pa  proti spremembi oz. ohranitvi statusa quo.

Na katoliški strani so bili kardinal Cormac Murphy – O’Connor, katoliški novelist in avtor Piers Paur Read ter  menih iz Downside Abbeya  Dom Antony Sutch.

Na drugi ‘anglikanski’ strani pa so bili naslednji govorci: nekdanji škof Oxforda Lord Harries, kolumnist časnika The Times Matthew Parris, ter politik, član Laburistov, Stephen Pound.

Med drugim je kardinal Murphy-O’Connor poudaril, da  mora biti Cerkev enotna v kolikor želi izpolniti krščansko poslanstvo. Edina učinkovita pot je po njegovem mnenju ta, da so vsi škofje in ljudje v Angliji v skupnosti naslednikov Svetega Petra.  Po njegovem mnenju ne gre za tekmovanje temveč za skupno prizadevanje. Ne gre za izbiro med Angleško Cerkvijo in katoliško Anglijo. Gre za izbiro za Angleško Cerkev. Predstavil je svojo vizijo Angleške Cerkve. Prvič, da bo združena z Univerzalno Cerkvijo – katoliška pomeni univerzalna, in drugič, da se v Univerzalno Cerkev prinesejo angleške posebnosti, kar bi pomenilo obogatitev celotne Cerkve.

Na drugi strani je Lord Harries zatrdil, da bi bilo grozno če bi Anglija ponovno postala katoliška, saj ženske ne bi imele možnosti umetne oploditve. Omenil je celo šalo, ki kroži v anglikanskih krogih, češ da bodo v prihodnosti tudi v Katoliški Cerkvi škofje imeli svoje žene in papež(ka) svojega moža.

Piers Paul Read je izpostavil, da je ironično  kako se protestanti, ki toliko poudarjajo avtoriteto Svetega pisma, sami oddaljujejo od njegovega nauka. Osredotočil se je na vprašanje zakona. Še posebej na  njegovo spodkopavanje v modernem času. Spomnil je na dejstvo, da so vsi voditelji glavnih treh političnih strank v Združenem kraljestvu dejali, da želijo prisiliti katoliške šole, da učijo moralne nauke, ki so nasprotni od tistih, ki jih uči Katoliška Cerkev (še posebej glede homoseksualnosti) in da jih je nekaj (kot je David Cameron) celo izjavilo, da bi bil Jezus danes zagovornik pravic homoseksualcev. S tem je želel nakazati, kako se Krščanstvo danes spodkopava celo  s strani lastnih ustanov.
Povedal je tudi, da je Anglikanska Cerkev učinkovito zapustila Božje zapovedi in je postala preveč relativistična v svoji veri in moralnem učenju. V luči destruktivne narave takšnih pojavov kot so ločitve, Britanija po njegovem mnenju obupno potrebuje močno moralno vodstvo.

Matthew Parris je izpostavil, da je Jezus vedno govoril svojim učencem naj se ne bojijo, medtem ko Katoliška Cerkev venomer omejuje ljudi in jim vzbuja strah. Po njegovem mnenju bi Jezus sovražil rituale, kardinalske klobuke, palače, poljubljanje prstanov, relikvije, odpustke, kardinale, nadškofe in papa-mobile. Retorično se je vprašal če bi Jezus sploh želel Vatikan?
Zaključil je, da je Katoliška Cerkev odrinila Jezusa Kristusa na obrobje in v ospredje postavila predimenzionirano stereotipično devico Marijo in krvaveče križanega Kristusa.

Tik pred začetkom debate je bila izvedena anketa med udeleženci  javne debate, ki je pokazala, da je približno tretjina udeležencev za spremembo (za katoliško Anglijo) in le nekaj manj kot tretjina proti, medtem ko je bila večina neodločenih. Po končani debati je bilo ponovno glasovanje, kjer je bila, zanimivo, večina prisotnih za spremembo, kar pomeni, da so na svojo stran pridobili nekaj neodločenih pred debato.
Pojavlja se zanimivo vprašanje, kako bi se podobna debata odvijala v Sloveniji. Najbrž bi bilo potrebnih nekaj ‘lepotnih popravkov’. V Sloveniji bi bil bolj smiseln naslov:’Ali naj bo Slovenija ponovno krščanska?’

Viri:

Catholic Church in England and Wales
A reluctant sinner

(HenryVIII):  http://commons.wikimedia.org/wiki/File:Henry8England.jpg

1 komentar

  1. Zanimivo, kako protestantski so bili anglikanci. V bistvu niso povedali nič pozitivnega, ampak le prinesli na dan stare že tisočkrat pogrete očitke. Sploh ne preseneča, da so bili katoličani bolj prepričljivi.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite