I. Gregori, Novi glas: Tržaško vprašanje še odprto?

Očitno je, da Gibanje Svobodni Trst uživa v mestu in njegovi okolici počezno etnično podporo zlasti ljudskega značaja, politika pa je pri tem dokaj oprezna.

Če so krajevni politični dejavniki dokaj umirjeni glede uradne pripadnosti Trsta Italiji, so pa vidno zaskrbljeni zaradi močne opore, ki jo ima gibanje med občani. Tržaško vprašanje v zvezi z obstojem nekega samostojnega teritorialnega osebka, ki bi do drugih držav imel mednarodni status po načelu ‘inter pares’, se je v desetletjih po drugi svetovni vojni intimno prepletalo z neko napol zamolčano idilično željo nostalgičnega kova zlasti avstro-ogrskega pridiha: vojni in povojni pretresi so z ustanovitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja to možnost začasno nakazovali. Geopolitični razpleti, vplivni tržaški nacionalistični krogi, mednarodne okoliščine, ki so težile k ravnovesju vzhodnega in zahodnega bloka, navsezadnje tudi želja po normalizaciji odnosov med sosednjima državama, podpisi sporazumov in še marsikaj pa so potrdili to, kar nekateri danes v Trstu postavljajo pod vprašaj, in sicer, da zalivsko mesto pripada Italiji. Kaže sicer, da je iz tega visokoletečega geopolitičnega načrta izvzeta nekdanja Cona B, ki ima danes strateški pomen za našo matično domovino.

Gibanje Svobodni Trst ima močan kritični predznak, saj se na podlagi – po njegovem mnenju – spornega mednarodnega statusa Trsta sprašuje, kaj je Italija v zadnji polovici stoletja storila – ali, bolje, česa ni storila – za ta del našega in dejansko svojega ozemlja. Vprašanje je nadvse legitimno, precej vprašljivo je, zakaj se s takim zanosom poraja šele danes, čeprav sta na primer staro pristanišče in še marsikatera dejavnost v Trstu v propadu že toliko let, kolikor je italijanska oblast ponovno vzpostavljena na tem obmejnem robu.

Vsaka država presneto pazi, da svoje strateške objekte postavlja na varna območja, kar obmejni pasovi gotovo niso. V Rimu so se tega načela dosledno držali glede Trsta in vanj raje vlagali mastne podporne vsote denarja. Obdobja raznovrstnih skladov je danes konec, kar nedvomno postavlja v ospredje globoke pomanjkljivosti tržaškega gospodarskega in industrijskega sistema. In ta ugotovitev poganja protestno secesijsko kolo Gibanja Svobodni Trst.

Župan Cosolini je zaradi svoje upravne vloge, ki je vezana na lojalnost do republike, in zaradi svojega osebnega prepričanja upravičeno v škripcih, saj čuti, da se nezadovoljstvo vse večjega števila občanov krepi ob zvokih protestnih shodov pripadnikov Svobodnega Trsta. Da je med njimi tudi nezanemarljivo število pripadnikov slovenske narodne skupnosti, pričajo tudi zaskrbljene besede, ki jih je župan večkrat izrekel manjšincem, celo na osrednji proslavi v spomin na naše junake na bazovski gmajni pred nekaj tedni: po njegovem mnenju bi se slovenska narodna skupnost v primeru prevlade ideološke podstati Gibanja znašla v obdobju izpred 30, 40 let. Dejansko je bil to čas, ko je v Trstu po podpisu Osimskih sporazumov prevladal protest krajevnih nacionalističnih dejavnikov, ki so se zedinili v političnem gibanju Lista za Trst: to je za slovensko narodno skupnost pomenilo zastoj oziroma celo blokado na poti normalizacije odnosov z večinsko komponento.

Težko je za nekoga, ki ni Tržačan, dojeti sporočilnost in težo, ki ga Gibanje Svobodni Trst ima v mestu in tržaški pokrajini. Naj kot primer velja preprosto navajanje videza, ki ga drevored 20. septembra ima v tem obdobju. Od nekdanjega legla postfašističnih privržencev se mimoidočim danes ta predel kaže okrašen z zastavami s helebardo na rdečem polju: najbrž to dokazuje, da se Gibanje veča ob prisotnosti ljudi različnih nazorov, ki se vsekakor upravičeno sprašujejo o svoji prihodnosti. Preden se zato ta osebek spremeni v težko obvladljivo množico razočaranih, bi bilo modro opustiti maksimalistična stališča in stopiti na nivo treznega razmišljanja o stvarnem razvoju zalivskega mesta.

Več: Novi glas