Ali mi zares verjamemo?

0
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Nekoč sta v neki suhi, kamniti puščavi živela dva meniha puščavnika. Našla sta dve jami, eno nasproti drugi. Po letih molitev in trdega odpovedovanja je bil eden od puščavnikov prepričan, da je dosegel popolnost. Tudi drugi puščavnik je bil pobožen, a bil je drugačen. Pogovarjal se je z redkimi romarji, ki jih je pot zanesla tam mimo, ter gostil in bodril tiste, ki so se izgubili v puščavi ali bežali pred preganjalci. »To je izgubljen čas za molitev in za meditacijo,« je menil prvi puščavnik, ki ni odobraval slabosti drugega puščavnika. Prvi puščavnik je zato hotel pokazati drugemu, kako daleč je še do popolnosti. Zato je vsakič, ko je drugi puščavnik naredil kakšno napako ali spregovoril s tujcem, pred vhod svoje jame zavalil kamne. Po nekaj mesecih je bil vhod v votlino zadelan s sivimi in zadušljivimi kamni. Puščavnik je samega sebe zazidal.

Ta preprosta zgodba nam govori o življenju po svoji veri. Nedvomno si vsak na nek način želi doseči neke vrste popolnost, tudi na verskem področju. Toda: popolnost vere še zdaleč ni v tem, da nekdo zmore moliti več ur na dan. Če pri tem pozabimo na dobra dela, je naša vera prazna, nekoristna. Apostol Pavel nas danes v drugem berilu opominja, da je vera, ki jo nosimo v sebi, božji dar in da si je nismo prislužili sami. Prav tako pa si odrešenja ne zaslužimo sami, z izpolnjevanjem dobrih del. Marsikdo namreč sledi logiki: ker sem priden in delam to in to, si bom pa zaslužil priti v nebesa. Ali si človek v svoji nebogljenosti zares lahko zasluži kaj tako velikega? Ne. Samo eden je, ki nam je vsem zaslužil milost večnega življenja: Jezus Kristus, povzdignjen na križu. Vera v to, da je on zares nas Odrešenik, pa nas rešuje. V evangeliju smo lahko slišali pogovor med Jezusom in Nikodemom, visoko cenjenim in izobraženim judovskim farizejem. Jezus mu pravi: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega sina, da se ne bi pogubil nihče, kdor veruje vanj.« Da, Bog je opravil levji delež pri našem odrešenju. On je bil tisti, ki se je pustil pribiti na križ. On je bil tisti, ki je nedolžen trpel in umrl za grehe sveta. Nam ni potrebno iti na križ. Ostaja nam le vera v to veliko resničnost, da nas je Bog tako zelo ljubil, da je dal življenje za nas. In če zares verujemo v to, zmoremo opravljati tudi najtežja dela ljubezni.
Spomnim se besed nadškofa Krambergerja, ki nam jih je spregovoril na diakonskem posvečenju. Ko je govoril o pomenu diakonskega poklica, ki je priprava na duhovništvo, je videl osrednjo vlogo v služenju ljudem. In od kod jemati moč za služenje? V ljubezni. Rekel je: »Kdor veliko ljubi, mu tudi najtežje delo ne bo težko. Kdor pa malo ljubi, mu bo pa tudi najmanjša stvar pretežka.« Vprašanje, ki si ga torej mora postaviti vsak vernik, ko razmišlja o svoji veri, je: koliko zares ljubim? Koliko se trudim ceniti dejstvo, da se je Bog zame daroval na križu? Koliko zares vidim božji odsev na obrazih ljudi, ki mi jih Bog pošilja na pot? Da, morda to res niso najlažja vprašanja. So pa ključnega pomena, če želimo rasti v svoji veri.

Vera je tista, ki je nujna za prejemanje katerega koli zakramenta. Če nimam vere v delovanje posameznega zakramenta, je zakrament sicer vseeno veljaven, vendar neučinkovit, saj sta moja osebna vloga in anganžiranost izključeni. Kot če prejmem darilo, ki je popolnoma brezhibno, vendar ga niti ne odvijem iz celofana, ampak ga postavim v kot in pustim, da se na njem nabira prah.

Na poseben način je vera potrebna pri zakramentu, ki ga imajo mnogi za neučinkovitega, preživetega. Gre za zakrament bolniškega maziljenja. Če si predstavljamo, da je ta zakrament samo za na smrtno posteljo in umirajočemu samo daje blagoslov pred smrtjo, potem smo popolnoma zgrešili pomen tega zakramenta. Njegov glavni namen je namreč v prvi vrsti telesno, pa tudi duhovno ozdravljenje. »Če je kdo med vami bolan, naj starešine, torej duhovniki, nanj položijo roke,« naroča apostol Jakob v svojem pismu. Prav gotovo ne zato, da bi človek lažje umrl, temveč z namenom, da bi ozdravel. Jezus je tisti, ki ozdravlja, ki je položil roke na toliko bolnikov in so ozdraveli. In želi ozdravljati tudi danes, zato pa nam je zapustil ta zakrament. Toda: ali mi zares verjamemo, da nam on lahko pomaga? Prav zato je naša vera na tem mestu tako pomembna. In morda moramo tudi zaradi tega spremeniti svoj odnos do tega zakramenta; ko se pojavi bolezen, ne odlašajmo z njim, temveč radi prosimo duhovnika, da nad nas položi roke in nas mazili z bolniškim oljem. Gre za več kot le klicanje božjega blagoslova: gre za božjo milost, ki se na edinstven način izliva na bolnika in ga krepča. Ne, ta zakrament res ni samo za ostarele in umirajoče; je za vsakega, ki je v kakšni resni bolezni, ki je pred kako pomembno operacijo… Če zares verujemo v Boga, potem se ga ne bojmo prositi, da nas ozdravi in nam pomaga. On si namreč želi sodelovanja z nami. Vprašanje pa je, koliko si ga mi upamo povabiti.

Bog je dal svojega Sina, da bi po veri vanj imeli večno življenje. Utrjujmo torej svojo vero z molitvijo, postom in dobrimi deli, da nas bo Bog mogel sprejeti v svoje naročje.

Besedilo je homilija na 4. postno nedeljo.